Odrešenik

alley

 

Še sam ni vedel točno, kdaj ga je zadelo. A prišlo je nenadoma, tako silno, da je bil prisiljen poklekniti. Bobneča bolečina, ki se je kot udarni val širila od senc do želodca, se je v topih sunkih prelevila v prijeten občutek. Kot bi plaval v potoku dišečih dalij. Topla in poživljajoča energija, ki je butnila skozi njegovo telo, je pospešila utrip srca, po telesu so gomazeli mravljinci. Za trenutek ga je bilo strah, toda ko je v njegovih očeh zasvetilo razsvetljenje, ga je doletel dušni mir. Vedel je, kaj je njegovo poslanstvo. Končno je njegovo življenje dobilo smisel.

Od tega magičnega trenutka sta minila že dva tedna, a radost še ni popustila. V bistvu se samo še stopnjuje. Zdi se mu, da lebdi. Zdaj, ko živi zgolj za en cilj, je luč v njegovem življenju svetla, topla, prijetno mamljiva.

Ura je sedem zjutraj, on pa stoji pred ogledalom in si veselo zavezuje črno kravato. Požvižgava. Danes ima namreč sestanek. Novo stranko. Kje točno, še ne ve, a si ne dela skrbi. Vse ob svojem času, si reče in gre z roko skozi goste, črne lase. Pomežikne svojemu odsevu v ogledalu in se odpravi iz stanovanja. Na poti ven z mize vzame še aktovko, nepogrešljivo pri njegovi misiji.

Ko stopi na ulico, ga najprej popade silna žalost. Zaspane gosenice pločevine, ki se gnetejo po cestah, in sključeni delavci, ki se po razritih pločnikih odpravljajo na industrijske in veletrgovinske plantaže, mu parajo srce. Otroci, ki se v skupinah po tri, štiri odpravljajo v šolo, da jim sprogramirajo možgane, mu kot zarjavelo rezilo režejo dušo. Na drugi strani ceste ga veliki reklamni plakati obtožujoče gledajo in se mu režijo. Po licu se mu v črki s razlije solza. Še veliko dela me čaka, si reče. Nima veliko, si še doda, a ljubezni mu nikoli ne bo zmanjkalo. Ta misel mu da potrebnega zagona, da se odpravi po ulici.

Kotlino je zajela gosta megla. Zdi se, kot da je debela siva odeja prekrila mesto in ga hotela zadušiti. Stavbe, ki mejijo na cesto, kot nemi stražarji silijo v nebo. Iščejo izhod, a ni rešitve. Danes so vsi ujeti. V neskončen ciklus človeškega enoumja. Veliko dela me še čaka, si ponovi.

Možakar hodi naprej po cesti. Čuti, da je blizu. Globoko v srcu upa, da bo današnji sestanek uspešen. Tako kot prejšnja dva. Svoji stranki je uspel prepričati, da lažni ideali, ki so tako trdno zakoreninjeni v njih, od znotraj načenjajo njihovo zdravje. Tavajo v temi, za katero mislijo, da je luč. Zato sprejemajo napačne odločitve. Zato se pustijo voditi kot lutke.

Čez kakšnih petsto metrov se ustavi. Pogleda desno v stransko ulico in si reče: Mislim, da sem prišel. S hitrimi koraki, ki so nakazovali napeto pričakovanje, se poda po ulici. Ko že misli, da je zgrešil mesto sestanka, ga končno le zagleda. Možakar z dolgimi, umazanimi lasmi je sedel na tleh in se naslanjal na zid. Črn koder je kot črn in sluzast črv silil s čela proti ustom. Brado je imel prislonjeno k prsim, verjetno je malo zadremal. Zamujam, se okrca. Ni dobro za posel. Sploh ne.

Pristopi k možakarju in ga nežno potreplja po ramenu. Možakar se zdrzne in na hitro vstane. Verjetno je sanjal kaj grdega, si reče in ga razumevajoče pogleda.

“Dober dan,” reče.

“‘D-dan,” reče možakar.

“Prišel sem, tako kot je bilo dogovorjeno. Mislim, da vam ne bo žal. Prav ste se odločili.”

“O č-čem pa govor-r-riš?”

“O najinem sestanku. Res nekoliko nenavaden kraj za pomenek, ampak važno je, da moja beseda naleti na plodna tla, če se lahko tako izrazim.”

“Ver-r-rjetno si me s kom zam-m-menjal. Pust-t-ti me zdaj.” Možakar ga nalahno odrine in sede. Videti je, da hoče zaspati nazaj.

“Poslušajte, resnično vam ne bo žal. To, kar se dogaja zdaj, vodi v propad. Družba gnije. Jaz pa vam lahko spremenim življenje. Od tod lahko odkorakate kot nov človek. Prerojen. Odprla se vam bodo nebešk…”

“P-p-pojdi težit komu drugemu. Že t-t-tako imam dovolj sr-r-ranja!”

“Ampak če vam lahko samo za trenut…”

“A si fuknjen?! Marš, psiho!”

Ostal je brez besed. Resnica, ki jo je hotel oblikovati z besedami, se mu je zagozdila v grlu. A vendar zdaj ni čas, da odneha. Stvar mora izpeljati do konca. Pokazati mu mora, da ima prav. Razložiti mora, da se moti možakar, in ne on. Mora sprevideti. Preprosto mora. Svet stoji na majavih temeljih in samo on je dobil vpogled v to vedenje. Zato ga mora predati naprej. Za vsako ceno. Takoj zdaj! Z roko seže v aktovko in ven potegne staro kladivo, ki je podobno križu. Dvigne ga visoko nad glavo, možakar pa ga pogleda naravnost v oči. Z vso silo zamahne s kladivom, možakarjeve oči se razširijo. Tako! Končno! Naposled razume! Ko s kladivom udriha po možakarjevi glavi, se mu na obrazu nariše nasmešek. Zadovoljen je. Ko se po zraku razširi vonj po krvi, ve, da je živ. Ve, da je na pravi poti.

Ves zadihan preneha. Popravi si razrahljano kravato, za hlače si zatlači srajco in se veselo odpravi proti glavni cesti. Ko jo doseže, se obrne. Z roko gre skozi goste, črne lase. Najboljša stranka je zadovoljna stranka, pomisli. Ko se odpravi domov, si v valu navdušenja reče še: Veliko dela me še čaka.

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.