Okostnjak

okostnjak_mala
Tistega dne sem trikrat bežal. Vse skupaj se je začelo, ko se je kolega z ulice nekemu mulcu uscal na glavo. Ne polulal, uscal. Bil je lep dan. V tistih časih so bili vsi dnevi lepi, zlasti če smo na pločniku igrali hokej. Na cvilečih kotalkah na paščke, ki smo jih izbrskali po kleteh ali izmaknili sestram, smo s čisto pravimi hokejskimi palicami nekoč kosmato teniško žogico nabijali od ene razmajane gajbice do druge.

Kot vedno smo igrali do deset, brez razlike dveh golov. Bilo je devet proti devet, tako da je naslednji gol odločil zmagovalca. Napetost je raztegovala zrak in iz njega iztiskala čas, da je ta zamrznil v trenutku. Zdelo se je, da od zdaj naprej vse odloča o življenju. Dvomim, da je tisti hip kdo dihal. Z vso odločnostjo, ki jo premore desetletnik, ki bi se rad dokazal, sem se pognal proti nasprotnikovemu golu. Čutil sem, da prihaja moj čas. Zamahnil sem s palico, da bi žogico zabil v zgornji levi kot gola, ko sem zaslišal vpitje. Prebudil sem se iz zamaknjenosti svetovnega hokejskega prvaka in opazil kolega, kako drži mulca za ramena in ga krčevito trese, da so zobje paglavca šklepetali kot kastanjete. Mulo je – tako kot mi vsi – živel na isti ulici in nas je vedno samo opazoval, kako s poniji dirkamo do konca ulice, skačemo gumitvist ali zažigamo figurice.

Mali je v rokah držal plastičnega okostnjaka.

»Pa kaj ti je?«

»Samo pogledal sem ga.«

»A ti je kdo dovolil?«

Okostnjak je imel kakšnih štirideset centimetrov v višino. Nič posebnega ni bil, če si ga potegnil za vrvico, se je zvijal in je poskakoval kot pijani mladec, ki se hihitajočim mladenkam na očeh v samih spodnjicah nepremišljeno poda po zaledenelem jezeru. Ampak v tistih časih je bilo vse, kar je bilo Made in Trieste, vredno kot suho zlato in je privabljalo poželjive poglede. Tudi ta igrača, ki jo je zdaj mali božal kot pudlja.

»Bi ga rad imel?« Rahel nasmešek na obrazu. Mulo je poln upanja pogledal vse nas, kot bi iskal potrditev, da lahko pritrdi.

»No, itak ga lahko dobiš.«

»Res?«

»Pa ja, samo če mi pustiš, da se ti poščijem na glavo.«

Bum. Za hip se je nad nas zgrnila absolutna tišina, nato samo prasnili v smeh. Samo mali se ni smejal. Kot otrok marsikaj zineš, samo zato ker lahko. V tistih časih je denar zadnja stvar, na katero pomisliš. Zmajal sem z glavo, češ, fantje, malo smo se pohecali, zdaj pa me čaka še zadnji gol, lepo prosim, ampak takrat je mali izgovoril to nesmiselno besedo:

»Prav.«

»Kaj?«

»Ja, v redu, daj se.«

Kolega je spustil grleni zvok, kot bi trgal papir, odmahnil in se v slogu fanta, ki je tri leta starejši in izkušenejši, namenil nazaj proti golu. Pa kaj še, bi mu lahko pisalo na hrbtu. Mulo je panično skočil za njim, kot bi se zbal, da ga kolega ni slišal.

»Ne, res se daj.« Okostnjaka se je zdaj oklepal.

»Ti to resno?«

»Ja, ampak čisto malo, prav?«

»Ja … Okej. Greva zadaj za drevo.«

Nista šla samo onadva, vsi smo šli. Mali se je sklonil in v višini glave nastavil svojo pobrito glavo. Ko je kolega odprl svojo zadrgo in začel sproščati mehur, sem pomislil na dež, ki vse bolj intenzivno trka ob ponjavo. Mali se je poskušal odtrgati iz prijema, vendar brez uspeha. Cvilil je in jokal in se zvijal in ko mu je urin začel zalivati usta, se je končno le osvobodil. Kot kura brez glave se je pognal na ulico in se vsakih nekaj metrov stresel kot vudu vrač sredi seanse. Zavijal je kot sirena, zdaj je imel premočene že hlače, in ko je še tretjič zaokrožil po ulici, se je z dvignjenimi rokami kot rešilec na nujni vožnji pognal v vežo.

Vedeli smo, da živi tam. In vedeli smo tudi, da ima očeta, ki se mora skloniti in sploščiti, če želi stopiti skozi vrata. Obšlo nas je grozno spoznanje, da bo ta orjak v vsej svoji očetovski koleričnosti in ogorčenosti vsak hip prihrumel ven. Z nožem, sekiro, motorno žago ali klofarico za preproge. In takrat ne bo izbiral med tistimi, ki ščijejo po njegovih otrocih, in tistimi, ki samo sanjajo, kako bodo zabili gol.

Zato smo jo vsi ucvrli. Ne domov, ampak gor, v mestni gozd. Ne spomnim se, kje smo pustili vso hokejsko opremo, spomnim pa se, da sem vso pot, ko smo zasopli tekli navzgor, razmišljal, kdaj se bo zaslišalo in začutilo topotanje, ki naznanja slo po krvi. Toda z vsakim metrom, ki smo ga naredili proti gradu, je popuščala napetost in na koncu, ko smo se znašli na grajskem dvorišču, je strah izginil. Ulica ni bila daleč, ampak v mladem umu je bil grad v drugem vesolju.

Grad. V tistih časih je bil eno samo delovišče. Gradbišče, ki bo nekoč postalo vaba za turiste, je bilo takrat polno nedokončanih soban, skritih prehodov, prepadnih stopnic in nedoživetih zgodb, ki so se kot duhovi sprehajale po prepišnih hodnikih. Ena od takih zgodb je bila, da se nekje za temi debelimi zidovi skriva kamniti vitezov grob, v katerem je še vedno meč. Pravi meč, ne z vrvjo zavezana kosa lesa. Kot otrok verjameš marsikaj, kar je še vedno bolje kot pozneje, ko kot vsega vajeni odrasli ne verjameš v nič in se trudiš, da bi se te spet kaj dotaknilo.

Razkropili smo se in se vsak zase podali na lov za mečem. Imeli smo pripravljeno prikladno zgodbo, če bi nas slučajno zasačili delavci. Učiteljica nam je dovolila, veste. V šoli bomo pisali o gradu in smo prišli pogledat, kako izgleda. Nekaj takega, ne preveč prepričljivega, ampak dovolj, da jo lahko zbrišeš, če ti delavec hoče naviti ušesa.

Tistega dne ni bilo nikogar na spregled, zato sem se hitro izgubil v enem od grajskih hodnikov. No, ne dejansko izgubil, saj sem se tu precej dobro znašel, ampak sem pustil, da me je pogoltnilo vzdušje, ki je lahko tako bogato samo med starodavnimi zidovi. Spokojna sedanjost, prepojena s šepetom preteklosti. Toda spokojnost ni dolgo trajala, saj sem kmalu zaslišal pridušene glasove. Upočasnil sem korak in se po prstih bližal vogalu, za katerim je nekdo drsal po tleh. Ali nekaj. Na vratu mi je začela utripati žila, telo se je napelo, ko sem prišel že čisto blizu. Pogledam sem proti tlom in zagledal nekaj črnega. Najprej sem pomislil na ustreljenega krokarja, ki se je zavlekel na varno po tem, ko je z drevesa ukradel zlato jabolko. Toda ko sem bolje pogledal, sem dojel, da je to pravzaprav čevelj. Ženski čevelj, ki se konča s špico. Ko sem videl, komu pripada noga, sem otrdel od strahu.

Bila je ženska. Ali nekaj grozljivega, kar se skriva v ženskem telesu. Pogledala me je s praznimi očmi, bela kot smrt, medtem ko je dihala v vrečko. Pojma nisem imel, kaj počne, ampak se mi je zdelo, da bo vrečko vsak čas odložila in se lotila mene. Sklenil sem, da tega trenutka ne bom čakal. Pognal sem se ven, nisem gledal, kod hodim, skačem, se plazim, grizem, ampak kar naenkrat sem se znašel v gozdu. Tekel sem, kot da hitim v trafiko po zadnji izvod Mikija Mustra, in se nisem niti za hip ozrl. Saj nisem bil nor.

»Počakaj!«

O, ne, ne, ne, ne, za mano gre!

»Počakaj, no!«

Ne bo me dobila! Ne, ne! O, mami!

»Pa kam noriš! Ustavi se!«

Madona, ta ženska pa ima tak glas kot moj prijatelj!

»Ustavi se že, no!«

Tvegal sem in pogledal čez rame, da sem se skoraj zaletel v drevo. Opazil sem prijatelja, ki je igral v moji hokejski ekipi in je zdaj krilil z rokami, naj se že ustavim, mater, no. In res sem se. Saj bi tekel še naprej, ampak sem lovil sapo. Ko me je prijatelj dohitel, sem z rokami na kolenih pljuval v tla.

»Pa dobro, no, kaj se greš?«

»Neko žensko sem videl.«

»Kakšno žensko?«

»Tam notri je bila, črna, bleda, samo gledala me je in …« Vdih, izdih, vdih, izdih. »Vrečka … pa dihala …« Pljunek.

»Nobene ženske nisem videl.«

»Pa če ti povem, da sem jo videl.«

»Ti čist preveč filmov gledaš. Veš, kaj, daj greva nekam.«

»A?« Glas sem imel počen, izsušen. Kot krokar.

»A veš za tistega tipa s carine pri tunelu?«

»Kaj?«

»Pa tam pri tunelu živi, no. Petarde ima.«

»Ja, in?«

»Pa pasje bombice. Ja, nič, tala jih. On jih itak ne rabi.«

»A kar tako ji daje?«

»Pa ja, zapleni jih, potem se mu pa doma valjajo.«

Pasje bombice so bile nutela tistega časa. Nikoli jih ni bilo dovolj. Poleg tega si jih lahko držal v roki in si se sam sebi zdel največji car, če so ti počile v roki in si imel v najslabšem primeru osmojena prsta. Zato sva se po hitrem postopku spustila s hriba do tunela in nato do hiše, v kateri je danes picerija, takrat pa je bila navadna meščanska hiša, s katere je občasno na kakšno mamico, ki je s tržnice tovorila zelenjavo in sveže rože, padel omet. Odsunila sva težka vrata in se v napetem pričakovanju povzpela v prvo nadstropje, v katerem naj bi po poročanju zadovoljnih mulcev prebival carinarniški dobrotnik. Za trenutek sva postala pred vrati, se pogledala, nato pa pokimala in pozvonila.

Nič. V srcih sva že začela čutiti vso težo otroškega razočaranja, ko so se naposled le odprla vrata. Pred nama je stal srednje visok možakar. Ni bil oblečen, vsaj ne tako, kot bi pričakovala, da bo. Morda v službeni obleki in s kapo carinika na glavi. Imel pa je nek čuden žametni plašč in po vsem skupaj sodeč nič drugega. Ko naju je zagledal, se mu je kamniti obraz otoplil in je sladko vprašal:

»O, fanta, kaj pa je vaju prineslo k meni?«

Spogledala sva se in ne da bi mu odgovorila, sva jo pobrisala ven, kot sva dolga in široka. Na ulici naju je pograbil krčevit krohot, dan kljub vsem zapletom vseeno ni bil tako slab. Smeh je pol zdravja, pravijo, ampak še danes ne vem, kaj je to pomenilo v najinem primeru, ko sva se polnih ust in src radosti ter veselja do življenja z razposajenim korakom bližala začetni točki.

Točki plastičnega okostnjaka, mokrih glav in – vsaj tako se mi je zdelo iz daljave – očeta, ki je na prijetnih sončnih žarkih brusil sekiro.

Ko z odraslega piedestala zrem v ta otroški svet, se mi zdi, kot da gledam starinski, že rahlo obledeli film. Poznam ga, večkrat sem ga že videl, razumem besede, ki jih izgovarjajo, pa vendar je bilo to nekje drugje, v nekem drugem času, ko je bil svet skrčen, manjši, nekatera dejanja, ki jih danes v svoji miselni kinodvorani gledaš skozi prste, pa so bila veliko svobodnejša, nagla in nepremišljena. Dejanja, ki jih kot odrasli zmoreš in moraš obsojati, so v letih dokaj brezbrižne mladosti nekaj povsem drugega, niz hitrih slik, ki švigajo mimo v malem natrpanem vesolju otroškega doživljanja. Vtisnejo se ti v spomin, ampak za pozneje.

Za pozneje, ko je čas, da te zaprašene slike spet razpostaviš nad kaminom in si jih ogledaš. Ob nekaterih te spreleti srh, neprijetno ti je, spet ob drugih se nostalgično zamisliš in odprtih rok zaplavaš v reko spominov. Nekatere nas preganjajo toliko časa, dokler ne razumemo sporočila. Nekatere bomo pokazali bližnjim in drugim. Spet druge bomo s platnom pokrite skrili v najgloblji kot.

Toda nekaj je gotovo. Ko si razposajen otrok, ki misli, da je osvojil ves svet, če je s kolesom osvojil tri ulice, bi bilo neprimerno, če bi starši izvedeli, da je prevrnil sosedovo lončnico. In se pri tem zahihital. Življenje ne more biti ves čas pod nadzorom in mu je treba včasih dati prosto pot. Divjo, neuhojeno pot, ki nas prestraši, premami, očara. In na koncu izoblikuje. Za tisti čas, ko je treba spet razpostaviti slike.

 

Slika © Urška Kozak

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Kot nalašč za pobeg sivini, ki se plazi zunaj :). Sem si zapisala v srce : ‘Življenje ne more biti ves čas pod nadzorom in mu je treba včasih dati prosto pot’.
    Hvala!

    Lep vikend!

    Odgovori

Napišite odgovor.