Meša Selimović – Otok

Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega. – John Donne

Vsak človek je otok zase. – Meša Selimović

Če bi zgodbe lahko razdelil na dvoje vrst, bi jih tako: so zgodbe, ki te zanimajo, in so zgodbe, ki jih zanimaš ti. Te slednje vedno samo čakajo, spokojno, poznavalsko. Medtem ko se ženemo za neulovljivim, ko preganjamo čas in nanj natikamo trofejne obeske, ko se obkladamo s cinizmi in zaposlujemo svoje misli s trenutnim, so te zgodbe potrpežljivo ob strani. In nato nas najdejo. S prstom nas dregnejo v zob, za katerega do zdaj nismo vedeli, da se maje. Vedno nas ujamejo nepripravljene in nezadostne.  Če se ob tem posmehljivo nasmehnemo, pa sploh.

Danes služimo stvarem, ne da bi poznali pravo vrednost česarkoli.

Takšen je Otok. Polaga račune za zapitek, ki se je pridno kopičil ob vsem življenjskem filozofiranju, ob sladkem približevanju bližnjemu in stoični pozabi vseh, ki sedijo za isto mizo, se gledajo in ne vidijo, si kimajo in ne slišijo. Na otoku sta mož in žena. Prehodila sta dolgo pot, čeprav sta v resnici že precej časa na istem mestu. Seveda, na otoku, daleč od drugih, tudi od sinov, ki živita svoje življenje, v katerem ni več prostora za starše. In zdi se, da ga tudi nikoli ni bilo, toda tega se zavedata šele zdaj, ko sta obsojena na revno bivanje na majhnem kosu zemlje, obdanem s penečim morjem enoličnosti, na tako utesnjenem bivanjskem nesmislu, da se vsaka miselna klofuta vrne dvakratno.

Kako so ljudje nepopolni! V vsem! Ne morejo živeti sami, obstajajo samo kot polovica. Drugo iščejo, v ženi, v drugem človeku, v laži. Potrebuje to drugo polovico, pa ničesar ne ve o njej.

Toda mož in žena vztrajata. Drugega jima tako ali tako ne preostane, kot da prežvečita vrsto vprašanj, za katera se zdi, da so šele zdaj vzklila iz razpokane zemlje. Zdaj, ko se mož zave, da bi se napokana palica, ki ga je neutrudno in nemo podpirala vsa ta leta, lahko zlomila. Ko ga ustavi kot pest težko spoznanje, da lahko žena stopi na drugo stran, in ga zdrami panični strah pred samoto, pred nebogljenostjo, pred praznino, se zgane mehanizem približevanja. Toda bolj kot se sprašujeta, kaj je sreča in kaj je strast, bolj nerazdružljivo sta si oddaljena. Sedita za isto mizo, toda vsak dobi svoj račun.

Ali je bolje dolgo trajati, čeprav se ti nič ne dogaja, ali je bolje zablesteti in izgoreti kot komet, ki osvetli nebo, četudi le za hip.

Ima smisel iskati smisel? Je bistvo večno iskanje veličastnega, vznemirljivega, cvetoče zelenega na obzorju? Selimović nas mojstrsko popelje po pokrajini dozorevanja, nerazumljene smrti, prikrojene morale in pokaže, da bi se v vsakem trenutku morali bati samoumevnosti, ne bližine.

Ko izbiramo zgodbe, ki nas zanimajo, moramo biti odprti za zgodbe, ki nas poskušajo najti. Konec koncev vse to že vemo. Toda pogosto šele na otoku.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Čudovita. Za vse večne čase.

    Odgovori

Napišite odgovor.