Paolo Giordano – Črnina in srebro

Sodobni italijanski pisatelji – Ferrante, Bignardi, Mazzantini – me ne razočarajo. Naivno bi bilo razmišljati, da je to zaradi zemljepisne bližine, bolj se nagibam k temu, da mi na pronicljiv, boleč in razgaljen način podajajo intimne zgodbe o ranjenih posameznikih, ki si na nasprotni strani gugalnice želijo soigralca, ki bo znal uravnotežiti nepredvidljivo dinamiko odnosov. Pogosto se ne izide po pričakovanjih, zlasti ko ti posamezniki ugotovijo, da se gugalnica ne premika po ustaljenih poskokih gor in dol, temveč tudi levo in desno.

Na dolgi rok vsaka ljubezen potrebuje nekoga, ki jo vidi, prepozna in potrdi, sicer se zgodi, da o njej podvomimo. Brez njenega pogleda sva se čutila ogrožena.

Črnina in srebro, tretja knjiga Paola Giordana, je zgodba o upokojeni gospe A., ki postane neločljivi del tričlanske družine. Sprva je gospodinjska pomočnica in kuharica, kmalu pa prevzame tudi levji delež drugih družinskih opravil, med drugim zaščitniško skrbi za sina Emanuela, posebnega otroka, na katerega oče – pripovedovalec zgodbe – gleda s preveč zahtevnimi očmi. Gospa A. je kot dar z neba, z materinskim čutom in pretanjenim občutkom za zakonske vzpone in padce nase veže vse spone, ki hitro življenje sodobne družine za silo držijo v ravnovesju. In to ravnovesje je resnično krhko, kar člani družine kmalu čutijo na svoji koži. Gospa A. namreč hudo zboli. Bolezen je dokončna, s piko. In ko se gospa A. prepusti večnemu počitku, v družini zazeva ogromna luknja.

Ljubezen pozna pogovore, ki človeka na neki točki nezadržno vlečejo v temno jedro.

Ta praznina pa zakonskega para ne vrže samo v otožno žalovanje, ampak ga tudi sooči drug z drugim. Pod črnino solz začne na plan siliti vprašanje, kako naprej. Kaj pa zdaj? Ko je bilo življenje predvidljivo natančno in lahkotno, venomer zazrto v prihodnost, ni bilo prav nobene potrebe, da bi se ustavila. Zdaj je bilo drugače. Postalo je mučno. Če dolgo časa zreš samo naprej, težko zaznaš tistega, ki ti stoji ob strani. Na tej točki nemirnega prostega teka pa se vedno pokaže priložnost, da odpraviš nekatere vcepljene vzorce, ki preprečujejo, da bi odnos zadihal s polnimi pljuči.

Neizkušena družina je včasih tudi to: strnjena galaksija egocentrizma, ki ji preti, da se bo sesedla sama vase.

Giordano je spisal izjemno kratek roman – že skoraj novelo, ki jo lahko preberemo v enem večeru –, v katerem je s premišljeno izbranimi besedami preprosto in že velikokrat videno zgodbo oplemenitil z vpogledom v misli ljudi, ki se borijo z bližino in okoljem, ki jim preprečuje, da bi stopili korak bliže.

Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Damjan, hvala. Povabi k branju in… še več kot le to.
    Sončkast pozdravček

    Odgovori
  2. Mojca says:

    Čudovit zapis, spet! Sem že mislila, da po Bolečini Zeruye Shalev ne bom več našla nič dovolj dobrega. In tudi jaz komaj čakam na nove prevode Mazzantinijeve!

    Odgovori

Napišite odgovor.