Paula Hawkins – Dekle na vlaku

 

Britanska pisateljica je do leta 2015, ko ji je uspel veliki met z Dekletom na vlaku, pisala romance pod psevdonimom Amy Silver, vendar brez vidnega uspeha. Pisateljski poklic je nameravala obesiti na klin, saj je bila že skoraj brez prebite pare, vendar je še v zadnjem obupanem poskusu založbi poslala nedokončan rokopis temačnejšega, resnejšega romana. In potem se je vse skupaj začelo precej hitro odvijati. Knjiga se je – tudi po zaslugi hvalnic težkokategornikov, kot je Stephen King – hitro zavihtela na lestvice največjih uspešnic, do zdaj se je prodala v več milijonih izvodov, pognalo se je tudi kolesje Hollywooda. V naslednjem letu lahko pričakujemo priredbo romana z znanimi igralskimi imeni.

Tisti klin bo očitno sameval še kar nekaj časa, saj pisateljica že piše naslednji roman, mračni psihološki triler, ki bo po napovedih ugledal luč knjigarn naslednje poletje.

Roman Dekle na vlaku je napisan skozi oči treh žensk, vendar levji delež prvoosebne pripovedi pade na Rachel, travmatizirano, zapuščeno, osamljeno žensko. Ob točno določeni uri se je z vlakom vozila v službo in na tej poti je poznala vsak kamenček ob progi. Z velikim zanimanjem je opazovala ljudi, ki so posedali na vrtu in pisali življenjske zgodbe, o katerih je Rachel lahko samo ugibala. To ji je šlo dobro od rok. V glavi si je ustvarjala svoj pogled na resničnost, ki se je zrcalil skozi okno vlaka. Svoje neizživete sanje, svoj poteptani ponos, ki ga je v slehernem trenutku zalivala z dobršno mero alkohola, je projicirala na ljudi, ki so nemo švigali mimo njenih oči. Milni mehurček prijetnih trenutkov, topline, zgodbe, v kateri sta nastopala princ na belem konju in srčna dama, je napihnila okoli para, ki je živel v hiši ob progi.

Vlak se je vsak dan, ob točno določeni uri, ustavil pri semaforju. Tu zraven sta na vrtu svojega doma pogosto posedala zakonca, ki sta živela svoje sanje. On je bil kljub svoji velikosti in robatosti pozoren, topel, kar je žena sprejemala z odprtimi rokami. Rachel je s svojimi mislimi vstopila v njun osebni prostor in jima izrisovala pot, po kateri sta stopala. Pot brez ovir, zavojev, klancev. Imela sta vse, kar je bilo njej vzeto. Bila sta njena sreča.

Vsaj tako je bila trdno prepričana, dokler nekega dne ni opazila nečesa, kar jo je vrglo iz tira. Milni mehurček se je v hipu razblinil, tako hitro ji je spodneslo tla, da se je lahko oklenila edinega prijatelja, ki ga je še imela – alkohol. V časopisu je prebrala, da je Megan – ženska iz hiše, ki jo je tako rada opazovala – izginila. Ker se je v pijanskem deliriju na večer njenega izginotja motala prav v tem okolišu, saj je tu živel tudi njen bivši mož, je z grozo, ki jo je podžgalo še skeleče zavedanje, da se ne spominja prav ničesar, kar se je dogajalo tistega večera, pomislila, da je povezana z izginotjem. Kaj se je pravzaprav zgodilo? In kaj, za vraga, je storila?

Že na uvodnih straneh je zgodba zakoličena s številnimi vprašanji in zapleti, ki se z ravno prav odmerjenim tempom odmotajo do zadnje strani. Dogodek, ki sproži nov dogodek, se kot snežna kepa odvali po življenjih vpletenih in nase lepi grozljive spomine, potlačene travme in zbije maske z ljudi, ki so še do včeraj poosebljali zaupanje. Snežno bela kepa slej ko prej pride do umazane, razmočene, blatne zemlje. In ko enkrat izruva tudi korenine, ni poti nazaj.

Na površju gre za klasični kriminalni triler, ki se v svojem drobovju loti temeljnega vprašanja iskrenosti in laži. Incident, ki na zunaj zamaje družbo, daleč od naslovnic in javnih polemik razcepi bistvo zakonskih odnosov. Prvoosebna pripoved treh žensk je ves čas subjektivna ter prav zaradi tega neposredna, brutalna, kruta, na trenutke že kar odbijajoča, saj avtorica predstavi enosmerni in dvodimenzionalni pogled na žensko vlogo v odnosu, kar bi znalo razkačiti marsikaterega bralca. V pisateljičini domišljiji ženski prostor v družbi namreč določajo samozavestni, krepostni moški, ki se brez večjih težav polastijo ženskih misli in jih usmerijo proti njim samim. Ideal ljubezni, ki si ga trije glavni ženski liki pričarajo na izkrivljenih podobah, pa se razbije na lastnih dvomih in razklanih sanjah iz preteklosti. Iz tega pa se ne more roditi nič prijetnega. Kljub tehtnim pomislekom, da se avtorica teme loti preveč lahkotno in da vzbuja vtis, kot da globoko v sebi sovraži ženske, pa je bil njen namen vendarle prikazati svet, ki se odvija za zaprtimi vrati, stran od oči, ki vidijo samo popolno zunanjost brez razpok. In ravno iz tega je mogoče razbrati kritiko družbe, v kateri je ultimativni cilj vzdrževanje neizmerne, vseobsegajoče sreče. Vedno in povsod. Ne glede na vse. Konec koncev pa ne gre pozabiti, da gre v prvi vrsti za žanrski roman, ki vendarle doseže svoj cilj.

Vsi ljubitelji žanra bodo prišli na svoj račun, saj zgodba vleče in se bere hitro. Čeprav so v njej vidne jasne sledi avtorice, ki je svoj slog brusila z ljubezenskimi romani, in kljub temu, da je glavnega negativca mogoče uganiti precej pred zadnjo stranjo, zaradi česar konec izgubi nekaj smrtonosnega naboja, knjiga ne razočara. Samo ne smeš imeti previsokih pričakovanj. Zgodba je temačna, vendar kljub temu zabava.

Dekle na vlaku v slovenskem prevodu izide v petek, 30. oktobra, in nekaj dni prej, natančneje 26. oktobra, bodo izšle Peripetije na poti s predstavitvijo te knjige. Pripravljeno imam tudi nagrado, zato bodite z mano v ponedeljek.

18. novembra pa bom v ljubljanski Konzorcij povabil posebna gosta, s katerima se bom pogovarjal o tej knjigi in še marsičem drugem. Pogovor bo prijeten, zato vljudno vabljeni!

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.