Poseg

ordinacija

 

Sem bruksist. Kar pomeni, da ponoči – namesto da bi mirno sanjal o palčkih, zakladu na koncu mavrice in novih espadrilah – škripam z zobmi in jih stiskam. Preden so to ugotovili, je bila škoda že narejena. Moji zobje so bolj zdrajsani kot predvajanja božičnega napeva Last Christmas, zaradi tega pa so štirje zobje mrtvi kot politična kariera Bratuškove.

Spomladi me je nepričakovano usekalo. Bolečina v ustih ni prišla postopoma, ampak naenkrat. In to silovito. Protibolečinske tabele so zalegle toliko kot ukaz najstnici, naj pospravi sobo. V tistem trenutku bi dal vso svojo zbirko sličic Tarzana in vse gobeline stare mame, samo da bi me nehalo boleti. Diagnoza: granulom. Ne en ne dva ne trije, ampak štirje. Bum, tresk, udarec v obraz. Tam, kjer se je dalo, je potekalo običajno zdravljenje. Drugače pa sem se moral naročiti pri specialistu kirurgu.

Prevrtimo sedem mesecev naprej, saj je za tak kirurški poseg dolga čakalna doba. Na srečo se je z uspešnim zdravljenjem spomladi vse skupaj umirilo in sem lahko brezskrbno užival v poletnem son… Dežju. Potem je prišel oktober. Najprej je bil na vrsti pregled, na katerem sem bil seznanjen s potekom operacije in vsem, kar bom potreboval po posegu. Skok v DM s kartico DM – po ustrezno zobno pasto, ustno vodo in ščetko, tako mehko, kot je nežna samorogova griva. Kako vem to? Ne vem, ampak saj vi tudi ne.

Poseg je bil načrtovan v ponedeljek ob 12 h. Ker ne maram zamujanja, sem bil v čakalnici 15 do. In kot je že navada, sem moral čakati kakšne pol ure. Nisem si belil glave s tem, saj imam za take primere vedno s sabo knjigo – papirnato (»mmmm, diši«) ali e-papirnato (»hmmmm, katero od 743 knjig v e-bralniku naj začnem?«). Ko so me končno poklicali v ordinacijo, so priprave trajale 45 minut. Najprej sem v ustih grgral in prekladal razkužilno tekočino,  posadka pa pripravljala instrumente. Nato je kirurg naznanil, da mi bo dal »šnopc«. Še preden sem si do konca mislil lejga, carja, enga mi bo dal za ruknit, me je že razkuževal z vato okoli ust, brade in nosu. Ko mi je v nosnice butnil rezek vonj, se mi je pošteno zvrtelo, tako da so me morali »razpihati«. Predstavljajte si kavalirja, ki s pahljačo maha pred občutljivo damo, ki  je omedlela.

In potem se je začelo. Najprej so me pokrili, tako da so v širni svet ordinacije molela samo nos in usta. Od zdaj naprej sem se lahko zanašal samo še na sluh. Najprej tri injekcije. Čez kakšno minuto sem se že počutil kot Sylvester Stallone, ko je na koncu Rockyja kričal Adriaaaaan! Kirurg je najprej omenil apikotomijo in retrogradno polnjenje. Bolj asistentki kot meni. Ampak kaj pa sem drugega hotel, kot da vlečem na uho, ne? Za oboje sem slišal prvič, ampak slednje sem nekako lahko uganil – gre za »plombiranje« zoba od spodaj. In kako se sploh pride do zoba? Ja, tako, da ti prerežejo dlesen, odbrusijo kost. To je potrdil kirurg, ko je nato izjavil, da mi bodo »olupili« dlesen. Ni panike, sem si rekel, saj itak nič ne čutim. Slišal sem pa vse.

Na stolu sem sedel približno tri ure. V tem času so se mešali različni zvoki, tako da sem imel občutek, da sem enkrat v lesarski delavnici, drugič v kamnolomu in tretjič v stranski ulici, v kateri cvilijo mačke, ki se gonijo. Poseg je trajal tako dolgo, da je vmes že začela popuščati injekcija, tako da me je pošteno streslo, ko je zadel ob obrazni živec. Kirurg pa: Aha, že popušča, še enkrat ga bo treba piknit. In so me, še dvakrat. In spet dobri, stari Sly.

Zanimiv občutek, ko tako pokrit sediš na stolu nekaj ur. Tudi meni, ki nimam težav z zaprtimi prostori, je bilo na koncu že precej mučno in nekajkrat me je že imelo, da bi skočil s stola in zbežal ven na zrak.  In potem sem rahlo obrnil glavo, tako da sem skozi špranjico, ki je nastala, lahko za hip uzrl zunanji svet (med drugim krvavo cevko, s katerim je asistentka sesala notranjost mojih ust) – in takoj mi je bilo lažje. Ko je bilo posega konec, ga še ni bilo konec. Sledilo je še šivanje. 45 minut. Ko so me zakrpali in sestavili skupaj, se je ura krepko prevesila v popoldan.

Dobil sem recept za antibiotike in močne protibolečinske tablete, ki jih bom v naslednjem tednu jedel kot bonbončke, tako da se mi zdaj palčki, zakladi na koncu mavrice in nove espadrile ne bodo prikazovale samo v sanjah. Nič hudega. Lepo je hoditi po svetu slinast in nasmejan.

Zlasti, če veš, da boš moral v bližnji prihodnosti prestati še en tak poseg.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Kdor izcedi ob takih postsrednjeveških mesarjenjih, v čeljustnih underground kvartih, še nekaj sokov žametnega humorja, je že precej blizu generalnega svetovalca KSU-ja (za slabo poučene: Klinike za stomatološke užitke).

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Hehehe, s tabletami je vse lažje :)

    Odgovori
  3. E. says:

    Ne moreš verjet, a kar granulomi lahko nastanejo zaradi tega?? Nedavno sem opazila, da se prebujam s stisnjenimi zobmi, če sem pod prehudim stresom. Se bom pozanimala o preventivi. Možno, da si mi s svojo objavo rešil domine :D

    Odgovori
  4. Véliki Elokve says:

    Dafaq, po mojem sem imel to en mesec med neprebranimi tabi. Zdaj je pa moj windowz začel dobivat granulom … neki počas dela … pa škripa, se mi zdi …

    Odgovori

Napišite odgovor.