Pot v raj

sassetta-the-journey-of-the-magi

Ko je zabobnelo, so se stresle šipe avtomobila, ki si je po razmočeni avtocesti počasi utiral pot proti severu. Bilo je jutro, toda zdelo se je, kot da je nekdo, ki je jezen na ves svet, na nebu škodoželjno ugasnil luč. Muhasti veter je dež v upogljivih plahtah razmetaval na vse strani. Ko je manjša postava na zadnjem sedežu pogledala ven, se je pred njo izrisal prizor, ki jo je spominjal na sivo tablo, ki jo je razigrani otrok v navalu počečkal z belimi črtami. Tisoč zdolgočasenih čarovnic je z ošiljenimi nohti tapkalo po strehi. Brisalci so počeli vse, samo brisali ne.

V avtomobilu so bili štirje. Dva spredaj, dva zadaj. Simetrijo teles so poglabljale neizrečene besede, ki so se izgubljale v napetem pričakovanju. Vsak na svojem koncu, vsak s svojimi mislimi, toda vsi z jasnim ciljem. Čim hitreje in s čim manj zapleti priti na drugo stran hriba, ki se je nenadoma naslikal pred že precej utrujenim avtomobilom. Toda čakala ga je še pot navzgor, ki se je vijugasto izgubljala v megli. Avto je ponosno zagrizel v klanec. Drugega mu tako ali tako ni preostalo. Metri so se počasi seštevali, nekje na dveh tretjinah vzpona pa je bilo konec melanholične serenade. Niso bili več sami. Avtomobili so se drug za drugim kot uslužni hrošči lenobno premikali proti vrhu. Polžja procesija. V tistih časih neredek pojav.

Po kakšni uri so prispeli na vrh. Napetost je bila na vrhuncu, tišina v avtu se je še poglobila. Pričakala jih je neprijazna postava, ki se je sključeno skrivala pod razmočenim plaščem. Voznici je s krožnimi prstnimi gibi nakazala, naj spusti šipo.

»Dober dan.« Voznica je plašno izročila dokumente vseh štirih, obraz je bil razpotegnjen v napol prisiljen nasmešek.

»Dober dan.« Brkata postava, ki jih ni imela več kot štirideset, je kot vkopana v zemljo tiho listala potne liste. Nato: »Koliko denarja nesete čez?«

»Ah, glejte, ne veliko.« Nasmešek.

»Koliko?«

»Za najnujnejše stvari.«

»Mhm.« Ta mogočni mož, ki je odločal o življenju in smrti, je še naprej listal po dokumentih. Nato je dvignil pogled in z očmi prestrelil sprednji in zadnji del avtomobila. Tekle so usodne sekunde. Nihče ni požrl sline. Nihče ni pomežiknil. Živci so bili napeti kot struna. Nato je komaj opazno pokimal, vrnil dokumente in rekel: »Dobro.« To je pomenilo, naj se čim prej poberejo. In prav to so storili.

Šele čez kakšnih sto ali dvesto metrov, ko se je pot začela strmo spuščati, se je v avtomobilu zaslišal enoglasen izdih olajšanja. Prva ovira je bila za njimi. Čeprav je zunaj še vedno neusmiljeno tolkel dež, se je v avtomobilu ozračje spremenilo. Padla je kakšna beseda, zaslišal se je celo smeh, ki se je predolgo vrtinčil po vogalih ust. Vse bo še dobro, so si rekli. Vsak si je v mislih slikal svet boljšega življenja.
Pisec teh vrstic bi lahko prisegel, da sta se, ko so se ustavili na parkirišču ob vznožju hriba, zaslišala žvižg in vrisk. Prispeli so. Konec potovanja. In začetek nekaj lepega. Zakaj prav tam, med množico znanih avtomobilov, je skozi sivo platno rezal živobarven napis: KGM.

Vsa štiri vrata avtomobila so se naglo odprla in stekli so v supermarket. Tam pa se je vse bleščalo, da so bolele oči. Vrste in vrste in vrste vsega, kar ti srce poželi. Raj na zemlji. Čas se je ustavil. Premalo rok, preveč polic, velike oči. Kava, milke, hubbabubbe, pralni praški, toblerone, riž, kava, pločevinke pijače, milke, kinderjajčki, kava. Šilingi so kopneli, energija ni pojenjala. Toda vsega lepega je enkrat konec. Otovorjeni z vrečkami so se vrnili k avtomobilu, ki se je spočil in je bil pripravljen za pot domov. Večino robe so poskrili po nevidnih kotičkih, nekaj sladkega goriva so si natlačili v žepe in se zagnali v hrib.

Napetost je z vsakim metrom, ki so ga osvojili na strmejši avstrijski strani, znova naraščala. Ko so prispeli na vrh, je bilo pred njimi že nekaj avtomobilov, za katere se je zdelo, da so na zadnjem koncu nekoliko povešeni. Postave v dežnih plaščih so kot jastrebi, ki so nekaj zavohali, krožili okoli vozil in ustvarjali moreče vzdušje. Mirno, samo mirno, so si govorili.

»Dober dan, kaj za prijavit?«

»Ne, samo špecerija pa to, nekaj čokolad za otroke.« Nasmešek televizijske poročevalke.

Postava je pokimala in začela listati po dokumentih. Ošinila je štiri potnike, ki so kot kipi nepremično gledali naprej in se delali, da se odpravljajo na piknik. Brez kave, čokolade, pralnega praška, riža, pločevink. Mučne sekunde. Lahko si jih slišal, kako se niso želele premakniti.

»Dobro.« Pomig z glavo in pogled, ki je sporočal: Seveda vam ne verjamem, ampak naj vam bo, ker sem jaz šef in si to lahko privoščim. No, adijo, preden si premislim. In pazite, da se vam čokolada ne zatakne v grlu.
In kar poleteli so proti domu. Veselje v avtu, veselje v hiši.

Pisec teh vrstic pa se znova sprašuje, kako bi bilo, če bi ti popotniki vedeli, da bo čez nekaj let vse to na voljo pred njihovim pragom. Nič več potovanj čez hribe, nič več napetih prečkanj mej. Vse na dosegu roke. Vsak dan, vsako minuto. Kaj se s tem pridobi in kaj izgubi?

**

S sestro sva na takih skokih čez mejo vedno dobila enako količino sladkarij. Ko smo prišli domov s takega izleta, sva nabrane dobrote pospravila vsak v svoje predale. Ker sem bil izjemno navihan mulec, sem svoje zelo hitro pojedel, nato pa se začel ozirati čez mejo. Skušnjava je bila prevelika, saj sem imel vrata do sladkih nebes čisto blizu.

Ko so moje zaloge pošle, sem se lotil sestrinih. Ob vsakem trenutku njene nepazljivosti sem se tiho odplazil do njenih skritih zalog in jih sprva neopazno izmikal. Ker pa je imela sestra vse prešteto, me je endvatri zalotila. Pomagalo je zgolj to, da si je vedno znova izmišljala nove in nove kotičke, kamor je lahko spravila svoj plen. Vendar pa se je potem pojavila čisto nova težava. Sladkarije je tako dobro skrila, da jih tudi sama ni več našla. In se je pripetilo, da smo njene čokoladice našli šele čez nekaj let. Madona, kakšna potrata!

Veste, saj skrivanja je bila že navajena. Zelo rada je zbirala tudi radirke vseh mogočih oblik in dišav, ki se jih je dalo dobiti samo v Italiji. Kakšna dragocenost zame. Hitro je prišla na dan moja podjetniška žilica, saj sem dojel, da lahko te radirke unovčim. In sem tudi jih. Eno po eno sem jih nosil v šolo in jih menjal za zelo iskane Tarzanove nalepke ali pa enodnevno izposojo dvoekranke Donkey Kong. Kar se mene tiče, je bila to več kot poštena menjava. Za sestro pa – kdove, zakaj – ne.

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    :-)

    Odgovori

Napišite odgovor.