Prekladanja

 

Ankh

Kaj se zgodi s človekom po težki, hudi, veliki preizkušnji? Morda zleze vase in se zapre pred svetom, ki mu je tako kruto razparal dušo. Mogoče začne sovražiti ljudi, ker v njih vidi upanje, ki je v njem ugasnilo. Morebiti iz njegovega bistva začne streljati cinizem, da bi ublažil bolečino, ki mu srdito stiska srce. Zna tudi biti, da prevzame vlogo igre, ki kot nevidna maska skriva trpljenje; trpljenje, ki tiho brbota tik pod površjem. Vsemu temu je nekaj skupnega. Človek se počuti ujetega, lastna koža mu je zapor, iz katerega ne vidi izhoda. Ta zahrbtna bolečina, ki kot nepopustljivi prst pritiska nanj, ga poskuša streti in mu ne pusti dihati, megli mu pogled v svet. Vse to je zanj preveč, občutek ima, da za vsakim vogalom nanj preži zver, ki pomeni konec. V glavi mu švigajo misli, se prepletajo in ustvarjajo nenavadne slike, ukrivljajo resničnost. Nato pridejo na vrsto besede, ki prizadenejo. Druge.

In nato ti drugi trpijo. Išče se krivec, toda krivec noče stopiti iz sence in prevzeti odgovornosti. Bremena se kot težko kamenje prenašajo iz enega naročja v drugega in nazaj. Prekladajo se iz rok v roke, brez cilja. Sklene se krog, iz katerega udeleženci tega zakletega obtoževanja ne morejo, ne znajo ali pa nočejo izstopiti. Vse skupaj meji na absurd, ki ga v preobleki enoznačnega vsakdana radi sprejmemo v svoj dom, saj nam prinaša znane občutke. Občutke iz mladosti, ko smo v rokah držali sladoled in opazovali mamo, kako se naložena z vrečkami hrane vrača iz trgovine. Ko smo morali biti pri kosilu čisto tiho, saj oče ni trpel hrupa. Takšni in drugačni občutki se kot krhka masa spominov luščijo na poti življenja, po kateri nevedno hodimo. In ljudje, ki se nam pridružijo na tem potovanju, se ob te spomine spotikajo, nekateri jih pometejo pod preprogo, drugi nam jih vržejo v obraz, saj ne trpijo nesnage, ki jo kot brezobzirni ljudje puščamo vsepovsod. Nastopi obramba kot napad. Začnejo se preigravanja z leve, preigravanja z desne, zmagovalca pa ni. Na pogorišču ostanejo le poparjeni občutki in skrita razočaranja, ki jih v tej igri navidezne moči niti opisati ne znamo več.

Zato ljudje tavamo v tej mlaki, ki ji pravimo življenje. Eni v soju luči, drugi v temi, tretji se skrivamo. Trudimo se shajati drug z drugim, toda le redkim uspe. Silimo v množice, da bi bili del domače družbe, na pladnju pa dobimo zgolj osamljenost. Držimo se štirih sten, da bi nas varovale pred tujimi nesrečami, tam pa slišimo le lasten odmev, ki nas pomirja in odbija. V zmedi navzkrižnih sporočil izgubimo posluh za notranjo glasbo, ki nas je kot otroka tako prijetno ponesla v spanec. Ker ne znamo poiskati sočloveka v sebi, se ne moremo dotakniti drugih. In zato imamo več vprašanj kot odgovorov. Kdo si ti, ki mi nudiš poljube? Kdo sem jaz, ki se odzove na bližino? Kdo sva midva, ki hodiva z roko v roki čez te poljane, ki jim zmotno pravimo rajski svet? Kdo so oni, ki mi stiskajo roko v pozdrav?

Ne vemo. Ne znamo vedeti. Do kdaj še? Do konca.

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Zelo lepo!

    Odgovori

Napišite odgovor.