Račun

KA

Starec je sedel za mizo, na kateri je ugašala sveča. Pred seboj je imel odprt zvezek besed, ki so mu – delno zaradi migetajoče svetlobe, delno zaradi pozne ure – pred očmi hipnotično plesale. Kot oživeli okostnjaki, ki so vstali iz zemlje, da bi ga prestrašili. Vedno znova. Kot mačka, ki nepričakovano skoči izza vogala, potem pa spoznaš, da si mačka ti sam. Bile so njegove besede. Preslikava preteklih početij.

_ . _

Bilo je nekoč. Bil je velik. Bila je era elitnih egotripov. Bil je mlad in počutil se je imenitno. Ni se mu bilo treba zateči k numerologiji, da bi vedel, kaj pomeni biti rojen pod srečno zvezdo. Njegova pot je bila vedno ena. Trni so bili zanj nekaj, kar se najde le na vrtnicah.

_ . _

Ob sebi je imel ljudi, ki so okoli njega tvorili zid. On pa je bil zanje kot časopis, v katerem lahko prebereš samo najveličastnejše zapiske. Vedel je, da mora svetu prenesti resnico. Ko je govoril, so ga poslušali. Ko je kazal, so ga gledali. Ko je bil tiho, so ga občudovali. Vedel je, zakaj. Vedel je, kako. In predvsem je vedel, kdo.

_ . _

Starec je v zvezek napisal ta utrinek: Ego je kot votel porcelanast kipec na robu majave police. Pogledal je skozi okno, a zunaj je bila tema. Bil je sam. Deset let. Deset zvezkov. Ta je bil njegov zadnji. Grenko-sladki sad njegovega življenja je gnil pod težo besed, ki so odslikavale vso bleščavo in navidezno resničnost. Zdaj je vedel, da je živel v zmoti. Spoznal je, da se je kopal v lažni slavi. Toda tega ni imel več komu zaupati. Zunaj je bila tema. Sonca več ne bo videl.

_ . _

Sključeni mož je v zvezek napisal še zadnjo misel, potem pa zvezek zaprl. Ego je kot jogurt. Hitro ga pogoltneš, težko izločiš.

Zvezke je zložil na kup. Iz predala mize je vzel vžigalice in eno prižgal. Ogenj se je kot očitajoči duh razplamtel. Starčeve oči so za hip zasijale. Solza se je kot goreča lava spustila po licu. Vžigalico je odvrgel na kup. Pomislil je: Še dobro, da je koča lesena.

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    In okoli nas se vedno, kot tisti merigouraund v lunaparku življenja, vrti kar nekaj vase zagledanih egoobsedencev, ki izmozgavajo naše, še kolikor toliko neponarejene ideale, da v tej maniri začnemo še mi ovohavati genezo lažnega blišča, okorelih idej in izkrivljenih vrednot. To ovekovečenje in očlovečenje na umetni piedestal postavljenih osebkov, nam prevečkrat zamegljuje in zatira tisto dobro in naravno v našem osebnem interierju, da se nehote začnemo podrejati butastim nesmislom omenjenih kreatur, ki nas cefrajo in duše. In to samo zaradi tega, ker se to gremo, ker nismo pripravljeni v sebi izvesti tiste rekapitulacije izvornih vrednot, ki smo jih potisnili nekam daleč, predaleč na periferijo pozabljenja.
    Lepo si tole spisal, Damjan!

    Odgovori

Napišite odgovor.