Svet, v katerem se ti lahko smejijo krave

Če bi vladali otroci, bi se svet širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah, podiral bi nesmiselno postavljene opozorilne znake ob cestah ter čudno čudne smerokaze v trgovinah, ki deklice usmerjajo v levo, fantke v desno, s svojo intenzivnostjo bi obsijal zamračene sobane, v katerih na ogromnih stolih in za pomembnimi mizami sedijo odrasli in dan za utrujenim dnevom vneto zapisujejo pravila. Za otroke, ne zase. Minili so namreč časi, ko so bili ti visoki nemarneži, ki tako radi žugajo, krakajo, vsepovprek zategujejo, lovijo sekunde, vlivajo v kalupe in z vrvicami razmejujejo igrišča, tudi sami majhni. Tega je že dolgo. Zaradi velevažno pomembnih reči je v kot postavljena in s prašno odejo prekrita tista živobarvna slika, na kateri se bohoti plezalno drevo, s katerega otroci vseh oblik in predznakov trgajo modre češnje in plenijo rožnate hruške. Ter se pri tem, oh groza in strah, odkrito zabavajo. Otroci ne razumejo, pravijo. Otroci so še premajhni, pravijo.

per1

Zato imajo ti velikaneži poslanstvo. Razmejiti, razdeliti, oddvojiti. Usmeriti, spoditi, vcepiti. Tako v tem končku razmetanega vesolja vzpostavljajo red in ga grobo ločijo na dvoje. Potegnejo jasno črto s kredo. In na to finto, zamaskirano v imenu igre, se ujamejo otroci. Ker otroci, prav vsi otroci, veste, se radi igrajo. Nabrito ustavljajo čas, ko iz palčk sladolednih lučk sestavljajo stolp, se s preluknjanimi nogavicami in krevljastimi čarobnimi palicami preoblačijo v razmršene vile, v mamini praznični in zlikani oranžni obleki posnemajo zoboslinaste pošasti, junaško pilotirajo vesoljsko plovilo do trafike, drzno zdravijo smrtonosni prehlad na plišasti žirafi brez enega očesa in na možatih tovornjakih plemenito prevažajo utrujene punčke iz cunj. Vse to, dokler ne pridejo žugavci z dvignjenimi obrvmi in iztegnjenimi prsti, ki potlačijo preveč razpaslo veselje. Zblablablablajo napisana pravila iz zamračenih soban. Polovica možnosti kar naenkrat izpuhti. Treba je risati znotraj črt, treba je izbrati prave igrače, treba je malikovati ustrezne barvne kombinacije, treba je zasedati samo določene dele stanovanja. Predvsem pa je treba biti priden, da se lahko vloge v miru razdelijo. Lahko jokaš ali pa stiskaš pesti. Oboje ne gre, pravijo. Bolje za vas, pravijo.

per3

Otroci, odrasli potrebujejo pomoč. Ujeli so se v lastne odrasle sobane in zdaj grozi, da se boste vanje ujeli tudi vi. Skrbi jih za vas, seveda jih skrbi. Zato pišejo pravilo na pravilo na pravilo. Ne zmenijo se za vaše poželjive poglede proti napačnim policam, s posebno odraslo odredbo so vam prepovedali solze. Povzdignite glas, visoko v zrak dvignite svoje živopisne barvice in povejte, da nikakor ne želite postati odrasli, če ga bodo še naprej tako lomili, če vas bodo še naprej tako nesmiselno usmerjali. In če se bodo delali nevedne, če bodo poskušali pogovor speljati kam drugam, nanje brez slabe vesti naščuvajte Rozagrozo in Plavolavo. Čisto malo, samo toliko, da jim naženete strah v kosti.

Potem bodite spet otroci.

 

Objavljeno kot spremna beseda za slikanico Rozagroza in Plavalava, ki na zanimiv in dostopen način približa perečo tematiko o neenakosti med spoloma. Knjigo za otroke so ustvarili slikarka Urška Kozak, pisateljica Saša Eržen, pesnik Kobrowsky in kulturna antropologinja Maruša Ivančič. Delo je nastalo v okviru projekta Enačaj, ki otrokom od šestega do štirinajstega leta pojasnjuje, da so mnoge razlike med moškimi in ženskami namišljene in družbeno pogojene.

Slike: Urška Kozak

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. bisa says:

    Če sta imela prste vmes Urška Kozak in Kobrowsky, sem prepričana, da je knjiga enkratna.

    Odgovori
  2. Sabina says:

    Tako krasen zapis, ‘povabilo’ in ilustracije.
    Ah, ko bi se ta svet ‘ širil čez obzorje in se razburljivo razlival po zapuščenih kotanjah’…

    Odgovori

Napišite odgovor.