Slovar za usluge

Prevajalci nismo slovarji na dveh nogah, veliko pa gledamo vanje. V slovarje, ne noge. Vsaj tisti, ki prevajanja ne jemljemo z levo roko. Tisti še posebej. Čeprav se vsak dan spopadamo z več tisoč besedami, ki jih lomimo, upogibamo, sestavljamo, vstavljamo, malikujemo, preziramo, ne pomeni, da vsak trenutek poznamo vse njihove pomene. Neredko nas drugi stisnejo v mučni kot z navidez precej preprostim vprašanjem: Kaj pomeni XY? (Vstavite besedo, kot je irksome, obsequious ali repudiate, na primer). Ta vprašanja niso rezervirana samo za delovna okolja, ampak nas presenetijo na vsakem koraku – med plezanjem v Tibetu, ob pol treh zjutraj po burni zabavi ali ko imamo polna usta palačink. Ko odgovorimo, da ne vemo iz glave in moramo pogledati v slovar, nam namenijo nejeveren pogled, ki sporoča, da smo z odgovorom najmanj izdali državo, in v njih se še poglobi prastaro prepričanje, da prevajalci nismo nič drugega kot premeteni bleferji, ki lovimo bližnjice in svoje neznanje skrivamo za platnicami slovarjev. Nič čudnega, da se vsak, ki je imel v četrtem razredu osnovne šole angleščino 4 do 5 in se v družbi rad pohvali, da nikoli ne bere podnaslovov, ker vse razume, čuti dovolj usposobljenega za prevajanje. Ampak to ni zapis o modernih časih, v katerih vsak zna vse.

To je zapis o ljudeh, s katerimi imamo prevajalci pogosto opravka in nam kalijo mir, ki ga tako vneto negujemo z rednimi odmerki kave. Kofeinski pripravki so antibiotiki prevajalcev.

V svoji karieri sem imel do zdaj največkrat opravka z dvema tipoma ljudi, ki imajo to neverjetno supermoč, da ti v delčku sekunde pokvarijo dan. Ko tako že n-tič brskaš za besedo, katere osnovni pomen ti je sicer jasen, vendar se želiš poglobiti v sive odtenke definicij – na primer za irksome, obsequious ali repudiate – in si pri tem požvižgavaš mednarodno prevajalsko himno (to je tisto nadležno pesem, ki jo zjutraj slišiš na radiu in je niti z vztrajnim treskanjem z najdebelejšim Webstrovim slovarjem ne moreš izbiti iz glave), zazvoni telefon. Ura je običajno večerna. Po dnevniku. Številka je znana, zato se javiš z nasmeškom na obrazu.

»O, dober večer. Kaj pa ti?«
»Zdravo, motim?« Tu zasveti prva opozorilna lučka.
»Ma ne, nekaj iščem v slovarju. Prevajam.« Premalo sem povedal, da bi klicatelj znal brati med vrsticami.
»Sem mislil, da prevajalci ne rabite slovarjev. Haha, hehe, hoho.«
»Ja, haha! Hoho! Kaj bo dobrega?«
»Ja, veš kaj, saj bi to sam naredil …« Druga opozorilna lučka, zastane mi dih. »Ampak vem, da bi ti to naredil bolje.«
»Okej?«
»Za eno uslugo bi te prosil.« Tretja in zadnja lučka. »Prijavil sem se za službo na [tuji] banki in potrebujejo CV v angleščini.« Tip je bil pravnik.
»Do kdaj pa to potrebuješ?«
»Do jutri zjutraj. Saj sta samo dve strani.« To običajno pomeni, da jih je pet.
»Veš kaj, jaz imam trenutno dela čez glavo, tako da ti kar prevedi, jaz pa ti pregledam in je stvar rešena.«
»Ampak glej, ti boš to veliko bolje naredil kot jaz, ne poznam jaz teh fraz in tega.«
»Razumem, ampak danes ne morem.«
»Kaj pa zjutraj?«
»Ne, res ne. Pa saj ni noben kunšt. Vsak lahko uporablja slovar.« Malo cinizma ne škodi.
»Res ne bi mogel?« Na robu joka.
»Ne, res ne bo šlo. Ti prevedi, jaz pa pregledam.« Vprašal me je še vsaj petkrat.
»Ampak … Kot uslugo …«
»Vem, ampak ne gre. Še tega ne vem, če mi bo uspelo narediti svoje stvari.«
»Aha … No, prav. Adijo.« Klik.
»Halo? Halo?« Črički v temi. So ljudje, ki vešče poskrbijo, da se na koncu ti počutiš kot največji tepec.

Klical me je uslugar. Človek srednjih let z univerzitetno izobrazbo, ki se je prijavil za službo vodje pravnega oddelka v tuji banki. Poklical je optimistično, prekinil užaljeno. Tako užaljeno, da je ta človek srednjih let čez nekaj dni potožil svojemu priletnemu očetu, da mu nočem prevesti CV-ja na samo dveh straneh. Na samo dveh straneh, oče! In ta priletni oče je v slogu starega veljaka prihrumel k mojim staršem, da se bodo pogovorili. Saj to je vendar višek. In so se. Tako dokončno, da je priletni oče tudi sam užaljeno odvihral domov. Osamljen primer? Nikakor.

Tudi drugi tip ljudi zna izvrstno izbirati čas. Ujame te ravno takrat, ko si po zenovsko v kopalnici strižeš nosne dlake, z rdečim kulijem označuješ najboljše akcijske ponudbe v Hoferju ali ko že desetič popraviš zaveso, ki noče in noče stati naravnost. In potem, da je mera polna, zazvoni še telefon. Tokrat je številka neznana, ampak ker znaš vse kode držav na pamet in v delčku sekunde bistroumno ugotoviš, da ne kličejo iz Gane, se seveda javiš. Nikoli ne veš, kdaj ti daljni stric iz Amerike lahko kaj zapusti. Vseeno si previden, ker mogoče bodo pa vseeno delali anketo o nagrobnih spomenikih ali pa prodajali revijo o lanskem snegu.

»Prosim?«
»Zdravo, Damjan!« Ankete in prodaja odpadejo. Verjetno tudi možnost, da se bom v naslednjih minutah počutil dobro.
»Živjo?«
»Ja, hehe, hoho, haha, živjo! Slišal sem, da si prevajalec! Haha, hoho!«
»Ja, pa sem res! Haha, hoho! Kdo pa kliče?«
»Janez! Z Dolenjske! Teta mi je dala tvojo cifro.« Aha! Sorodnik, ki ga ne poznam. Zaigralo mi je srce.
»Kaj bo dobrega?«
»Tu imam neke nemške knjige in bi rabil prevod.«
»Okej, ne prevajam iz nemščine.«
»Aha.«
»Lahko pa priporočim koga. Koliko pa je tega?«
»Kaj pa vem, tri knjige so, vsaka ima okoli 700 strani.« V glavi hitro preračunam. Ne spomnim se, da bi imel kakšnega bogatega sorodnika.
»To bo več tisoč evrov. Pa trajalo bo kakšno leto in pol.« Tišina.
»Aja, pa jaz bi to rabil naslednji mesec.«
»Amm, haha, no … Mislim … Kakšna pa je vsebina?«
»Pa to se jaz ukvarjam ljubiteljsko. Gre za staro nemščino iz 19. stoletja. Pa itak so še neke slikce vmes, tako da je ziher manj.« Seveda! Bomo porihtal! Za sorodnike naslednji teden!
»No … Potem pa bo to trajalo še dlje.«
»Ampak glej … Saj jaz to ne rabim vse dobesedno, a veš. Samo toliko, da razumem, a veš. Kakšno nemško besedo že razumem tu pa tam, več pa ne gre. Ampak ej, haha, hoho! Pomojem lahko to ti porihtaš. Kakšen povzetek narediš pa je! Ziher imaš kakšen slovar.« Pa seveda! Saj imam slovar! Dajte mi S, dajte mi L, dajte mi O, dajte mi V, dajte mi A! RRRRRRRRRRR!
»Ne, kot sem rekel, iz nemščine ne prevajam. Lahko pa priporočim koga, ampak to bo par tisoč evrov.«
»Ampak saj ne rabim vse dobesedno.« Pogovarjala sva se kot stara zakonca. Drug mimo drugega. In brez rodilnika.
»Vem, ampak vseeno. Lahko vprašam koga, ampak to ne bo poceni in ne bo kmalu.«
»Pa res ne bi? Saj lahko prideš enkrat do mene in greva skupaj skozi. Samo toliko, da bom razumel. Si bom vmes zapisoval. Pa veš kaj, fino potico imam.« Raje bi odgovarjal na anketo o nagrobnih spomenikih.
»Ne, res ne delam tega. Pa ravno zdaj imam dela čez glavo. Lahko pa koga vprašam?«
»Aha, no …«
»Pokličite me čez par dni.«
»Aha, no … V redu … Dobro. Adijo, no.« Nobenega haha, hoho, hehe. Samo klik.

Sorodnik, ki ga ne poznam, je ostal sorodnik, ki ga ne poznam. Jaz pa sem ostal sam. S slovarjem, ki ga pravzaprav sploh ne potrebujem. Ampak se ga vseeno oklepam. Te pretkane naprave za ubiranje bližnjic.

Naslovna slika © Urška Kozak