Srce parajoče delo neizmerne globine – Dave Eggers

srce-parajoce_oprema300dpi

Če ne želiš, da bi drugi vedeli, da obstajaš, se lahko tudi ubiješ, saj zavzemaš prostor, porabljaš zrak.

Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.

Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.

Dave je bil razklan. Razganjalo ga je. Po eni strani so ga – kadar si je kot zgarani starš privoščil nekajurni pivski izlet v neodvisnost – mučile paranoične skrbi, kako se Tophu godi pri varuški, po drugi strani pa so iz njega bruhale vse potlačene mladostno trmoglave silnice, ki so se kopičile zaradi vsiljenih razmer. To je jasno razvidno že iz samega sloga pisanja, ki kar buhti od intelektualnih domislic, po katerih avtor precej neprikrito in nesramežljivo hrepeni, ter sočnih kletvic, ki jasno nakazujejo zmerno dobro prikrito jezo in skrb, da se ne bo intelektualno izpolnil.

Če nisi obseden sam s sabo, si verjetno dolgočasen.

Ves čas je razpet med domačimi občutki ter pretencioznimi, celo egoističnimi nastavki. Skrbi za brata, toda v osredju je on sam. Samo on. On, ki bo nekaj dosegel. On, ki ga svet samo čaka, da bo stopil na oder. On, ki na videz skromno unovči svojo tragično zgodbo, vendar se z njo naslaja, ko se prijavi, da bi sodeloval v resničnostnem šovu. Ves čas je razdeljen. Dihotomija med domom in izpostavljenostjo, ki mu je po njegovem mnenju dana.

Zakaj bi rad nastopal na Resničnem svetu?
-Ker bi rad, da bi bili vsi priča moji mladosti.

Zakaj?
-Mar ni – prelepa?

Delo je precej pretenciozno, vendar se v vsej tej literarni vzvišenosti avtor kljub vsemu tudi spusti na tla. Zna manipulirati z bralcem, vabi ga v svoje jezikovne pasti in pri tem ves čas sebe postavlja v ospredje. V predgovoru, ki šteje slabih petdeset strani, opozarja bralca na vse, kar sledi. Z nami vzpostavi dialog in nas poskuša prepričati, da ne gre za ceneni in večkrat prežvečeni izdelek. Seveda, saj že sam naslov nakazuje na temo, ki lahko hitro dobi vse odtenke banalnosti. In ravno to, da ne gre za še eno dobro znano zgodbo o izgubi bližnjih, nas od prve strani poskuša prepričati Eggers. Na trenutke se zdi, da se celo preveč trudi. S svojimi obrazložitvami na začetnih straneh, ko se še ne spusti v spomine, ko nas naslavlja, ne poskuša narediti ničesar drugega kot to, da se zavaruje pred morebitnimi kritikami, da preveč izkorišča čustveno noto. Da ne ustvarja ničesar novega. Zdi se, kot da se opravičuje za svoje besede in bralcu celo pove, katere strani v knjigi lahko preskoči. Pristop, ki rahlo meji na ošabno brezbrižnost, deluje dvojno – kot zanimiv, vznemirljiv in dokaj duhovit uvod v tragično zgodbo, in trdno zgrajen obrambni zid pred strupenimi puščicami kritik. Pristop, s katerim nenaklonjenim mnenjem prepričljivo zapre usta.

Ta pristop deluje, saj v branje vnaša veliko svežine in kaže na nesporen literarni talent, ki seva iz avtorja. Gre za veren in zanimiv prikaz duha časa, obdobja, ko je bilo dovoljeno sanjati, ko mladostna naivnost še ni bila tako kaznovana, kot bi bila danes. Gre za posebno vrsto iskrenosti, ki jo bralec slej ko prej vzljubi, če prehitro ne odneha in ga Eggersov neposredni, na trenutke precej sebični slog, ne odvrne. Toda nekaj je res. Ne gre za običajno delo in knjiga ni za vsakogar. Gre za zgodbo, ki zahteva svoj čas. Potrpljenje in odprtega duha, da sprejmeš čisto vse, kar pride izpod prstov mladega pisatelja.

In če sprejmeš vsa jezikovna odmikanja ter približevanja, če poskušaš razumeti, v kakšnem času, prostoru in okoliščinah je avtor ustvaril to delo, če mu ne nazadnje nameniš vso svojo pozornost, te čaka dokaj nepozabno literarno doživetje. Doživetje, ki navdihuje s svojo tragičnostjo, muhavostjo, neposrednostjo, iskrenostjo, zaletavostjo in mladostno vztrajnostjo pri zavzemanju sveta.
Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.