Stanovitnost

focused

Bil sem precej živahen in razposajen fant. Mir je bil stanje duha, ki ga nisem poznal. Vsak prosti trenutek sem strastno izkoristil za to, da sem letal po tlakovanih mestnih ulicah in strmih grajskih pobočjih, se brezciljno – po kavbojsko, z glasnim ustnim streljanjem (pa, pa, pa!) – izgubljal po vlažnih meščanskih hodnikih, tako da so me včasih našli šele po več urah, in si bojevito skakal v lase s sestro, ki me je nekoč z okna v drugem nadstropju rotila, naj ji v kanal – ne, ne, ne! – ne vržem njej ljubega dežnička, jaz pa sem se smejal in smejal in smejal. Ni bilo lepo, bilo pa je zabavno in predvsem pustolovsko. Če sem že miroval, sem pri tem vneto požiral film za filmom in potem, v slogu akcijskega junaka, izvajal levje skoke na domačem kavču. Bile so tudi pravljice na kasetah, vendar sem v trenutkih, ko je črn ptič ravno hotel izmakniti zlato jabolko, na mehkem rjavem itisonu delal prevale in noge stegoval v majavo svečo. Navduševal sem se. In navdušujem se še danes. Zelo in silovito. Kot da bi mi kdo prišepnil, naj pohitim, ker bom jutri na koncu poti.

In sem hitel. Vendar ne počasi, kot nam poskuša dopovedati tista skladba, ki te še ves dan ne izpusti iz svojega mamljivega primeža, če jo zjutraj slišiš po radiu. Za nekaj časa sem po ralphmacchiovsko skakal po blazinah, smrtno resno iztegoval noge in stisnjene pesti ter odločno zategoval beli pas, ki je bil v mojih filmskih očeh zgolj in samo črn. Prvi dan, drugi dan, tretji dan. Bil sem še otrok, zato sem se vsakič, ko sem pomislil na besedo dan, poznavalsko zahihital, kot človek, ki gre prvič v kitajsko restavracijo in nato ob zbranem omizju vsem na očeh bebavo s prstom tapka po jedilniku in za odtenek preglasno naznanja: mravlje plezajo na drevo, mravlje plezajo na drevo!

Ko sem se naveličal tečaja karateja – hitreje, kot bi si upal priznati –, sem vesel vkorakal v Kazino in sem, ko sem žalostno ugotovil, da je Poletje v školjki navaden skupek laži, saj ti niti espadrile niti turkizno modri puloverčki, zavezani okoli vratu, niti gumijasti gibi, ki so bili čisto preveč zapleteni, da bi jih usvojil, ne pomagajo, da bi bil večji frajer, odplesal prvi in zadnji tango v Ljubljani. Ples ni zame, sem modro prikimal sam sebi. Potem sem za en dan – dobesedno – postal modelar. Še preden sem odprl prvo lepilo, sem bil že doma. Ko je oče izvedel, da sem na neformalnem tekmovanju Komu bo vse prej dol padlo dosegel nov rekord, me je skoraj za uho odpeljal nazaj na modelarski krožek in zahteval denar nazaj. Mulc se še išče, je rekel. Tako si predstavljam danes, verjetno pa so takrat padle težje besede.

Prav je, da se navdušujemo. Prav je, da se iščemo. Nekateri se najdejo prej, drugi pozneje. Jaz sem že pošteno zakorakal v zrelejšo dobo, ko sem se še vedno lovil. Pisatelji, s katerimi sem se srečeval na papirju, v njihovih zgodbah, so me vlekli vsak na svojo stran, zlahka sem se prepustil, da so me premikali s svojimi namišljenimi vrvicami in želel sem jim biti podoben. Pisateljsko pero sem želel vihteti z natanko takšnimi potezami, kot so mi jih med stranmi nakazovali mojstri zgodb. Pisal sem, kopiral slog in si domišljal, da pomembni časopisi in televizije z mano opravljajo pogovore in me sprašujejo po mnenju. Toda to je bilo sanjarjenje. Vneta želja brez osnove. Samo začetek, zagon, prvinski notranji krik, ki je ostal neuslišan, saj se je hitro izpel. In neslavno propadel.

Nisem zdržal. Razganjalo me je na sto koncev, toda nisem bil nikjer. Pri tem mi niso prav nič pomagale tako imenovane motivacijske knjige, ki so mi podtikale lažni občutek, da je vse na dosegu roke, da je dovolj, če si samo želiš. Tako zaslepljen sem letal z enega projekta na drugega in odnehal že po prvem neuspehu. V hipni navdušenosti so si ideje sledile hitreje, kot se danes menjavajo ministri, in tako hitro so se tudi razblinile. Bile so kot vžigalice. Naglo so zagorele, se bleščale, pokalo je od energije, toda potem so naglo tudi ugasnile. Nepovratno in boleče.

V vztrajnosti – ko ne popustiš, ko neguješ svoje potrpljenje – sem naposled le našel partnerja. Toda to se ni zgodilo čez noč. Velikokrat sem pristal na tleh, v mlaki samopomilovanja, svete jeze in nerazumljen od sveta. Bil sem sam proti vsem, v zarjaveli kletki cinizma in prhkega napuha. Jaz vem vse, sem si rekel. Toda vedel nisem ničesar. Še najmanj to, da z idejnimi avanturami za eno noč sporočam drugim in zlasti sebi, da ne verjamem tega, kar počnem. Kako naj bi verjeli drugi, če še sam ne verjamem? Kako naj pridem na deseto stopničko, če mi sapa poide že na drugi?

Danes, ko se vse meri v nekaj sekundah in znakih naše pozornosti, ko se s tipkovnico in prsti tako lahkotno dotaknemo dvodimenzionalne resničnosti in na podlagi teh nekaj znakov krojimo svoj pogled na druge, je še toliko pomembneje, da v sebi najdeš tisto iskrenost, ki jo je dovoljeno in primerno deliti naprej. Iskrenost, v kateri se najdejo tudi drugi. Da nekaj daš, kar drugi vzamejo in oplemenitijo po svoje. Da žrtvuješ čas, da bi nekaj živelo in vztrajalo. V hipnosti najdeš večnost.

To je vedel že Vitomil Zupan, ko je pred več desetletji zapisal: Želje gojimo do skrajnosti, gorimo v njih – volja pa nam peša iz dneva v dan. Amerika uči željo, Azija voljo; volje pa ni mogoče vzgojiti, če se človek ne zna odpovedovati.

Miru ne poznam še danes. Toda zdaj nemir usmerjam, vzdržujem in hranim. Z vztrajnostjo in iskrenostjo. Plešem pa še vedno ne.

 

prijavite se

 

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Lepo, iskreno, podano kar nekaj asiomov; predvsem pa z veščo roko napisano. Saj srce že dobro ve, kako ti vihteti pero, da se naverižijo zelo berljivi stavki, ki so se nakopičili v tebi.
    Lp

    Odgovori
  2. Nadinka says:

    Kot bi bil navdih za zgodbo moje življenje. Sem se zamislila :)

    Odgovori

Napišite odgovor.