Stare zgodbe ne utihnejo

Postman-Conceptual-Art-Photography-by-Maleonn-6633
Pisalo se je leto 1992, ko sem zaključil drugi letnik gimnazije. Pred mano sta bila dva brezskrbna poletna meseca, vendar sem se odločil, da bi vseeno rad kaj zaslužil. Beseda je dala besedo, starešine so zavrtele nekaj telefonov in bilo je odločeno. Poštar bom. Začetno navdušenje je hitro izpuhtelo, ko sem izvedel, da se bom moral vsak dan – prav vsak dan – na osrednji ljubljanski pošti zglasiti že ob pol petih zjutraj. Kar ni pomenilo nič drugega kot to, da se je moralo večerno veseljačenje končati po dveh kratkih pijačah v lokalu na vogalu.

Ko sem tako stopal po vlažnih tlakovcih speče stare Ljubljane z olupljenimi in vremenom prebičanimi pročelji, sem na poti do enomesečne tlake srečeval sošolce in znance, ki so se majave radosti zibajoče vračali domov z bogsigavedi katere nočne zabave. Ni jim šlo v račun, zakaj hodim stran od doma, zato jih je zanimalo, kam sem namenjen. Na delo, sem jim nekoliko sramežljivo pojasnil. In po ulicah se je razlegel tak huronski smeh, da ga je mogoče slišati še danes, če na Starem ali Mestnem trgu na katero od hiš prisloniš uho.

Stare zgodbe ne utihnejo, tudi če jih prekriješ z novo fasado.

Če je na ulicah vladalo mrtvilo, je na pošti vrvelo kot v mravljišču v času uradnih ur. Zdelo se je, kot bi vpadel v detektivski film. Ljudje so s prvimi lenobnimi cigareti v kotičkih ust in pridelanimi podočnjaki izginjali zdaj v to, zdaj v ono sobo. Od nekod se je slišalo besno tipkanje po pisalnem stroju in zvonjenje telefona, ki je zaman čakalo na odrešitev. Časa, da bi v celoti izkusil svojo izgubljenost, ni bilo, saj so me v naslednjem hipu odločno pomaknili v sobo, kjer so stari mački že razvrščali prvo pošto. Dodelili so me človeku, ki je že vsaj dvajset let hodil po rajonu Nazorjeva–Miklošičeva–Pražakova, torej v osrčju mestnega vrveža živahnih pisarn, živobarvnih knjigarn, tračev željnih gostiln in lokalov ter z zgodbami prežetih staromeščanskih stanovalcev.

Niso me ujčkali. Po nekaj dnevih uvajanja je vsega vajeni poštar odšel na dopust, mene pa pustil samega z veliko odgovornostjo. Včasih iz tega niso delali novic za naslovnice. Nikogar ni bilo, ki bi me z belimi rokavicami trepljal po ramenih. Pa sem šel. V svet odraslih. Sam z usnjeno torbo, ki jo je razganjalo od papirja, ki je ob izročitvi dobil smisel. Uniforme nisem dobil, zato sem po ulicah pogosto stopal v rožnatih srajcah in visokih supergah z dvojnimi vezalkami. Z razkuštrano frizuro sem bil verjetno prvi darker med poštarji in prvi poštar med darkerji. Ni bilo dvignjenih obrvi, pomenljivih pogledov od strani, hladnih dobrodošlic. Nasprotno. Kamorkoli sem šel, so me sprejeli. Kar je bilo – glede na vse – precej presenetljivo.

Na Miklošičevi je živela stara gospa. Sama s staro stensko uro in vedno pripravljeno starinsko džezvo. Prosila je, če ji lahko pošto prinesem v stanovanje in navijem uro. Vsak dan ob približno istem času. Hiša je bila meščansko mogočna, lučaj stran od hotela Union. Vsakič, ko sem vstopil vanjo, me je prevzel občutek domačnosti. Zlizane kamnite stopnice, v dveh vrstah poravnani leseni poštni nabiralniki, visoki stropi, na katerih so se razblinjali duhovi preteklosti, odmevi korakov, ki so se kot skrivnostni blisk širili po globokih hodnikih in ustvarjali občutek, da nisi sam. Dišalo je po postanem dežju in potepuških psih.

Gospa me je pričakovala. Vrata v njeno stanovanje so bila priprta. Vstopil sem. Na starinskem parketu je zaškripalo. Lepo sem jo pozdravil in najprej navil uro. Medtem se je že kuhala kava. Vsakič sva malo posedela in pokramljala. Z navdušenjem mi je pripovedovala o svojem pokojnem možu, otrocih, vnukih, takšnih in drugačnih peripetijah. Bila je zakladnica zanimivih dogodivščin. Ko sva v teh kratkih vsakodnevnih srečanjih stkala vez, ki je bila trdnejša od površinskih puhlic pogovorov o vremenu in dnevni politiki, sem ji dal enega največjih poklonov, ki sem ga premogel. Povedal sem ji, da me spominja na mojo mamo, tako sem namreč rekel svoji stari mami. Tudi ona mi je neumorno pripovedovala o časih, ki so v mojih očeh živeli samo med platnicami knjig.

Tako mi je med drugim večkrat s takšnimi in drugačnimi besednimi okrasitvami pripovedovala zgodbo o medvojnem času in kako je za las odnesla celo kožo. Kot mlečnozobec in fant golih ustnic sem jo vsakič poslušal odprtih ust, z leti pa me je vedno bolj grizlo vprašanje, na katerega si nisem znal odgovoriti. Gospa sicer ni nič rekla, toda iz oči sem razbral, da želi slišati zgodbo. Nisem je zadržal zase.

Mama je med drugo svetovno vojno živela v Žireh v Poljanski dolini. Imela je sestro, ki je za partizane izdelovala čevlje in na splošno skrbela, da so bili partizani oblečeni in preskrbljeni. Mama je bila šolski primer prijaznosti. Pod soncem bi težko našel manj konfliktno osebo. Njena sestra je bila na neki način njeno nasprotje. Ni se znala držati nazaj, bila je brez dlake na jeziku in zato v določenih krogih ni bila preveč priljubljena. Tako se je pripetilo, da so jo izdali. Nekega dne so nepričakovano prišli ponjo. Ker pa niso vedeli, kakšna je na pogled, so, ko so vdrli v hišo, zahtevali, naj sama stopi naprej. Toda tako mama kot sestra sta pametno molčali. Naključje je hotelo, da so zgrabili mamo in jo odvlekli. Na zaslišanje. Mama se je v mislih že poslovila od domačih, saj je vedela, da jo bodo ustrelili. Ko so jo grobo privedli na sovražnikov sedež, pa se ji je nasmehnila sreča, saj jo je prepoznal sosed, ki je bil sicer zakrknjen domobranec, vendar se je mama dobro razumela z njegovo hčerko. Sosed je povedal, da imajo napačno osebo in mamo so izpustili. Sestra pa je medtem zbežala na varno v gozdove k partizanom, kjer je tudi pričakala konec vojne.

Gospa me je brez besed poslušala, ko sem ji za konec še potožil, da sem zaradi te zgodbe vedno bolj zbegan. Kaj je tisto pomembno v življenju? Da si tiho? Priljubljen med ljudmi? Ali da poveš, kaj ti leži na duši, pa čeprav na svojo škodo?

Natočila mi je novo skodelico kave. Nasmehnila se je in mi čisto mirno kot jutranja gladina morja rekla, da je največja odlika, če se naučiš krmariti med vsem tem. Kadar nimaš povedati česa pametnega, bodi raje tiho. Hkrati je izjemnega pomena, da imaš vedno na zalogi vsaj eno toplo besedo, ki je ne čuvaš zase, ampak jo nameniš sočloveku. Prijatelju. V življenju moraš imeti vsaj enega prijatelja. Vendar ne deset. Predvsem pa je pomembno, da na svoji poti pridelaš tudi kakšnega sovražnika. Samo tako – ko se ozreš – veš, da si živel v celoti.

Priznati moram, da v tistih najstniških letih nisem povsem razumel teh besed, ampak tudi ni bilo potrebe. Takšni biseri, ki se ti nepričakovano znajdejo v življenju, so namenjeni temu, da jih še vrsto let počasi odkrivaš po žepih. In vsakič imajo malo drugačen sijaj.

Poslovil sem se, saj me je čakalo še kar nekaj dela. Pri naslednjem vhodu sem pozvonil, saj sem imel pošto, ki jo je bilo treba podpisati. Po domofonu se je oglasila ženska in mi rekla, naj kar prinesem gor. Bile so podobne stopnice, podobno visoki stropi, samo koraki so odmevali malo drugače. V drugem nadstropju sem že hotel potrkati, ko so se odprla vrata. Najbrž me je opazila skozi kukalo. Bila je ženska srednjih let v nekakšnem rdečem kopalnem plašču, ki pa vendarle ni bil kopalni plašč, saj je bil iz žameta. Razpuščeno ji je padal po golem telesu in ji je segal skoraj do golih stopal, odetih v puhaste copate. Namenila mi je toplo besedo.

Jaz pa, ker nisem imel povedati česa pametnega, sem bil tiho.

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    :-)

    Odgovori
  2. Nataa says:

    Očarljivo!

    Odgovori

Napišite odgovor.