Stephen King in jaz; ali, od luftarja do tuhtarja

the-thinkerBW

Kot otrok nisem rad bral. Knjig sem se otepal z vsemi štirimi. Pravzaprav sem se knjig bal, tako zelo, da mi je šlo na jok, ko je bilo treba v osnovni šoli prebrati Pod svobodnim soncem1)Danes na ta vrh slovenske proze gledam z neizmernim občudovanjem. (preden koga sune kap, preberite to opombo pod črto – in seveda vse naslednje) in potem napisati obnovo. S to beštijo v dveh zvezkih se nikakor nisem mogel spopasti. Bila je ena sama groza. Takrat sem si zabičal, da ne bom nikoli več prebral niti ene knjige. Kako sem se motil.

Namesto da bi se poglabljal v svet zgodb, sem se raje podil po ulicah in mestnih gozdnih poteh. Predvsem pa sem zelo rad počel celo vrsto neumnosti. Takšnih neumnosti, da bi bil tudi sam lahko lik kakšne začinjene fabule. Ampak o tem kdaj drugič.

Do velike prelomne spremembe je prišlo v drugi polovici srednje šole, ko sem se po hektolitrih popite pijače in nešteto urah pozabe ves izžet začel učiti. Biološko stikalo se je premaknilo v vklopljen položaj. V glavi se je nenadoma razpihala megla2)Sonce sicer ni posijalo. Sonce je precenjeno. Ustvarjalno vzdušje ustvarja dež..

Razlogov, zakaj je prišlo do tega, je ogromno in o njih lahko premlevam še vse življenje. Poleg tega so dokaj do zmerno dolgočasni, tako da ne nameravam z njimi utrujati svojih dveh bralcev (eden od njih je moj oče, drugi pa je v Googlu iskal podatke o seriji Under the Dome in je pomotoma zašel sem).

Knjige torej kar naenkrat niso bile več sovražnice. Še več, naredil sem usodni korak in se kot popolni tujec podal v knjigarno Konzorcija v Ljubljani. In potem se je zgodilo. Nagovorila me je knjiga. Papirnata. S kričečimi vijoličnimi platnicami. Prav grda na pogled. Na njej pa, da jo je napisal Stephen King3)Ne, ni bila Mačje pokopališče. To knjigo sem kupil šele nekaj let pozneje, ko sem imel pod pasom že kar lepo število njegovih knjig, ki jih malokdo pozna. In še zdaleč ni njegova reprezentativna. Še naknadna misel: prevod naslova mi že od nekdaj ni posrečen. Prvič zato, ker pokopališče ni bilo samo za mačke, in drugič, ker je v originalnem naslovu namerna tipkarska napaka, zaradi katere sem bil v svojih zgodnjih bralskih letih celo prepričan, da se pravilno napiše sematary (seveda samo do trenutka, ko sem knjigo prebral). O prevodih bomo kdaj drugič..

Zanj sem takrat, na začetku devetdesetih, sicer že slišal in sem vedel, da piše grozljivke, drugače pa je bil zame popolnoma neraziskan teren. Nepopisan list. Dokler nisem začel hoditi na faks, sem bil celo prepričan, da se njegovo ime prebere stefn. Ker se že od malih nog navdušujem nad filmskimi grozljivkami, sem si rekel, da bo to verjetno moj najboljši prvi korak v branje. Poleg tega je knjiga, ko sem jo vzel v roke, jo razprl in vanjo pomolil nos, tako omamno dišala, da poti nazaj ni bilo več4)Knjige od takrat naprej vedno tako rad voham. V tem je prav poseben čar. Spada k zgodbi. K avtorju. Ampak to ne pomeni, da zaradi tega odklanjam sodobne tehnologije. Prav nasprotno. Ker za papirnate knjige nimam več prostora, uporabljam tudi e-bralnik. Izjemno priročna zadeva in prav zanimivo je, koliko nasprotnikov e-bralnika pravzaprav sploh ne ve, kaj to je, in ga zamenjuje za tablični računalnik..

Knjiga je bila Gerald’s Game, napeta srhljivka o tem, kaj se zgodi, ko se spolne igrice ne končajo tako, kot bi si želel. V koči sredi ničesar, priklenjen na posteljo, na tebi leži mož, ki ga je na vrhuncu vzburjenja izdalo srce. Ostaneš sam. S svojimi strahovi, s svojimi strahotnimi spomini. Bilo je preveč dobro, da bi to izpustil.

Toda na začetku je bila težava. Bil sem še mlad, moje znanje angleščine je bilo sicer na višji ravni kot pri povprečnemu vrstniku, vendar sem se na začetku knjige vseeno prebijal besedo po besedo. Vsako besedo, ki je nisem poznal, sem pogledal v slovarju. Kmalu mi je postalo jasno, da tako ne bo šlo, saj sem bil hitro utrujen. Kot bi bral težke klasike. Bil sem čisto na robu, malo je manjkalo in bi odnehal. In potem sem si rekel, da se bom prepustil. Slovarje sem vrgel v kot in končno začel brati. Predal sem se občutkom, pomene besed sem počasi razbral iz sobesedila. In mi je uspelo. Zgodba me je začarala, zgrabila za vrat, posrkala vase tako močno, da je je bilo prehitro konec. Z mešanimi občutki zadovoljstva in izpraznjenosti sem knjigo postavil na polico, kjer je samevala.

A ne za dolgo. Hitro sem se spet znašel v knjigarni. Prihranke (teh skorajda ni bilo) in žepnine, ki sem jih prej namenil tekočim zadovoljstvom in arkadam5)Ni se mi dalo napisati lokal z igralnimi avtomati, ker so arkade tako všečen izraz., sem zdaj pretopil v knjige. In te so si sledile kot po tekočem traku. V strahu, da bi me minila želja po branju, sem se držal preverjenega recepta. Stephena Kinga, mojstra grozljivk, vampirščin in, kot sem hitro ugotovil, mojstrskih dram. Polica se je hitro polnila z naslovi, kot so Needful Things, Misery, The Dark Half, Firestarter, The Stand, The Shining, ‘Salem’s Lot, Skeleton Crew, Dolores Clairborne, Different Seasons, The Dead Zone.6)Nekaj malega o teh knjigah. Needful Things priporočam vsem, ki želijo malo osvežiti znanje o škodoželjnosti ljudi. Zgodba se da zelo dobro preslikati v naše okolje. Obstaja tudi film. Misery verjetno ni treba posebej predstavljati, naj pa omenim izjemno Kathy Bates, brez katere film ne bi bil niti približno tako dober. Igrala je tudi v odličnem Dolores Claiborne, ki je nekakšen dvojček z Gerald’s Game, na kratko se je pojavila tudi v miniseriji The Stand, prebrala/odigrala pa je tudi nekaj njegovih zvočnih knjig (mimogrede, brala je tudi Ko jagenjčki obmolknejo). Na neki način je postala zaščitni znak Kingovih del, podobno kot John Cusack v zadnjih letih. The Shining večina pozna po Kubrickovem filmu, znano je tudi, da King ni preveč zadovoljen s to ekranizacijo in tudi v resnici gre za precejšen odklon od knjige. King je v devetdesetih to želel popraviti z miniserijo, za katero je napisal scenarij, ampak je bil bolj boren poskus. Different Seasons je zbirka štirih novel in je zame eno najboljših Kingovih del. Vse štiri novele so nekaj posebnega, izstopata pa dve: Rita Hayworth and Shawshank Redemption in The Body. Po obeh sta posneta tudi izjemna filma, The Shawshank Redemption in Stand By Me, ki je na moji lestvici najboljših filmov vseh časov med prvih pet. Vse sem požiral, vse sem sprejel za svoje. Zgodbe so mi odprle oči. Nisem mogel verjeti, da je nekaj lahko tako dobro, da pozabiš na čas, pozabiš na okolico, pozabiš na to, da obstajaš. V svoji osredotočenosti na zgodbo pozabiš jesti, pozabiš piti, na trenutke pozabiš dihati. Ko je grozno, prižgeš luči sredi noči in pod posteljo preveriš, če se pod njo ne skriva ozobčena in okrempljena pošast, ko je likom v zgodbi hudo, jih v mislih potrepljaš po rami, se usedeš poleg v kuhinji in z njimi popiješ vroč kakav, ko si v knjigi sledijo izjemno napisani pasusi, vstaneš in korakaš po sobi gor in dol, oči zapolnijo solze sreče, ker ne moreš verjeti, da te nekaj lahko tako zadene. In tako postaneš odvisen. Od črk, besed, stavkov, odlomkov, odnosov, svetov. Imeti sem hotel vse Kingove knjige. Čisto vse. Pokupil sem vse, kar so imeli na policah v knjigarni, ko je teh zmanjkalo, sem začel naročati.7)V tistih časih, ko je bil internet še v povojih in smo se modemsko povezovali v splet in šteli telefonske impulze, sem knjige naročeval v Konzorciju. Za to so imeli namenski prostor – računalnik in človeka, ki je brskal po svetovnih knjigarnah in naročal knjige, ki jih niso imeli pri nas. V naslednjih nekaj letih pred Amazonom, Book Depositoryjem in podobnimi spletnimi knjigarnami sem tako veliko časa preživel tam. In naročal, prednaročal.

kolaž

V sobi sem namestil nove police, ki so se zdaj šibile pod težo papirnatih in trdo vezanih knjig. Stephen King, Stephen King, Stephen King, Jaws, Stephen King, Stephen King, Deliverance, Stephen King, The Amityville Horror, Stephen King, Peter Straub, SK, SK, SK. Pojavil se je vzorec, postal sem Kingov No.1 Fan.8)To je sicer izrečeno bolj v šali, je imel pa King kar nekaj težav s svojimi obsedenimi oboževalci. Zaradi njih je moral celo okoli svoje graščine v Bangorju postaviti ograjo. Med drugim je eden vdrl v njegovo hišo in trdil, da ima bombo, leta 1980 pa je neznancu podpisal knjigo, ki se je res imel za Kingovega največjega in prvega oboževalca. Ta neznanec je bil Mark Chapman. Dodatna zanimiva opazka: Po internetu krožijo nore teorije zarote, da Lennona v bistvu sploh ni ubil Chapman, ampak kar King, ker naj bi si bila na tistih znanih fotografijah, ko Lennon daje podpis Chapmanu, tako zelo podobna. Ko je zmanjkalo njegovih romanov in zbirk zgodb, sem se lotil njegovih neleposlovnih del in biografij o njem. Šel sem celo tako daleč, da sem se mu odločil pisati. Mislil sem, da ga edino jaz na svetu najbolje poznam in sem zato upravičen do njegovega podpisa. V svoji mladostniški nadutosti sem na list papirja v angleščini napisal nekaj v tem slogu: Dragi Stephen King, obožujem tvoja dela, ampak kje, za boga, kupuješ svoja očala?

To je bilo vse. Prepričan sem bil, da sem totalen frajer. Izviren, nekaj posebnega. Ko sem na pošti oddal pismo, sem kot naslov napisal samo: Stephen King, Bangor, Maine, USA. Ko me je poštna uslužbenka na okencu prijazno opomnila, da to ne bo dovolj, sem v posmehljivem tonu odvrnil, da naj kar pošljejo, saj pa menda vsi vedo, kdo je Stephen King. Mu bodo že poslali, ko bo pismo priromalo v Ameriko. Samo skomignila je z rameni. Seveda nisem prejel nobenega odgovora z druge strani luže. Pismo je verjetno romalo v poseben predal s pismi vseh čudakov in težakov, ki jih nato obredno zažgejo (pisma, seveda) in trikrat pljunejo čez rame. Za tistega Damjana Zorca pred 20 leti me je še danes sram.

Ko sem se odpravil študirat angleščino na fakulteto, moje zanimanje za Kinga ni upadlo. Z njegovimi zgodbami sem tako rekoč živel in ko sem vpisal magisterij, sem si za nalogo izbral naslov Avtobiografski elementi v delih Stephena Kinga.9)Nikar se ne trudite iskati te magistrske, ker je nisem nikoli napisal. Opravil sem vse zahtevane predmete, ustavil pa sem se pri nalogi. O razlogih kdaj drugič. Kdove, morda jo še kdaj napišem. Panično, manično, zagrizeno sem se lotil znova prebirati vse, kar je napisal, in kupil sem kar nekaj knjig, v katerih so obravnavali njegova dela. Še danes imam nekaj zvezkov popisanih z opombami, povzetki, razmišljanji. Morda mi bodo nekoč prišli prav pri kakšnem obsežnejšem delu.

To je bilo na prelomu tisočletja. Prišlo pa je tudi do drugega zelo pomembnega preloma. Prišlo je razočaranje. V tem obdobju sem se že toliko postavil na noge, da sem kupoval samo še trdo vezane knjige10)To ni čisto res. Postopoma sem nabiral tudi zbirko sedmih knjig fantazijske sage The Dark Tower. Prve knjige sem se na bralskem začetku odločno lotil, pa vedno znova odnehal. To je bila edina Kingova trdnjava, ki ni bila osvojena. Očitno sem moral malo dozoreti, ker sem celotno serijo pred par leti predihal v enem bralskem maratonu., ampak z vsako novo Kingovo knjigo, ki sem jo kupil, je prišlo presenečenje. Negativno presenečenje. Najprej sem dvigoval obrvi, začel sem zehati in komaj sem se prebijal čez stavke, ki so se mi začeli vleči. Ogromno balasta, ogromno površinskih, prisiljenih likov. Na koncu pa se je zgodilo nekaj nepojmljivega zame. Odnehal sem na polovici knjige. Njegove knjige sem kupoval še naprej, ampak zdaj so te nove knjige deviško samevale na policah. Neprebrane, neodprte, prašne. Zamenjale so jih knjige drugih avtorjev, ki so v moj svet bralskih užitkov vnesle novo svežino11)Med njimi je recimo Dennis Lehane. Žanrsko sicer ni soroden Kingu, saj piše kriminalne drame, med drugim Mystic River, Gone Baby Gone in Shutter Island, po katerih so posneli tudi uspešne in odlične filme.. King pa ni bil več stari King. King je bil padli kralj. Povozil ga je čas. Ali pa ga je pomehkužilo urejeno življenje, saj, kot občasno rad rečem v šali, škoda, da se je nehal drogirati.

Kingove zgodbe mi niso bile samo v bralni užitek. Ob njih sem rasel. Toda tako kot je pogosto v življenju, se je treba včasih na določeni točki posloviti.

 

prijavite se

 

References   [ + ]

1. Danes na ta vrh slovenske proze gledam z neizmernim občudovanjem.
2. Sonce sicer ni posijalo. Sonce je precenjeno. Ustvarjalno vzdušje ustvarja dež.
3. Ne, ni bila Mačje pokopališče. To knjigo sem kupil šele nekaj let pozneje, ko sem imel pod pasom že kar lepo število njegovih knjig, ki jih malokdo pozna. In še zdaleč ni njegova reprezentativna. Še naknadna misel: prevod naslova mi že od nekdaj ni posrečen. Prvič zato, ker pokopališče ni bilo samo za mačke, in drugič, ker je v originalnem naslovu namerna tipkarska napaka, zaradi katere sem bil v svojih zgodnjih bralskih letih celo prepričan, da se pravilno napiše sematary (seveda samo do trenutka, ko sem knjigo prebral). O prevodih bomo kdaj drugič.
4. Knjige od takrat naprej vedno tako rad voham. V tem je prav poseben čar. Spada k zgodbi. K avtorju. Ampak to ne pomeni, da zaradi tega odklanjam sodobne tehnologije. Prav nasprotno. Ker za papirnate knjige nimam več prostora, uporabljam tudi e-bralnik. Izjemno priročna zadeva in prav zanimivo je, koliko nasprotnikov e-bralnika pravzaprav sploh ne ve, kaj to je, in ga zamenjuje za tablični računalnik.
5. Ni se mi dalo napisati lokal z igralnimi avtomati, ker so arkade tako všečen izraz.
6. Nekaj malega o teh knjigah. Needful Things priporočam vsem, ki želijo malo osvežiti znanje o škodoželjnosti ljudi. Zgodba se da zelo dobro preslikati v naše okolje. Obstaja tudi film. Misery verjetno ni treba posebej predstavljati, naj pa omenim izjemno Kathy Bates, brez katere film ne bi bil niti približno tako dober. Igrala je tudi v odličnem Dolores Claiborne, ki je nekakšen dvojček z Gerald’s Game, na kratko se je pojavila tudi v miniseriji The Stand, prebrala/odigrala pa je tudi nekaj njegovih zvočnih knjig (mimogrede, brala je tudi Ko jagenjčki obmolknejo). Na neki način je postala zaščitni znak Kingovih del, podobno kot John Cusack v zadnjih letih. The Shining večina pozna po Kubrickovem filmu, znano je tudi, da King ni preveč zadovoljen s to ekranizacijo in tudi v resnici gre za precejšen odklon od knjige. King je v devetdesetih to želel popraviti z miniserijo, za katero je napisal scenarij, ampak je bil bolj boren poskus. Different Seasons je zbirka štirih novel in je zame eno najboljših Kingovih del. Vse štiri novele so nekaj posebnega, izstopata pa dve: Rita Hayworth and Shawshank Redemption in The Body. Po obeh sta posneta tudi izjemna filma, The Shawshank Redemption in Stand By Me, ki je na moji lestvici najboljših filmov vseh časov med prvih pet.
7. V tistih časih, ko je bil internet še v povojih in smo se modemsko povezovali v splet in šteli telefonske impulze, sem knjige naročeval v Konzorciju. Za to so imeli namenski prostor – računalnik in človeka, ki je brskal po svetovnih knjigarnah in naročal knjige, ki jih niso imeli pri nas. V naslednjih nekaj letih pred Amazonom, Book Depositoryjem in podobnimi spletnimi knjigarnami sem tako veliko časa preživel tam. In naročal, prednaročal.
8. To je sicer izrečeno bolj v šali, je imel pa King kar nekaj težav s svojimi obsedenimi oboževalci. Zaradi njih je moral celo okoli svoje graščine v Bangorju postaviti ograjo. Med drugim je eden vdrl v njegovo hišo in trdil, da ima bombo, leta 1980 pa je neznancu podpisal knjigo, ki se je res imel za Kingovega največjega in prvega oboževalca. Ta neznanec je bil Mark Chapman. Dodatna zanimiva opazka: Po internetu krožijo nore teorije zarote, da Lennona v bistvu sploh ni ubil Chapman, ampak kar King, ker naj bi si bila na tistih znanih fotografijah, ko Lennon daje podpis Chapmanu, tako zelo podobna.
9. Nikar se ne trudite iskati te magistrske, ker je nisem nikoli napisal. Opravil sem vse zahtevane predmete, ustavil pa sem se pri nalogi. O razlogih kdaj drugič. Kdove, morda jo še kdaj napišem.
10. To ni čisto res. Postopoma sem nabiral tudi zbirko sedmih knjig fantazijske sage The Dark Tower. Prve knjige sem se na bralskem začetku odločno lotil, pa vedno znova odnehal. To je bila edina Kingova trdnjava, ki ni bila osvojena. Očitno sem moral malo dozoreti, ker sem celotno serijo pred par leti predihal v enem bralskem maratonu.
11. Med njimi je recimo Dennis Lehane. Žanrsko sicer ni soroden Kingu, saj piše kriminalne drame, med drugim Mystic River, Gone Baby Gone in Shutter Island, po katerih so posneli tudi uspešne in odlične filme.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Matic says:

    Ni res, da imaš zgolj dva bralca. Z veseljem te berem tudi jaz. In to ne zgolj takrat, ko se (posredno) prepoznam v delu besedila… kot sem se tokrat ;)

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Hvala, Matic. Se bom potrudil, da bom še naprej zagotavljal zanimivo branje.

    Odgovori
  3. Podgrajski foter says:

    Stephen King & The Cure: Briljantna kombinacija za doživetje mirnih podgrajskih večernic…

    Odgovori
  4. Andrej says:

    Še tukaj, za kakega kasnejšega diplomanta/doktoranta iz Kinga, k opombi 3: o prevodu naslova smo pred izidom dolgo razmišljali. Mačje pokopališe kot rahlo pootročen zapis je izgubil v finalu, ker je za otroško pisanje morda prezapleten celo v tej obliki, pokupališe pa že lokaliziran. Še večja težava je seveda prevod besede ‘pet’, tako da ni bilo težko sprejeti odločitve, da slovenske ustreznice pač niin da izguba ni ključna. Razen tega: sredi osemdesetih so bili Kingovi dolgi odstavki o raznih kosmičih v Sloveniji prava fantastika, v kapitalističnem ponatisu pa że precej bolj domačni. Sicer je pa MP za mene še zmeraj najboljša Kingova knjiga, najbrž zaradi faustovskega motiva, res pa jih že dolgo ne berem več!

    Odgovori
  5. Ana says:

    Zorc, tole je kot da berem o sebi in Kingu :) Moram pa reči, da sta me navdušili tudi njegovi dve, knjigi, ki sta izšli pred kratkim: Under the Dome in Dr. Sleep, tako da bi rekla, da še ni rekel zadnje besede.

    Odgovori

Napišite odgovor.