Stephen King – The Last Rung on the Ladder

nightshift

Vsakič, ko slišim, da je Stephen King pisec grozljivk, se nasmehnem. Ko nato slišim, da je najbolj znan po Mačjem pokopališču, se nasmehnem še drugič 1)Prav zanimivo, koliko mnenj o njem se izkleše samo na podlagi te knjige oziroma filma.. Seveda, v svojih najboljših letih je mojstrsko krmaril po razburkanih rekah sveta, v katerem so nam kri pili vampirji (‘Salem’s Lot), družinsko energijo izsesali hoteli (The Shining), nas mrcvarili stekli psi (Cujo), v kanalizacijo skušnjavsko vabili klovni (It) ali so nas imeli največji občudovalci tako radi, da so nas pohabili (Misery). Res je, vse to je King.

Toda v svoji pisateljski karieri, ki se je začela pred kakšnimi štiridesetimi leti in jo v zadnjih letih nadaljuje z ubijalskim tempom, je nanizal precej več zgodb, v katerih strahu ne sejejo vesoljci, volkodlaki in obsedeni avtomobili. Te zgodbe so bližje našemu domu, našim domačim, sorodnikom in prijateljem. So zgodbe našega dvorišča, ulice, kraja, mesta. To so zgodbe življenja, v katerem bi se lahko znašel slehernik. Iz naivnih mladostnih let nas popeljejo na negotovo pot odraslosti (The Body), razgalijo našo zarotniško, spletkarsko plat (Needful Things) ali podrejo tiste štiri stene, za katerimi običajno skrivamo potlačene strahove in se izživljamo nad nemočnimi (Dolores Claiborne, Gerald’s Game). To niso grozljivke, so pa pretresljive, grozne. Toda grozne skozi prizmo človekovih dejanj ali nedejanj, če hočete. Lepota teh zgodb je prav v tem, da so tako preprosto človeške, da mestoma zaboli. In zaboli prav tam, kjer se razgaljajo rane človeštva.

Med temi čudovitimi zgodbami je tudi draguljček, ki mi je še posebej blizu. K njej se vračam vsaj enkrat letno, običajno takrat, ko je vsega preveč, ko se mi zdi, da ne dohajam več sveta, ki me začne dušiti kot težka, prašna odeja.

The Last Rung on The Ladder (Zadnji klin lestve) je kratka zgodba iz Kingove prve zbirke Night Shift. Zdi se, kot da se je zgodba pomotoma znašla v tej knjigi, saj v njej na nas ne prežijo mutirane podgane (Graveyard Shift), ne pobijajo stroji (The Mangler) in nobena zlovešča sila s koruznega polja ne obsede otrok (Children of the Corn).

Larry prejme pismo sestre Kitty, s katero sta se z leti zelo oddaljila. Spomini ga ponesejo nazaj, ko sta bila še otroka in sta se igrala v skednju. Po razmajani lestvi sta se povzpela na vrh, se po tramu premaknila nad seno in se s kakšnih dvajsetih metrov pognala v globino. Zabave je bilo konec, ko se je stara lestev, ki bi jo moral oče že zdavnaj zamenjati, razlomila ravno takrat, ko je po njej plezala Kitty. Obvisela je na zadnjem klinu. Larry ni razmišljal in je panično pod njo začel metati seno na kup. Uspelo mu ga je nametati toliko, da je, ko se Kitty ni mogla več držati in se je zgrmela proti tlom, ublažilo njen padec. Poškodba ni bila huda, zlomila si je zgolj gleženj. Toda ta poškodba je napovedovala nekaj večjega, večjo tragedijo, do katere je prišlo pozneje, ko je med njo in bratom že zazevala praznina praznih obljub in upanj. In takrat ni bilo nikogar, ki bi priskočil na pomoč.

Zgodba me z vsakim letom bolj presune. Napisana je bila v nekem drugem času, zelo aktualna pa je danes, ko vsi hitimo, gledamo predse in ne vidimo, kaj se dogaja okoli nas. Ne ustavimo se, da bi predelali tisto, kar nam govorijo drugi, ampak se posvečamo svojemu času, ki na nas neusmiljeno pritiska in nas ne izpusti iz svojih krvavih krempljev. Divjo dirko pehanja po stvareh, ki naj bi nam nekega dne prinesle čas, ki si ga tako želimo, vendar ga ne ujamemo, ustavi šele tragični dogodek. Toda takrat je prepozno. In tako si poleg vsega nase oprtamo še breme krivde, ki ga nosimo s seboj vse življenje.

Zgodba ima samo trinajst strani, vendar nosi sporočilnost cele knjige.

References   [ + ]

1. Prav zanimivo, koliko mnenj o njem se izkleše samo na podlagi te knjige oziroma filma.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.