John Williams – Stoner

 

Stoner je tiste vrste knjiga, ki na vsakih nekaj let bolj ali manj po naključju zajadra na območje našega zaznavanja, in ko jo spoznamo, jo vzamemo za svojo. Precej neznani roman o profesorju angleške književnosti je izšel že leta 1965, vendar je šele pol stoletja pozneje dosegel zasluženo slavo. Knjiga je klasični roman. In vse klasične romane druži eno – pod njihovim vsakdanjim površjem migetajo, vrvijo, utripajo večne teme o človeku, ki želi najti svoj prostor pod soncem. Naj gre za včeraj, danes ali jutri.

William Stoner je sin siromašne kmečke družine. Ko se na univerzi v Misuriju odpre oddelek za kmetijstvo, se odloči, da bo poskusil svojo srečo s študijem. Ko v drugem letniku posluša obvezno predavanje iz angleške književnosti, ga profesor vpraša, ali lahko razloži pomen Shakespearovega 73. soneta. Čarobnost verzov ga globoko prevzame, vendar mu besede, s katerimi bi razvozlal novo najdene občutke, neuporabljene obležijo na dnu duše. V njem se nekaj premakne in odpre se mu svet, ki ga do zdaj ni poznal. Odloči se, da bo zamenjal študijsko smer. Kmalu ugotovi – tudi po zaslugi drugih –, da je odkril svojo prvo in pravo ljubezen. Literaturo. Naredi magisterij in nato še doktorat. Naglo in dokaj nepremišljeno skoči v zakonski jarem, ki je zaradi soproginih čustvenih nihanj in Stonerjeve enosmerne drže od samega začetka obsojen na hranjenje po posušenih drobtinicah. Sredi tega zaletavanja v zid se jima rodi hči, ki je deležna enostranske naklonjenosti, zato vse življenje sama vleče enostranske odločitve. Okoli Stonerja se kruši svet, na njem se lomijo zakonska kopja in vanj so usmerjene zlonamerne strokovne strele, vendar mu do konca življenja – pogosto pod varno kupolo univerze, kjer pa se mu kljub vsej predanosti ne uspe prebiti više od položaja asistenta – s svojimi neomajnimi koraki uspe preplezati desetletja pod plaščem načelne pasivnosti. Ko se svetloba, ki kot v Shakespearovih vrsticah začne bledeti in izginjati s poslednjim jesenskim listom na veji, z zlatorjavimi snopi poigrava po njegovem telesu, ki se počasi umirja, se naposled le zdi, da je Stoner doumel globočine sonetnih verzov.

Nevajen introspekcije je ugotavljal, da je preizpraševanje lastnih vzgibov težavna in rahlo odbijajoča naloga; zdelo se mu je, da samemu sebi ne more kaj dosti predočiti in da v sebi ne more kaj dosti odkriti.

Tako reže skozi vsakdanjik zgodba Williama Stonerja, gorečnega in neoporečnega učenjaka, ljubečega in faliranega očeta, nesojenega ljubimca in zakonca z nenaklonjenimi zvezdami, figure, za katero nam Williams že uvodoma jedrnato razkrije vse poteze na šahovnici. Stoner je človek, ki mu svet v vsem svojem obstoju ne pripisuje nobene vidne vloge, ki bi zamajala tla in o kateri bi se s ponosom in vznesenostjo šušljalo po univerzitetnih hodnikih. Družba ga prenaša samo zato, ker mu je – tako kot vsem drugim igralcem, ki mu prekrižajo pot – bila primorana dodeliti prostor, omejen na nekaj korakov v levo in nekaj v desno. Od zunaj se zdi, da Stoner s svojim navideznim antijunaštvom poraženo dvigne roke in se s tem brezbrižno prepusti enakomernemu toku življenja, toda prav s svojo stoično naravnanostjo, ki je edina konstanta v njegovem življenju, in nekaj neomajnimi odločitvami, ki sicer prinesejo zgolj kratkotrajna zmagoslavja, se z leti poglobi dojemanje, ki vodi v smisel obstoja, po katerem se nemalokrat sprašuje Stoner. Smisla, kot v nekaj zunajtelesnih izkušnjah izkusi tudi Stoner, ne gre iskati v minljivih in varljivih trenutkih sreče, ampak v poglobljenem razumevanju, ki pride šele takrat, ko znaš uskladiti voljo, razum in srce. Stoner je v Williamsovih očeh veliki junak, ki kljubuje času. In Stoner je delo, ki se ga čas ne dotakne.

V triinštiridesetem letu življenja je William Stoner dojel to, kar so drugi, mnogo mlajši, dojeli že pred njim: da oseba, ki jo ljubimo na začetku, ni oseba, ki jo ljubimo na koncu, in da ljubezen ni cilj, marveč proces, med katerim ena oseba skuša spoznati drugo.

Čeprav je knjiga po številu strani relativno kratkega diha, pa se z zadnjo prebrano besedo ne moreš otresti veličastnega občutka, da si v enem samem zanosu prehodil dolgo pot človeka, ki se je vse od mladih nog po svojih najboljših močeh poskušal spraviti z razočaranji, se trudil vzpostaviti ravnovesje z odločnimi kompromisi, pomiriti s svojo vestjo in predvsem odkriti, v katerem kotičku utripa njegovo srce. To je pot, po kateri mnogi hodimo tudi zunaj knjižnih strani. Ali, kot se Williamsu zapiše pri koncu:

Odprl je knjigo; in ko je to storil, knjiga ni bila več njegova.

 

O tej čudoviti knjigi se bomo pogovarjali tudi v ljubljanskem Konzorciju v sredo, 16. decembra. Več o tem dogodku lahko preberete tukaj.

 

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Verjamem, da bo v Konzorciju zanimivo. Bom v mislih tam nekje… knjigo pa z veseljem primem v roke. V vsaki najde človek nekaj zase…
    Pozdravček!

    Odgovori

Napišite odgovor.