Stopnišče

prikazni_rezana-small

Medeninasto kljuko sem krčevito zgrabil s potno roko. Od zadaj je z nepremičnega dvorišča tisočerih senc name pritiskala pomenljiva svetloba somraka, v kateri vlada brezvladje. S svojimi nepotrpežljivimi sunki me je silila naprej, jaz pa sem obstal. Rahlo sem razprl ustnice, kot da bi se pripravljal na poslednji klic na pomoč, se nemočno ozrl zdaj levo, zdaj desno, in čelo prislonil na starodavna orehova vrata. Moj dih je na enem od manjših stekel risal nedolžne duhove, ki so se v nemem kriku poraza razblinili. Na drugi strani je bila tema. Glasna tišina. Pridi, čakamo te.

Povlekel sem za kljuko. Nič. Roka mi je zdrsnila in obrisal sem si jo ob kavbojke. Ni pomagalo. Poskusil sem znova. Zaslišal sem rezko škripanje nenaoljenih tečajev in drobljenje kamenčkov, ki so jih težka vrata vlekla za seboj. Stal sem tam, na meji med dvema svetovoma, in zrl v črno vlažno praznino. Z levo roko sem previdno drsel po hladnem zidu, dokler nisem otipal stikala za luč. Pritisnil sem enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat. Petkrat si nisem upal. Po svoje sem bil vraževeren. Ostal sem v temi. Nisem ostal sam. Pridi, pridi. Tu smo samo zate.

Pred mano so bile stare zavite kamnite stopnice. Domače. Tuje. Nisem jih videl, one so videle mene. Desno so se spuščale v črno morje kleti, v globino neodkritih hodnikov. Vedel sem, da je tam spodaj vse lebdelo, vse je bilo izgubljeno. Tam je bilo nekaj lačnega. Ko je bilo lačno, je bilo tiho. In ko je bilo tiho, je čakalo. In ko je čakalo, je čakalo name. Tam spodaj so se bržčas izgubljali otroci, tam spodaj se je izgubljalo otroštvo. Otrok sem bil tudi sam. Tega sem se boleče zavedal vsak izgubljeni trenutek, ko sem kot srna v soju luči za trenutek ostal ujet v otrpli mešanici občutkov. V svetu tišine, polne šepetov.

Nato sem se zganil. Zavil sem levo navzgor. Srčno sem si želel, da bi bil moj korak hiter, preračunljiv, učinkovit, toda vsaka stopnica, ki je pod težo mojih korakov naznanjala mojo prisotnost in klicala na videz speče sile, da bi me zgrabile, posrkale vase, z blaznim navdušenjem povlekle v brezčasni prostor pogube, je bila hladna ovira, skoraj nepremostljiva prepreka. Preveč je odmevalo. Preveč sem bil prisoten. Vse je bilo tu. Zaradi mene.

Stebre, ki so se kot nejasni kažipoti vzdigovali v višave, so krasili simbolom podobni vzorci. Podnevi, ko so se po zraku širile običajne zgodbe brezskrbnega življenja, so bili to navadni pleskarski dodatki. Ko je pritisnila tema, je to oživelo. Utesnjevalo je, saj je nosilo sporočilo. Tukaj je, prišel je. Imamo ga. Hitro. Moji prestrašeni vdihi in izdihi so neuspešno kljubovali tem pozivom. V smrtnem diru, ko sem hlastal za zrakom, sem na steni opazil madež, ki je spominjal na izpljunjeno kri, tam so bile globoke črte, ki so govorile zgodbo neenakomernega srčnega utripa. Potlačenega krika, ki ga ni nihče uslišal. Krika, s prsti vrezanega v zid.

Tekel sem in tekel in tekel. Spodaj se je nekaj prebujalo in vleklo po stopnicah. Zdelo se mi je, da ne bom ubežal, da je prepozno. Preveč sem se obotavljal. Preveč sem razmišljal. Po hrbtu me je strašljivo greblo kot tisoče majhnih krempljev. Skoraj bi zajokal. Skoraj. Rekel sem si, ne bom se predal. Slišal sem: Moj si, moj, samo moj. Danes si samo moj. Če ne bi bilo tišine, bi prisegel, da sem slišal zlovoljni smeh. Krohot. Krohot v smrtni tišini. In sem tekel in tekel, čutil sem, da je blizu, čutil sem, da bo vsak čas ovito okoli mojih gležnjev. Samo še nekaj stopnic, samo še nekaj trenutkov …

In potem sem bil spet pred vrati. Naglo sem pozvonil. In čakal, mencal. Spodaj je vse utihnilo. Spodaj je bilo vse temno. Toda stopnice so se vile naprej. Gor na podstrešje. Ko sem dvignil pogled, se mi je zdelo, da sem opazil senco, ki je ubežala mojemu pogledu. Tam za stebrom. Režečo postavo, ki je vedela. Vedela od trenutka, ko sem prijel za kljuko. Vedela je, da nimam kam ubežati. Slišal sem korake, čutil sem postavo, ki se je kot črna noč spuščala proti meni. Kaj bo prej, kaj bo prej, kaj bo prej? Slišal sem, kako so se železna vrata podstrešja začela odpirati. Ko sem se oziral čez ramo, sem še enkrat panično pozvonil. Kje si, kje si, kje si? Slišim korake, toda kje si, kje si, kje si? Zaslišal sem nemo režanje, ovila me je tema, stisnila me je za vrat, z mene je vlekla skalp in me rezala v kolena, da so se ta spremenila v mlahavo trdnost.

Vdal sem se v usodo, ni mi uspelo, prepozen sem bil. Z nohti sem se pripravil, da bom v zid urezal svojo zgodbo, ko so se odprla vrata. Tema, ki me je s posmehljivim praskanjem po tilniku spominjala na to, da nisem sam, da bom vedno na dosegu roke, se je umaknila. Rešen sem bil. Planil sem v stanovanje, v zavetje svoje sobe.

Smuknil sem v pižamo in se predal mehkemu udobju postelje. Tema je bila, toda ta tema je bila drugačna. Prijazna, topla, udomačena. Veke so se pod silno težo dneva začele spuščati, zadovoljno sem pomigal s prsti na nogah. Če bi se mi dalo, bi se pobožal po laseh. Vendar se nisem, ker sem se pogrezal v spanec. Na obrazu se mi je izrisal nasmeh uspeha. Vendarle mi je uspelo. Bil sem doma, med znanimi stenami, spet mi je uspelo ubežati …

Potem sem začutil dlan. Božala me je. Me uščipnila v lice. Stresla glavo. Hej, hej. Hej! Na široko sem odprl oči in otrpnil. Prisluhnil sem. V tišini je bučalo. Šepetalo, se smejalo. In tam, na omari z nekaj knjigami in plastičnimi figuricami, je bila črna senca. Zadnja stvar, ki sem jo opazil, je bil bel posmehljiv nasmeh.

Imam te.

 

prijavite se

 

 

Naslovna slika © Urška Kozak

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.