Suhi skakalec

suhi_skakalecMALA

Zadnje čase me veliko obkrožajo predmeti iz otroštva in mladih dni. Očitno prihajam v tista leta, ko k sebi kličem posebne spomine, ki se kot veter ujemajo v jadra moje ustvarjalnosti. Eni kupujejo harleyje in se oblačijo v havajske srajce (no, danes je morda ekvivalent ustanavljanje startupa ali tekmovanje, čigav tvit bodo prej objavili v časopisu ali na teveju), jaz pa razstavljam spomine in jih oblikujem v besedne štukature. To počnem zlasti zato, da bi poskušal razumeti tistega človeka, danes že skoraj neznanca, ki je nekoč živel v mojem telesu. Včasih se kar ne morem načuditi, kako so nekateri ljudje, ki jih srečam po mnogo letih, popolnoma enaki kot pred enim, dvema desetletjema. Iste besede, isti stavki, isto razmišljanje, isti štosi, ista miselnost. Mnenja sem, da te mora biti za pretekla dejanja ali besede vsaj malo sram, saj je edino to dovolj zgovorno dejstvo ali zagotovilo, da si se premaknil z ene in iste točke. Drugače obtičiš. Kuhaš se v lastnem zosu rutinskega plavanja. Ampak!

Ne ustraši se, če še vztrajaš. Ta zapis bo lahkotnejši, morda mi bo celo uspelo zvabiti nasmešek ali dva na tvoj obraz. Spregovoril bom o dveh predmetih, ki sta na neki način povezana. Oba sta iz tistih divjih in piflarskih časov, ko sem še gulil srednješolske klopi (in se včasih alkoholno zvrnil pod njih – ljubljanski Teksas, kaj pa drugega).

Prvi predmet je ta karton, ki smo ga imeli pri fizkulturi:

telesnovzgojni karton-small

Vseh postavk ne bomo razdelali, ker nima smisla, ampak ustavimo se pri višini. Ko človek to vidi, pomisli, da sem se tako visok že rodil ali pa vsaj, da sem bil tak vsaj že v prvem letu rojstva. Pa ni tako, veste. Pravzaprav je bila samo leto prej, torej v osmem razredu, moja višina (pod)povprečna. Imel sem namreč 173 centimetrov, zaradi česar sem bil pri telovadbi, ko smo se razvrščali po velikosti, nekje v medlem povprečju. Potem pa sem začel rasti. Bujno, silovito, kot bi me zalivali. Pri zdravniku je bil v kartoteki zataknjen ta list:

Diagram_1-small

Jedel sem. Vse, kar mi je prišlo pod roke (razen vampov, graha v omaki in ribje paštete). Vase sem metal cel hladilnik in vse tiste pice v Konditorju na Čopovi (danes tam stoji MekDonelc) in v Parmi, kjer sem jih poplaknil z legendarnim borovničevim sokom. Bil sem nenasiten. Vsak trenutek, vsako minuto sem mislil na hrano, nikoli nisem bil sit, vedno je bilo kvečjemu »ravno prav«. In tu pridemo do naslednje postavke na kartonu: teže. Teže! Bližal sem se dvema metroma, nisem pa imel niti 70 kilogramov. Si predstavljate, kaj bi danes naredile vse te moderne h’woodske najstnice (tudi najstniki) za tak režim? Ješ, ješ in ješ, pa se nikjer ne pozna. No, meni se je, ampak v drugo smer. Če ne bi bil tako visok, bi bil lahko dvojnik Christiana Balea v Machinistu. Danes imam pri svojih 198 centimetrih 92 kilogramov in sem nanje prav ponosen – vse življenje sem se trudil zrediti, zdaj mi je končno uspelo. Ker, veste, situacija s težo se ni prav nič popravila niti v mojih dvajsetih letih, ko sem že imel toliko centimetrov kot danes. Na sistematskem pregledu na faksu mi je zdravniška sestra namerila 71 kilogramov, kar je bilo odločno premalo in tega sem se tudi zavedal1)Mami mi je svoj čas govorila, da sem kot dahavc – šele veliko let pozneje mi je kapnilo, kaj to pomeni. Zato sem, ko ni nihče gledal, številko na kartonu malo spremenil:

74_1-small

Kljub temu je zdravnica zmajala z glavo. »Ja, dajte se malo zredit, no. Saj je lepo, da ste šlank, ampak …« Pa te fore.

Zaradi tako hitre rasti – glava ni dohajala – niso preveč ubogale roke in noge. Kot nebogljena lutka sem se zaletaval v stole, z rokami sem pometal stvari z miz in z glavo sem štempljal podboje vrat. To je tako, če čez noč zrasteš visoko nad drevesno mejo in zaradi nenadnega pomanjkanja kisika kot izgubljeni planinec, ki je v koči spil en košutnik preveč, nemočno iščeš pravo pot. Ampak!

Vse to me pri telesnih aktivnostih ni prav nič oviralo. Verjetno tudi zato, ker sem dolgo časa treniral rokomet (pri legendarnih Prulah, slava jim). Ampak k tem aktivnostim se bomo vrnili malo pozneje. Lepo po vrsti. Prišli smo do drugega predmeta, o katerem bom danes govoril.

Vojaške knjižice.

vojaška1-small  vojaška2-small

Lahko si mislite, kako sem se herojsko boril na vseh koncih sveta, lazil po blatnih rovih in si hkrati iz drevesnega lubja zvijal cigarete, kako sem z levo roko porazil Predatorja in se namakal v Prašičjem zalivu. Pajade! Vse sem naredil, da bi se tej nadlogi izognil2)Danes sem sicer mnenja, da malo vojaškega drila ne bi škodilo nikomur. Na srečo meni discipline ne manjka..

Zaradi hitre rasti je nisem odnesel brez posledic.  Opazno se mi je poslabšal vid in občasno imam hude bolečine v želodcu. Poleg tega sem se od malih nog spopadal s ploskimi stopali. Pa sem pomislil, da bi vse to lahko uporabil kot razlog, da se izognem služenju vojaškega roka. Potreboval sem samo še zdravniško opravičilo. Ker so bile že takrat dolge čakalne dobe, meni pa se je mudilo, sem se odločil, da se bom šel samoplačniško akcijo.

Najprej sem zavil k okulistu. Nisem ovinkaril:

»Prišel sem, ker nočem v vojsko.«

»Veste, danes slabovidnost ni več razlog za opustitev služenja vojaškega roka.«

»Res?«

»Žal ne. Petnajst tisoč tolarjev, prosim.« Naj povem, da je bilo 15 jurjev pred kakšnimi petnajstimi leti veliko denarja.

Naslednja postaja, ortoped.

»Dober dan, prišel sem, ker imam platfus …«

»Ploska stopala.«

»Ja, ploska stopala, in se želim izognit vojski.«

»Hmnft. V redu, kar sezujte se in stopite tja gor.« Stopim na neko prozorno zadevo, da je gospod doktor lahko strokovno ocenil moj plat…ploska stopala.

»Saj vi pa nimate ploskih stopal.«

»Kako ne?«

»Pa saj jih imam že od rojstva. Spomnim se, kako sem s prsti prekladal neke predmete s tal v škatlo.«

»Na vaših stopalih ni prav nič ploskega.«

»…«

»Petnajst tisoč tolarjev, prosim.«

Preostala mi je samo še težava z želodcem. Naročil sem se pri specialistu. V čakalnico sem prišel precej prešerne volje. S seboj sem imel dobro knjigo in ni mi bilo težko čakati. Se mi je pa zdelo čudno, zakaj dobro razpoloženi ljudje, ki so z mano čakali, iz ordinacije prihajajo upadlih lic in mokrih oči. Ko sem prišel na vrsto, sem skoraj priplesal v ordinacijo, tako dobro sem se počutil.

»Dober dan!«

»Dober dan, sedite. Kaj vas muči?«

»Na hitro sem zrasel in zaradi tega ima moj želodec malo čudno obliko. Če prehitro spijem kakšno mrzlo pijačo, me v želodcu tako močno zgrabi krč, da sem zaradi neznosne bolečine kakšnih petnajst minut popolnoma onesposobljen.« Menil sem, da je to odličen nastavek.

»Aha, aha.«

»Ne bom ovinkaril. Prišel sem, ker ne bi šel rad v vojsko.«

»Aha, aha.«

Pogledal sem v sosednjo sobo, v kateri je bila zdravniška sestra…

»Veste …«

…čistila je nekakšno cev…

»Mislim, da to ne bo dovolj …«

…zdela se mi je dolga vsaj dva metra…

»… za opustitev služenja.«

»No, če je pa tako, pa mogoče ni treba, da me pregledate,« sem rekel z nekoliko prestrašenim glasom.

»Ne, ne, saj bomo pogledali.«

»Ampak če ni dovolj za opustitev …«

»Kar stopite v sosednjo sobo in se ulezite.«

In sem legel. Kot prestrašeno dete. Z očmi sem rotil sestro, naj me odreši, ona pa je še vedno brezskrbno mazilila cev.

»Lepo mirno. Minutko in vsega bo konec, kot bi mignil.«

V goltanec mi je zarinil cev. V meni je eksplodirala čudovita mešanica intenzivnih občutkov. Med dušenjem me je sililo na bruhanje. Kozlal sem zrak. Oči sem imel izbuljene kot žogici za ping-pong. Minutka neskončnih sekund, ko je raziskoval želodčne kotičke, kot bi me po notranjosti želodca praskal z vilicami. Nato: slurpfttttt-plup in cev je bila zunaj.

»Sedite, prosim.«

»…«

»Ni videti, da bi bilo z vašim želodcem karkoli narobe.«

»Ampak… A veste, mrzla pijača pa krči pa…«

»Žal to ni dovolj, da bi se izognili vojski.«

»Ampak…«

»Petnajst tisoč, prosim.«

#!&##mh!mh!!

Iz ordinacije sem prišel upadlih lic in mokrih oči. 45 tisoč slovenskih tolarjev sem daroval zasebnemu sektorju.

Zdaj pa se vrnimo še malo nazaj na zgornje telesne dejavnosti. V sklopu nabora ali pristopa k vojski ali kakorkoli se že temu reče sem moral na Metelkovi opraviti zdravniški pregled, ki je vključeval tudi meritve telesnih sposobnosti, podobne tistim zgoraj na kartonu (razen teka in drugih aktivnosti, za katere je potrebnega malo več prostora – kar je naravnost smešno, če boste brali še malo naprej). Vse to smo opravili kar v zdravstvenem domu. Z droga smo na primer viseli kar na hodniku med smrkajočo mularijo in hipohondričnimi starimi mami, ki so vsakih pet minut spraševale: Kdo je zadnji za dr. Podlipnika?

Za skok v daljino z mesta so nam namenili sobo, veliko kakšnih 4 x 4 metre. Vanjo so nagnetli približno 15 mozoljavcev. Na tleh je bila modra blazina, na kateri smo skakali, sestra pa je s kredo merila dolžino – 140, 176, 165, 198 cm … Malo preden sem prišel na vrsto, sem si sezul nogavice in z grozo ugotovil, da z njih odpadajo »mucke«. Videti je bilo, kot bi imel stopala poraščena z modrimi dlakami. V kotu sem jih potuhnjeno pometel z nog, da je nastal zajeten kupček, nato pa stopil na blazino, saj je sestra poklicala moje ime. Kot smučarski skakalec sem z zamahi rok naredil nekaj počepov, se odrinil in … na drugem koncu sobe priletel v radiator. O smehu, ki se je v bučnih valovih razlegal po sobi, tu nima smisla govoriti. Samo zabeležimo rezultat: Tristo petnajst letečih centimetrov. Ja, 315. V svoji najstniški zagnanosti sem se hotel dokazati, ampak očitno na napačnem kraju. Namesto da bi jamrajoče poskoknil na 105 centimetrov in se pri tem z eno roko držal križa, z drugo pa želodca, pri tem pa vpil vbogajme, vbogajme! , sem se šel Supermana. Verjetno bi me še vtaknili v kakšno posebno specialno ultrahudo enoto, če …

… se na koncu po nekem čudnem naključju ne bi vse dobro izteklo. Tu nastopi Janša, Janez.

Veste tisto, ko pravijo, da je za vse kriv Janša? Ni iz trte izvito. Ko sem po več letih izčrpal vse možnosti in sem se že sprijaznil z dejstvom, da bom moral na civilno služenje, se je zgodil čudež. Oktobra bi mi potekel status, kar bi pomenilo, da ni trte-mrte, da nimam več kartice Monopolija za izhod iz zapora, da je naposled napočil moj čas. In glej ga, zlomka, septembra je Janša odpravil obvezno služenje vojaškega roka in uvedel poklicno vojsko.

Rekel sem si, super, še naprej bom brisal samo lastno rit.

 

Slika © Urška Kozak

 

prijavite se

 

References   [ + ]

1. Mami mi je svoj čas govorila, da sem kot dahavc – šele veliko let pozneje mi je kapnilo, kaj to pomeni
2. Danes sem sicer mnenja, da malo vojaškega drila ne bi škodilo nikomur. Na srečo meni discipline ne manjka.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Podgrajski foter says:

    Tak zapis, o strateškotaktičnih metodah hipohonderskega subjekta, ki mu raje dišijo rožice, kot s tanki in samohodkami povaljana trava, nas lepo vodi v tiste demilitantne in zelo berljive poskuse, kako se izmakniti vojaškemu drilu, kateri vedno rojeva asociacije na popolne abote, ki jih prinašajo nesmiselna vojskovanja. S tovrstnimi poskusi izigravanja nabornih seciranj, ki so se, kot je znano, končali s slabšim učinkom glavnega protagonista, je že pred omenjenim piscem obširneje opisal Jaroslav Hašek, ko je njegov Švejk s preprosto in umno besedo znal cinično, predvsem pa na humoren način, opetnajstiti ohole in nadute predstojnike. Pa čeprav so ga vtaknili v vojaško suknjo. Pokorno javljam, da sem z veseljem prebral Damjanove šaljive predvojaške vragolije.

    Odgovori
  2. Damjan says:

    Super komentar :)

    Odgovori
  3. Véliki Elokve says:

    Ti mast, jaz sem pa eskiviral cel teden, so me že iskali na domu MP-ji, potem sem si pa le zrihtal, da sem čorav in da zaradi slabovidnosti ne morem služit vojske. No, pa napisal sem en dopis, še danes mi je nerodno, ko ga berem. Mega iberdoza arogance, samozavesti (neosnovane), podložene s hormoni, ignoranco in neumnostjo. Po mojem so si na koncu rekli “bolje, da takih ne jemljemo notri”. Džizas, res, tisto ob priliki preberem, ampak v okviru zaprte družbe. Objavit pa ne upam, se bo cel internet pomilovalno zjokal :D Aja, so mi pa vseeno ponudili, če bi civilno služil, kar sem hotel, preden sem vložil za slabovidnost – pa sem rekel, da raje ne, ker tako slabo vidim, da bi lahko povzročil še komu kakšno škodo …

    Odgovori
  4. Anja says:

    Haha, zakon :D

    Odgovori

Napišite odgovor.