Svet senc

senceMALA

Vsaka stopnica, ki jo je moral premagati, je zahtevala skoraj nadčloveški napor. Ograje stopnišča se je krčevito oklepal, kot da ne bi zaupal svojim nogam. Pod očmi je kot opomnik dneva nosil težke počrnele vreče, ki so ga žgale kot razpihana žerjavica. Ko se je privlekel do vhoda, je – kot vedno – želel pozvoniti, nato si je premislil, razprl suhe ustnice, kot da bi se nečesa spomnil, in v žepu pobrskal za ključi. Skoraj neslišno je odklenil vrata in vstopil.

V stanovanju ga je pozdravila grobna tišina, ki se je z vso silo zgrnila nanj. Kot vkopan je stal na pragu predsobe in se počutil kot vsiljivec. Ko je iz kuhinje zaslišal hladilnik, kako se je stresel, in ko mu je na uho prišel zvok nožic, ki so nedaleč stran v kletki mrzlično tekale po plastičnem kolesu, si je za trenutek oddahnil. Doma sem, si je rekel.

Ključe je odložil na porcelanast krožniček na omari za čevlje in mimo podboja vrat, na katerem je bilo več zarez z izmerjenimi centimetri, stopil v dnevno sobo. Kdove, ali ima hrček dovolj hrane, se je vprašal. Na kredenci je še vedno samevalo darilo. Plakat njemu neznane glasbene skupine. Zdaj je razmišljal, da bi ga razprl in obesil na steno, ampak se je odločil, da je preveč utrujen in da konec koncev nima smisla.

Slekel je jakno in jo odsotno vrgel čez fotelj, da je zdrsnila na tla. Tam bo ostala, je zaključil. Vklopil je televizor, okorno in nerodno reč, na kateri se je večino časa nabiral prah, in se odpravil v kuhinjo. S čelom se je naslonil na omarico nad pultom in zavzdihnil. Kako je vse čisto, je ugotovil. Kdove, koliko časa bo trajalo, preden se bo v koritu nagrmadila posoda, preden bodo sleherno kuhinjsko površino prekrili drobtine, zgnili ostanki zelenjave, zasušen sok iztisnjene limone, razbiti koščki sanj.

Od jutra ni poskusil ničesar užitnega razen napol postane skodelice kave, ki jo je v bolnišnični čakalnici s tresočo roko zlil vase, zato je zdaj pomislil, da bi kaj pojedel. Preveč sunkovito je odprl vrata hladilnika, da so z njih odpadli trije magneti z morskimi motivi in se raztreščili po tleh. Jutri jih bom zalepil, je pomislil, če se lepilo v tubi še ni posušilo. Ko je s pogledom ošinil notranjost hladilnika, je takoj ugotovil, da je storil napako. Notri so se očitajoče bohotili znaki zgodbe, za katero je spisal epilog. Življenjske poti, ki se je tako naglo končala. Odprto čokoladno mleko, skodelica malin s smetano, kozarec črnih oliv, načeta steklenica rdečega vina, ostanki torte z dvema svečkama.

Želodec se mu je zavil v vozle in stekel je v kopalnico, kjer je z nogo treščil v rumeno kahlico, da je njena vsebina pljusknila na vse strani. Običajno bi zarobantil, zdaj pa se je samo z rokami uprl v umivalnik in zaprl oči. Slabost je prihajala v valovih in globoko je dihal skozi nos. Iz dnevne sobe je bilo slišati monotone zvoke poročil. Na današnjem zasedanju so sprejeli pomembne sklepe … Vse je pripravljeno za otvoritev iger … V mestu so odprli novo dvonadstropno kavarno … Na regionalni cesti je voznik osebnega avtomobila nenadoma zapeljal na nasprotni pas in čelno trčil v tovornjak, voznik preživel z nekaj praskami, sopotniki umrli … Biatlonec dosegel pomembno zmago … Jutri bo sončno in toplo.

Oči je imel še vedno zaprte. Ni se bil pripravljen soočiti s svojim odsevom v ogledalu, zapackanem z igrivimi pikicami zobne paste in pozabljenimi kapljicami vode, z otroškim prstom povezanimi v nenavadne oblike. Ni želel videti raznobarvnih zobnih krtačk v lončku, gumic za lase, črne krtače, ki so se je še vedno držali kostanjevi lasje, vlažne brisače, ki je neporavnana visela čez radiator, gumijastih živalic, ki so kot v nemem pogovoru polkrožno obdajale odtok kadi, strumno poravnanih stekleničk orientalskih parfumov, pokvarjene straniščne tipke in ne nazadnje udomačenega pajka vitkih nog, ki je v kotu že ničkolikokrat začenjal plesti mrežo. Lahko bi vse odmislil in za vedno ostal v tem trenutku, si je dopovedoval. Toda ta trenutek je minil. Za vedno. Obrnil se je in odšel iz kopalnice. Za seboj je pustil prižgane luči, vklopljen televizor, odprt hladilnik. Hotel je uiti, toda ostal je ujet.

Spalnica je bilo povsem novo bojišče, na katerem je kot padli velikan počivala zakonska postelja. Legel je oblečen. Obrnil se je na bok in se zastrmel v uro na nočni omarici. Rotil je minute, da bi tekle hitreje, toda niso se pustile motiti in so ga prisilile v to, da je vsak trenutek podoživel kot osebni poraz. Ko je tako naštel dvesto mučnih porazov, je od izmučenosti zaprl oči in se pogreznil v vročičen spanec.

Nato je začutil roko. Božala ga je po čelu, licih, očeh. Nežen prst je polzel po robovih ustnic, vrat je objemala topla sapa. V desnem ušesu je zaslišal znani šepet. Naglo je odprl oči in se zravnal v postelji. Ura mu je sporočala, da je spal samo kakšnih petnajst minut. Bil je čisto pri miru. Obdajala ga je globoka smrtna tišina. Desno stran telesa je oblival vročičen pot, levo je imel nenavadno zakrčeno. Ozrl se je po sobi, ki jo je v nočnem hladu dušila trda tema. Bil je doma, vsaj to je vedel. Vse drugo se je izgubilo nekje v hladnih labirintih preteklega dne. Obhajala ga je samo nedoumljiva žalost, ki je z vseh strani hromeče pritiskala nanj in ga je zdaj, ko se je pomešala s strahotnim občutkom, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, potisnila nazaj v posteljo. Obležal je na hrbtu. Veke, ki so še vedno nosile hudo breme nedavnih dogodkov, so se hvaležno zaprle. Vse je bilo tiho. Bil je sam. Čisto sam. Toda ko ga je vleklo na drugo stran zastora, v svet miselnih senc, je znova začutil roko. Nežen dotik. Ni odprl oči, ni se zganil. Za kaj takega ni imel več energije. Prepustil se je.

 

Slika © Urška Kozak

 

prijavite se

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.