Sviloprejka – Robert Galbraith

svilo

Umora ne moreš načrtovati kot roman. V resničnem življenju so vedno kakšne nerazrešene podrobnosti.

Sviloprejka (ang. The Silkworm) je drugi kriminalni roman, ki ga je pod psevdonimom napisala J. K. Rowling. Po uspešnem prvem delu – Klicu kukavice – znova zasledujemo vsak korak detektiva Cormorana Strika in njegove izjemno iznajdljive pomočnice Robin.

Cormoran, vojni veteran brez polovice noge in odtujeni sin rockovskega zvezdnika, ki se še vedno ni pobral zaradi razpadlega odnosa, je po primeru umora, ki ga je presenetljivo razrešil in s tem osmešil metropolitansko policijo, kar naenkrat postal slaven. Znani detektiv, ki pozna vse rešitve. Stranke so začele kapljati v njegovo pisarno. Med drugim je začel zasledovati ljubice pretirano ljubosumnih starih poslovnežev, s čimer je bilo vsaj za nekaj časa poskrbljeno za finančno stabilnost. Toda skrbi ni bilo konec. Pravzaprav, kot se za detektivko spodobi, so se prave težave šele začele.

V navalu jeze in nepremišljenosti, ko ga je v pisarni razkačila bogata stranka, je sprejel primer ženske, katere mož – dokaj uspešen pisatelj Owen Quine, ki se je literarne pozabe otepal s kontroverznim življenjskim in pisateljskim slogom ter znanci na prvih mestih – je znova izginil. Običajno je poniknil za nekaj dni, da bi samopašno pritegnil pozornost nase, toda tokrat – kot je Cormoran kmalu ugotovil – je bilo drugače in niti malo nedolžno. Quine je namreč napisal zgodbo in vanjo s pomenljivo simboliko na izjemno žaljiv in ponižujoč način vpletel številne znane ljudi, ki bi jim objava knjige škodila. Uničila bi jim ugled. Zanje bi to pomenil konec.

Toda konec je bil za Quina. Cormoran ga je namreč našel v zapuščeni hiši. Bil je zverinsko umorjen, njegova smrt pa je zaradi nenavadne postavitve trupla zgovorno usmerjala prst v še neizdano knjigo in vse tiste, ki bi si pošteno oddahnili, če bi vse skupaj pometli pod preprogo. In teh ni bilo malo. Cormoran se je kljub obetu slabega zaslužka pognal za zahrbtnim in pošastnim morilcem.

Sviloprejka je detektivski roman, ki bo brez dvoma postal uspešnica. Napisana je kot zgodba izpod peresa dobre, stare Agathe Christie – imamo umor in več bolj ali manj prebrisanih osumljencev, na koncu pa, kot v enem samem veličastnem zamahu Poirota, zasebni detektiv Cormoran poznavalsko poveže vse podrobnosti, ki so do zadnjega dejanja in poslednjega izmikanja visele v zraku, skrite nevajenim očem.

Cormoran Strike je novodobni (anti)junak z mučnimi duhovi iz preteklosti, ki ga preganjajo na vsakem koraku. Njegovo življenje diha in mi dihamo z njim. Je človek iz mesa in krvi, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in prednostmi, ki se odražajo v pekočih občutkih manjvrednosti in trmastem vztrajanju, s katerim greni življenje možem postave in zaročencu nadobudne pomočnice Robin. Detektiv se nemudoma prikupi bralcu, saj brez težav razume vse detektivove stiske (do nadaljnjega se bo vozil samo z avtobusom, ker je za taksije in potratna kosila, na katera je po sili razmer moral povabiti ljudi, ki jih je spraševal v zvezi s primerom, porabil preveč denarja) in občuti njegovo stalno prisotno bolečino (na vedno bolj otekajoče koleno si s stisnjenimi zobmi natika protezo, ker ne želi z berglami pritegniti pomilujočih pogledov mimoidočih).

Nič drugače ni z drugimi liki v knjigi, ki v smiselno celoto zaokrožijo izjemno berljivo in zanimivo zgodbo. Zgodbo, ki nam ne postreže z odvečnimi elementi in nas z roko v roki odločno vodi naprej. In vodi nas hitro, z bistrimi potezami, zanimivimi dialogi in uganko, za katero se zdi, da je ves čas na dosegu prstov, a nikoli dosegljiva, otipljiva. In zato knjige preprosto ni mogoče odložiti. Vleče kot ekspresni vlak, ki se redko ustavi na postaji. To pa je tudi največja hiba knjige (poleg nerazumljivih in za moje pojme popolnoma odvečnih citatov na začetku vsakega poglavja) – moraš jo prebrati na mah, kar pri njenih petstotih straneh zahteva nekaj časa. In najprimernejši čas je prav poletje, ko si lahko izborimo tisto svobodo, da se lahko posvetimo zabavi te vrste.

Klasični kriminalni roman, tako imenovana whodunnit detektivka, pri kateri ne boste opazili, da vas je opeklo sonce, da ste zamudili poročila ob sedmih ali da vam vztrajni komar na vratu pije kri. Ugotovili pa boste dvoje: da je nekaj ur minilo kot nekaj minut in da je Rowling znova napisala uspešnico. Nezahtevna zgodba, ki bi sicer za moj okus lahko pokazala malo več ostrih zob, vendar vam bo nedvomno krajšala čas.

 

prijavite se

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.