Švindler, špijonka in človek z bombo – Alex Capus

svindler-spijonka-in-clove

Svet je postal en sam stroj.

Švindler, špijonka in človek z bombo je naslednji Capusov roman, ki smo ga dobili v slovenščini – v odličnem prevodu Mojce Kranjc 1)Tu je treba sicer omeniti prevod naslova, ki glede na tematiko morda deluje nekoliko preveč lahkotno, frivolno in v slogu b-filmov akcijsko-pustolovskega pedigreja iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Naključni bralec bi si na osnovi naslova lahko ustvaril napačno mnenje in se ne bi potopil med platnici, kar bi bila res škoda. Čez preostali prevod nimam pripomb. Tako lepo teče, da hitro pozabiš, da sploh bereš prevod. Gre za eno tistih knjig, ki verjetno – in na žalost – ne bo dosegla širših množic, čeprav v svoji majhnosti dela velike korake, četudi se nam kljub tematiki, ki je časovno oddaljena približno sto let, na vsaki strani zna kot taka prikupiti in približati. Gre za roman z veliko začetnico. Gre za zgodbo, ki se nas dotakne na več ravneh.

Pravzaprav spremljamo tri zgodbe resničnih zgodovinskih osebnosti, ki bi se lahko v določenem obdobju naključno srečale, in sicer Švicarja Emila Gilliérona, izjemno nadarjenega slikarja, ki v Grčiji s svojo umetniško žilico poustvarja tisto, kar sta na Kreti izkopala Schliemann in Evans, pevke Laure d’Oriano, ki se po propadlem zakonu s Švicarjem preživlja z občasnim prepevanjem po marsejskih nočnih lokalih in jo potegne v vrtinec vojnega vohunstva, ter atomskega fizika Felixa Blocha, ki je zaradi svoje trmaste genialnosti pomagal Robertu Oppenheimerju pri projektu razvijanja atomske bombe. Njihove zgodbe so presunljive, presenetljive, pacifistične, politične, posebne. Zlasti posebne. Tako posebne, da bralca v svoji kompleksni preprostosti zvabijo v svoj objem in ga tam tudi zadržijo. Še dolgo potem, ko se zgodbe končajo. Postavljene so v obdobje, ko se na obzorju počasi, a neizbežno nebo sprememb začne iz nedolžne modre barvati v grozečo rdečo. V obdobje, ko se v nedolžnost zasadi seme zla. Bližajo se vojne. Bliža se čas, ko se nedolžnost prikaže v novi preobleki.

Vojni stroj golta menihe in jih izpljune kot poljske pridigarje, spreminja pastirske pse v ščeneta v jarkih, letalske pionirje v bojne pilote in lovske čuvaje v ostrostrelce, pianiste v terenske muzikante, otroške zdravnike v lazaretske mesarje, filozofe v vojne hujskače in pesnike narave v grgralce krvi, pretaplja cerkvene zvonove v topove, vgrajuje leče iz opernih kukal v strelne daljnoglede in predeluje ladje za križarjenje v transporterje za čete in psalme v nacionalne himne.

Capus je mojster vpenjanja zgodb v zgodovinske okvirje, kar je dokazal že z ljubezenskim romanom Leon in Louise. Njegove pripovedi so tako nemoteče, pa vendarle se odmevno stapljajo z dogajanjem, ki služi kot živobarvna kulisa, da si bralcu ni težko predstavljati, kako v parni meglici s starinske postaje odpelje dogodivščin željan poln orientekspres, kako romantično razpoloženi pristaniški delavci s prižgano cigareto v kotičku ust vihtijo moderne škripce, in kako v svet zasanjani gostilniški pomagači na v piramidah zloženih sodih kujejo nikoli realiziran načrt za osvojitev vseh strani neba.

Njegova zgodovina ni epska ali vseobsegajoča kot na primer pri Folletu, ki nam tako na osebni kot na družbeni ravni vse postreže z največjo možno žlico, ampak se v šepetu velikopoteznosti pretaka po žilah malih in velikih ljudi, ki njegove zgodbe naredijo intimne in bližnje. Bralcu se zdi, da je tam. Da je priča nekemu osebnemu dogodku, skrivnostnemu odmevu v zasebnem parku sredi svetovnega vrveža. Kjer je Follet veličastno vseprisoten, ga Capus dopolni z intimnimi trenutki, ki v očitnem nasprotju z zlohotnostjo sveta, ki samo čaka, da se bo človek spotaknil, netijo upanje in lepoto.

Človekovo znanje je zmeraj luknjičavo, to je naša usoda. Le zato navsezadnje nosimo v srcu vero, ljubezen in upanje – da koščke svojega znanja spravimo v medsebojno zvezo in lahko verjamemo, da ima vse tukaj spodaj neki smisel.

Capusove knjige se bere tako, da te vedno znova prešine občutek, kot da sediš nekje ob spokojni gladini jezera, v katero reže odsev groma, ki se nezadržno bliža izza okoliških zasneženih vršacev. S cigareto, ki v ustniku počiva med kazalcem in sredincem, sediš na praznem hotelskem vrtu, za belo mizo, na kateri počiva kozarec portovca. Zamaknjeno zreš v daljavo in razmišljaš, kako lep je svet. Drugega ti v teh zadnjih trenutkih miru tudi ne preostane. Svet je lep. Capusov svet je lep, čeprav ga prežemajo vojne, častihlepje, lakomnost, zahrbtnost in človeška pošastna dejanja.

Njegove zgodbe so ljubezen, tudi če ne gre za ljubezenska srečanja. Ljubezen do bližnjega, do naključnega tujca, do brezmejne in čiste znanosti, glasbe, samostojnega življenja, umetnosti. Zlasti umetnosti. Duh časa, ki je ujet v grajske sobane Capusove domišljije, je duh, za katerega ogled se splača plačati vstopnino.

Gre za eno boljših letošnjih knjig, ki jo lahko brez sramu razkazujete na svoji knjižni polici. Od mene z največjo lahkoto dobi vse zvezdice. Knjiga za osebno zbirko.

 

prijavite se

 

References   [ + ]

1. Tu je treba sicer omeniti prevod naslova, ki glede na tematiko morda deluje nekoliko preveč lahkotno, frivolno in v slogu b-filmov akcijsko-pustolovskega pedigreja iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Naključni bralec bi si na osnovi naslova lahko ustvaril napačno mnenje in se ne bi potopil med platnici, kar bi bila res škoda. Čez preostali prevod nimam pripomb. Tako lepo teče, da hitro pozabiš, da sploh bereš prevod.
Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.