Svobodno sonce

Peri_2304-small

Tistega dne je že zgodaj sijalo sonce, ki pa ni bilo svobodno. Prijetno božajoči žarki so v tisti pomladi prodirali v mojo sivo sobo in me davili ter se ovijali okoli mojih rok, ki so kot težek pozabljen spomenik nemočno obtičale na mizi. Razposajeni otroški vzkliki z ulice so me vlekli za ušesa, namišljene vonjave z nedeljskih piknikov ob gozdnem potoku, ki so sledili, so odpirale moje nosnice. Tistega dne ni bilo malinovca zame. V zaporu sem bil.

Gomazelo je po mojem telesu. Sedel sem na zelenem škripajočem stolu, ki pa je tistega jutra ostal nem. Škripajoči stoli so znamenje živahnega življenja, v meni pa je vse umiralo. Iz minute v minuto, iz ure v uro sem nepremično strmel v odprto knjigo in ves čas nihal na robu joka in smrtnega obupa. Vsaka posamezna beseda, ki sem jo s pogledom ošinil, je vame zarezala kot razbeljen, zarjavel nož. Reka besed se je zlivala v novo reko besed in vse to razbesnjeno vodovje stavkov je bušnilo vame, da sem bil ohromljen. Potolčen. Potlačen v blato. Pozabljen od sveta. V zaporu.

Naslov na platnici – Pod svobodnim soncem – se mi je režal v obraz. Naloga, ki sem jo prinesel iz šole, je vse dolge dni do tiste nedelje ostala v zaprašenem kotu misli. Odlašal sem do zadnjega, kot mulec, ki zadnji hip vase kljubovalno povleče napol zasušen smrkelj, preden mu mama pripelje eno okoli ušes. In zdaj sem bil tu, na robu propada. Bil sem tik na tem, da se v smrtnem kriku poženem na kolena in vesoljnemu svetu priznam, da ne zmorem. Ne gre! Nočem! Kdo si je izmislil knjige? Kdo? Kdo??

In potem so se odprla vrata. Tam je stal on. Odrešenik, samo da v tistem hipu tega še nisem vedel. Odraslo je rekel, da moram. Odvrnil sem, da ne morem. Spodnja ustnica mi je drhtela kot temno jezero, v katerega jezno zalučaš kamen. Sédel je poleg mene in rekel, dobro, pa dajva skupaj. In sva. Bolj on kot jaz. Jaz sem samo kimal in mehansko zapisoval besed obnove, kot da bi prisluškoval starodavnim duhovom, ki mi v šifrah sporočajo, da bo vsak hip konec sveta. Gorel sem v večnem ognju pekla. Ko je bilo vsega konec, ko je bila naloga opravljena in sem znova ostal sam, sem s pestjo treščil mizo, da so se še žarki razbežali. Dan – neznosno boleče zapravljen dan – se je izpel in prisegel sem, da nikoli več ne bom prebral niti ene knjige.

To prisego sem prelomil. Znova in znova in znova. Vendar šele vrsto let pozneje, ko sem končno bil pod svobodnim soncem. Danes je težko razumeti, da nekoč nisem bil bralec. Zdelo se mi je, da so bile knjige nekaj, kar sta imela starša le zaradi boljšega vtisa razstavljeno po policah nad televizijo. Knjige so bile tujek, nezemeljska bitja. Mučilne naprave, zvito zakrite v šolskih berilih, ki so vate zarivale sulice nejevolje. Vse je bilo prekmalu, prehitro. Zgodbe, ki smo jih zaporedoma nizali na razcefrano vrvico, so obvisele na žeblju v temnem kotu misli. Ko se je vrvica strgala – in strgala se je kmalu –, so se te zavozlane zgodbe razbile na majavih tleh mladosti. Kar je neznanska škoda. Za mnoge je to pomenil zadnji stik z zgodbami. Nikoli več niso v roke vzeli knjige. Ta zgodba je bila za njih končana.

Nič čudnega. Vse te zgodbe potrebujejo plodna tla, na katerih se lahko razrasejo. Živeti morajo v okolju, ki ni obdano z ograjo. Konec koncev v sebi skrivajo zaklade in če so prikazani samo zaraščeni, grdi, nevpadljivi, dolgočasni vhodi v votline, ki so menda posejane z neizmernim bogastvom, hitro izgubimo zanimanje. Ker moramo verjeti na besedo. Iz dneva v dan. Iz knjige v knjigo. Vse je isto. Vse je mučno. In vse je zavrženo.
Resnično učenje se začne, ko se zapre zadnji učbenik, ko se zvije zadnji zemljevid in ko se pobriše zadnja tabla. Zastor življenjske predstave se lahko razgrne, ko se v vitrino zraven mamine kristalne vaze spravi zadnje spričevalo. Zadnje petice, ki so zgolj črnilo na papirju. Vse navdušenje, ki ga z leti kracanja po šolskih klopeh in vcepljanja nesmiselnih podatkov stisnemo v majhno kroglico, ki jo požremo kot grenko zdravilo, lahko eksplodira šele takrat, ko prehodimo določeno pot in ko zapustimo stavbe in zgradbe in učilnice. Ko premagamo zadnjega Bizantinca.

Zunanji in notranji svet se tako prekrijeta. Poklopita. Srečata se na pol poti in si podata roke. Takrat se lahko vrneš na začetek. V svoj dom. In začneš znova. Zgodbe, ki so bile nekoč vir vsega trpljenja, zdaj dobijo smisel. Božajo te. Pokažejo ti, kako populiš zaraščene vhode v votline. Nato se podaš na potovanje. Za izgubljenimi zakladi. In šele takrat se zaveš, kako je živeti pod svobodnim soncem.

 

prijavite se

 

 

Naslovna slika © Urška Kozak

 

 

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.