Vse objave, označene bralec

  • Ti si rekel – Connie Palmen

     

    Ti si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi njegove oči.

    Če so Teda po njeni smrti ožigosali za morilca in pošast, ki je izdal svojo družico – ta nemirni in predčasno utišani duh generacije –, pa pisateljica v liričnem razstavljanju njunega težavnega odnosa, ki je bil hkrati burnosilen in živčnodušeč, jezikovno spretno predstavi njegovo stran življenja s Sylvio Plath, njuno v težavno preteklost stkano ljubezen, ki je bila ves čas na prepihu, ki je odbijala in privlačila, nasilno božala, tlačila in osvobajala. Toda resnična osvoboditev nikoli ni zares prišla.

    Za Teda ne. Zlasti v tistem končnem trenutku nesrečnih okoliščin, ki so razgalile to, kar si je do konca življenja očital. Nemoč. Da bi ji pomagal, jo vpeljal v mir, ji zgladil brazde preteklosti.

    Sylvio so vse življenje trpinčili demoni, občasno ji je uspelo, da jih je pomirila in se je oddaljila od njih, toda vedno znova – zaradi negotovosti, ljubosumja, sovražno ljubečega odnosa z mamo, nihanj v razpoloženju – so jo povlekli nazaj pod stekleni zvon. In naposled se jim je prepustila.

    Sedla je, na plan izvlekla dva gosto popisana lista papirja – za hip sem uzrl njeno pisavo, najstniške krivulje šolarke – in nato sem se ob ameriškem naglasu soočil z njeno sliko o meni, s podobo plenilca, ki žre ženske, črnega panterja, ki jo preganja.

    »Nekega dne bo postal moja smrt.«

    »Upam, da nisi jasnovidna,« sem se pošalil, ko je končala in me plaho pogledala.

    »O, pa sem,« je povsem resno odgovorila.

    Knjiga je prepričljivo spisana kot en sam Tedov monolog, nikoli napisano pismo izpovedi o ljubezni do nemirnega glasu, ki je obupano želel biti slišan, o sebi kot nemočnemu opazovalcu, ki kljub prizadevanjem lahko stoji le ob strani. Connie Palmen je postavila oder za Hughesa in bralci smo tako dobili odlično in pretresljivo zgodbo o neulovljivi naravi odnosov, ki v svojem bistvu tako zelo privlačijo in tako zelo zarežejo.

    Bralski užitek.

     

    prijavite se

  • Kristian Novak – Črna mati zemla

    Pretvarjanje in sodelovanje v tujem pretvarjanju omogoča, da živimo v kolikor toliko urejenem svetu.

    Preteklost. Ta izmuzljiva in zvijačna osnova, na kateri večinoma nevede gradimo svoje življenje, je naš sopotnik na zadnjem sedežu, ki nam nenehno nekaj razcepljeno šepeta in se vtihotapi v naše vedenje, kretnje, besede, ki mamijo, ukrivljajo, tolažijo, prepričujejo. Če se ne ustavimo in ozremo, se nam na trenutke dozdeva, da našo usodo, kot lutko na vrvicah, upravlja nekdo drug. In seveda to tudi počne. Toda ta nekdo drug ni neka zunanja sila, ki bi nas s svojim nevidnim prstom potiskala proti breznu. V nas samih je spletena mreža trenutkov, ki jo zakopljemo pod več plasti prijetnih spominov. In teh spominov se oklepamo. Jih obelodanimo, obešamo na veliki zvon, se z njimi postavljamo in jih vtikamo v albume. Tam spodaj, globoko pod površino, pa nekaj živi. Diha. In čaka. Potrpežljivo pričakuje ugodno priložnost, da se s kremplji prebije na plan. In ko se to zgodi, padejo vse prepreke, vsi varnostni mehanizmi, ki smo jih z leti dodelali do te mere, da smo ohranjali trhli mir. Ko se to zgodi, se zgodi preteklost.

    Črna mati zemla je zgodba o mladem pisatelju Matiji Dolenčecu, ki je po dveh dokaj uspešnih knjigah trčil ob ustvarjalni zid. To mučno stanje, ki je sprva začelo sramežljivo kukati izza skritih kotičkov in se je nato naglo razširilo še v osebno krizo, ko ga je zaradi laži in izmišljotin zapustilo dekle, ga je prisililo, da se je soočil in spopadel s svojo resnično zgodbo, ki jo je v vseh teh letih vztrajno prekrival z nedolžnimi zgodbicami o sebi. Zdaj je bilo skrivanja konec. Matija je moral nazaj, če je želel naprej. Iz relativno varnega urbanega okolja sedanjosti v temačno zavetje ruralne preteklosti, v kateri je odraščal in ki ga je zaznamovala za vedno.

    Travmatična zgodba, ki jo je Matija potlačil v sebi, se odvija v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v rodnem Medžimurju, predelu ob Muri, ki je prežet in preplavljen s strašnimi lokalnimi legendami in ga je vojna, ki se je zdivjala po velikih spremembah tranzicije, povečini obšla. Medžimurski vasici, katere dogodke drugega dela knjige spremljamo skozi Matijeve otroške oči, pa niso prizanesli niz nepojasnjenih in nedoumljivih samomorov ter smrt Matijevega očeta. Ker se Matija ni znal soočiti z dejstvom, da očeta ne bo več videl, ga je začel iskati. Pri tem pa je imel – v svojih najbolj občutljivih letih – opravka s tesno povezano skupnostjo vaških posebnežev, strašljivimi miti, majavimi in začasnimi prijateljstvi, mučno osamljenostjo ter lastnimi demoni, ki so ga skušali na vsakem koraku. Mladi Matija je bil že na pragu življenja pahnjen v naročje zla, iz katerega še sam ni vedel, ali se je izvil.

    Nagrajeni roman hrvaškega pisatelja o odraščanju je večplastna pripoved, ki se spretno poigrava s čustvi bralca. Začne se lahkotno in izjemno duhovito, kot nekakšno komično olajšanje pred tegobami, ki sledijo. Dialogi – tudi po zaslugi vrhunskega prevoda Đurđe Strsoglavec, ki je medžimurščino iznajdljivo prenesla v prekmurščino – so tako naravni, tako živi, da se ti zdi, da jih poslušaš in da se nikoli niso zgodili samo na papirju. Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze.

    Gre za tiste vrste knjigo, za katero si med branjem večkrat zaželiš, da bi jo napisal sam.

     

    prijavite se