Vse objave, označene branje

  • Stvari, ki padejo z neba – Selja Ahava

    Odrasli vedno sprašujejo otroke, o čem razmišljajo. Mislim, da bi jih zaskrbelo, če bi povedali po resnici.

    Selja Ahava, finska pisateljica, ki je leta 2016 za roman prejela Evropsko nagrado za literaturo, je napisala knjigo o čarobnosti žalosti in žalostni čarobnosti, ki med drugim skozi otroške oči na izjemno učinkovit in domač način razkrije vso nemoč, zmedenost, nepripravljenost in tavanje odraslih. To je zgodba o tem, kako nepričakovani pripetljaji razdrejo, razrušijo, premešajo ustaljeno dinamiko. Zgodba o odraslih v otrocih in otrocih v odraslih.

    Vsake toliko časa srečaš odrasle, ki otroke jemljejo resno. Zastavljajo zanimiva vprašanja in poslušajo odgovore. S takimi odraslimi se lahko odkrito pogovarjaš. Lahko jih kaj vprašaš in dali ti bodo pameten odgovor, pa tudi povedali bodo, če ne bodo vedeli.

    Nekega prijetnega poletnega dne z jasnega neba pade klada ledu in na domačem dvorišču ubije žensko, mater osemletne Saare. Kmalu za tem se z očetom preselita k teti Annu, ki je nedavno zadela glavni dobitek na lotu in si je omislila pravi pravcati dvorec. Toda ko teta še drugič zadene glavni dobitek, od šoka pade v globoki tritedenski spanec, Saarin oče pa zaradi ženine tragedije še z zadnjimi močmi oklepa prisebnosti. Zakaj se to dogaja nam? se sprašuje mala Saara. Kakšna usoda je to?

    Včasih se nekaj zgodi – le enkrat samkrat–, a si potem do konca življenja beliš glavo, zakaj se je to zgodilo. Včasih se ne zgodi nič in se do konca življenja sprašuješ, zakaj.

    Kot da življenje otroka, ki se giblje v svetu odraslih, ni že dovolj kaotično, nerazumljivo, nedoumljivo, velikansko in nerodno, da podira mit za mitom, razpihne oblak za oblakom, odstre življenjsko krošnjo za krošnjo, se pripetijo še dogodki, ki jim mlade oči sicer lahko pripišejo barve, vendar ni besed zanje. Ti dogodki so neločljivo tu, pa jih je težko umestiti med znana mesta, ki so do zdaj pomenila dom.

    Zgodba o tem, kako absurdnost ne izbira predznakov, ko se ekstremno dobro zlije s skrajnim slabim in v povsem običajno, magično igrivo otroštvo vstopi bolečina, ki ji deklica ne pozna imena, vendar ta v družinsko tkivo vreže črno in globoko sled, ki se vije po mislih v obliki hromečih podob – podob mame, katere nesreča je prinesla preganjajočo praznino, in očeta, ki je omahnil v to brezbarvno praznino, ki na robu brezna binglja s kančkom prisebnosti.

    Toda Ahavina zgodba ni zgolj pripoved o bolečini, ki se veliko prezgodaj naseli na dvorišče vsakdanjosti, ampak je tudi zgodba o izgubi najpomembnejše vezi in predvsem o veliki lekciji, ki nas spremlja vse, namreč da so stalnice minljive, da spremembe pridejo tako nenadno in dokončno kot led z neba, in da na koncu prav sprejemanje teh sprememb vodi v sprejemanje življenja. Razumevanje sveta s ceno.

    Selja Ahava je – v odličnem prevodu Julije Potrč Šavli – spisala čudovito, pravljično realno, boleče lepo knjigo o soočanju, srečevanju, razhajanju, dojemanju in iskanju. V na videz preprost jezik je avtorica spretno zaobjela to, kako se nam dogajajo grozljive in nenavadne stvari, ki jih je skoraj nemogoče razložiti, še manj pa jih je mogoče pozabiti. Toda vse te stvari, ki nas podrejo, imajo naposled neki smisel. V tkanju novih vezi z nitmi preteklosti.

    Krasno branje.

    prijavite se

  • Knjige 2019

    Vsak začetek leta je prežet s hitro prižganimi in prepogosto ugaslimi zagoni, nesmiselno naivnimi zaobljubami, katerim bi lahko predali svojo dušo tudi neko nepomembno sredo sredi 37. tedna. Pod vsak obrat koledarskega leta potegnemo črto in začnejo se vklapljati številke, zasijejo spomini, zašilijo se stare poteze. Čas je za novo.

    Če se zanos zaradi premika ene same številke vobče še zdi nekoliko brezpredmeten, zlasti če ne užiješ vse mirnosti in oddiha praznikov, pa je med drugim v svetu knjig – če si seveda človek, ki se rad izgubi v tem svetu – to nekaj veličastnega. Novo leto, nov nabor zgodb, nova zgodba literarnega festivala in sveži gostje, novi odlični prevodi, novi pogovori, nova spoznanja. Vse je novo. Novo, ki se spoji s starim.

    Če se ozrem v preteklo leto, lahko zadovoljno pokimam. Bilo je malo manj prebranih knjig, tam okoli trideset, toda te so bile obilnejše ali tehtnejše ali sad slabe vesti ali zakrnelih srednješolskih literarnih akrobacij. Zaposlil me je Ken Follett s svojo srednjeveško sago, zapeljal Stendhal, odpeljal Frank Herbert, vznemirjal Gogolj, znova sem se spoprijateljil s Ferrante. V mojem intimnem prostoru so se denimo znašli še Laurent Binet, Marquez, Auster, Veličković, Jernej Županič, Michal Viewegh, Meša Selimović, Donna Tartt (Lišček in Skrivna zgodovina sta visoko na seznamu mojih najljubših – če ju še niste prebrali, vsekakor priporočam). Jakob J. Kenda je napisal izvrstno pohodniško knjigo, ki je več kot to. Anja Golob je v eni knjigi izdala tri izvrstne pesniške zbirke. Razveselil nas je Avgust Johna Williamsa, ki nam je podaril tudi izvrstnega Stonerja. Čeprav nekateri vihajo nos nad kriminalkama Tadeja Goloba, se meni zdita izvrstni. Ne brez napak, a izvrstni – izjemen zagon in potencial za razrast v žanrski krajini. K temu je in pripomogla tudi genialna kriminalka Mojce Širok Pogodba.

    Leto 2018 je bilo Cankarjevo leto, ki ni minilo brez številnih dogodkov in izdaj. V letu 2019 vstopamo v Vodnikovo leto – obeležujemo dvestoletnico smrti duhovnika, pesnika, slovničarja, urednika in učitelja Valentina Vodnika. Bogata popotnica v literarno leto.

    Tako kot nekaj let poprej tudi letos začenjam z izborom napovedanih izdaj. In tudi tokrat bo živahno, živopisno, raznoslastno. Končno bodo dobili prevod Kingove mnogostranske klasike Tisto, za festival Fabula bo znova pripravljen paket odličnih knjig, čaka nas novih šest Modernih klasikov in četrti – zadnji – del neapeljskega cikla Elene Ferrante, Tadej Golob že piše tretji del s Tarasom Birso (čisto zares!), v prevodu bo z nami spet Cormoran Strike, k nam prihaja Elif Şafak, končno naj bi izdali Pandemijo ruske pisateljice Jane Vagner, postapokaliptični triler, ki ga čakam že nekaj let, predvsem pa – in to povem z neizmernim navdušenjem – bomo v prevodu dobili roman Cigan, vendar najlepši Kristiana Novaka, ki je po mojem mnenju spisal enega najboljših romanov zadnjih let (Črno mati zemlo).

    Vsega je seveda preveč, da bi zapisal tu, zato sem po lastni presoji pripravil seznam vidnejših izdaj v tem letu. Založbam se zahvaljujem, da so tako radodarno priskočile na pomoč. Gre za knjige, ki se jih veselim in o večini bom tako ali drugače še pisal.

    Leto 2019 je tu. Kot vedno vsem želim odlično bralno leto in ne pozabite, knjiga je najboljše darilo.

    Berimo naprej.

     

    Danilo Kiš: Poslednje zatočišče zdravega razuma

    Emil Filipčič: Moto

    FABULA

    • Aberto Manguel: Z Borgesom
    • Tatjana Tolstoj: Eterični svetovi
    • Tatjana Tolstoj: Eterični svetovi
    • Ingo Schulze: 33 trenutkov
    • Eric Vuillard: Dnevni red
    • Rachel Cusk: Outline

    Vitomil Zupan: Čitanka (v izboru Aleksandra Zorna)

    Jurij Hudolin: O smehu Zlatka Čordiča

    Gabriela Babnik: Tri smrti

    Stephen King: Tisto

    Eva Mahkovic: Na tak dan najbolj trpi matercard

    Stefan Hertman: Spreobrnjenka

    Slavko Pregl: Avtobiografija

    Jernej Županič: Behemot

    Jose Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

    Ivo Andrić: Na sončni strani

    Svetlana Slapšak: Volna

    Sofi Oksanen: Stalinove krave

    Mate Dolenc: Pravljice

     

    Suzana Tratnik: Norhaus na hribu

    Matjaž Zupančič: Drame

    Zarja Vršič: Kozjeglavka

    MODERNI KLASIKI

    • Luan Starova: Čas koz(prev. Aleš Mustar)
    • Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika (prev. Aleš Berger)
    • Evelyn Waugh: Ekskluziva(prev. Dušanka Zabukovec)
    • Elias Venezis: Številka 31328 (prev. Lara Unuk)
    • Zakes Mda: Načini smrti (prev. Andrej E. Skubic)
    • Emmanuel Boundzeki Dongala: Puška v roki, pesem v žepu (prev. Katja Zakrajšek)

    Michael Ondaatje: Zatemnitev (prev. Staša Grahek)

    Elena Ferrante: O izgubljeni deklici (prev. Anita Jadrič)

    Ilija Trojanow: Moja Olimpijada (prev. Mojca Krajnc)

    Igor Ostachowicz: Noč živih Židov (prev. Jana Unuk)

    Samo Rugelj: Krčenje

    Sašo Dolenc: Od genov do zvezd in naprej

     

    Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi (roman; spremna beseda Aljoša Harlamov)

    Miha Mazzini: Funny (roman)

    Tadej Golob: Nov primer Tarasa Birse (delovni naslov)

    Dušan Šarotar: Sobota

    Miklavž Komelj: Stigmatizacija (poezija)

    Maruša Krese: Izbrane in neobjavljene pesmi (izbor bo podlaga za načrtovane prevode v tuje jezike; spremna beseda Boris A. Novak)

    Kallia Papadaki: Dendriti (roman; več grških literarnih nagrad in nagrado EU za literaturo; prev. Lara Unuk)

    Ralf Rothman: Umreti spomladi (roman; prev. Slavo Šerc)

    Gabi Gleichmann: Eliksir nesmrtnosti (roman je bil preveden v 13 jezikov in prejel norveško nagrado za najboljši prvenec leta; prev. Danni Stražar)

    Boris A. Novak: Koledar (poezija)

     

    Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

    David Foster Wallace: Izbrani eseji (prev. Jernej Županič)

    Clare Azzopardi: Imena, ki so jih pustile za seboj (prev. Breda Biščak)

    William Trevor: Po dežju (prev. Ana Barič Moder)

    Dragan Velikić: O pisateljih in mestih (prev. Mateja Komel Snoj)

    Gabriele D’Annunzio: Pescarske novele (prev. Vasja Bratina)

    Primož Čučnik: Piš čez sen (pesniška zbirka)

    Miklavž Komelj: Larvae (kratkoprozna knjiga)

    Ana Svetel: Prevozi (kratke zgodbe)

    Maja Vidmar: Pojavi (pesniška zbirka)

     

    Igor Karlovšek: Sodišče (roman)

    Thomas Hardy: Ljudje iz gozda (prev. Meta Osredkar)

    Kurt Tucholsky: Dvorec Gripsholm (prev. Tina Štrancar)

    Tina Bilban: Hvala za škarje

    Miroslav Košuta: Ljubezni to pesem (pesniška antologija za najstnike in vse ljubitelje poezije; opremo knjige bo prispeval Damijan Stepančič)

    Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč (izvirna otroška poezija; ilustracije Tanje Komadina)

     

    Gregor Strniša: Vesolje (ilustracije Silvan Omerzu)

    Miha Avanzo: Rorschach (po štiri desetletja trajajočem pesniškem molku je tu nova pesniška zbirka; izbor in spremna beseda Igor Divjak)

    Norman Ohler: Droge v tretjem rajhu

    Wisława Szymborska: Zbrane pesmi (prev. Jana Unuk)

    Walt Whitman: Pesem o sebi (prev. Miha Avanzo; spremna beseda Katja Perat)

    Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir 1, 2 (prev. Lijana Dejak; spremna beseda Svetlana Slapšak)

    Carlos Ruiz Zafón: Labirint duhov (zaključek tetralogije – Senca vetra, Igra angela, Ujetnik nebes; prev. Veronika Rot)

    Benedict Wells: O koncu žalosti (prev. Neža Božič)

    Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo (prev. Vesna Velkovrh Bukilica)

    Arto Paasilinna: Najboljša vas na svetu (prev. Julija Potrč)

    Celeste Ng: Prikriti plameni (prev. Danica Križman)

    James Patterson in Bill Clinton: Kje je predsednik? (prev. Tea Mejak)

    Robert Galbraith: Smrtonosna belina (novi primer detektiva Cormorana Strika; prev. Tina Stanek)

    Malin Persson Giolito: Živi pesek (najboljši skandinavski kriminalni roman 2017; prev. Petra Piber)

    Ken Follett: trilogija KINGSBRIDGE, druga knjiga: Svet brez konca, 2. del (prev. Uroš Kalčič)

    Jana Vagner: Pandemija (postapokaliptični psihološki triler, ki ga primerjajo z McCarthyjevo Cesto in grozljivkami Stephena Kinga; prev. Ana Monika Habjan)

    Janne Teller: Vse (danska avtorica bo aprila obiskala Ljubljano in 3. festival angažiranega pisanja Itn.; prev. Silvana Orel Kos)

    J. K. Rowling: Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva (prev. Jakob J. Kenda)

    Andrej E. Skubic: serija Trio Golaznikus (ilustracije Tanja Komadina)

    Boštjan Gorenc – Pižama: Raketa (po »Kaj se skriva očku v bradi« druga slikanica Boštjana Gorenca in ilustratorja Igorja Šinkovca)

    Jelka Reichman: Rasla je jelka do neba (najlepše pesmi s podobami slikarke Jelke Reichman)

    Anja Štefan: Imam zelene čeveljčke (ilustracije Jelka Reichman)

    Andrej Rozman Roza: Rimuzine in črkolazen (ilustracije Zvonko Čoh)

     

    Kristian Novak: Cigan, vendar najlepši (po Črni materi zemli, zame enem najboljših romanov zadnjih let, prihaja Novakov naslednji roman)

    Umberto Galimberti: POP filozofi za bistre glave (knjiga slovenskim bralcem dobro znanega filozofa, namenjena predvsem mladim bralcem; izšla bo v koprodukciji, torej sočasno v več jezikih)

    Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi

    Andrew Sean Greer: Less (aktualni Pulitzerjev nagrajenec)

    Dubravka Ugrešić: Lisica

    Michael Harris: Samost (o letu življenja brez interneta – vendar s knjigami, seveda)

    Alessandro Baricco: Igra

    Lidija Dimkovska: Non-Oui

    Zoran Hočevar: Čeprav, seveda

    Banana Yoshimoto: Jezero

    Adriana Altaras: Titova očala

    Roman Rozina: Po cipresah diši

    Christine Arnothy: Imam petnajst let in nočem umreti

     

    R. J. Palacio: Christopherjeva zgodba (prev. Boštjan Gorenc)

    Nina Jelen in Anja Kurent: Naj

     

    Marko Tomaš: Želim postati terorist (prev. Aleksandra Rekar)

    Elif Şafak: Tri Evine hčere (turška avtorica na povabilo založbe prihaja v Slovenijo; prev. Maja Ropret)

    Sylvia Plath: Juvenilia (izbor zgodnjih pesmi; prev. Andreja Udovč)

    Sally Rooney: Pogovori s prijatelji (kritiki jo proglašajo za glas nove generacije in pravijo, da je Jane Austen prekariata ter J. D. Salinger za generacijo Snapchata; prev. Vesna Velkavrh Bukilica)

    Alma Karlin: Moj mali Kitajec (prev. Jerneja Jezernik)

    Miljenko Jergović: Rodbina (prev. Aleksandra Rekar)

    Oto Horvat: Sabo je obstal (prev. Dijana Matković)

    Svetlana Makarovič: Velika ilustrirana antologija poezije za otroke

    Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, 2. knjiga (prev. Branko Gradišnik)

    Marcel Proust: Iskanje izgubljenega časa (večletni projekt, 7 knjig, 2019–2021: prev. Radojka Vrančič)

     

    Nassim Nicholas Taleb: Tvegati lastno kožo (knjiga o tem, da marsikdaj odločajo tisti, ki ničesar ne tvegajo; komu je treba dati javno besedo, kaj je podajanje mnenja; ultimativna knjiga enega največjih mislecev našega časa)

    Stephen Pinker: Razsvetljenstvo zdaj (knjiga harvardskega profesorja, v kateri ta, z mnogimi statističnimi prikazi, skuša pokazati, da sedanjost ni tako slaba, kot jo pogosto slikajo mediji in da – človeštvo kot celota – živimo najbolj do sedaj.)

    Jean-Baptiste Malet: Gnilo rdeče (francoski nagrajenec lanskega leta za najboljšo neleposlovno knjigo; insajderski pogled v globalno industrijo hrane, ki na primeru paradižnikove mezge, torej izdelka, ki ga uporabljamo po vsem svetu, pokaže, kako se vrti ta brezobzirni korporativni svet sodobnega prehranjevanja)

    Henry David Thoreau: Hoja (klasični esej o hoji, njeni dobrobiti in njeni duhovni vrednosti)

    John Muir: Tisoč šeststo kilometrov dolg pohod do zaliva (prvi prevod ameriškega naturalista, zaslužnega za ustanavljanje ameriških narodnih parkov in očeta sodobne ekologije)

    Nan Shepherd: Živa gora (poetsko lirični potopis škotske pesnice o pohajanju po Škotskem višavju in ena najboljših knjig o naravi, ki so bili kadarkoli napisane)

    Richard H. Thaler: Nerazumno vedenje (knjiga Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, ki skozi niz poučnih epizod iz svojega življenja, ki ga je posvetil raziskovanju človekovega odločanja, pokaže, kako človeku in človeštvu nasploh velikokrat manjka racionalnosti, saj se pogosto odločamo impulzivno brez realne podlage)

    Daniel H. Pink: Kdaj (znanstvene skrivnosti izbire pravega trenutka; knjiga o tem, kako smo vsi ujetniki raznih časovnih ciklov, ki jih lahko izkoristimo v svoj prid)

    Kai-Fu Lee: Supersile umetne inteligence (knjiga o tem, kako se trenutno v svetu bije bitka za primat v umetni inteligenci med Ameriko in Kitajsko, kar bo pomembno vplivalo na našo prihodnost)

     

    Pénélope Bagieu: Neustrašne – portreti neuklonljivih žensk (prev. Katja Šaponjić)

    Guibert & Boutavant: Ariol – zlobni muc (prev. Katja Šaponjić in Anja Golob)

    Mahler: Alica v Sussexu (prev. Liza Linde)

    Wirbeleit in Heidschötter: Škatla – nobenih neumnosti (prev. Anja Golob)

    Adrien Demont: Pepee (prev. Katja Šaponjić)

    Pablo Auladell: Izgubljeni raj (prev: Andrej Tomše)

    Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca

     

    Helena Dobrovoljc: Kje me jezik žuli (zbirka slovničnih in pravopisnih zagat, s katerimi se spopadajo uporabniki slovenskega jezika in se v zvezi z njmi obračajo na Jezikovno svetovalnico ZRC SAZU, ki v spletni obliki in z uredniškim odborom deluje od leta 2014. V knjigi so torej zbrana vprašanja in odgovori – pojasnila so poljudno razložena – zadnjih petih let.)

    Dan Podjed: Videni (svež antropološki vpogled v sodobno družbo narcizisma in kritično obravnava sodobne tehnologije, ki človeku omogočajo, da je viden vsepovsod in neprestano, in to ne za kazen kot pri Benthamovi zasnovi zapora Panoptikum, ampak se človek danes razkazuje prostovoljno)

    Nikola Tesla: Problem povečevanja človeške energije (iz angleščine prevedel in izčrpno spremno besedo napisal Tibor Hrs Pandur)

    Isaac Newton: Izbrani filozofski spisi (prvi prevod Newtonovih spisov v slovenščino, knjigi so priložena spremna besedila v izboru Matjaža Vesela, recimo korespondenca med Newtonom in Descartom)

    Jason Lutes: Berlin (stripovska trilogija v eni knjigi, na več kot 500 straneh, opisuje in orisuje življenje navadnih ljudi v Berlinu v 30. letih 20. stoletja, ki so opazovali, kako se nekoč kozmopolitska prestolnica pred njihovimi očmi spreminja v nacistično gnezdo)

    Alojz Cindrič: Ljubljanski študentje v času pred in med prvo svetovno vojno (avtor proučuje življenje prvih generacij ljubljanskih študentov, je povezan z obletnico ljubljanske univerze (1919 – 2019)

     

     

    prijavite se

  • David Nicholls – Midva

    Obstaja pregovor, ki ga navaja tudi priljubljena skladba, da moraš človeka, ki ga ljubiš, osvoboditi. Kakšna traparija! Če nekoga ljubiš, ga moraš privezati nase s težko kovinsko verigo.

    David Nicholls je tisti britanski pisatelj, ki nam je dal tudi izjemno ganljivo knjigo in veliko uspešnico En dan, zgodbo o usodno prepletenih prijateljih, ki se hitro zbližata in v mladostni vročičnosti oddaljita, se vso odraščajočo pot iščeta in se na koncu od sunkovitih življenjskih vetrov utrujeno zlijeta v pomirjujoč objem, ki ravno zaradi tega, ker se zgodi kakšni dve desetletji prepozno, dobiva skoraj pričakovano tragičen prizvok. In zgodba je tragična. V vsej svoji ljubezenski silovitosti, neomajnemu prijateljstvu, ki ves čas hodi po tanki liniji med nedolžnim trepljajem in skritim poljubom, med tukaj in ne tukaj. Med prihodi in odhodi. En dan je vsekakor zgodba, ki v bralcu odzvanja več dni.

    Nicholls je z Midva, naslednjo knjigo, ki jo je napisal po petletnem premoru, besedne puščice usmeril v sodobno družino, to trhlo tvorbo, ki se pogosto rodi na plečih vznesene vznemirjenosti, mamljive skrivnostnosti in nevsakdanjosti ter se nekje na sredi poti nato razbija na skalah enoličnosti, preveč optimističnih pričakovanjih in utesnjenosti.

    Je bil to najin najsrečnejši dan? Najbrž ne, kajti za resnično srečne dneve ni treba toliko priprav, redko se odvijejo v javnosti in ne stanejo toliko. Srečni dnevi se nepričakovano prikradejo.

    Douglas je tih vsakdanji človek, ki ljubi ženo Connie. Z enako intenzivnostjo ji je predan danes kot nekoč, ko sta se spoznala in spoznavala kot precej nenavaden par – ona razposajena in razigrana umetnica, ki je zlahka navezovala stike, on praktičen in razumen biokemik, ki se je težko znašel v svetu, v katerem se ne da predvideti naslednje poteze, v katerem ni mogoče vsega izmeriti in določiti. Toda našla sta se in ostala skupaj. Douglas je danes zadovoljen moški srednjih let. Kljub težavnemu odnosu s sedemnajstletnim sinom Albiejem se mu samoumevno zdi, da lahko odločno – z vajetmi trdno v rokah – zakoraka na naslednjo raven skupnega življenja. Bliža se namreč njihova družinska Velika turneja, razburljivo in poučno raziskovanje evropskih muzejev ter galerij, preden se sin poda na univerzo in tako postavi pomemben mejnik.

    Seveda do zdaj, po skoraj četrt stoletja, vprašanja o daljni preteklosti izčrpana, ostala so nama le še ‘kako je bilo danes?’, ‘kdaj prideš domov?’ in ‘ali si odnesel smeti’. Najini biografiji sta tako zelo povezani, da sva oba skoraj na vseh straneh. Odgovore poznava, ker sva bila tam, zato radovednost pojema; zamenjala jo je kvečjemu nostalgija.

    Vendar se zalomi. Sredi noči mu namreč Connie pove, da ima vsega dovolj in da ga zapušča. Želi se najti. Sama, brez njega. Douglasa novica sprva zlomi, nato pa se zbere in se trmasto odloči, da se ne bo tako hitro vdal. Sklene, da bodo poletje preživeli skupaj in da bodo njihove zadnje družinske počitnice v osrčju evropske kulture nekaj nepozabnega. Nekaj, zaradi česar bo sina dobil na svojo stran, Connie pa se bo znova zaljubila vanj …

    Že odkar sva se spoznala, vem, da se boš slej ko prej začela starati. Zakaj bi me to skrbelo? Zaljubil sem se v tvoj obraz, ne v tvoj obraz pri osemindvajsetih, štiriintridesetih ali triinštiridesetih. Zaljubil sem se v tvoj obraz.

    Knjiga se na precej nežen, mestoma duhovit in celo filmski način ukvarja z ljubeznijo, ki je zavila navzdol, starševskim odnosom, v katerem se nikoli ni prav zares zanetila iskrica medsebojnega spoštovanja in sprejemanja, ter dragocenimi, a neprijetnimi lekcijami, ki se jih v začetnih trenutkih, ko si v imenu zaljubljenosti odpuščamo prenekatere napake, branimo in jih mečemo v koš, za katerega menimo, da ga nikoli ne bo treba izprazniti.

    Začutil sem, da se obeta sprememba, to pa sem si želel bolj kot vse na svetu. Sprašujem se, ali je mogoče še kdaj čutiti kaj takega ali pa se to v življenju zgodi samo enkrat.

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker, ni zaman uspešnica in je kot nalašč za prihajajoče poletne dni. Kamorkoli že greste, kjerkoli že boste, vzemite jo s sabo.

     

    prijavite se

  • Knjige

    Zadnjič mi je v naročje padla knjiga. Prav nič metaforično. Z ostro konico se je, potem ko se je odrinila s police, odbila od moje glave in pristala na nogah. Na črnem ozadju platnice se je kot zlovešča monaliza vame zastrmel klovn. Saj veste, tisti iz kanalizacije, ki z ošpičenimi zobmi nakazuje, da rad žre otroke, in se, če je sila, spremeni v velikanskega jamskega pajka. Pod lobanjo, razbolelo od nenadnega srečanja z literarnim projektilom, so mi začele lebdeti misli. Tu spodaj vedno lebdijo. In se jim pridružim.

    Vstal sem in knjigo položil nazaj na polico k njenim družicam. Ta polica je nekaj posebnega. V vsej svoji naglici jo dandanes, kljub temu da mi je ves čas na očeh, poredko opazim. Je polica spominov. Na njej so knjige, oblečene v prozorno plastiko.

    Nekoč, tega bo že kakšnih petindvajset let, sem knjige – tiste najcenejše, ki so o trdih platnicah lahko samo sanjale – ovijal. Ni bilo pomembno, da je samolepilni material stal skoraj toliko kot knjige. Bili so novi časi, ko sem odkril posebno svobodo in se je v meni nekaj odklenilo. Začel se je bolj oseben in intimen odnos s knjigami, ko sem začenjal verjeti, da imam knjige v oblasti jaz, in ne one mene.

    Babica je živela blizu srednje šole, na katero sem hodil, zato sem bil pogosto pri njej. Bil je eden tistih dni, ki so s svojo neizgovorljivo svinčenostjo ves čas na robu nekega dogodka, ko naključne kaplje prekinejo metronomski ritem korakov. Čeprav je imela babica izjemno mamljive in predvsem neizčrpne zaloge piva, je bil obisk kratek. V centru mesta, na poti proti domu, sem moral še nekaj kupiti za šolo, zato sem jo samo pozdravil. Pri odhodu mi je med vrati v roke potisnila nekaj bankovcev in že sem bil na avtobusu. S trdno valuto v žepu me ni prav nič motilo, da sem v razmajanem vozilu na drva kot koščeni dolgin izgubljal tla pod nogami. Toda kdo bi si v tistem trenutku mislil, da bo šel denar za nekaj čisto drugega kot običajno.

    V mestu sem izstopil pri glavni tržnici in šel čez cesto, pri Dnevnikovi stavbi, v knjigarno. Ne spomnim se več, kaj sem kupil, vem pa, da se je zunaj ulilo, zato mi ni preostalo drugega, kot da se v zadregi, z rokami, ki se niso sproščeno počutile ne v žepih ne na bokih, sprehodim med policami. Nekaj časa sem kot največji poznavalec kimal naslovom, ki sem jih ošinil, potem pa sem jo zagledal. Bila je ogabno cenene rožnate barve. Stephen King, Gerald’s Game. Majhna, kričala je po pozornosti. Naključje je hotelo, da sem prejšnji dan v časopisu prebral intervju s pisateljem. To je bil očitno moj znak, moj rosebud, moja številka 23, moje Tisto. Ko sem roman vzel v roke, sem storil nekaj do takrat nepredstavljivega. Nos sem potisnil med strani in poduhal. Že naslednjo sekundo sem se panično zravnal, kot smrkavec, ki v trafiki na skrivaj gleda revijo za odrasle in ga zaloti vsega vajena prodajalka. Toda ko sem pogledal levo in desno, me ni nihče gledal izpod obrvi, nihče mi ni žugal. Zato sem poduhal še enkrat. In še enkrat. Dokler mi roka ni segla v žep. Iz njega sem izvlekel babičino papirnato potico, se odkašljal in blagajničarki rekel: Še tole, prosim.

    In tako je prva kupljena knjiga pristala na polici. Sprva je samevala med šaro, ki se je tam nabirala še iz časov, ko sem na omari zlagal prazne pločevinke in iz revije Bravo trgal plakate, nato pa se je začela polniti. Na začetku je bilo preprosto. Bil sem neizbirčen, nestrpen, živahen in predvsem lačen. Lakomen sveta, ki se mi je odprl. Nisem imel samo ene knjigarne, skakal sem iz ene v drugo, vse na eni poti. Ko sem oplenil tisto pri tržnici, sem zavil še na Čopovo, v pritličje Nebotičnika, na Bavarski dvor, v stavbo Kazine, na Mestni trg, kjer ni ostal neopažen niti antikvariat. In pa Konzorcij. Zlasti Konzorcij, prav poseben dom, ki je dišal po gledaliških zavesah, razmočenih jutrih, ki napovedujejo ogledane ljubezni, veliki skupnosti, v kateri si lahko brez zadržkov sam. To je bilo zavetje, kjer sem spoznal, kako malo sem poznal. Razdrobljen sem bil po vseh tistih naslovnicah in straneh, zato sem se sklenil, da se poiščem.

    Ko sem sčasoma ujel ritem in nisem več nerodno tipal po literarni sobi, ko so v tem prostoru že sproščeno sedeli in kramljali Koontz, Twain, Dickey, Swift, Crichton, Kureishi, Doyle, Bukowski, Chaucer, Benchley, Matheson, Poe, Straub, Fitzgerald, Stoker, Wilbur Smith in Martin Cruz Smith, Shelley, Beckett, Cornwell, Clarke, Wordsworth, Bradbury, Salinger, Wilde, ko sem si želel oddahniti od petega branja Škrlatnega znamenja zapored, ko se mi je vrtelo od interpretiranja nešteto opomb pod Shakespearovimi vrsticami, sem se vedno zatekel h Kingu. Kralju, ki ga imajo nekateri za trivialnega norčka, meni pa je dal izjemno popotnico. Vedno znova me je sprejel v svoje naročje in mi pokazal, da pod vsemi tistimi vampirji, vesoljci, pošastmi leži nekaj bolj temeljnega. Naučil me je zaznavati tisto, česar ni videti na prvi pogled. Premamil me je z zanimivo zgodbo in nakazal tisto, kar še bo. Tisto, kar moram še odkriti, spoznati. Zgodba ni pomembna. Zgodba se pozabi.

    Knjiga ni samo branje. Je tudi pričakovanje.

    Zgodbe vedno obvisijo v zraku toliko časa, da se prefiltrirajo v občutke, ki zrastejo na izkušnjah, resničnih doživljanjih, težavah, medosebnih odnosih.

    Knjige zame večinoma niso sredstvo, s katerim se učim. So poligon, na katerem odkrivam vse, kar sem se naučil, ponotranjil, in to na straneh tudi potrjujem. Sam pri sebi. S črkami in stavki utrjujem vse, kar vame pronica v življenju, knjige pa so kontrolni seznam, ogledalo, ki je enkrat zloščeno, drugič zapackano, pogosto počeno. Zato ima pretirana načitanost, durhmaršovska sla po neselektivnem vsrkavanju knjig lahko negativne posledice, ko vzpostavimo umetno vzvišenost v svetu, ki nas še ni dovolj navdušil, potrl, zlomil, vznemiril, razstavil in našel.

    Bolj kot se oddaljujem od tiste prve kričeče rožnate naslove, bolj so knjige zame to je res in ne toliko to bi lahko bilo res. Nagovarjajo tisto, kar v meni že leži, kar v hitrici življenja nekam založim in zaklenem. Besede pa so ključ. In ko te besede odklenejo skrivne predale in skrinje, opravijo svoje delo, zgodba se razstavi na različne barve, na toplino in hlad. In prav zato ima ena in ista knjiga prožne razsežnosti, da me na moji poti enkrat zasvoji, drugič odbije, spet tretjič nasmeji in naposled jo upokojim z mislijo, da mi je bila ob strani kot pravi prijatelj, ki ni v bližini zato, da bi mi stalno ugajal, in potrpežljivo razume, da časovna distanca ni ignoranca.

    Knjiga zori s tabo. In ti z njo. Dolgo časa lahko prespi na polici, toda potem ti znova pade na glavo. Če te nasmeji, kot te je nasmejala pred dvajsetimi leti, če te objame popolnoma enako kot pred mnogo leti, potem življenje ni opravilo svoje vloge.

    Prebral sem ogromno knjig, pa se nimam za razgledanega. Za kaj takega moram še malo živeti.

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Branje 2016

     

    • Anthony Doerr: All the Light We Cannot See

    all the light

    Zgodba, ki se odvija med drugo svetovno vojno. Pulitzerjeva nagrada za književnost leta 2015. V slovenskem prevodu izide z naslovom Svetloba, ki je ne vidimo.

     

    • Marion Zimmer Bradley: The Mists of Avalon

    The mists of Avalon

    Arturijanske legende skozi oči ženskih likov, zaradi česar knjigo obravnavajo kot eno izvirnejših in bolj čustvenih različic znane zgodbe. Asimov je rekel, da tako izjemne arturijanske sage še ni bral. Po knjigi so posneli tudi serijo. Gre za precej zajetno knjigo, zato bo počakala na poletje.

     

    • Karl Ove Knausgaard: Moj boj 1 in 2

    Moj-boj-250

    V slovenščini je že izšel prvi del te izpovedne sage v šestih delih, v letu 2016 izide tudi drugi del. Knjiga je dvignila veliko prahu, zakaj je tako, pa se bomo med drugim tudi pogovarjali na Knjižnih peripetijah februarja v Konzorciju.

     

    • Robert Galbraith: Career of Evil

    career of evil

    Letos smo dobili že tretjo kriminalko J. K. Rowling o slavnem detektivu Cormoranu Striku, v slovenščini jo bomo v prevodu Kariera zla dobili enkrat spomladi. Zagotovljena zabava!

     

    • Kamel Daoud: Primer Meursault

    The_Meursault_Investigation

    Prvenec alžirskega novinarja, roman, ki je usodno povezan s Camusovim Tujcem, zato je pametno prebrati tudi ta klasični eksistencialistični roman.

     

    • Boštjan Istenič: Piton na kolesu

     piton

    Pisateljski prvenec novinarja in namestnika odgovornega urednika Nedeljskega dnevnika, mešanica humorja in akcije! Romanov slovenskih avtorjev se vedno veselim, težko pričakujem tudi knjigo Boštjana Gorenca, ki bo izšla v naslednjem letu. Mimogrede, pri isti založbi (Ocean) je izšla tudi čudovita knjiga Čudo, ki jo priporočam vsem.

     

    • Harper Lee: Go Set a Watchman

    US_cover_of_Go_Set_a_Watchman

    Nadaljevanje kultnega romana Če ubiješ oponašalca (letos smo ga dobili z novim prevodom) gre obvezno na seznam branja. In zelo verjetno bo tudi na Knjižnih peripetijah. Prevod dobimo tudi v slovenščini, in sicer z naslovom Pojdi, postavi stražarja (naslov izhaja iz svetega pisma).

     

    • Ransom RiggsMiss Peregrine’s Home for Peculiar Children

    MissPeregrineCover

    Prvi del te fantazijske grozljivke naslednje leto izide tudi pri nas (založba Sanje).

     

    • Kristian Novak: Črna mati zemla

    Crna-mati-zemla_bookfull

    Roman so mi priporočili na več koncih, tako da se ga že veselim.

     

    • Angela Carter: The Bloody Chamber and other stories

    bloody chamber

    Zbirka desetih kratkih zgodb, v katerih se prepletajo fantastika, magični realizem, pravljični svetovi in erotika.

     

    • Muriel Barbery: Življenje vilinov

    življenje vilinov

    Avtorica pri Slovencih izjemno dobro sprejete knjige Eleganca ježa nam bo postregla s prvo knjigo (druga menda izide leta 2017), ki pa se giblje v bolj fantazijskih vodah. Pisateljica bo jeseni 2016 obiskala tudi Slovenijo.

     

    • Oscar Wilde: Sebični velikan

    selfish giant

    Naslednje pri založbi Sanje izide ta pravljica, ki je del zbirke štirih zgodb Srečni princ in druge zgodbe. Vse štiri sem prebral že davno nazaj in ker Wilda ni nikoli dovolj, bom zgodbo prebral še v slovenščini.

     

    • Lars Saabye Christensen: Beatli

    beatli

    Prebral jo bom že zaradi tega, ker bomo na Knjižnih peripetijah razpravljali o delno tematsko sorodnem Mojem boju, poleg tega zelo rad berem romane o odraščanju (meni še vedno najljubša t. i. coming of age zgodba je novela The Body Stephena Kinga, ki je dobila izjemno filmsko enačico Stand By Me).

     

    • David Mitchell: Slade House

    slade house

    Mitchell me je osvojil s svojim Atlasom oblakov (Cloud Atlas), tako da je njegova najnovejša knjiga absolutno na seznamu.

     

    • Stendhal: Rdeče in črno

    red and black

    Te klasike še nisem prebral in zdaj, ko jo bomo dobili v novem prevodu, bo ravno pravi čas za to.

     

    • Adam Sisman: John Le Carré: The Biography

    le carre biography

    Besede so odveč. Obvezno branje.

     

    • John Le Carré: Call fort he Dead

    9780143122579_CallfortheDe_CVF3.indd

    Njegov prvi roman, v katerem se predstavi agent George Smiley.

     

    • Zoran Knežević: Dvoživke umirajo dvakrat

    dvoživke

    Ta zbirka kratkih zgodb me očitajoče gleda že vse od izida. Letos sem namenjen, da jo prediham. Verjamem, da je odlična.

     

    • M. Coetzee: Življenje in časi Michaela K.

    coetzee

    Coetzee mi ne gre iz glave še iz časov, ko sem prebral njegovo Sramoto, za katero je prejel Bookerjevo nagrado. Coetzee, dobitnik Nobelove nagrade leta 2003, je za Življenje in čase Michaela K. prav tako prejel Bookerjevo nagrado.

     

    • Alexandra Oliva: The Last One

    last one

    V slovenskem prevodu (Poslednja) dobimo tudi to knjigo, ki jo imenujejo kot Igro lakote za odrasle. Zveni obetavno, poleg tega je zame dovolj, da jo vzamem v roke, že to, da jo je pohvalil Justin Cronin, ki je napisal izjemno sago The Passage, ki jo tudi priporočam.

     

    Knjiga, ki se je v naslednjem letu najbolj veselim:

     ***Jana Vagner: Pandemija***

    pandemija

    Ko sem izvedel, da bomo dobili prevod tega dela, sem navdušeno zastrigel z ušesi. Knjigo primerjajo z McCarthyjevo Cesto (eden mojih najljubših romanov) in grozljivkami Stephena Kinga. Knjiga je bila nominirana za več nagrad, pisateljica je že napisala nadaljevanje, snemajo pa tudi že TV-serijo. Skratka, zame knjiga leta!

    ——-

    To je kratki in nikakor še ne popolni seznam mojih branj v letu 2016. Nekaj teh knjig bom vključil tudi v Knjižne peripetije, o tistih, ki se me bodo še posebej dotaknile, pa bom tudi pisal. Brez dvoma bodo na seznamu tudi moderni klasiki Cankarjeve založbe – letos so mi v spominu ostali trije: Dnevi zavrženosti, Švindler, špijonka in človek z bombo ter Srce parajoče delo neizmerne globine. (V teh zadnjih dneh tega leta sem se lotil tudi Laurusa Jevgenija Vodolazkina, vendar sem jo po tretjini odložil. Kazalo je dobro, potem pa sem izgubil zanimanje. Če jo je kdo prebral, naj mi zaupa, ali se splača potruditi, glede na to, da je bil roman nominiran za kopico nagrad.)

    Na rezervnem seznamu starih grehov imam še med drugim Murakamijevo trilogijo 1Q84, Metro 2033 Glukhovskega in Follettov Rob večnosti, tretji del zgodovinske sage 20. stoletja.

    O tem, katere druge prevode bomo še dobili naslednje leto, pa več pozneje.

    Berite z mano!

     

     

    prijavite se

  • Peripetije na poti 7 – Dekle na vlaku (The Girl on the Train)

    Tu so že nove Peripetije na poti, tokrat je na vrsti velikanska upešnica, kriminalni triler Dekle na vlaku, ki v slovenskem prevodu izide v petek, 30. oktobra.

    Eno knjigo bom podaril tudi nekomu izmed vas. Poglejte si filmček in odgovorite na vprašanje (komentirate lahko tudi tukaj). Srečneža izžrebam v petek, 30. 10. 2015, ko se bo knjiga tudi znašla na prodajnih policah.

     

    prijavite se

  • Hari Kunzru – Bogovi brez ljudi

     

    V puščavi je vse in je nič. Je bog brez ljudi. – Honoré de Balzac

    Roman britanskega pisatelja indijskih korenin, čigar dela so prevedli že v dvajset jezikov, je prekrit s tančicami skrivnostnega magičnega realizma, ki jih kot lahen puščavski veter razpihujejo samosvoje, pa vendar usodno povezane življenjske poti ljudi iz različnih obdobij.

    Stopnja tehnološke razvitosti se je povečala, moralne zmožnosti pa ne.

    Osrednji del zgodbe, ki se nelinearno razteza čez več kot dve stoletji, se odvija v puščavi ameriškega jugozahoda pri mističnem kraju, ki spominja na tri skalnate prste. Tu se izgubi štiriletni avtistični fant Raj Matharu. Njegova starša, ki sta že tako poparjena in ranjena zaradi izzivov napornega starševstva ter dejstva, da je njuno kulturno in versko ozadje boleče drugačno, se znajdeta sredi plenilske medijske gonje. Zato se vse zlomi. In zalomi. Pobegneta v svoja svetova, toda naposled ju enigmatična in čudežna puščava znova pripelje skupaj. Tako kot druge ljudi, za katere se zdi, da jih neločljivo druži Rajevo izginotje. Slavni britanski rocker, ki iz blišča in bede pobegne v zanikrni motel na robu puščave, ljubosumni raziskovalec, ki preučuje indijanska plemena, mlada darkerska iraška begunka, ki se spoprijatelji s črnskim marincem, ostarela in vsega vajena ženska srednjih let, ki je nekoč, prav tam pod skalnatimi prsti, v izobčenem kultu iskala stik z Nezemljani, ter kojot, ki se v svoji metaforični vlogi pojavlja skozi celotno zgodbo. Kaj pomeni ta del puščave? Zakaj privablja vse te ljudi? In kaj ima to opraviti z Rajevem izginotjem? Vsi smo povezani, pa čeprav se sleherni trenutek trudimo, da ne bi bili.

    Vsaka resnica, ki je kaj vredna, je skrita, tistega, do česar se ti ni treba dokopati, ni vredno imeti.

    Roman, ki se v slogu Mitchellovega Atlasa oblakov vije skozi prostor in čas, se lepi na vse običajne energije ljudi, ki si prizadevajo, da bi svoje življenje naravnali tako, da ne bi obstali na mestu, da bi v znanem in neznanem našli smisel obstoja sredi kaotičnega drvenja, in to, kar se odlepi, za seboj vleče sled, šepet vesolj, ki so si daleč in vendarle blizu, vesolj, ki se kot razlite barve mešajo v nekaj novega, prvinsko temeljnega, nepojmljivega. Svetovi, ki jih zaradi globoko ukoreninjenih načel, predsodkov in samovšečne drže ne razumemo in nas plašijo, so nam pravzaprav veliko bližje, kot si to upamo priznati.

    Ljudje so zaradi strahu nevarni, celo kruti, saj se v svoji slepi paniki spravijo na katerega koli grešnega kozla, ki ga najdejo, raztrgajo ga na koščke, da ohranijo zgodbo, ki jo gojijo, zgodbo o tem, da je svet v svojem bistvu razumljiv.

    Kunzru nas spretno in poglobljeno vpelje za kuliso vsakodnevnega življenja in nam na svoj edinstveni način poskuša dopovedati, da miselna in čustvena svoboda leži na prostranih obzorjih, ki niso vedno razmejena z jasno črto. Če se tem prostranstvom prepustimo, če jih sprejmemo takšna, kot so, lahko naredimo korak naprej. Knjiga za intuicijo ter občutke, ki vzklijejo na tleh sodobnega sveta. Mojstrsko delo.

    Kar se je naučila, je, da je znanje, namreč pravo znanje, enako poznavanju meja, razumevanju, da ima svet v svoji srčiki, zadaj in onstran ali nad ali spod, skrivnost, ki nam je ni namenjeno doumeti. Oskrbljena s tem védenjem je prepričana, da svet, čeprav nespoznaven, ima smisel, in da bo ta smisel poskrbel, da bo na varnem in jo bo osvobodil.

    Objavljeno tudi v oktobrski številki revije Bukla.

     

    prijavite se

  • Peripetije na poti 5 – Medvedi in medvedki (Ciciban), Bratovščina sinjega galeba

    Zdravo, na vrsti so nove Peripetije na poti, tokrat nekaj o antologiji Medvedi in medvedki ob 70. obletnici Cicibana in še čisto sveži (ter novi) izdaji Bratovščine sinjega galeba.

    Slednjo knjigo tudi podarim. Poglejte si filmček in odgovorite na dokaj preprosto vprašanje (komentirate lahko tudi tukaj). Srečneža izžrebam v petek, 11. 9. 2015.

     

    prijavite se


     
     

  • Peripetije na poti 4 – The Last Rung on the Ladder

    Današnje Peripetije so nekoliko drugačne, saj predstavim zgodbo Stephena Kinga, ki NI grozljivka. Aktualna in večna. O zgodbi sem že pisal. Tokrat sem povezal še z branjem knjig.

     

    prijavite se

  • V imenu otroka – Ian McEwan

    otrok

    Roman V imenu otroka Bookerjevega nagrajenca Iana McEwana, enega najboljših sodobnih britanskih pisateljev, je jedrnata drama o odnosih, ki z izjemno spretnimi prsti tipa po razbolelih spominih in na videz zaceljenih ranah ter odkriva vse šibkosti in kreposti ljudi, ki na svoji preveč osamljeno začrtani poti sčasoma pozabijo, kje vse so vse včasih potikali in od kdaj varno krmarijo z avtopilotom. Takšni ljudje potrebujejo zunanjo pomoč, ki se včasih ponudi na najbolj neverjetnih koncih. In takšna pomoč, ki odpira oči, zbližuje, ki te sune iz ravnotežja, običajno zelo boli. Terja žrtve.

    Fiona Maye je imela veliko. Že dolgo je bila srečno poročena, v svojem poklicnem okolju družinskega prava pa se je po strmo in naglo vzpenjajoči karieri zavihtela na prestol sodnice, na katerem so jo zaradi njene zagnanosti, pronicljivosti in iznajdljivosti spoštovali. Kadar je imela pred sabo sodni spis, se je vanj zatopila z izjemno osredotočenostjo, njene sodbe so bile celovit izdelek, stkan iz premišljenih odločitev, ki so temeljile na tehtnih in človeških elementih. Toda ko je bila na vrhu, se je bila primorana spustiti. Na trdna tla.

    Doletel jo je primer sedemnajstletnega Adama, ki je zaradi verskih razlogov, bil je namreč Jehovova priča, odklanjal transfuzijo krvi, ki bi mu rešila življenje. Na njej je bilo, da odloči, ali bo ugodila tožeči stranki, bolnišnici, ki se zavzema za to, da bi nadaljevala zdravljenje, ali bo v tem kočljivem primeru pustila versko svobodo in odločila fantu v prid. Adamu so namreč manjkali še trije meseci do polnoletnosti, zato po črki zakona še ni mogel odločati o tem. Bil pa je izjemno inteligenten in se je v polnosti zavedal posledic svoje odločitve. Pognala ga bo v smrt.

    Ni mogla zatajiti olajšanja, ker je pristala na nevtralnem terenu, neporasli goljavi tujih težav.

    Da pa bi bila mera polna, jo je nenadoma na levi nogi ujel soprog, za katerega je bila sveto prepričana, da zadovoljno jadra v zakonskih vodah. Predlagal ji je nekaj tako neverjetnega, da je za trenutek otrpnila. Ko se je uspela zbrati, je naredila edino stvar, ki jo je tako samozavestno počela. Z vso silo se je vrgla v fantov primer, zakonske zadeve pa je na silo porinila na stranski tir, proč od misli. Toda bolj kot je bežala stran, bolj se je vračala. In bolj kot je poskušala ločiti službene in domače zadeve, bolj ji je postajalo jasno, da ločitve sploh ni. Znašla se je v pasti, iz katere se bo težko izvila. In če se že bo, ne bo nepoškodovana.

    Gre za roman o odločitvah, tistih težkih, mučnih in daljnosežnih, ki neizbežno zapustijo hladne hodnike sodišč in še dolgo odmevajo v srcu. Srcu, ki je zaradi ustaljenih norm in že dodobra uhojenih poti ostajalo zaprto, nevajeno dotikov. Zgodba o dveh popolnoma različnih svetovih, ki se na neki točki ujameta in nepopravljivo trčita drug ob drugega. Posledice tega pa so boleče osvobajajoče.

    Pri sedemnajstih smo gotovo vsi zagovarjali prepričanja, zaradi katerih bi bili zdaj v zadregi.

    V življenju je dovolj samo en dogodek, ki te poišče za vsemi knjigami, za vsemi pisalnimi mizami, za vsemi uradniškimi vogali, za katerimi se skrivaš pred odgovornostmi, in te povleče iz železnega oklepa, ki si ga nadeneš, da bi nemočno ubežal svojim slabostim. Medtem ko trmasto gledaš v eno smer, življenje odteka po ustaljenih strugah, ki jih sčasoma niti ne opaziš več. Nobeno življenje ni samoumevno, niti tisto, za katerega se boriš po črki zakona, niti tisto, ki se pred teboj odvija vsak dan, ko odpreš oči in ga imaš ves čas na dosegu roke, da ga velikokrat – kot neizstopajočo kuliso – nenamerno spregledaš. Ko potuješ po takih zlizanih tirnicah, te zdrami šele človek, ki se žrtvuje in leže na te tirnice. In šele takrat, skozi trnje drugih, poskušaš najti izgubljeno povezavo z razbitim življenjem. Vendar ne brez strašne cene.

    Knjiga je kratka in neposredna. Brez odvečnega moraliziranja in bralca zgrabi že na začetnih straneh. Kot vse odlične pripovedi. Je zgodba, ki bi bila brez težav lahko zgodba vsakega od nas. Zlasti tistih, ki se tako samozadostno in vase zaverovano valjamo po večletnih odnosih.

     

    prijavite se