Vse objave, označene branje

  • Večerja – Herman Koch

    vecerja_press

    Večerja Hermana Kocha se pravzaprav začne že na platnicah. Črno, temačno, skrivnostno zunanjost v svoji jedrnati zasnovi krasi le nekaj barve in polomljen pribor, kar zgovorno nakazuje na to, da bralca čaka precej mučna in negotova pot. Ta vabljivi minimalizem, ki se začne tukaj, na začetku, se nadaljuje tudi naprej in z natančno usmerjenimi udarci zadene bralca tam, kjer najbolj boli. Pri vprašanju vesti.

    V vseh domačih prepirih – tako kot v pretepih in vojnah – obstaja trenutek, v katerem lahko obe strani, ali pa ena od njiju, naredita korak nazaj in tako preprečita eskalacijo.

    Knjiga, kot že pove naslov, se vrti okoli glavnega dejanja, večerje v precej prefinjeni amsterdamski restavraciji, na kateri se dobijo Paul, njegova žena Claire, Paulov brat Serge in njegova žena Babette. Štirje odrasli ljudje, ki se morajo pogovoriti o otrocih. Ne bodo se pogovarjali o Kevinu, temveč o Paulovem in Clairovem sinu Michelu ter Sergeovem in Babettinem sinu Ricku. Ter posvojencu Beauju. Prizorišče jih je sprejelo odprtih rok, izpustilo pa jih ne bo tako zlahka.

    Na večerjo so namreč prišli z namenom. Zgodilo se je nekaj strašnega, nekaj nepojmljivega, nekaj, česar naj starši ne bi nikoli doživeli pri svojih otrocih. Toda, kar se je zgodilo, se je zgodilo. Zdaj je bilo na njih, da to razčistijo, da to odpravijo, kakor vedo in znajo. Vendar celotno dogajanje, ves vpogled in podrobna odstiranja spremljamo skozi Paulove oči. Paul, suspendirani učitelj zgodovine, ni navaden človek. Ni človek, ki bi ga z eno potezo lahko lahkomiselno odpravili. V svojih pogledih na celotno situacijo, zlasti ko kočljivi vetrovi zapihajo v bratovo smer, se postavlja više. Nad drugimi. Ima se za inteligentnega posameznika in na bratovo potegovanje za ministrskega predsednika gleda s povzdignjeno miselno obrvjo. Posmehuje se mu. Razmišlja stvari, ki jih sicer ne pove na glas, vendar jih nabira v sebi. In jih nabira. V tej nobel restavraciji, v kateri se na prosto mizo čaka več mesecev, njegov trenutno priljubljeni brat pa samo pomigne s prstom in že imajo najboljšo mizo pri vrtu, v kateri skrajno skopo odmerjene porcije, ki samevajo na krožnikih, odražajo vso praznino in bedo sveta, v katerem se vsi prijazno smehljajo in hihitajo z brezmadežnimi prtički na kotičkih ustnic, se zalomi. In odlomi. V tej zgodbi, kot v podobnih zgodbah povsod okoli nas, se nabere veliko jabolk pod drevesi.

    Za hip me je pogledal, tudi njegove oči so bile nekako sive, brezizrazne, zdolgočasen pogled povprečne inteligence, ki zase zmotno misli, da je »vse to že videla«.

    Otroci in starši so povezani s trdno vezjo. Včasih bi naredili vse, da se ne pretrga. In včasih, vendar vedno pogosteje, to povezavo poskušamo za silo držati z eno roko, medtem ko si z drugo zatiskamo oči. Vse naj ostane doma, vse naj ostane pod drevesom. Pa tudi če zgnije. V imenu prihodnosti rušimo sedanjost.

    Knjiga, ki se bere kot struna napeta gledališka igra, je izjemno aktualna, saj poseže na tisto področje, ki razjeda družbo v njenem bistvu – vprašanje odgovornosti in sprejemanje posledic svojih dejanj. V času, ko je nenapisani imperativ, da za vsako ceno braniš svojega otroka, je takšna zgodba, kot je pred vami, idealna za postavljanje vprašanj samemu sebi. Do kam, do katere meje, do katerega prepada bi šli z otrokom za svojim hrbtom? Kaj bi storili, če bi izvedeli, da je vaš otrok storil nekaj, kar bo skalilo vaš krhki mir, kar vam bo življenje obrnilo na glavo, če ne boste hitro ukrepali? Vprašanje prihodnosti je na tnalu. Usodni udarec je samo še vprašanje časa.

    Zgodba je kljub svoji jedrnati zasnovi izjemno razgibana in za mizo nudi dovolj prostora za bralca, ki želi prisluhniti. In če dovolj pozorno posluša, se lahko zave, da se je znašel sredi družinske dinamike, ki z vsakim hodom večerje za sabo pušča bolj umazano sled.

    To je strašljiva plat sreče: da je vse pred tabo kot odprta knjiga.

    Knjiga, ki je briljantna v svoji trpkosti, roman, ki bi ga preprosto moral prebrati vsak, ki ga muči vprašanje družinske sreče. Sreče, ki vsak sleherni trenutek, ko je zavita v lahko vnetljivo vato, izgine v dimu lažnih pričakovanj in nespremenjenega, zatečenega stanja, ki ga vzdržuješ v upanju, da se ti ne bo treba ukvarjati s težavami. In jih preprosto pometeš pod preprogo. Kot moderno odgovorni starš. Toda prav v takih pogojih te težave zasujejo kot nenadni plaz.

    Zgodba, ki stvari postavi na svoje mesto. Mojstrovina.

     

    prijavite se

  • Švindler, špijonka in človek z bombo – Alex Capus

    svindler-spijonka-in-clove

    Svet je postal en sam stroj.

    Švindler, špijonka in človek z bombo je naslednji Capusov roman, ki smo ga dobili v slovenščini – v odličnem prevodu Mojce Kranjc 1)Tu je treba sicer omeniti prevod naslova, ki glede na tematiko morda deluje nekoliko preveč lahkotno, frivolno in v slogu b-filmov akcijsko-pustolovskega pedigreja iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Naključni bralec bi si na osnovi naslova lahko ustvaril napačno mnenje in se ne bi potopil med platnici, kar bi bila res škoda. Čez preostali prevod nimam pripomb. Tako lepo teče, da hitro pozabiš, da sploh bereš prevod. Gre za eno tistih knjig, ki verjetno – in na žalost – ne bo dosegla širših množic, čeprav v svoji majhnosti dela velike korake, četudi se nam kljub tematiki, ki je časovno oddaljena približno sto let, na vsaki strani zna kot taka prikupiti in približati. Gre za roman z veliko začetnico. Gre za zgodbo, ki se nas dotakne na več ravneh.

    Pravzaprav spremljamo tri zgodbe resničnih zgodovinskih osebnosti, ki bi se lahko v določenem obdobju naključno srečale, in sicer Švicarja Emila Gilliérona, izjemno nadarjenega slikarja, ki v Grčiji s svojo umetniško žilico poustvarja tisto, kar sta na Kreti izkopala Schliemann in Evans, pevke Laure d’Oriano, ki se po propadlem zakonu s Švicarjem preživlja z občasnim prepevanjem po marsejskih nočnih lokalih in jo potegne v vrtinec vojnega vohunstva, ter atomskega fizika Felixa Blocha, ki je zaradi svoje trmaste genialnosti pomagal Robertu Oppenheimerju pri projektu razvijanja atomske bombe. Njihove zgodbe so presunljive, presenetljive, pacifistične, politične, posebne. Zlasti posebne. Tako posebne, da bralca v svoji kompleksni preprostosti zvabijo v svoj objem in ga tam tudi zadržijo. Še dolgo potem, ko se zgodbe končajo. Postavljene so v obdobje, ko se na obzorju počasi, a neizbežno nebo sprememb začne iz nedolžne modre barvati v grozečo rdečo. V obdobje, ko se v nedolžnost zasadi seme zla. Bližajo se vojne. Bliža se čas, ko se nedolžnost prikaže v novi preobleki.

    Vojni stroj golta menihe in jih izpljune kot poljske pridigarje, spreminja pastirske pse v ščeneta v jarkih, letalske pionirje v bojne pilote in lovske čuvaje v ostrostrelce, pianiste v terenske muzikante, otroške zdravnike v lazaretske mesarje, filozofe v vojne hujskače in pesnike narave v grgralce krvi, pretaplja cerkvene zvonove v topove, vgrajuje leče iz opernih kukal v strelne daljnoglede in predeluje ladje za križarjenje v transporterje za čete in psalme v nacionalne himne.

    Capus je mojster vpenjanja zgodb v zgodovinske okvirje, kar je dokazal že z ljubezenskim romanom Leon in Louise. Njegove pripovedi so tako nemoteče, pa vendarle se odmevno stapljajo z dogajanjem, ki služi kot živobarvna kulisa, da si bralcu ni težko predstavljati, kako v parni meglici s starinske postaje odpelje dogodivščin željan poln orientekspres, kako romantično razpoloženi pristaniški delavci s prižgano cigareto v kotičku ust vihtijo moderne škripce, in kako v svet zasanjani gostilniški pomagači na v piramidah zloženih sodih kujejo nikoli realiziran načrt za osvojitev vseh strani neba.

    Njegova zgodovina ni epska ali vseobsegajoča kot na primer pri Folletu, ki nam tako na osebni kot na družbeni ravni vse postreže z največjo možno žlico, ampak se v šepetu velikopoteznosti pretaka po žilah malih in velikih ljudi, ki njegove zgodbe naredijo intimne in bližnje. Bralcu se zdi, da je tam. Da je priča nekemu osebnemu dogodku, skrivnostnemu odmevu v zasebnem parku sredi svetovnega vrveža. Kjer je Follet veličastno vseprisoten, ga Capus dopolni z intimnimi trenutki, ki v očitnem nasprotju z zlohotnostjo sveta, ki samo čaka, da se bo človek spotaknil, netijo upanje in lepoto.

    Človekovo znanje je zmeraj luknjičavo, to je naša usoda. Le zato navsezadnje nosimo v srcu vero, ljubezen in upanje – da koščke svojega znanja spravimo v medsebojno zvezo in lahko verjamemo, da ima vse tukaj spodaj neki smisel.

    Capusove knjige se bere tako, da te vedno znova prešine občutek, kot da sediš nekje ob spokojni gladini jezera, v katero reže odsev groma, ki se nezadržno bliža izza okoliških zasneženih vršacev. S cigareto, ki v ustniku počiva med kazalcem in sredincem, sediš na praznem hotelskem vrtu, za belo mizo, na kateri počiva kozarec portovca. Zamaknjeno zreš v daljavo in razmišljaš, kako lep je svet. Drugega ti v teh zadnjih trenutkih miru tudi ne preostane. Svet je lep. Capusov svet je lep, čeprav ga prežemajo vojne, častihlepje, lakomnost, zahrbtnost in človeška pošastna dejanja.

    Njegove zgodbe so ljubezen, tudi če ne gre za ljubezenska srečanja. Ljubezen do bližnjega, do naključnega tujca, do brezmejne in čiste znanosti, glasbe, samostojnega življenja, umetnosti. Zlasti umetnosti. Duh časa, ki je ujet v grajske sobane Capusove domišljije, je duh, za katerega ogled se splača plačati vstopnino.

    Gre za eno boljših letošnjih knjig, ki jo lahko brez sramu razkazujete na svoji knjižni polici. Od mene z največjo lahkoto dobi vse zvezdice. Knjiga za osebno zbirko.

     

    prijavite se

     

    References   [ + ]

    1. Tu je treba sicer omeniti prevod naslova, ki glede na tematiko morda deluje nekoliko preveč lahkotno, frivolno in v slogu b-filmov akcijsko-pustolovskega pedigreja iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Naključni bralec bi si na osnovi naslova lahko ustvaril napačno mnenje in se ne bi potopil med platnici, kar bi bila res škoda. Čez preostali prevod nimam pripomb. Tako lepo teče, da hitro pozabiš, da sploh bereš prevod.
  • Koprnenje – Natsume Soseki

    Koprnenje

    Natsume Soseki je eden najpomembnejših japonskih pisateljev, ki se s svojo knjigo sto let pozneje predstavi tudi slovenskim bralcem.

    Kokoro, kot roman v izvirniku nosi ime, v japonščini dobesedno pomeni srce. Globoko v svojem prenesenem bistvu pa se dotakne marsikaterega odtenka občutkov, ki jih slehernik nosi v sebi, tudi koprnenja, kot je knjiga prikladno poimenovana v slovenščini.

    Človek, ki druge lahko ljubi, ki si ne more pomagati, da drugih ne bi ljubil, a obenem človek, ki ne more razkleniti rok in prižeti k sebi tistih, ki želijo vstopiti v njegovo srce – to je bil sensej.

    Zgodbo pripoveduje mladenič, ki nekega dne po naključju sreča starejšega moža. Ta v mladeniču v hipu vzbudi neizmerno zanimanje. Mož, ki ga mladenič že spočetka imenuje sensej, torej človek, ki si zasluži spoštovanje, mojster, iz katerega veje znanje sveta, je tih človek, ki se drži zase. Kmalu naveže stik z njim in med njima se stke rahla, vendar neprekinjena nitka prijateljstva. In medtem ko se ta vez z vsakim obiskom, z vsakim pogovorom krepi, se nevarno krha rahla plast zaupanja v bližnje, okolico, svet. In na koncu tudi vase.

    Oba sta ranjena človeka. Toda človeka iz različnih obdobij, ki v določenem trenutku silovito trčita med seboj, saj se vrednote, ki so kot življenjska tekočina poganjale sensejevo bistvo, sesujejo v prah. In na tem pogorišču stoji mladenič ter vsrkava vonj in čuti bolečino, ki se je vrsto let nabirala v mojstrovi duši in ga je dušila. Prepleteta se dve generaciji, vsaka s svojimi ideali, spretnostmi, izkušnjami, častjo, hrepenenjem, skrivnostmi in trpljenjem. Nekje v zraku ves čas lebdi vprašanje, kaj se prenese iz enega sveta v drugega, kaj lahko mladi vidijo v očeh starih. In predvsem, kako lahko s tem znanjem naravnajo svoje nazore.

    Svoboda je prišla. A ta svoboda bo nepovratno in za vekomaj izginila.

    Mladenič je vedoželjen, želi se dokopati do življenjskih resnic, vendar se v svoji mladostni zaletavosti, odeti v nezavedno iskanje nadomestnega očeta, ne zaveda, da prav nič ni enoznačno in premočrtno. V svoji živalski človečnosti vsi gojimo sebične vzgibe, ki nas – če so pogoji dovolj prepričljivi – lahko vržejo čez rob. Ne zavedamo se, da s samoljubnimi dejanji, ki jih izpeljemo v nasladi omamnega hrepenenja, v prvi vrsti škodimo drugim. Ko se tega zavedamo, je že zdavnaj prepozno. Ustroj sveta melje naprej. Neizprosno, odločno, brez povratka. Takrat ni več prostora za obžalovanja, opravičila, popravljanja krivic. Takrat ostaneš sam. Z zavedanjem, da si se pogreznil v živo blato osamljenosti, iz katerega se niti s paničnim brcanjem na vse strani ne moreš več izkopati. Pravzaprav se s tem pogrezaš še bolj, zato miruješ, vzdržuješ status quo in preštevaš neskončne trenutke, ki režejo vate.

    V splošnem so ljudje dobri. Oziroma so vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe.

    Za tabo ves čas hodi črna senca, ki te opominja, da je od zdaj naprej vsak dih, ki ga narediš, cena, ki jo je moral plačati nekdo drug.

    S takimi ugotovitvami, spoznanji, razkritjem se sooči mladenič, ki nam na izjemno oseben in intimen način sprva nekoliko sramežljivo, nato vedno bolj odkrito prišepetava zgodbo o človeku, ki ga na izjemno nežen, presunljiv in tragičen način poduči, da življenje ni zgolj bleščeči paket, ki se sveti v svoji zunanjosti, ampak nas določa zlasti tisto, kar nosi v sebi. To nas oblikuje, usmerja, zlomi. Preprosto napisan roman je vse prej kot preprost. Je dragulj, ki se sveti že zelo dolgo. Prebija časovne in zemljepisne ovire, saj kljub besedam, skovanim v nekem drugem, oddaljenem času, govori univerzalni jezik, ki se hrani pod košato krošnjo drevesa življenja. Napaja se iz potoka srca. Srca, ki se zliva v koprnenje.

    Koprnenje po …
    Bližini.
    Razumevanju.
    Zaupanju.
    Ljubezni.
    Tišini misli.
    Vrelcu izkušenj.
    Neposrednem doživetju.
    Neodvisnosti.
    Sprejemanju.
    Uravnoteženosti.
    Odpiranju svetu.

    In ne nazadnje, koprnenje po olajšanju. Če tega ni, če ne moreš sprostiti pritiska, ki te hromi, ki ti preprečuje, da bi se obrnil v katerokoli smer, ti ne preostane drugega, kot da svetu obrneš hrbet.

    Zgodba, ki koprni po tebi, da jo vzameš za svojo.

    Rojeni smo v dobi, prežeti s svobodo, neodvisnostjo in samoljubjem, in naša žrtev zanjo je, da osamljenost občutimo na lastni koži.

     

    prijavite se

     

     

  • Divja – Cheryl Strayed

     

    DIVJA1

        Izgubljena.                    Najdena.

    Ni težko sanjati in sanjariti, da v varnem zavetju šotora ležiš na robu pečine. Med gorskimi borovci poslušaš tišino, skozi katero reže mrzel veter in se nad tvojo glavo poigrava s platnom, ki ti nudi varljivo varnost. Zapet do vratu se v spalni vreči prepuščaš mislim, trgaš spominske vrvice, ki jih je treba prerezati, in vežeš vozle na razcefranih končičih vezi, ki si jih lahkomiselno pustil, da so se raztrgale. Urejaš, dopolnjuješ, združuješ, pozabljaš, se poslavljaš in vabiš k sebi. Vse to na robu prepada pod okriljem lažne varnosti, ki ti ne dopušča, da bi zaspal, se polenil, zakrnel. Zadovoljno čuječ. In v iskanju odgovorov.

    Podobni občutki, sorodne zamisli in enaka miselna pustolovščina me je pograbila, ko sem v roke vzel knjigo Cheryl Strayed Divja.

    Cheryl je umrla mama. Mama, ki ne bi smela umreti, saj je bila še premlada. Še babica ni bila. Ko je umrla, se je Cherylin svet sesul sam vase. Življenje se je naglo ustavilo in zgrmela je v prepad. V brezno lahkomiselnih korakov in lahkotnega prepuščanja enonočnim razvadam in meglicam pozabe. To, kar je mislila, da ji bo odplavilo žalost, jo je pahnilo v še večji brezup, da je v njej zevala vedno večja praznina. Neznance je stiskala k sebi, bližnje odrivala. In jih je dokončno odrinila. Vedno bolj je odrivala tudi sebe, dokler ni mogla več ne naprej ne nazaj. Na tej točki preloma se je odločila nekaj ukreniti.

    Odločila se je narediti nov korak. Korak dolg več kot 1800 kilometrov. Izgubila se je na svoji poti, zato je sklenila poiskati novo. In jo je našla. Pacifiško gorsko pešpot po zasneženih vrhovih, smrtonosnih puščavah in mogočnih gozdovih zahoda Združenih držav. Pešpot, ki naj bi ji skozi znoj, žulje, odrgnine, pomanjkanje, lakoto in neznosno žejo razkrila odgovore. Pešpot, ki naj bi ji kljub nevarnosti, ki preži na vsakem koraku – od klopotač do medvedov –, izčistila misli in jo obdarila z jasno vizijo, kako naprej. Kako se obrniti prav.

    01-cheryl-strayed-4.nocrop.w529.h427.2x

    Pa ni bilo tako. Vsaj ne tako, kot je sprva upala. Namreč mislila je, da si bo v prijetnem zavetju večerov, polnih kisika in svežega vetra, ob pomirjujoči večerji lahko napolnila pljuča in se predajala užitkom novih spoznanj o svojem življenju, novih uvidov, ki naj bi sami od sebe prišli v odmaknjeni osami, ki jo nudi lepota narave. Toda z vsakim korakom, z vsakim prehojenim kilometrom, ki ga je mukoma pustila za sabo, se je bolj zavedala, da se mora ukvarjati s stvarmi, ki so tukaj in zdaj. Stvarmi, ki so nujne. Ko so se ji v pretesnih čevljih odpirali prsti in lupili nohti, ko jo je pošastno zajeten nahrbtnik rezal v telo ter ko je preštevala požirke vode in žvečila popotniško hrano, ki je spominjala na karton, ni imela ne časa ne volje ne energije, da bi se spuščala v globočine svojega obstoja. Čeprav si je tega neznansko želela. Čeprav je prav zaradi tega stopila na to pot.

    Toda z vsakim dnem pohoda je bila močnejša. Fizično. Nehala se je smiliti sami sebi in počasi se je začela ozirati okoli sebe. Začela je opažati stvari, ki jih prej ni. Začutila je tudi mamo, da stopa z njo, da je skrita v vsakem listu, vsakem potočku in jezeru, v vsaki kači, ki ji je prekrižala pot. In praznina se je počasi začela polniti. Z vsakim spominom, ki jo je povlekel nazaj, se ji je odpirala pot, ki jo je vlekla naprej. Jasno, zbrano, s pomembnimi uvidi. In tako se je proti koncu potovanja, ko je zaokrožila svojo zgodbo o bližnjih, zlasti mami in očimu, tiho, vendar bobneče, utrnila jasna misel:

    Na koncu me ni imel tako rad, kot bi bilo treba, vendar me je imel rad, ko je bilo to pomembno.

    Sporočilo je jasno. Ni pomembno, da za vsako ceno iščemo smisel. In takrat, ko ga iščemo, tipamo za njim na napačnih koncih. Vse bi naredili, da bi zapolnili praznino v sebi in se pri tem naslanjamo na hipne nasvete, ki so nam pri roki, s tem pa nase nanesemo še več odvečnih plasti. Ko se silimo nečemu približati, se še bolj oddaljujemo od sebe. Iščemo srž našega življenja in se pri tem zabubimo v ozke predstave, kaj naj bi ta srž sploh bila.

    Knjiga za vse pustolovce, ljubitelje narave in vse tiste, ki si včasih tako močno želimo oddahniti od dirke, ki ji rečemo življenje. Poletno branje, ki je prijetno tudi pozimi. Knjiga, ki pomaga, da se zganeš. Rešitev, takšna ali drugačna, ne bo prišla sama od sebe, če si jo bomo samo želeli.

    Lani je prišel na velika platna tudi istoimenski film po knjižni predlogi, z Reese Witherspoon v glavni vlogi. Scenarij zanj je napisal Nick Hornby, ki ga poznamo po knjigah Vse o fantu in Zvestoba do groba, napisal pa je tudi scenarij za Šolo za življenje.

     

    prijavite se

     

     

     

     

  • Lica kot češnje in Če ostanem

    Obe knjigi, ki ju lahko štejemo med mladinsko literaturo, čeprav služita kot pregovorni most med mladimi in odraslimi, svoje tematske ovinke peljeta okoli smrti. Smrti, ki je tako neločljivo povezana z nami, ki je tako dokončno vtkana v tkanino naših življenj. Pa vendar se je bojimo. Ker je uganka, ker nas zadene takrat, ko to najmanj pričakujemo. Govorimo o njej, pišemo o njej, vendar je ne sprejemamo kot življenjsko sopotnico. Smrt ločuje tam, kjer se nam ne zdi pravično, kjer se nam zdi prekmalu. Nikoli nismo pripravljeni. In nikoli ne bomo. Smrt je tabu, ki nam ga morajo razlagati romani.

    lica

    Pa vendar je razlaganje največja težava romana Lica kot češnje Nataše Konc Lorenzutti. Vsakega slovenskega romana se izjemno razveselim. Romana, ne filozofiranja. Torej zgodbe, ki ni prevod in nam skozi peripetije družinskih vezi odstira pogled v tkivo človeka, ki je postavljen pred preizkušnjo in ga življenje spelje na pot, ki si je ni začrtal sam.

    Kristina je dijakinja srednje glasbene šole, ki se nepreklicno, nepričakovano, nevsiljivo in predvsem do konca zaljubi v sošolca Davida. Ne mine trenutek, ko ne bi svojih misli krojila tako, da so poravnane z novo ljubeznijo. Ko je ob njem, zardi. Lica ima kot češnje. Kar se njemu zdi prisrčno, domače, ljubko in vabljivo. Kmalu postaneta par. Vse se zdi popolno, poravnano, ljubko, pravilno postavljeno. Toda roman ne bi bil roman, če ne bi tega občutka postavil na laž. Zgodba namreč ni popolna. Ni idealna. Seveda se zaplete, kar bralec sluti že od začetka. In se zaplete, vsekakor. Nepričakovano, hitro. Pa vendar precej naivno. Vsiljeno in umetno. Predvsem zaradi bralca, ne likov, ki živijo v zgodbi.

    Roman je napisan v slogu dnevnika v prvi osebi, skozi oči najstnice, ki ne vidi drugega kot novo najdeno ljubezen. Ljubezen, ki ji pomeni vse. Pa vendar je z vidika bralca to premalo. Liki so s pisateljskim peresom postrgani površinsko, hitro, naglo, kot najstniška ljubezen, ki naglo zagori in še hitreje ugasne. Težava je, da se vse preveč razlaga in vse manj prikaže. Liki ne dihajo, se ne borijo za svoj prostor pod soncem, ampak samo visijo na ohlapnih nitkah pojasnjevanja, obremenjeni so s težo odvečnih besed. V svetu, ki ne dopušča empatije, ne dopušča vživljanja v življenje likov, ampak vse služi zgolj enemu samemu cilju. Poanti romana. Liki služijo tej poanti, namesto da bi bilo obratno.

    Knjiga z odličnim izhodiščem in slabšo izpeljavo. Roman, katerega najboljši del je spremna beseda na koncu romana. Odličen nastavek, ki se raztrešči na čereh vnaprej postavljenega pristana, v katerega se bralec nehote ujame že spočetka. Skrivnosti ne pridejo same, ampak nam jih v vozlišča misli polaga pisateljica.

    Pa vendar. O smrti in življenju je treba govoriti. In brati. Smrt ni tabu. Smrt je z nami. Neločljivo povezana. Vedno je bila in vedno bo. Smrt je življenje. In je ljubezen. Ne branimo se je. In ne branimo se branja.

    če ostanem

    Roman Če ostanem Gayle Forman je prav tako vdet v svet glasbe. In prav tako se dotakne smrti. In življenja. Vendar se zdi, da poslušamo drugo plat plošče. Je zgodba, ki je presenetljiva, strašna, grozljiva in žalostna. Beremo jo skozi oči najstnice, ki se ji ustavi življenje. Dobesedno.

    Sedemnajstletna čelistka Mia doživi nesrečo. Nesrečo, ki ji vzame vse. Svoje življenje spremlja od zunaj, ločena od svojega telesa, v svojih mislih. Ko njeno življenje visi na nitki, nas njeni spomini, njena doživljanja, njena bližina popeljejo nazaj. V njeno življenje, ko ga je še čutila. Ko so ga čutili drugi. Njena družina, ki je dihala. Drug z drugim. In z bralcem. Čeprav je njena družina že skoraj idealna, takšna, kot bi si jo želel vsak – duhovita, razumevajoča, podporna – pa se bralcu ni težko vživeti vanjo. In vživi se zavzeto. Bralec stoji z ramo ob rami z Mio in jo posluša. Ji prisluhne, saj v svet izdihne vprašanja, ki se tičejo vseh nas. Kaj je smrt? Kaj je življenje? Kaj izbrati? Je mogoče živeti naprej, če te do konca zlomi, potepta trpka življenjska izkušnja, ki ti vzame vse? Kaj je tisto, kar nas žene naprej? Kaj je tisto, kar nas vleče nazaj?

    Osrednja tema je smrt. Beseda, ki v naših miselnih predalčkih težko najde prostor, čeprav nas obdaja na slehernem koraku. Smrt, ki se s hladno roko dotakne mladih. In prav ti mladi zbujajo upanje, da se bodo znašli v svetu, ki je prežet z zmedenostjo, kaotičnimi situacijami in na trenutke brezizhodnimi pripetljaji. Knjiga nosi dragoceno sporočilo, da se je treba včasih ustaviti in se predati miru. Miru, ki vodi v razmišljanje in treznim odločitvam. Smisel življenje je v stalni aktivnosti, stalnem spraševanju, nenehnih dvomih, ki pripeljejo do razumevanja sveta. Sveta, katerega neločljiv del je prav smrt. Smrt, ki utrdi naše odnose. Smrt, ki je del nas.

    In smrt ni konec sveta. Smrt ni nekaj tako tragičnega, da se ustavi svet. Smrt je nekaj, kar nas bogati. Čeprav z žalostjo v srcu. Okolje, ki nas obdaja, ni enoznačno in ko se tega zavedamo, lahko nekaj pridodamo.

     

    prijavite se

     

  • Svobodno sonce

    Peri_2304-small

    Tistega dne je že zgodaj sijalo sonce, ki pa ni bilo svobodno. Prijetno božajoči žarki so v tisti pomladi prodirali v mojo sivo sobo in me davili ter se ovijali okoli mojih rok, ki so kot težek pozabljen spomenik nemočno obtičale na mizi. Razposajeni otroški vzkliki z ulice so me vlekli za ušesa, namišljene vonjave z nedeljskih piknikov ob gozdnem potoku, ki so sledili, so odpirale moje nosnice. Tistega dne ni bilo malinovca zame. V zaporu sem bil.

    Gomazelo je po mojem telesu. Sedel sem na zelenem škripajočem stolu, ki pa je tistega jutra ostal nem. Škripajoči stoli so znamenje živahnega življenja, v meni pa je vse umiralo. Iz minute v minuto, iz ure v uro sem nepremično strmel v odprto knjigo in ves čas nihal na robu joka in smrtnega obupa. Vsaka posamezna beseda, ki sem jo s pogledom ošinil, je vame zarezala kot razbeljen, zarjavel nož. Reka besed se je zlivala v novo reko besed in vse to razbesnjeno vodovje stavkov je bušnilo vame, da sem bil ohromljen. Potolčen. Potlačen v blato. Pozabljen od sveta. V zaporu.

    Naslov na platnici – Pod svobodnim soncem – se mi je režal v obraz. Naloga, ki sem jo prinesel iz šole, je vse dolge dni do tiste nedelje ostala v zaprašenem kotu misli. Odlašal sem do zadnjega, kot mulec, ki zadnji hip vase kljubovalno povleče napol zasušen smrkelj, preden mu mama pripelje eno okoli ušes. In zdaj sem bil tu, na robu propada. Bil sem tik na tem, da se v smrtnem kriku poženem na kolena in vesoljnemu svetu priznam, da ne zmorem. Ne gre! Nočem! Kdo si je izmislil knjige? Kdo? Kdo??

    In potem so se odprla vrata. Tam je stal on. Odrešenik, samo da v tistem hipu tega še nisem vedel. Odraslo je rekel, da moram. Odvrnil sem, da ne morem. Spodnja ustnica mi je drhtela kot temno jezero, v katerega jezno zalučaš kamen. Sédel je poleg mene in rekel, dobro, pa dajva skupaj. In sva. Bolj on kot jaz. Jaz sem samo kimal in mehansko zapisoval besed obnove, kot da bi prisluškoval starodavnim duhovom, ki mi v šifrah sporočajo, da bo vsak hip konec sveta. Gorel sem v večnem ognju pekla. Ko je bilo vsega konec, ko je bila naloga opravljena in sem znova ostal sam, sem s pestjo treščil mizo, da so se še žarki razbežali. Dan – neznosno boleče zapravljen dan – se je izpel in prisegel sem, da nikoli več ne bom prebral niti ene knjige.

    To prisego sem prelomil. Znova in znova in znova. Vendar šele vrsto let pozneje, ko sem končno bil pod svobodnim soncem. Danes je težko razumeti, da nekoč nisem bil bralec. Zdelo se mi je, da so bile knjige nekaj, kar sta imela starša le zaradi boljšega vtisa razstavljeno po policah nad televizijo. Knjige so bile tujek, nezemeljska bitja. Mučilne naprave, zvito zakrite v šolskih berilih, ki so vate zarivale sulice nejevolje. Vse je bilo prekmalu, prehitro. Zgodbe, ki smo jih zaporedoma nizali na razcefrano vrvico, so obvisele na žeblju v temnem kotu misli. Ko se je vrvica strgala – in strgala se je kmalu –, so se te zavozlane zgodbe razbile na majavih tleh mladosti. Kar je neznanska škoda. Za mnoge je to pomenil zadnji stik z zgodbami. Nikoli več niso v roke vzeli knjige. Ta zgodba je bila za njih končana.

    Nič čudnega. Vse te zgodbe potrebujejo plodna tla, na katerih se lahko razrasejo. Živeti morajo v okolju, ki ni obdano z ograjo. Konec koncev v sebi skrivajo zaklade in če so prikazani samo zaraščeni, grdi, nevpadljivi, dolgočasni vhodi v votline, ki so menda posejane z neizmernim bogastvom, hitro izgubimo zanimanje. Ker moramo verjeti na besedo. Iz dneva v dan. Iz knjige v knjigo. Vse je isto. Vse je mučno. In vse je zavrženo.
    Resnično učenje se začne, ko se zapre zadnji učbenik, ko se zvije zadnji zemljevid in ko se pobriše zadnja tabla. Zastor življenjske predstave se lahko razgrne, ko se v vitrino zraven mamine kristalne vaze spravi zadnje spričevalo. Zadnje petice, ki so zgolj črnilo na papirju. Vse navdušenje, ki ga z leti kracanja po šolskih klopeh in vcepljanja nesmiselnih podatkov stisnemo v majhno kroglico, ki jo požremo kot grenko zdravilo, lahko eksplodira šele takrat, ko prehodimo določeno pot in ko zapustimo stavbe in zgradbe in učilnice. Ko premagamo zadnjega Bizantinca.

    Zunanji in notranji svet se tako prekrijeta. Poklopita. Srečata se na pol poti in si podata roke. Takrat se lahko vrneš na začetek. V svoj dom. In začneš znova. Zgodbe, ki so bile nekoč vir vsega trpljenja, zdaj dobijo smisel. Božajo te. Pokažejo ti, kako populiš zaraščene vhode v votline. Nato se podaš na potovanje. Za izgubljenimi zakladi. In šele takrat se zaveš, kako je živeti pod svobodnim soncem.

     

    prijavite se

     

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

     

  • Gulag – zgodovina sovjetskih taborišč – Anne Applebaum

    gulag

    Delo osvobaja – Auschwitz
    S pomočjo dela – svoboda – taborišče Soloveški

    Gulag je knjiga. Gulag je zgodovina. Zgodovina, ki se ne bi smela nikoli več ponoviti. Grozljiv testament tega, v kaj se spremenimo v najhujših stiskah, ki te oropajo dostojanstva, in kaj postanemo, ko železni škorenj podre majave civilizacijske ograje in v enem brezobzirnem zamahu potepta vse, kar smo s trudom zasejali v domačem okolju. Okolju, ki z nedoumljivim preobratom postane sovražen. Do tebe, tvoje družine, tvojih sosedov, tvoje skupnosti, tvojega ljudstva.

    To monumentalno delo je zgodba o preteklosti, ki bi jo moral prebrati vsak. Je zgodba z druge strani, ki pa ni nič manj strašna, grozljiva, nora in tragična kot tista iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Je pa veliko daljša. Tako dolga, kot se zdijo sibirske zime, in tako vseobsegajoča, kot bi vase posrkala ves svet.

    In dolga je tudi knjiga. Gulag Anne Applebaum, za katerega je leta 2004 prejela Pulitzerjevo nagrado, se svoje dolžine niti ne sramuje, saj je na dobrih osemsto straneh naphan s podatki, ki z brutalnim in neumornim seciranjem razkrivajo sleherni vidik tega masivnega sovjetskega represivnega sistema, imenovanega z rusko kratico Gulag – glavnoje upravljenje lagerej oziroma glavna uprava taborišč.

    Applebaumova se pisanja loti sistematično in boleče temeljito. Bralcu s filigransko natančnostjo postreže z razlago začetkov taborišč na otokih v Belem morju pri Arhangelsku, njihovega razmaha z vzponom Stalina, ko je bilo sovjetsko ozemlje posejano z njimi in so segali daleč na vzhod – vse do magadanske regije na koncu sveta –, ter njihovega počasnega opuščanja po Stalinovi smrti, ki se je zavleklo vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica ne izpusti ničesar – razloži nam, kako so ljudi prijeli, kako so jih transportirali, namestili po taboriščih ali njihovih izpostavah, poglobi se v taboriščno življenje, opiše grozljive usode žensk in tragične zgodbe otrok, pojasni pomen kriminalnih združb, ki so bile neločljiv del taboriščnega organizma, in brutalno slikovito opiše razmere, v katerih so se – pogosto povsem nedolžni – ljudje zgarali do smrti.

    Celotni stroj, nad katerim je na višku moči držal roko en sam človek, je poganjala večmilijonska suženjska sila (ter tudi svobodni delavci) in je bil namenjen proizvodni (ne)učinkovitosti, saj je pogosto vodil v nesmiselne megalomanske projekte, ki so za sabo pustili nemo sled trupel. Taboriščniki, ki so se s težavo oklepali zadnjih ostankov človečnosti, so bili z vsakim prestradanim, potlačenim, prezeblim dnem bliže moralnemu razpadu in živalskosti, v katero so bili grobo prisiljeni in se je kot pelagra ali skorbut zasadila v sleherno poro taboriščnega mikrokozmosa.

    Knjiga je težka, mučna, silno neprijetna za branje. Vendar življenjsko nujna. Takšne zgodbe, ki jih je več tisoč, se usidrajo v naše misli, našo zavest in ne pustijo, da bi preteklost odpravili z vzvišeno aroganco in prisiljeno ignoranco, s katero prehitro pozabimo, da so take grozote samo nekaj samovoljnih in psihopatskih voditeljev stran, in s katero vede ali nevede ustvarimo nevarno ozračje, ki nam v najboljšem primeru prinese nesmiselno sovražnost do drugih, v najslabšem pa vojno. Vojno, v kateri se spremenimo v nekaj, kar ni podobno človeku. Nekaj, na kar v blaženem in krhkem obdobju miru niti ne pomislimo. Verjamemo pa, da se to nam ne more zgoditi. In z leti pozabimo, potlačimo, preusmerimo pozornost. Na hitre zadovoljitve, površna branja, ki se sprevržejo v nagle zaključke. In ti zaključki so idealno gojišče za širjenje predsodkov in nestrpnosti. In še preden se bomo dobro zavedli, bo preteklost spet tu. V naši bližini, v naši soseski, družbi. Hitro. Prehitro.

    Toda v vseh teh zgodbah se – na srečo – vedno skriva tudi majhen žarek človečnosti, ki ne pusti, da bi se družba razkrojila do konca. Če nič drugega, so za to, da se temni časi zgodovine ne pozabijo, poskrbeli tudi preživeli – med drugim Aleksander Solženicin, eden najpomembnejših sodobnih ruskih pisateljev –, ki s svojimi spomini in pričevanji trkajo na vest.

    Tak žarek pa je tudi ta knjiga. Gulag. Spomenik – tako po teži platnic kot po teži besed.

    Te knjige nisem napisala zato, »da se to ne bi več ponovilo«, kakor pravi običajni kliše. To knjigo sem napisala zato, ker se bo skoraj zagotovo spet zgodilo. — Anne Applebaum

    Veliko manjših in še več večjih muk pa je morala prestajati tudi prevajalka, Barbara Simoniti, ko se je stran za stranjo spopadala z ogromno količino podatkov. Za to ji lahko samo čestitam – tega velikanskega dela se je lotila z vestno natančnostjo in z izčiščenim jezikom. Upam, da vsaj na toplem.

     

    prijavite se