Vse objave, označene film

  • Nemirni um

     

    Reflections of Clouds on the Water-Lily Pond

    Ta večer bo moj dan. Otroka sta pokrita, pravljica je prebrana, iz sobe se zdaj sliši samo smrčanje, žena je nekje zunaj s prijateljicami. Iz zamrzovalnika zadovoljno vzamem Hoferjeve ribje palčke, jih odberem sedem in pol, kolikor znaša polovica, in jih lično zložim v keramično posodo, ki jo vstavim v pečico, ko temperatura doseže 200 stopinj. Vmes iz hladilnika vzamem steklenico sveže kokakole, ki se je prijetno hladila že od jutra, ko sem začel današnjo običajno deseturno tlako tapkanja po tipkovnici. Natočim jo v tridecilitrski kozarec in pri tem pritajeno zavriskam kot otrok, ko na polici opazim kos orehove potice, ki se – in to je ena od tistih večnih življenjskih ugank – že nekaj dni nedotaknjen svaljka na kavnem krožničku vsem na plenilskih očeh. Medtem ko čakam, da se palčke segrejejo do te mere, da bom ob njihovem zlaganju na krožnik užitkarsko stokal uh ah uh uh uh, iz hladilnika vzamem še kozarec taboljše gorčice, ki mi jo je svak prinesel iz Francije in te tako zažge, da je naslednji dan prava veselica. Z žličko jo kanem na krožnik, odrežem še kos alpskega hlebca – prav tako iz Hoferja – in, ko so palčke že na krožniku, vse skupaj zložim na pladenj. Ne pozabim niti na prtičke.

    Sedem pred televizor, ob levi roki imam na pladnju postrojeno zakladnico zdrave hrane in pijače, z desno je že združen daljinski upravljalnik, moderni falični simbol. Kot običajni Zemljan najprej malo brezciljno preklapljam med programi in grizljam palčke, nato prestavim na zvezdo večera – film. Zdaj sva samo jaz in ti, si rečem, ko strmim v ploščati ekran, na katerem se odvija špica bratov Warner. Ne bom pustil, da pride kaj med naju, sveto zaprisežem in se z mastno levico, na kateri je še nekaj zažganih drobtin, počoham po trebuhu. Srknem nekaj prečudovite, ravno prav ohlajene mehurčkaste tekočine in zadovoljno pomigam s prsti na nogah, podloženih z razcufanimi blazinami, kupljenimi v neki orientalski trgovini v predinternetni dobi. To je to, za take trenutke je vredno živ… In potem jo opazim! Njo, ki mi v hipu scefra platno, na katerem so se začeli v živobarvnih odtenkih slikati moji občutki sreče. Tam levo me kot napol delujoči neonski napis nase opozarja zavesa. Neporavnana, zgubana. Levi spodnji kot tkanine nemarno leži na okenski polici in razkriva temno dvorišče. Ta zevajoča luknja me gleda kot očitajoče oko in se zažira v moje misli, ki so bile – z mojim velikodušnim privoljenjem – na poti do zenovskega enoumja. Zdaj pa to. No, krasno. S sebe pometem drobtine, vstanem in se jezno zapodim proti oknu. Zaveso povlečem do konca karnise, za vsak slučaj bujno sobno rastlino zasukam tako, da listi ne segajo čez rob, in v omari poravnam nekaj knjig, ki štrlijo na vse konce kot zobje Stevea Buscemija.

    Ne, ne pritisnem desetkrat stikala za luč, preden grem spat. Ne, nimam težav s črtami na pločniku in jih rade volje in brez pomisleka pohodim. Je pa res, da nekontrolirano razmišljam o tem. Ampak v moji glavi vseeno vlada stalna želja po redu in že skoraj vojaški organiziranosti. Spomnim se zadnjih vzdihljajev srednje šole, ko sem po nikoli prej videnem piflarskem navalu četrti letnik gimnazije končal z odliko, kar je pomenilo, da mi – ker smo bili zadnja generacija brez mature – ni bilo treba opravljati zaključnega izpita. To darilo sem pridno unovčil za dobre priprave na sprejemne izpite za študij angleščine. Na zadnji strani knjige profesorja Juraka sem našel seznam knjig, ki naj bi bile obvezne pri sprejemnem izpitu. Vestno sem jih prepisal na list in z njim samozavestno odkorakal v knjižnico Filozofske fakultete.

    »Dober dan.«

    »Pozdravljeni.«

    »Bi lahko dobil te knjige?« Na pult položim list, na katerem je napisanih kakšnih trideset knjig. Knjižničarka ga z zanimanjem vzame in izgine med knjižnimi policami. Čez kakšnih pet minut se vrne s kupom knjig, jih odloži na pult, vzame svinčnik in začne označevati na seznamu.

    »Teh knjig trenutno nimamo. Pridite čez kakšna dva tedna.«

    »Prej ne bi šlo?«

    »Saj imate 20 knjig, menda bo dovolj.«

    Brez besed poberem knjige in se odpravim ven. Spotoma v trgovini kupim tri zvezke in nekaj svinčnikov, doma pa se lotim dela. V tem času, ko v knjižnico kapljajo knjige, ki mi še manjkajo, predelam večino knjig in popišem vse tri zvezke, zato se – približno tako navit in nabrit, kot bi popil pet skodelic kave – odpravim po novo zalogo. V knjižnici me pričaka ista gospa.

    »Dober dan.«

    »O, pozdravljeni. Ste pa hitro nazaj.«

    »Zanima me, če imate že tiste knjige.«

    »Dajte mi seznam.« Spet izgine med policami. Ko se vrne, me prijazno, a odločno vpraša:

    »Zakaj pa potrebujete vse te knjige?«

    »Ammm …« V takih trenutkih vedno malo zmrznem, ker ne vem, kako bi pod težo svojih pričakovanj odgovoril, ne da bi se izkazal kot polpismen navdušenec.

    »Nameravate študirati v tujini?«

    »Emmm, ne. Pripravljam se na sprejemni izpit. Na angleščini.«

    »Pa saj imamo seznam predpisanih knjig.«

    »Ja, saj …«

    Skloni se pod pult in mi izroči seznam šestih knjig. Za trenutek mi vzame sapo, potem pa me prevzame val navdušenja, ker sem dosegel več, kot je pričakovano. In ta vzorec od takrat naprej bolj ali manj ponavljam tudi naprej. Kakšnih osem let pozneje, ko sem se začel pripravljati na magistrsko nalogo, sem kupil deset zvezkov, ki sem jih na drobno popisal kot kakšen psihopatski serijski morilec, ki na papir prenaša božja sporočila.

    IMG_20150114_213834

    Z vso količino podatkov, ki sem jih prelil na papir, bi verjetno lahko preskočil magistrsko in napisal sago v desetih nadaljevanjih.

    Od takrat naprej mi možgani letijo, meljejo in drobijo podatke na prafaktorje in nazaj. Pa če to hočem ali ne. Pri meni puhlica iz življenjepisa, da znam delati z Excelom, nekaj velja. Za vsako stvar, ki mi tako ali drugače kroji življenje, imam svojo tabelo, v kateri preračunavam, izračunavam, tehtam ali pa štejem denar. Ko smo pri denarju. Včasih ne zaspim in se v postelji premetavam tako dolgo, dokler v glavi nimam pokritega zadnjega centa na bančnem računu ali dokler nimam izdelanega načrta za naslednje tri dni. Med delom prevajam dve stvari hkrati, zapisujem si misli, beležim ideje za projekte, poslušam glasbo, berem novice na desetih portalih (tipki Alt in Tab sta med prvimi, ki se obrabita), prežvečim nekaj poglavij v knjigi in vsake tri sekunde preverim, ali imam kakšno novo e-poštno sporočilo. Med prevajanjem filmov sem vedno film pogledal, prebral vse o ozadju filma, o igralcih, o zanimivostih, v roke vzel dialog listo, si podčrtal vse sporne stavke in na obrobo zapisal ideje za prevode. V glavi moram priti do zaključka, da sem vsaj 60, 70 odstotkov opravil že vnaprej, šele potem se lahko pomirjeno lotim prevajanja.

    Zadnje čase se vedno bolj zavedam, da je prejemnikom mojih sporočil verjetno izjemno neprijetno, če prejmejo odgovor na svojo pošto v naslednjih 37 sekundah. Zato se moram včasih prav prisiliti, da ne odgovorim prehitro in se zamotim s čim drugim (na primer s popravljanjem zavese). In tako sporočilo pošljem šele čez dolgih pet minut. Če počnem samo eno stvar, je skoraj tako, kot da ne bi počel ničesar. Zato prevajam, berem, gledam, pišem, poslušam, berem, tečem, rišem, pametujem, nakladam, razmišljam in spet pišem. Zato sem hiter, nepotrpežljiv, učinkovit, potrt, vznesen, navdušen, ciničen, zaletav, odločen. Včasih imam občutek, da želim v eno življenje spraviti tri. Toda še nikoli se nisem bolje počutil v svoji koži.

    Pa čeprav imam nemirni um.

     

    Prijavite se na blog slika

     

     

  • MEDZVEZDJE: Vprašanje časa, prostora in ljubezni

    ut_interstellarOpener_f

    Z Nolanom imam od njegovega prvega Batmana neporavnane račune. Novejše stvaritve, pod katerimi se je podpisal, pri meni niso dosegle pričakovanega učinka. Shakespeare bi mi utegnil pritrditi s svojim veliko hrupa za nič. Velike ideje, veliki igralci, prevelika žlica. S takimi filmi imam od nekdaj težave. Ne morem jih gledati kot navadne, popcorn zgodbe, ker tudi v osnovi niso zastavljeni tako. Pri meni dobijo določen predznak, ki me napolni s pričakovanjem, da bom od filma odnesel nekaj novega. Nov pogled na svet, novo razmišljanje. Ali pa nadgradnjo tega. Pri Medzvezdju je podobno. In tudi ne.

    Medzvezdje ni slab film. To pomeni, da nisem čutil neustavljive potrebe, da bi med predstavo zapustil dvorano in zahteval, da mi vrnejo denar. Tokrat nad mojo glavo niso utripali neonski napisi, kot na primer: Opeharjen, nasedel sem.

    Prva in hkrati najočitnejša stvar, ki ji ne gre prav nič očitati, so vizualni učinki. To je tudi edino, o čemer sem bral pred ogledom. Sicer mi ni povsem jasno, kam so šli vsi terabajti podatkov, ki so jih menda uporabili za upodobitev vesolja, ampak nič ne de. Podoba filma lepo dopolnjuje zgodbo in ne stoji sama zase, kot je bilo to boleče očitno v Gravitaciji. Ena od odlik filma je prav gotovo v tem, da vizualna plat ne izstopa, ampak se zlije s pripovedjo.1)Razen, seveda, če je to namen filma, ampak to je čisto druga zvrst in o tem danes ne bomo govorili. Podobno je pri glasbi, ki ne sme biti moteča ali preveč očitna – vendar glede tega ne morem prav veliko povedati, ker na mojo žalost filmske glasbe večinoma sploh ne zaznam. Tudi takrat, ko bi jo moral.

    Pri zgodbi sem se na več mestih spraševal, ali morda ne bi bilo bolje, če bi jo skrajšali. Prvo tretjino, na primer, ki je nastavek za vse, kar se odvija pozneje, bi lahko brez večjih žrtev porezali.2)Tu so mi misli nekajkrat ušle drugam in v šali sem se spraševal, ali morda gledam novo nadaljevanje Otrok koruze. Sliši se paradoksalno, saj je za film izjemno pomembno, da ima dobro izdelane like, ampak na žalost tega ta film s svojo minutažo ni izkoristil. O tem bomo malo več pozneje, ko se bomo dotaknili likov. Poleg tega je zgodba tako zaštrikana, da sem se spraševal, kako bi film sploh označil. Gre za čisti znanstveno-fantastični film, triler, ljubezenske peripetije, družinsko dramo, kubrickovsko odisejado? Preveliko idej in prevelika žlica v mineštri.

    Glavna težava, ki sem jo videl skozi svoje oči, pa se skriva v naslovu tega zapisa. Film se ukvarja z vsem tem, torej z vprašanjem časa, prostora in ljubezni. In na tej točki film pade. Zaradi tega film ni izvrsten, ampak samo kakšen promil ali dva nad povprečjem. Čas – in tu se pokaže pravi paradoks – je kljub relativno dolgem filmu prikazan precej neprepričljivo. Ne želim izdati ničesar, toda v filmu se vse vrti okoli časa. Letijo skozi črvine, znajdejo se pri črni luknji, pristanejo na planetih. In mine veliko časa. Ogromno časa. Toliko časa, da se ljudje postarajo. Toda tega občutka ni. Najslabša stvar, ki jo lahko narediš, je, da gledalcu sporočiš, da je minilo veliko časa – bodisi zamenjaš igralca bodisi neposredno poveš, koliko časa je minilo. Neprijeten in, če hočete, tesnoben občutek, ki bi ga gledalec moral ponotranjiti, ko v hipu mine par desetletij, obvisi v zraku. Ustvarjalcem lahko samo verjamemo na podlagi golih podatkov, s katerimi nam postrežejo. Spoiler3)Tako se na primer črnec vizualno komajda kaj postara, ko se McConaughey in Hathaway vrneta na ladjo, čeprav je minilo 23 let. Si sploh morete predstavljati sebe, kako bi toliko časa sami preživeli v utesnjeni ladji, brez vsakršnih človeških stikov?

    V filmu prepotujejo tudi velike razdalje. Toda ali dobimo tudi tak občutek? Jaz ga gotovo nisem. V nekaj minutah so pri Saturnu in čez nekaj naslednjih trenutkov so že na drugem koncu vesolja. In tega vesolja ne vidimo prav veliko. Občutek prostora se izgubi. Film namreč ni Moon, kjer sploh ni bilo pomembno, da se zgodba dogaja v vesolju. Medzvezdje pa že z imenom sporoča, da gre za nekaj velikega, veličastnega. Pa je zgolj avanturica za sosednjim vogalom, kjer si dovolijo tudi akcijski vložek, vreden Gravitacije.

    In da je mera polna, nas film s to preveliko žlico poskuša pitati z vprašanjem ljubezni. Ljubezen je namreč rešitev za vse. Ljubezen poruši vse ovire. Ljubezen ne pozna omejitev časa. Ne prostora. Vse lepo in prav, tako o kateri ljubezni govorimo? Med očetom in hčerjo? Odnosi so preveč hladni, površinski, da bi bili verjetni. Nekaj solznih oči, posnetih govorov in zapestna ura niso dovolj. Liki so hladni, kot je hladna gola znanost. In igralci se tako vedejo. Igralci …

    Dvodimenzionalni liki vstopajo v peto dimenzijo

    Veste, kaj je najbolj zanimivo? Igralci odpirajo usta. In nam sporočajo. Sporočajo nam, namesto da bi nam pokazali. Razlagajo, namesto da bi pokazali. Žalostni so in nam to povedo. Spletkarijo in nam to povedo. Prepotujejo razdalje in nam to povedo. Mine ogromno časa in nam to povedo. Pogrešajo se in nam to povedo. Razlagajo, razlagajo, razlagajo. Še o ljubezni nam samo razlagajo. Klinično, hladno. McConaughey sicer solidno opravi svoje delo, ampak njegov širok igralski razpon je tako ali tako omejeval scenarij. Pri vseh drugih igralcih pa sem dobil občutek, da so tam samo zato, ker so znani. Ker so se dokazali v drugih filmih in bo zaradi njih film poletel med zvezde.

    Michael Caine ni v filmu nič drugega kot Michael Caine. Ni profesor, ni znanstvenik, ni lik. Je zgolj Michael Caine s svojim glasom. Podobno Matt Damon. V trenutku, ko se pojavi v filmu, si rečeš glej ga, Damona, a on tudi igra v filmu?, in se potem še nekaj minut trudiš, da bi pozabil, da gledaš Damona. Na srečo se to tudi zgodi, ampak neprijeten občutek vseeno ostane – da je tam samo zato, ker je Damon. Raje bi gledal kakšnega neznanega igralca, če sem iskren. Drugi igralci, čeprav imajo pomembne vloge in povezujejo zgodbo, pa delujejo kot statisti. Anne Hathaway? Brez čustev. Samo velike okrogle oči. Jessica Chastain? Nekaj podobno čustvom in nekaj solznih oči. Casey Affleck, ki ga kot igralca zelo spoštujem? Potlačena jeza. Ampak ne čutim prav nobene empatije. Da sploh ne omenjam Topherja Gracea, ki je v filmu že napol komičen lik. Maskota, tako rekoč.

    Film preveč podrobno analiziram? Dlakocepim? Mogoče. Ampak bi mu storil krivico, če bi ga odpravil samo z besedo ali dvema. Kot sem povedal že na začetku, film ni slab, čeprav lahko glede na napisano (upravičeno) dvomite o tem.

    Ampak meni je dovolj že to, da se po predstavi nisem ogorčen takoj odpravil domov, ampak smo zavili še na pivo (ali dva), kjer smo razmišljali o življenju in tem, kam sploh gremo. In to, konec koncev, je tisto, kar šteje. In zasluge za to gredo tudi filmu.

     

    prijavite se

     

    References   [ + ]

    1. Razen, seveda, če je to namen filma, ampak to je čisto druga zvrst in o tem danes ne bomo govorili. Podobno je pri glasbi, ki ne sme biti moteča ali preveč očitna – vendar glede tega ne morem prav veliko povedati, ker na mojo žalost filmske glasbe večinoma sploh ne zaznam. Tudi takrat, ko bi jo moral.
    2. Tu so mi misli nekajkrat ušle drugam in v šali sem se spraševal, ali morda gledam novo nadaljevanje Otrok koruze.
    3. Tako se na primer črnec vizualno komajda kaj postara, ko se McConaughey in Hathaway vrneta na ladjo, čeprav je minilo 23 let. Si sploh morete predstavljati sebe, kako bi toliko časa sami preživeli v utesnjeni ladji, brez vsakršnih človeških stikov?