Vse objave, označene izguba

  • Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Sodobni italijanski pisatelji – Ferrante, Bignardi, Mazzantini – me ne razočarajo. Naivno bi bilo razmišljati, da je to zaradi zemljepisne bližine, bolj se nagibam k temu, da mi na pronicljiv, boleč in razgaljen način podajajo intimne zgodbe o ranjenih posameznikih, ki si na nasprotni strani gugalnice želijo soigralca, ki bo znal uravnotežiti nepredvidljivo dinamiko odnosov. Pogosto se ne izide po pričakovanjih, zlasti ko ti posamezniki ugotovijo, da se gugalnica ne premika po ustaljenih poskokih gor in dol, temveč tudi levo in desno.

    Na dolgi rok vsaka ljubezen potrebuje nekoga, ki jo vidi, prepozna in potrdi, sicer se zgodi, da o njej podvomimo. Brez njenega pogleda sva se čutila ogrožena.

    Črnina in srebro, tretja knjiga Paola Giordana, je zgodba o upokojeni gospe A., ki postane neločljivi del tričlanske družine. Sprva je gospodinjska pomočnica in kuharica, kmalu pa prevzame tudi levji delež drugih družinskih opravil, med drugim zaščitniško skrbi za sina Emanuela, posebnega otroka, na katerega oče – pripovedovalec zgodbe – gleda s preveč zahtevnimi očmi. Gospa A. je kot dar z neba, z materinskim čutom in pretanjenim občutkom za zakonske vzpone in padce nase veže vse spone, ki hitro življenje sodobne družine za silo držijo v ravnovesju. In to ravnovesje je resnično krhko, kar člani družine kmalu čutijo na svoji koži. Gospa A. namreč hudo zboli. Bolezen je dokončna, s piko. In ko se gospa A. prepusti večnemu počitku, v družini zazeva ogromna luknja.

    Ljubezen pozna pogovore, ki človeka na neki točki nezadržno vlečejo v temno jedro.

    Ta praznina pa zakonskega para ne vrže samo v otožno žalovanje, ampak ga tudi sooči drug z drugim. Pod črnino solz začne na plan siliti vprašanje, kako naprej. Kaj pa zdaj? Ko je bilo življenje predvidljivo natančno in lahkotno, venomer zazrto v prihodnost, ni bilo prav nobene potrebe, da bi se ustavila. Zdaj je bilo drugače. Postalo je mučno. Če dolgo časa zreš samo naprej, težko zaznaš tistega, ki ti stoji ob strani. Na tej točki nemirnega prostega teka pa se vedno pokaže priložnost, da odpraviš nekatere vcepljene vzorce, ki preprečujejo, da bi odnos zadihal s polnimi pljuči.

    Neizkušena družina je včasih tudi to: strnjena galaksija egocentrizma, ki ji preti, da se bo sesedla sama vase.

    Giordano je spisal izjemno kratek roman – že skoraj novelo, ki jo lahko preberemo v enem večeru –, v katerem je s premišljeno izbranimi besedami preprosto in že velikokrat videno zgodbo oplemenitil z vpogledom v misli ljudi, ki se borijo z bližino in okoljem, ki jim preprečuje, da bi stopili korak bliže.

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi.

     

    prijavite se

  • Svet senc

    senceMALA

    Vsaka stopnica, ki jo je moral premagati, je zahtevala skoraj nadčloveški napor. Ograje stopnišča se je krčevito oklepal, kot da ne bi zaupal svojim nogam. Pod očmi je kot opomnik dneva nosil težke počrnele vreče, ki so ga žgale kot razpihana žerjavica. Ko se je privlekel do vhoda, je – kot vedno – želel pozvoniti, nato si je premislil, razprl suhe ustnice, kot da bi se nečesa spomnil, in v žepu pobrskal za ključi. Skoraj neslišno je odklenil vrata in vstopil.

    V stanovanju ga je pozdravila grobna tišina, ki se je z vso silo zgrnila nanj. Kot vkopan je stal na pragu predsobe in se počutil kot vsiljivec. Ko je iz kuhinje zaslišal hladilnik, kako se je stresel, in ko mu je na uho prišel zvok nožic, ki so nedaleč stran v kletki mrzlično tekale po plastičnem kolesu, si je za trenutek oddahnil. Doma sem, si je rekel.

    Ključe je odložil na porcelanast krožniček na omari za čevlje in mimo podboja vrat, na katerem je bilo več zarez z izmerjenimi centimetri, stopil v dnevno sobo. Kdove, ali ima hrček dovolj hrane, se je vprašal. Na kredenci je še vedno samevalo darilo. Plakat njemu neznane glasbene skupine. Zdaj je razmišljal, da bi ga razprl in obesil na steno, ampak se je odločil, da je preveč utrujen in da konec koncev nima smisla.

    Slekel je jakno in jo odsotno vrgel čez fotelj, da je zdrsnila na tla. Tam bo ostala, je zaključil. Vklopil je televizor, okorno in nerodno reč, na kateri se je večino časa nabiral prah, in se odpravil v kuhinjo. S čelom se je naslonil na omarico nad pultom in zavzdihnil. Kako je vse čisto, je ugotovil. Kdove, koliko časa bo trajalo, preden se bo v koritu nagrmadila posoda, preden bodo sleherno kuhinjsko površino prekrili drobtine, zgnili ostanki zelenjave, zasušen sok iztisnjene limone, razbiti koščki sanj.

    Od jutra ni poskusil ničesar užitnega razen napol postane skodelice kave, ki jo je v bolnišnični čakalnici s tresočo roko zlil vase, zato je zdaj pomislil, da bi kaj pojedel. Preveč sunkovito je odprl vrata hladilnika, da so z njih odpadli trije magneti z morskimi motivi in se raztreščili po tleh. Jutri jih bom zalepil, je pomislil, če se lepilo v tubi še ni posušilo. Ko je s pogledom ošinil notranjost hladilnika, je takoj ugotovil, da je storil napako. Notri so se očitajoče bohotili znaki zgodbe, za katero je spisal epilog. Življenjske poti, ki se je tako naglo končala. Odprto čokoladno mleko, skodelica malin s smetano, kozarec črnih oliv, načeta steklenica rdečega vina, ostanki torte z dvema svečkama.

    Želodec se mu je zavil v vozle in stekel je v kopalnico, kjer je z nogo treščil v rumeno kahlico, da je njena vsebina pljusknila na vse strani. Običajno bi zarobantil, zdaj pa se je samo z rokami uprl v umivalnik in zaprl oči. Slabost je prihajala v valovih in globoko je dihal skozi nos. Iz dnevne sobe je bilo slišati monotone zvoke poročil. Na današnjem zasedanju so sprejeli pomembne sklepe … Vse je pripravljeno za otvoritev iger … V mestu so odprli novo dvonadstropno kavarno … Na regionalni cesti je voznik osebnega avtomobila nenadoma zapeljal na nasprotni pas in čelno trčil v tovornjak, voznik preživel z nekaj praskami, sopotniki umrli … Biatlonec dosegel pomembno zmago … Jutri bo sončno in toplo.

    Oči je imel še vedno zaprte. Ni se bil pripravljen soočiti s svojim odsevom v ogledalu, zapackanem z igrivimi pikicami zobne paste in pozabljenimi kapljicami vode, z otroškim prstom povezanimi v nenavadne oblike. Ni želel videti raznobarvnih zobnih krtačk v lončku, gumic za lase, črne krtače, ki so se je še vedno držali kostanjevi lasje, vlažne brisače, ki je neporavnana visela čez radiator, gumijastih živalic, ki so kot v nemem pogovoru polkrožno obdajale odtok kadi, strumno poravnanih stekleničk orientalskih parfumov, pokvarjene straniščne tipke in ne nazadnje udomačenega pajka vitkih nog, ki je v kotu že ničkolikokrat začenjal plesti mrežo. Lahko bi vse odmislil in za vedno ostal v tem trenutku, si je dopovedoval. Toda ta trenutek je minil. Za vedno. Obrnil se je in odšel iz kopalnice. Za seboj je pustil prižgane luči, vklopljen televizor, odprt hladilnik. Hotel je uiti, toda ostal je ujet.

    Spalnica je bilo povsem novo bojišče, na katerem je kot padli velikan počivala zakonska postelja. Legel je oblečen. Obrnil se je na bok in se zastrmel v uro na nočni omarici. Rotil je minute, da bi tekle hitreje, toda niso se pustile motiti in so ga prisilile v to, da je vsak trenutek podoživel kot osebni poraz. Ko je tako naštel dvesto mučnih porazov, je od izmučenosti zaprl oči in se pogreznil v vročičen spanec.

    Nato je začutil roko. Božala ga je po čelu, licih, očeh. Nežen prst je polzel po robovih ustnic, vrat je objemala topla sapa. V desnem ušesu je zaslišal znani šepet. Naglo je odprl oči in se zravnal v postelji. Ura mu je sporočala, da je spal samo kakšnih petnajst minut. Bil je čisto pri miru. Obdajala ga je globoka smrtna tišina. Desno stran telesa je oblival vročičen pot, levo je imel nenavadno zakrčeno. Ozrl se je po sobi, ki jo je v nočnem hladu dušila trda tema. Bil je doma, vsaj to je vedel. Vse drugo se je izgubilo nekje v hladnih labirintih preteklega dne. Obhajala ga je samo nedoumljiva žalost, ki je z vseh strani hromeče pritiskala nanj in ga je zdaj, ko se je pomešala s strahotnim občutkom, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, potisnila nazaj v posteljo. Obležal je na hrbtu. Veke, ki so še vedno nosile hudo breme nedavnih dogodkov, so se hvaležno zaprle. Vse je bilo tiho. Bil je sam. Čisto sam. Toda ko ga je vleklo na drugo stran zastora, v svet miselnih senc, je znova začutil roko. Nežen dotik. Ni odprl oči, ni se zganil. Za kaj takega ni imel več energije. Prepustil se je.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se