Vse objave, označene king

  • Knjige 2019

    Vsak začetek leta je prežet s hitro prižganimi in prepogosto ugaslimi zagoni, nesmiselno naivnimi zaobljubami, katerim bi lahko predali svojo dušo tudi neko nepomembno sredo sredi 37. tedna. Pod vsak obrat koledarskega leta potegnemo črto in začnejo se vklapljati številke, zasijejo spomini, zašilijo se stare poteze. Čas je za novo.

    Če se zanos zaradi premika ene same številke vobče še zdi nekoliko brezpredmeten, zlasti če ne užiješ vse mirnosti in oddiha praznikov, pa je med drugim v svetu knjig – če si seveda človek, ki se rad izgubi v tem svetu – to nekaj veličastnega. Novo leto, nov nabor zgodb, nova zgodba literarnega festivala in sveži gostje, novi odlični prevodi, novi pogovori, nova spoznanja. Vse je novo. Novo, ki se spoji s starim.

    Če se ozrem v preteklo leto, lahko zadovoljno pokimam. Bilo je malo manj prebranih knjig, tam okoli trideset, toda te so bile obilnejše ali tehtnejše ali sad slabe vesti ali zakrnelih srednješolskih literarnih akrobacij. Zaposlil me je Ken Follett s svojo srednjeveško sago, zapeljal Stendhal, odpeljal Frank Herbert, vznemirjal Gogolj, znova sem se spoprijateljil s Ferrante. V mojem intimnem prostoru so se denimo znašli še Laurent Binet, Marquez, Auster, Veličković, Jernej Županič, Michal Viewegh, Meša Selimović, Donna Tartt (Lišček in Skrivna zgodovina sta visoko na seznamu mojih najljubših – če ju še niste prebrali, vsekakor priporočam). Jakob J. Kenda je napisal izvrstno pohodniško knjigo, ki je več kot to. Anja Golob je v eni knjigi izdala tri izvrstne pesniške zbirke. Razveselil nas je Avgust Johna Williamsa, ki nam je podaril tudi izvrstnega Stonerja. Čeprav nekateri vihajo nos nad kriminalkama Tadeja Goloba, se meni zdita izvrstni. Ne brez napak, a izvrstni – izjemen zagon in potencial za razrast v žanrski krajini. K temu je in pripomogla tudi genialna kriminalka Mojce Širok Pogodba.

    Leto 2018 je bilo Cankarjevo leto, ki ni minilo brez številnih dogodkov in izdaj. V letu 2019 vstopamo v Vodnikovo leto – obeležujemo dvestoletnico smrti duhovnika, pesnika, slovničarja, urednika in učitelja Valentina Vodnika. Bogata popotnica v literarno leto.

    Tako kot nekaj let poprej tudi letos začenjam z izborom napovedanih izdaj. In tudi tokrat bo živahno, živopisno, raznoslastno. Končno bodo dobili prevod Kingove mnogostranske klasike Tisto, za festival Fabula bo znova pripravljen paket odličnih knjig, čaka nas novih šest Modernih klasikov in četrti – zadnji – del neapeljskega cikla Elene Ferrante, Tadej Golob že piše tretji del s Tarasom Birso (čisto zares!), v prevodu bo z nami spet Cormoran Strike, k nam prihaja Elif Şafak, končno naj bi izdali Pandemijo ruske pisateljice Jane Vagner, postapokaliptični triler, ki ga čakam že nekaj let, predvsem pa – in to povem z neizmernim navdušenjem – bomo v prevodu dobili roman Cigan, vendar najlepši Kristiana Novaka, ki je po mojem mnenju spisal enega najboljših romanov zadnjih let (Črno mati zemlo).

    Vsega je seveda preveč, da bi zapisal tu, zato sem po lastni presoji pripravil seznam vidnejših izdaj v tem letu. Založbam se zahvaljujem, da so tako radodarno priskočile na pomoč. Gre za knjige, ki se jih veselim in o večini bom tako ali drugače še pisal.

    Leto 2019 je tu. Kot vedno vsem želim odlično bralno leto in ne pozabite, knjiga je najboljše darilo.

    Berimo naprej.

     

    Danilo Kiš: Poslednje zatočišče zdravega razuma

    Emil Filipčič: Moto

    FABULA

    • Aberto Manguel: Z Borgesom
    • Tatjana Tolstoj: Eterični svetovi
    • Tatjana Tolstoj: Eterični svetovi
    • Ingo Schulze: 33 trenutkov
    • Eric Vuillard: Dnevni red
    • Rachel Cusk: Outline

    Vitomil Zupan: Čitanka (v izboru Aleksandra Zorna)

    Jurij Hudolin: O smehu Zlatka Čordiča

    Gabriela Babnik: Tri smrti

    Stephen King: Tisto

    Eva Mahkovic: Na tak dan najbolj trpi matercard

    Stefan Hertman: Spreobrnjenka

    Slavko Pregl: Avtobiografija

    Jernej Županič: Behemot

    Jose Saramago: Leto smrti Ricarda Reisa

    Ivo Andrić: Na sončni strani

    Svetlana Slapšak: Volna

    Sofi Oksanen: Stalinove krave

    Mate Dolenc: Pravljice

     

    Suzana Tratnik: Norhaus na hribu

    Matjaž Zupančič: Drame

    Zarja Vršič: Kozjeglavka

    MODERNI KLASIKI

    • Luan Starova: Čas koz(prev. Aleš Mustar)
    • Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika (prev. Aleš Berger)
    • Evelyn Waugh: Ekskluziva(prev. Dušanka Zabukovec)
    • Elias Venezis: Številka 31328 (prev. Lara Unuk)
    • Zakes Mda: Načini smrti (prev. Andrej E. Skubic)
    • Emmanuel Boundzeki Dongala: Puška v roki, pesem v žepu (prev. Katja Zakrajšek)

    Michael Ondaatje: Zatemnitev (prev. Staša Grahek)

    Elena Ferrante: O izgubljeni deklici (prev. Anita Jadrič)

    Ilija Trojanow: Moja Olimpijada (prev. Mojca Krajnc)

    Igor Ostachowicz: Noč živih Židov (prev. Jana Unuk)

    Samo Rugelj: Krčenje

    Sašo Dolenc: Od genov do zvezd in naprej

     

    Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi (roman; spremna beseda Aljoša Harlamov)

    Miha Mazzini: Funny (roman)

    Tadej Golob: Nov primer Tarasa Birse (delovni naslov)

    Dušan Šarotar: Sobota

    Miklavž Komelj: Stigmatizacija (poezija)

    Maruša Krese: Izbrane in neobjavljene pesmi (izbor bo podlaga za načrtovane prevode v tuje jezike; spremna beseda Boris A. Novak)

    Kallia Papadaki: Dendriti (roman; več grških literarnih nagrad in nagrado EU za literaturo; prev. Lara Unuk)

    Ralf Rothman: Umreti spomladi (roman; prev. Slavo Šerc)

    Gabi Gleichmann: Eliksir nesmrtnosti (roman je bil preveden v 13 jezikov in prejel norveško nagrado za najboljši prvenec leta; prev. Danni Stražar)

    Boris A. Novak: Koledar (poezija)

     

    Mojca Pišek: Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali

    David Foster Wallace: Izbrani eseji (prev. Jernej Županič)

    Clare Azzopardi: Imena, ki so jih pustile za seboj (prev. Breda Biščak)

    William Trevor: Po dežju (prev. Ana Barič Moder)

    Dragan Velikić: O pisateljih in mestih (prev. Mateja Komel Snoj)

    Gabriele D’Annunzio: Pescarske novele (prev. Vasja Bratina)

    Primož Čučnik: Piš čez sen (pesniška zbirka)

    Miklavž Komelj: Larvae (kratkoprozna knjiga)

    Ana Svetel: Prevozi (kratke zgodbe)

    Maja Vidmar: Pojavi (pesniška zbirka)

     

    Igor Karlovšek: Sodišče (roman)

    Thomas Hardy: Ljudje iz gozda (prev. Meta Osredkar)

    Kurt Tucholsky: Dvorec Gripsholm (prev. Tina Štrancar)

    Tina Bilban: Hvala za škarje

    Miroslav Košuta: Ljubezni to pesem (pesniška antologija za najstnike in vse ljubitelje poezije; opremo knjige bo prispeval Damijan Stepančič)

    Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč (izvirna otroška poezija; ilustracije Tanje Komadina)

     

    Gregor Strniša: Vesolje (ilustracije Silvan Omerzu)

    Miha Avanzo: Rorschach (po štiri desetletja trajajočem pesniškem molku je tu nova pesniška zbirka; izbor in spremna beseda Igor Divjak)

    Norman Ohler: Droge v tretjem rajhu

    Wisława Szymborska: Zbrane pesmi (prev. Jana Unuk)

    Walt Whitman: Pesem o sebi (prev. Miha Avanzo; spremna beseda Katja Perat)

    Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir 1, 2 (prev. Lijana Dejak; spremna beseda Svetlana Slapšak)

    Carlos Ruiz Zafón: Labirint duhov (zaključek tetralogije – Senca vetra, Igra angela, Ujetnik nebes; prev. Veronika Rot)

    Benedict Wells: O koncu žalosti (prev. Neža Božič)

    Arundhati Roy: Ministrstvo za najvišjo srečo (prev. Vesna Velkovrh Bukilica)

    Arto Paasilinna: Najboljša vas na svetu (prev. Julija Potrč)

    Celeste Ng: Prikriti plameni (prev. Danica Križman)

    James Patterson in Bill Clinton: Kje je predsednik? (prev. Tea Mejak)

    Robert Galbraith: Smrtonosna belina (novi primer detektiva Cormorana Strika; prev. Tina Stanek)

    Malin Persson Giolito: Živi pesek (najboljši skandinavski kriminalni roman 2017; prev. Petra Piber)

    Ken Follett: trilogija KINGSBRIDGE, druga knjiga: Svet brez konca, 2. del (prev. Uroš Kalčič)

    Jana Vagner: Pandemija (postapokaliptični psihološki triler, ki ga primerjajo z McCarthyjevo Cesto in grozljivkami Stephena Kinga; prev. Ana Monika Habjan)

    Janne Teller: Vse (danska avtorica bo aprila obiskala Ljubljano in 3. festival angažiranega pisanja Itn.; prev. Silvana Orel Kos)

    J. K. Rowling: Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva (prev. Jakob J. Kenda)

    Andrej E. Skubic: serija Trio Golaznikus (ilustracije Tanja Komadina)

    Boštjan Gorenc – Pižama: Raketa (po »Kaj se skriva očku v bradi« druga slikanica Boštjana Gorenca in ilustratorja Igorja Šinkovca)

    Jelka Reichman: Rasla je jelka do neba (najlepše pesmi s podobami slikarke Jelke Reichman)

    Anja Štefan: Imam zelene čeveljčke (ilustracije Jelka Reichman)

    Andrej Rozman Roza: Rimuzine in črkolazen (ilustracije Zvonko Čoh)

     

    Kristian Novak: Cigan, vendar najlepši (po Črni materi zemli, zame enem najboljših romanov zadnjih let, prihaja Novakov naslednji roman)

    Umberto Galimberti: POP filozofi za bistre glave (knjiga slovenskim bralcem dobro znanega filozofa, namenjena predvsem mladim bralcem; izšla bo v koprodukciji, torej sočasno v več jezikih)

    Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi

    Andrew Sean Greer: Less (aktualni Pulitzerjev nagrajenec)

    Dubravka Ugrešić: Lisica

    Michael Harris: Samost (o letu življenja brez interneta – vendar s knjigami, seveda)

    Alessandro Baricco: Igra

    Lidija Dimkovska: Non-Oui

    Zoran Hočevar: Čeprav, seveda

    Banana Yoshimoto: Jezero

    Adriana Altaras: Titova očala

    Roman Rozina: Po cipresah diši

    Christine Arnothy: Imam petnajst let in nočem umreti

     

    R. J. Palacio: Christopherjeva zgodba (prev. Boštjan Gorenc)

    Nina Jelen in Anja Kurent: Naj

     

    Marko Tomaš: Želim postati terorist (prev. Aleksandra Rekar)

    Elif Şafak: Tri Evine hčere (turška avtorica na povabilo založbe prihaja v Slovenijo; prev. Maja Ropret)

    Sylvia Plath: Juvenilia (izbor zgodnjih pesmi; prev. Andreja Udovč)

    Sally Rooney: Pogovori s prijatelji (kritiki jo proglašajo za glas nove generacije in pravijo, da je Jane Austen prekariata ter J. D. Salinger za generacijo Snapchata; prev. Vesna Velkavrh Bukilica)

    Alma Karlin: Moj mali Kitajec (prev. Jerneja Jezernik)

    Miljenko Jergović: Rodbina (prev. Aleksandra Rekar)

    Oto Horvat: Sabo je obstal (prev. Dijana Matković)

    Svetlana Makarovič: Velika ilustrirana antologija poezije za otroke

    Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe, 2. knjiga (prev. Branko Gradišnik)

    Marcel Proust: Iskanje izgubljenega časa (večletni projekt, 7 knjig, 2019–2021: prev. Radojka Vrančič)

     

    Nassim Nicholas Taleb: Tvegati lastno kožo (knjiga o tem, da marsikdaj odločajo tisti, ki ničesar ne tvegajo; komu je treba dati javno besedo, kaj je podajanje mnenja; ultimativna knjiga enega največjih mislecev našega časa)

    Stephen Pinker: Razsvetljenstvo zdaj (knjiga harvardskega profesorja, v kateri ta, z mnogimi statističnimi prikazi, skuša pokazati, da sedanjost ni tako slaba, kot jo pogosto slikajo mediji in da – človeštvo kot celota – živimo najbolj do sedaj.)

    Jean-Baptiste Malet: Gnilo rdeče (francoski nagrajenec lanskega leta za najboljšo neleposlovno knjigo; insajderski pogled v globalno industrijo hrane, ki na primeru paradižnikove mezge, torej izdelka, ki ga uporabljamo po vsem svetu, pokaže, kako se vrti ta brezobzirni korporativni svet sodobnega prehranjevanja)

    Henry David Thoreau: Hoja (klasični esej o hoji, njeni dobrobiti in njeni duhovni vrednosti)

    John Muir: Tisoč šeststo kilometrov dolg pohod do zaliva (prvi prevod ameriškega naturalista, zaslužnega za ustanavljanje ameriških narodnih parkov in očeta sodobne ekologije)

    Nan Shepherd: Živa gora (poetsko lirični potopis škotske pesnice o pohajanju po Škotskem višavju in ena najboljših knjig o naravi, ki so bili kadarkoli napisane)

    Richard H. Thaler: Nerazumno vedenje (knjiga Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, ki skozi niz poučnih epizod iz svojega življenja, ki ga je posvetil raziskovanju človekovega odločanja, pokaže, kako človeku in človeštvu nasploh velikokrat manjka racionalnosti, saj se pogosto odločamo impulzivno brez realne podlage)

    Daniel H. Pink: Kdaj (znanstvene skrivnosti izbire pravega trenutka; knjiga o tem, kako smo vsi ujetniki raznih časovnih ciklov, ki jih lahko izkoristimo v svoj prid)

    Kai-Fu Lee: Supersile umetne inteligence (knjiga o tem, kako se trenutno v svetu bije bitka za primat v umetni inteligenci med Ameriko in Kitajsko, kar bo pomembno vplivalo na našo prihodnost)

     

    Pénélope Bagieu: Neustrašne – portreti neuklonljivih žensk (prev. Katja Šaponjić)

    Guibert & Boutavant: Ariol – zlobni muc (prev. Katja Šaponjić in Anja Golob)

    Mahler: Alica v Sussexu (prev. Liza Linde)

    Wirbeleit in Heidschötter: Škatla – nobenih neumnosti (prev. Anja Golob)

    Adrien Demont: Pepee (prev. Katja Šaponjić)

    Pablo Auladell: Izgubljeni raj (prev: Andrej Tomše)

    Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca

     

    Helena Dobrovoljc: Kje me jezik žuli (zbirka slovničnih in pravopisnih zagat, s katerimi se spopadajo uporabniki slovenskega jezika in se v zvezi z njmi obračajo na Jezikovno svetovalnico ZRC SAZU, ki v spletni obliki in z uredniškim odborom deluje od leta 2014. V knjigi so torej zbrana vprašanja in odgovori – pojasnila so poljudno razložena – zadnjih petih let.)

    Dan Podjed: Videni (svež antropološki vpogled v sodobno družbo narcizisma in kritično obravnava sodobne tehnologije, ki človeku omogočajo, da je viden vsepovsod in neprestano, in to ne za kazen kot pri Benthamovi zasnovi zapora Panoptikum, ampak se človek danes razkazuje prostovoljno)

    Nikola Tesla: Problem povečevanja človeške energije (iz angleščine prevedel in izčrpno spremno besedo napisal Tibor Hrs Pandur)

    Isaac Newton: Izbrani filozofski spisi (prvi prevod Newtonovih spisov v slovenščino, knjigi so priložena spremna besedila v izboru Matjaža Vesela, recimo korespondenca med Newtonom in Descartom)

    Jason Lutes: Berlin (stripovska trilogija v eni knjigi, na več kot 500 straneh, opisuje in orisuje življenje navadnih ljudi v Berlinu v 30. letih 20. stoletja, ki so opazovali, kako se nekoč kozmopolitska prestolnica pred njihovimi očmi spreminja v nacistično gnezdo)

    Alojz Cindrič: Ljubljanski študentje v času pred in med prvo svetovno vojno (avtor proučuje življenje prvih generacij ljubljanskih študentov, je povezan z obletnico ljubljanske univerze (1919 – 2019)

     

     

    prijavite se

  • Poletno branje

    Izraz poletno branje je zame nehvaležen izraz, saj namiguje na nekaj lahkotnega, neobremenjenega, nekaj, kar poskrbi ali celo zahteva, da se izklopiš in prepustiš nedolžnemu sanjarjenju, v katerem polikaš svoje miselne vijuge, da ne ločiš več konca od kraja. Ne. Poletno branje je zame od nekdaj branje, ki se bistveno ne razlikuje od čtiva drugih dni. Še več. Običajno na priobalne kamenčke, s katerimi marsikateri drugi obtežuje vsakodnevne brisače, in na osamljene vršace, kjer mi družbo delajo samo kavke, odnesem nekoliko zahtevnejše čtivo. Na teh krajih imam več časa, da se umirim in lahko vase spravim tisto, kar v naglici delovnih težje prežvečim.

    Kar pa seveda ne pomeni, da nimam s seboj tudi knjig za zabavo. Dober žanr vedno sede.

    Tu je torej moje poletno branje, branje za vse čase.

    krasni

    Aldous Huxley: Krasni novi svet

    V srednji šoli sem bil nekoliko len in sem bil večinoma osredotočen na druge stvari, samo na branje ne, tako da zdaj poskušam nadoknaditi za tisti izgubljeni čas in ob poplavi novosti berem tudi klasike. Pred nekaj tedni sem med drugim znova prebral Gospo Bovary. Madona, mi je šla na živce. Emma, ne knjiga.

    mists

    Marion Zimmer Bradley: The Mists of Avalon

    Kralj Artur! Drugega skoraj ni treba zapisati, mogoče samo še to, da gre za tisočstransko, na gosto napisano sago, ki potrebuje svoj čas. To je ena tistih knjig, pri katerih se je vredno pregristi čez prvih sto strani, ki so kot nekakšen predgovor v običajnih knjigah. Če radi berete o kralju Arturju in ste Tolkienov pristaš (jaz nisem), lahko posežete tudi po njegovi knjigi The Fall of Arthur.

    drobec

    Sebastian Fitzek: Drobec

    Žanr. Psihološki triler, za vse ljubitelje preobratov, ki jih v tej knjigi ne manjka. Prebereš hitro.

    figa

    Goran Vojnović: Figa

    Vsi jo hvalijo, kar mi sicer ne pove veliko, ampak po nekaj prebranih straneh imam občutek, da je ne hvalijo zaman. Te knjige se zelo veselim.

    stražar

    Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

    Obvezno čtivo za vse, ki ste uživali v brezčasni klasiki Če ubiješ oponašalca. Zame delo in užitek (najboljša kombinacija), saj se bom 19. avgusta v okviru Knjižnice pod krošnjami o teh knjigah in avtorici pogovarjal s prevajalko Polono Glavan, ki je izvrstno prevedla obe knjigi.

    finders

    Stephen King: Finders Keepers

    Kingu dam po nekaterih novejših polomijah novo priložnost, saj gre za kriminalni roman. Kriminalke so moj najljubši žanr (in grozljivke, seveda).

    napol

    Jasmin B. Frelih: Na/pol

    Mladi pisatelj je dobitnik evropske nagrade za književnost. Tudi te knjige se zelo veselim.

    nulta

    Umberto Eco: Nulta številka

    Dokaj kratka knjiga za pisatelja Ecovega kova. Aktualna zgodba o družbi.

    VDV

    Roald Dahl: VDV

    Velikega dobrodušnega velikana še nisem prebral in zdaj, ko je v naših kinematografih Spielbergov film in pri založbi Sanje tudi pripravljajo novo izdajo, je pravi čas zato. Dahl za vsak trenutek.

     

    Omenim naj še knjigi Davida Nichollsa, En dan in Midva, ki sta tudi knjigi za te čase. Čase, ko se je treba ustaviti in pogledati okoli sebe.

    Kakorkoli že, kjerkoli že ste in s komerkoli se držite za roko, želim vam prijetno branje. V komentarjih mi lahko zaupate tudi, kaj berete vi in morda mi bo uspelo na seznam vključiti tudi kakšen vaš predlog.

     

    prijavite se

  • Knjige

    Zadnjič mi je v naročje padla knjiga. Prav nič metaforično. Z ostro konico se je, potem ko se je odrinila s police, odbila od moje glave in pristala na nogah. Na črnem ozadju platnice se je kot zlovešča monaliza vame zastrmel klovn. Saj veste, tisti iz kanalizacije, ki z ošpičenimi zobmi nakazuje, da rad žre otroke, in se, če je sila, spremeni v velikanskega jamskega pajka. Pod lobanjo, razbolelo od nenadnega srečanja z literarnim projektilom, so mi začele lebdeti misli. Tu spodaj vedno lebdijo. In se jim pridružim.

    Vstal sem in knjigo položil nazaj na polico k njenim družicam. Ta polica je nekaj posebnega. V vsej svoji naglici jo dandanes, kljub temu da mi je ves čas na očeh, poredko opazim. Je polica spominov. Na njej so knjige, oblečene v prozorno plastiko.

    Nekoč, tega bo že kakšnih petindvajset let, sem knjige – tiste najcenejše, ki so o trdih platnicah lahko samo sanjale – ovijal. Ni bilo pomembno, da je samolepilni material stal skoraj toliko kot knjige. Bili so novi časi, ko sem odkril posebno svobodo in se je v meni nekaj odklenilo. Začel se je bolj oseben in intimen odnos s knjigami, ko sem začenjal verjeti, da imam knjige v oblasti jaz, in ne one mene.

    Babica je živela blizu srednje šole, na katero sem hodil, zato sem bil pogosto pri njej. Bil je eden tistih dni, ki so s svojo neizgovorljivo svinčenostjo ves čas na robu nekega dogodka, ko naključne kaplje prekinejo metronomski ritem korakov. Čeprav je imela babica izjemno mamljive in predvsem neizčrpne zaloge piva, je bil obisk kratek. V centru mesta, na poti proti domu, sem moral še nekaj kupiti za šolo, zato sem jo samo pozdravil. Pri odhodu mi je med vrati v roke potisnila nekaj bankovcev in že sem bil na avtobusu. S trdno valuto v žepu me ni prav nič motilo, da sem v razmajanem vozilu na drva kot koščeni dolgin izgubljal tla pod nogami. Toda kdo bi si v tistem trenutku mislil, da bo šel denar za nekaj čisto drugega kot običajno.

    V mestu sem izstopil pri glavni tržnici in šel čez cesto, pri Dnevnikovi stavbi, v knjigarno. Ne spomnim se več, kaj sem kupil, vem pa, da se je zunaj ulilo, zato mi ni preostalo drugega, kot da se v zadregi, z rokami, ki se niso sproščeno počutile ne v žepih ne na bokih, sprehodim med policami. Nekaj časa sem kot največji poznavalec kimal naslovom, ki sem jih ošinil, potem pa sem jo zagledal. Bila je ogabno cenene rožnate barve. Stephen King, Gerald’s Game. Majhna, kričala je po pozornosti. Naključje je hotelo, da sem prejšnji dan v časopisu prebral intervju s pisateljem. To je bil očitno moj znak, moj rosebud, moja številka 23, moje Tisto. Ko sem roman vzel v roke, sem storil nekaj do takrat nepredstavljivega. Nos sem potisnil med strani in poduhal. Že naslednjo sekundo sem se panično zravnal, kot smrkavec, ki v trafiki na skrivaj gleda revijo za odrasle in ga zaloti vsega vajena prodajalka. Toda ko sem pogledal levo in desno, me ni nihče gledal izpod obrvi, nihče mi ni žugal. Zato sem poduhal še enkrat. In še enkrat. Dokler mi roka ni segla v žep. Iz njega sem izvlekel babičino papirnato potico, se odkašljal in blagajničarki rekel: Še tole, prosim.

    In tako je prva kupljena knjiga pristala na polici. Sprva je samevala med šaro, ki se je tam nabirala še iz časov, ko sem na omari zlagal prazne pločevinke in iz revije Bravo trgal plakate, nato pa se je začela polniti. Na začetku je bilo preprosto. Bil sem neizbirčen, nestrpen, živahen in predvsem lačen. Lakomen sveta, ki se mi je odprl. Nisem imel samo ene knjigarne, skakal sem iz ene v drugo, vse na eni poti. Ko sem oplenil tisto pri tržnici, sem zavil še na Čopovo, v pritličje Nebotičnika, na Bavarski dvor, v stavbo Kazine, na Mestni trg, kjer ni ostal neopažen niti antikvariat. In pa Konzorcij. Zlasti Konzorcij, prav poseben dom, ki je dišal po gledaliških zavesah, razmočenih jutrih, ki napovedujejo ogledane ljubezni, veliki skupnosti, v kateri si lahko brez zadržkov sam. To je bilo zavetje, kjer sem spoznal, kako malo sem poznal. Razdrobljen sem bil po vseh tistih naslovnicah in straneh, zato sem se sklenil, da se poiščem.

    Ko sem sčasoma ujel ritem in nisem več nerodno tipal po literarni sobi, ko so v tem prostoru že sproščeno sedeli in kramljali Koontz, Twain, Dickey, Swift, Crichton, Kureishi, Doyle, Bukowski, Chaucer, Benchley, Matheson, Poe, Straub, Fitzgerald, Stoker, Wilbur Smith in Martin Cruz Smith, Shelley, Beckett, Cornwell, Clarke, Wordsworth, Bradbury, Salinger, Wilde, ko sem si želel oddahniti od petega branja Škrlatnega znamenja zapored, ko se mi je vrtelo od interpretiranja nešteto opomb pod Shakespearovimi vrsticami, sem se vedno zatekel h Kingu. Kralju, ki ga imajo nekateri za trivialnega norčka, meni pa je dal izjemno popotnico. Vedno znova me je sprejel v svoje naročje in mi pokazal, da pod vsemi tistimi vampirji, vesoljci, pošastmi leži nekaj bolj temeljnega. Naučil me je zaznavati tisto, česar ni videti na prvi pogled. Premamil me je z zanimivo zgodbo in nakazal tisto, kar še bo. Tisto, kar moram še odkriti, spoznati. Zgodba ni pomembna. Zgodba se pozabi.

    Knjiga ni samo branje. Je tudi pričakovanje.

    Zgodbe vedno obvisijo v zraku toliko časa, da se prefiltrirajo v občutke, ki zrastejo na izkušnjah, resničnih doživljanjih, težavah, medosebnih odnosih.

    Knjige zame večinoma niso sredstvo, s katerim se učim. So poligon, na katerem odkrivam vse, kar sem se naučil, ponotranjil, in to na straneh tudi potrjujem. Sam pri sebi. S črkami in stavki utrjujem vse, kar vame pronica v življenju, knjige pa so kontrolni seznam, ogledalo, ki je enkrat zloščeno, drugič zapackano, pogosto počeno. Zato ima pretirana načitanost, durhmaršovska sla po neselektivnem vsrkavanju knjig lahko negativne posledice, ko vzpostavimo umetno vzvišenost v svetu, ki nas še ni dovolj navdušil, potrl, zlomil, vznemiril, razstavil in našel.

    Bolj kot se oddaljujem od tiste prve kričeče rožnate naslove, bolj so knjige zame to je res in ne toliko to bi lahko bilo res. Nagovarjajo tisto, kar v meni že leži, kar v hitrici življenja nekam založim in zaklenem. Besede pa so ključ. In ko te besede odklenejo skrivne predale in skrinje, opravijo svoje delo, zgodba se razstavi na različne barve, na toplino in hlad. In prav zato ima ena in ista knjiga prožne razsežnosti, da me na moji poti enkrat zasvoji, drugič odbije, spet tretjič nasmeji in naposled jo upokojim z mislijo, da mi je bila ob strani kot pravi prijatelj, ki ni v bližini zato, da bi mi stalno ugajal, in potrpežljivo razume, da časovna distanca ni ignoranca.

    Knjiga zori s tabo. In ti z njo. Dolgo časa lahko prespi na polici, toda potem ti znova pade na glavo. Če te nasmeji, kot te je nasmejala pred dvajsetimi leti, če te objame popolnoma enako kot pred mnogo leti, potem življenje ni opravilo svoje vloge.

    Prebral sem ogromno knjig, pa se nimam za razgledanega. Za kaj takega moram še malo živeti.

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se

  • Stephen King – The Last Rung on the Ladder

    nightshift

    Vsakič, ko slišim, da je Stephen King pisec grozljivk, se nasmehnem. Ko nato slišim, da je najbolj znan po Mačjem pokopališču, se nasmehnem še drugič 1)Prav zanimivo, koliko mnenj o njem se izkleše samo na podlagi te knjige oziroma filma.. Seveda, v svojih najboljših letih je mojstrsko krmaril po razburkanih rekah sveta, v katerem so nam kri pili vampirji (‘Salem’s Lot), družinsko energijo izsesali hoteli (The Shining), nas mrcvarili stekli psi (Cujo), v kanalizacijo skušnjavsko vabili klovni (It) ali so nas imeli največji občudovalci tako radi, da so nas pohabili (Misery). Res je, vse to je King.

    Toda v svoji pisateljski karieri, ki se je začela pred kakšnimi štiridesetimi leti in jo v zadnjih letih nadaljuje z ubijalskim tempom, je nanizal precej več zgodb, v katerih strahu ne sejejo vesoljci, volkodlaki in obsedeni avtomobili. Te zgodbe so bližje našemu domu, našim domačim, sorodnikom in prijateljem. So zgodbe našega dvorišča, ulice, kraja, mesta. To so zgodbe življenja, v katerem bi se lahko znašel slehernik. Iz naivnih mladostnih let nas popeljejo na negotovo pot odraslosti (The Body), razgalijo našo zarotniško, spletkarsko plat (Needful Things) ali podrejo tiste štiri stene, za katerimi običajno skrivamo potlačene strahove in se izživljamo nad nemočnimi (Dolores Claiborne, Gerald’s Game). To niso grozljivke, so pa pretresljive, grozne. Toda grozne skozi prizmo človekovih dejanj ali nedejanj, če hočete. Lepota teh zgodb je prav v tem, da so tako preprosto človeške, da mestoma zaboli. In zaboli prav tam, kjer se razgaljajo rane človeštva.

    Med temi čudovitimi zgodbami je tudi draguljček, ki mi je še posebej blizu. K njej se vračam vsaj enkrat letno, običajno takrat, ko je vsega preveč, ko se mi zdi, da ne dohajam več sveta, ki me začne dušiti kot težka, prašna odeja.

    The Last Rung on The Ladder (Zadnji klin lestve) je kratka zgodba iz Kingove prve zbirke Night Shift. Zdi se, kot da se je zgodba pomotoma znašla v tej knjigi, saj v njej na nas ne prežijo mutirane podgane (Graveyard Shift), ne pobijajo stroji (The Mangler) in nobena zlovešča sila s koruznega polja ne obsede otrok (Children of the Corn).

    Larry prejme pismo sestre Kitty, s katero sta se z leti zelo oddaljila. Spomini ga ponesejo nazaj, ko sta bila še otroka in sta se igrala v skednju. Po razmajani lestvi sta se povzpela na vrh, se po tramu premaknila nad seno in se s kakšnih dvajsetih metrov pognala v globino. Zabave je bilo konec, ko se je stara lestev, ki bi jo moral oče že zdavnaj zamenjati, razlomila ravno takrat, ko je po njej plezala Kitty. Obvisela je na zadnjem klinu. Larry ni razmišljal in je panično pod njo začel metati seno na kup. Uspelo mu ga je nametati toliko, da je, ko se Kitty ni mogla več držati in se je zgrmela proti tlom, ublažilo njen padec. Poškodba ni bila huda, zlomila si je zgolj gleženj. Toda ta poškodba je napovedovala nekaj večjega, večjo tragedijo, do katere je prišlo pozneje, ko je med njo in bratom že zazevala praznina praznih obljub in upanj. In takrat ni bilo nikogar, ki bi priskočil na pomoč.

    Zgodba me z vsakim letom bolj presune. Napisana je bila v nekem drugem času, zelo aktualna pa je danes, ko vsi hitimo, gledamo predse in ne vidimo, kaj se dogaja okoli nas. Ne ustavimo se, da bi predelali tisto, kar nam govorijo drugi, ampak se posvečamo svojemu času, ki na nas neusmiljeno pritiska in nas ne izpusti iz svojih krvavih krempljev. Divjo dirko pehanja po stvareh, ki naj bi nam nekega dne prinesle čas, ki si ga tako želimo, vendar ga ne ujamemo, ustavi šele tragični dogodek. Toda takrat je prepozno. In tako si poleg vsega nase oprtamo še breme krivde, ki ga nosimo s seboj vse življenje.

    Zgodba ima samo trinajst strani, vendar nosi sporočilnost cele knjige.

    References   [ + ]

    1. Prav zanimivo, koliko mnenj o njem se izkleše samo na podlagi te knjige oziroma filma.