Vse objave, označene knjiga

  • Hari Kunzru – Bogovi brez ljudi

     

    V puščavi je vse in je nič. Je bog brez ljudi. – Honoré de Balzac

    Roman britanskega pisatelja indijskih korenin, čigar dela so prevedli že v dvajset jezikov, je prekrit s tančicami skrivnostnega magičnega realizma, ki jih kot lahen puščavski veter razpihujejo samosvoje, pa vendar usodno povezane življenjske poti ljudi iz različnih obdobij.

    Stopnja tehnološke razvitosti se je povečala, moralne zmožnosti pa ne.

    Osrednji del zgodbe, ki se nelinearno razteza čez več kot dve stoletji, se odvija v puščavi ameriškega jugozahoda pri mističnem kraju, ki spominja na tri skalnate prste. Tu se izgubi štiriletni avtistični fant Raj Matharu. Njegova starša, ki sta že tako poparjena in ranjena zaradi izzivov napornega starševstva ter dejstva, da je njuno kulturno in versko ozadje boleče drugačno, se znajdeta sredi plenilske medijske gonje. Zato se vse zlomi. In zalomi. Pobegneta v svoja svetova, toda naposled ju enigmatična in čudežna puščava znova pripelje skupaj. Tako kot druge ljudi, za katere se zdi, da jih neločljivo druži Rajevo izginotje. Slavni britanski rocker, ki iz blišča in bede pobegne v zanikrni motel na robu puščave, ljubosumni raziskovalec, ki preučuje indijanska plemena, mlada darkerska iraška begunka, ki se spoprijatelji s črnskim marincem, ostarela in vsega vajena ženska srednjih let, ki je nekoč, prav tam pod skalnatimi prsti, v izobčenem kultu iskala stik z Nezemljani, ter kojot, ki se v svoji metaforični vlogi pojavlja skozi celotno zgodbo. Kaj pomeni ta del puščave? Zakaj privablja vse te ljudi? In kaj ima to opraviti z Rajevem izginotjem? Vsi smo povezani, pa čeprav se sleherni trenutek trudimo, da ne bi bili.

    Vsaka resnica, ki je kaj vredna, je skrita, tistega, do česar se ti ni treba dokopati, ni vredno imeti.

    Roman, ki se v slogu Mitchellovega Atlasa oblakov vije skozi prostor in čas, se lepi na vse običajne energije ljudi, ki si prizadevajo, da bi svoje življenje naravnali tako, da ne bi obstali na mestu, da bi v znanem in neznanem našli smisel obstoja sredi kaotičnega drvenja, in to, kar se odlepi, za seboj vleče sled, šepet vesolj, ki so si daleč in vendarle blizu, vesolj, ki se kot razlite barve mešajo v nekaj novega, prvinsko temeljnega, nepojmljivega. Svetovi, ki jih zaradi globoko ukoreninjenih načel, predsodkov in samovšečne drže ne razumemo in nas plašijo, so nam pravzaprav veliko bližje, kot si to upamo priznati.

    Ljudje so zaradi strahu nevarni, celo kruti, saj se v svoji slepi paniki spravijo na katerega koli grešnega kozla, ki ga najdejo, raztrgajo ga na koščke, da ohranijo zgodbo, ki jo gojijo, zgodbo o tem, da je svet v svojem bistvu razumljiv.

    Kunzru nas spretno in poglobljeno vpelje za kuliso vsakodnevnega življenja in nam na svoj edinstveni način poskuša dopovedati, da miselna in čustvena svoboda leži na prostranih obzorjih, ki niso vedno razmejena z jasno črto. Če se tem prostranstvom prepustimo, če jih sprejmemo takšna, kot so, lahko naredimo korak naprej. Knjiga za intuicijo ter občutke, ki vzklijejo na tleh sodobnega sveta. Mojstrsko delo.

    Kar se je naučila, je, da je znanje, namreč pravo znanje, enako poznavanju meja, razumevanju, da ima svet v svoji srčiki, zadaj in onstran ali nad ali spod, skrivnost, ki nam je ni namenjeno doumeti. Oskrbljena s tem védenjem je prepričana, da svet, čeprav nespoznaven, ima smisel, in da bo ta smisel poskrbel, da bo na varnem in jo bo osvobodil.

    Objavljeno tudi v oktobrski številki revije Bukla.

     

    prijavite se

  • Koprnenje – Natsume Soseki

    Koprnenje

    Natsume Soseki je eden najpomembnejših japonskih pisateljev, ki se s svojo knjigo sto let pozneje predstavi tudi slovenskim bralcem.

    Kokoro, kot roman v izvirniku nosi ime, v japonščini dobesedno pomeni srce. Globoko v svojem prenesenem bistvu pa se dotakne marsikaterega odtenka občutkov, ki jih slehernik nosi v sebi, tudi koprnenja, kot je knjiga prikladno poimenovana v slovenščini.

    Človek, ki druge lahko ljubi, ki si ne more pomagati, da drugih ne bi ljubil, a obenem človek, ki ne more razkleniti rok in prižeti k sebi tistih, ki želijo vstopiti v njegovo srce – to je bil sensej.

    Zgodbo pripoveduje mladenič, ki nekega dne po naključju sreča starejšega moža. Ta v mladeniču v hipu vzbudi neizmerno zanimanje. Mož, ki ga mladenič že spočetka imenuje sensej, torej človek, ki si zasluži spoštovanje, mojster, iz katerega veje znanje sveta, je tih človek, ki se drži zase. Kmalu naveže stik z njim in med njima se stke rahla, vendar neprekinjena nitka prijateljstva. In medtem ko se ta vez z vsakim obiskom, z vsakim pogovorom krepi, se nevarno krha rahla plast zaupanja v bližnje, okolico, svet. In na koncu tudi vase.

    Oba sta ranjena človeka. Toda človeka iz različnih obdobij, ki v določenem trenutku silovito trčita med seboj, saj se vrednote, ki so kot življenjska tekočina poganjale sensejevo bistvo, sesujejo v prah. In na tem pogorišču stoji mladenič ter vsrkava vonj in čuti bolečino, ki se je vrsto let nabirala v mojstrovi duši in ga je dušila. Prepleteta se dve generaciji, vsaka s svojimi ideali, spretnostmi, izkušnjami, častjo, hrepenenjem, skrivnostmi in trpljenjem. Nekje v zraku ves čas lebdi vprašanje, kaj se prenese iz enega sveta v drugega, kaj lahko mladi vidijo v očeh starih. In predvsem, kako lahko s tem znanjem naravnajo svoje nazore.

    Svoboda je prišla. A ta svoboda bo nepovratno in za vekomaj izginila.

    Mladenič je vedoželjen, želi se dokopati do življenjskih resnic, vendar se v svoji mladostni zaletavosti, odeti v nezavedno iskanje nadomestnega očeta, ne zaveda, da prav nič ni enoznačno in premočrtno. V svoji živalski človečnosti vsi gojimo sebične vzgibe, ki nas – če so pogoji dovolj prepričljivi – lahko vržejo čez rob. Ne zavedamo se, da s samoljubnimi dejanji, ki jih izpeljemo v nasladi omamnega hrepenenja, v prvi vrsti škodimo drugim. Ko se tega zavedamo, je že zdavnaj prepozno. Ustroj sveta melje naprej. Neizprosno, odločno, brez povratka. Takrat ni več prostora za obžalovanja, opravičila, popravljanja krivic. Takrat ostaneš sam. Z zavedanjem, da si se pogreznil v živo blato osamljenosti, iz katerega se niti s paničnim brcanjem na vse strani ne moreš več izkopati. Pravzaprav se s tem pogrezaš še bolj, zato miruješ, vzdržuješ status quo in preštevaš neskončne trenutke, ki režejo vate.

    V splošnem so ljudje dobri. Oziroma so vsaj povprečni. Vendar je prav grozljivo, kako se ti ljudje v kritičnih trenutkih nenadoma spremenijo v slabe.

    Za tabo ves čas hodi črna senca, ki te opominja, da je od zdaj naprej vsak dih, ki ga narediš, cena, ki jo je moral plačati nekdo drug.

    S takimi ugotovitvami, spoznanji, razkritjem se sooči mladenič, ki nam na izjemno oseben in intimen način sprva nekoliko sramežljivo, nato vedno bolj odkrito prišepetava zgodbo o človeku, ki ga na izjemno nežen, presunljiv in tragičen način poduči, da življenje ni zgolj bleščeči paket, ki se sveti v svoji zunanjosti, ampak nas določa zlasti tisto, kar nosi v sebi. To nas oblikuje, usmerja, zlomi. Preprosto napisan roman je vse prej kot preprost. Je dragulj, ki se sveti že zelo dolgo. Prebija časovne in zemljepisne ovire, saj kljub besedam, skovanim v nekem drugem, oddaljenem času, govori univerzalni jezik, ki se hrani pod košato krošnjo drevesa življenja. Napaja se iz potoka srca. Srca, ki se zliva v koprnenje.

    Koprnenje po …
    Bližini.
    Razumevanju.
    Zaupanju.
    Ljubezni.
    Tišini misli.
    Vrelcu izkušenj.
    Neposrednem doživetju.
    Neodvisnosti.
    Sprejemanju.
    Uravnoteženosti.
    Odpiranju svetu.

    In ne nazadnje, koprnenje po olajšanju. Če tega ni, če ne moreš sprostiti pritiska, ki te hromi, ki ti preprečuje, da bi se obrnil v katerokoli smer, ti ne preostane drugega, kot da svetu obrneš hrbet.

    Zgodba, ki koprni po tebi, da jo vzameš za svojo.

    Rojeni smo v dobi, prežeti s svobodo, neodvisnostjo in samoljubjem, in naša žrtev zanjo je, da osamljenost občutimo na lastni koži.

     

    prijavite se

     

     

  • Leon in Louise – Alex Capus

    leon-in-louise

    Bolečina je nekaj tolažilnega, ker jo občutijo samo živi. Prepričana sem, da jo tako kot jaz občutiš tudi ti.

    V Notredamski katedrali, v kateri so zbrani otroci, vnuki in drugi bližnji, vlada spoštljiva tišina. Na zadnjo pot bodo pospremili dedka Léona, tega predanega moža, ujetega v nemirni um, ki je preživel obe svetovni vojni in večkrat nalomljeno srce. Ko se prisotni vdajajo neizbežnim spominom, težko tišino predrejo predrzni koraki in vsi se zdrznejo. Ozrejo se proti vhodu in zagledajo žensko, ki se samozavestno pomika proti odprti krsti, v kateri spokojno leži pokojni. Spogledajo se in si namenijo vprašujoče poglede. Je to ona? Je to mar res ona? Tista, ki si drzne priti sem? Ženska stopi do pokojnega, dvigne pajčolan, se skloni in ga poljubi na čelo. Prav nič ji ni nerodno, ne želi se skrivati pred prebadajočimi pogledi. Iz torbice vzame star zvonec kolesa in dvakrat pocinglja. Enkrat zame, enkrat zate. Nato zvonec položi v krsto, se obrne proti zbranim in usta razpotegne v neslišen zmagovalni nasmešek. Nasmešek, ki v sebi skriva življenji. Nasmešek, ki pomeni neko zaključeno zgodbo. Nato odhiti proti izhodu. To je Louise.

    Tako se začne knjiga Léon in Louise Alexa Capusa. Na koncu. S skrivnostjo, ki presega vse otroke in vnuke. Z nerešeno uganko, ki v hipu potegne bralca in ga na naslednjih straneh popelje nazaj v Léonovo mladost, ko je divjala prva svetovna vojna. V čas, pomešan z mladostno nepremišljenostjo in prvimi odraslimi koraki. Léon sprejme službo telegrafista v odmaknjenem in zaspanem mestecu, za katerega se zdi, da leži v nekem drugem prostoru, v katerem se vojna vihra bliska zgolj na obzorju. Tam spozna Louise, navihano, nabrito, duhovito in dokaj svojeglavo dekle, ki ga zbudi iz letargije in mu do konca zmeša glavo. In zmeša tudi vse dogodke, ki se odvijejo v naslednjih sedemdesetih letih. Ko spozna Louise, dojame življenje, ki ga bo živel. Ko spozna Louise, razume, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. In kako prav ima.

    Usodni dogodek, ki rahločutnemu in tankočutnemu bralcu vzame sapo, ju namreč loči. Komaj se dobro začne, se že konča. Takšni trenutki so hujši kot odprte vojne rane, saj režejo v globino misli in trgajo srce, ki nemočno utripa. Toda čeprav ta dogodek pretrga njune vezi, sta povezana še naprej. Življenje teče dalje, nemirna leta zdrsijo še v drugo svetovno vojno, njuni zgodbi pa se kot nevidni DNK prepletata v neskončnost. Léon hrepeni, išče, najde, spet izgubi in vse to bralec počne in čuti z njim. Louise hrepeni, išče, najde, spet izgubi in vse to bralec počne in čuti z njo. Vse je usojeno, toda na poti je preveč ovir. Prepričljiva kombinacija, ki pritegne bralčevo pozornost in ga vedno znova ujame s pravilno odmerjenimi čustvenimi trnki. Ljubezen, večna tema. Ljubezen je hrepenenje.

    To je nesporno ljubezenski roman, vdet v zanimiv zgodovinski okvir, ki nikoli ne zastara in je vedno odličen poligon za besedno poigravanje in tematsko raznolikost. Tokrat služi kot nemirna kulisa, ki zamaje že tako krhko vez med dvema človekoma, ki se najdeta in izgubita. Kot ozadje za pozorno stkano mrežo poželenja, velikih priložnosti, trdih odločitev in ne nazadnje tudi praznine, ki si izmenjuje prestol z izpolnjenostjo. Enkrat imamo, drugič nimamo. Vedno iščemo, včasih najdemo. Vse to se zlije v krhko kopreno spominov, ki nas delajo take, kot smo. Spominov, ki se na koncu nekoliko razblinijo, vendar so še vedno tu, z nami.

    Roman je precej lahkotno branje, ki se ves čas nevarno spogleduje z že videnimi rešitvami, vendar se z nekaj pravimi potezami vseeno za nekaj korakov odmakne od pretirane cenenosti. Zgodba je prijetna, blizu vsem nam, in poskuša na neprisiljen način povedati, da ni meja. Ne fizičnih, ne miselnih. Lahko smo daleč drug od drugega, pa vendar blizu. Mikrozgodba, ki pronica v makrosvet.

    Ko boste razmišljali, kaj spraviti v poletno torbo, ne oklevajte. Tu sta Léon in Louise. Vzemite ju s sabo na svojo pot. In onadva vam bosta pokazala svojo. Ta pot je dolga, vendar mine izjemno hitro. Morda celo na mah.

     

    prijavite se

  • Minimalizem – živeti s smislom

    minimalizem

     

    Vsake toliko dobim v roke kakšno knjigo, ki jih s takšnim ali drugačnim predznakom imenujemo knjige za samopomoč. Nimam izključno odklonilnega mnenja o njih, je pa njihovo število, ki vztrajno raste, dovolj zgovorno v svetu preobilja in težav, povezanih s čustveno invalidnostjo, privzgojeno na napačnih predstavah o smiselnem življenju. Ujamemo se v past, iz katere marsikdo ne more, ne zna ali pa noče. Zato vedno bolj posegamo po literaturi, ki jo lahko varno prebiramo za štirimi stenami in na krilih njene spodbudne instant sporočilnosti še naprej hodimo po dobro uhojenih poteh. S tem ni nič narobe, če se na trenutke ustavimo, stresemo s sebe liste, odlomljene vejice ter trne, ki ne povzročajo več bolečine, populimo klope in premislimo, kje smo. Te dobro uhojene poti so namreč že tako poznane, da se jih sploh ne zavedamo več. Vse dokler v obliki nakopičenih težav ne začne deževati po nas in se nam ne začne udirati pod nogami. Takrat nekateri zavestno skrenejo s teh uhojenih poti in se podajo v neznano. Svoje dogodke in izkušnje prelijejo v knjigo, ki služi kot nekakšen zemljevid za vse tiste, ki tudi sami želijo narediti korak vstran in se želijo oborožiti s čim več pripomočki, ki bi jim pomagali pri tem. Toda v prehitri začetni vnemi, ki je posledica napisanih spodbudnih besed, hitro spregledamo ali pa ne razumemo, da te besede niso nobeno zagotovilo za premike in ne služijo kot bližnjica do uspeha, ampak nam lahko samo za hip odprejo zaspane oči.

    Eno takih knjig sta napisala tudi Joshua Fields Millburn in Ryan Nicodemus, ki sta izjemno dobro plačani službi obesila na klin. Imela sta vse, kar je mogoče kupiti, vendar jima to ni bilo dovolj, saj sta bila z vsako pohvalo, nagrado ali rečjo, ki je hitro izgubila blesk, na lovu za novimi trofejami, novimi uspehi. Hrepenenje je zahtevalo vedno več napora. Osvajalski pohodi na materialne vrhove so terjali vedno več časa. Na vsakem zavzetem vrhu pa se nista ustavila, ampak sta se zagledala v višji vrh, ki ju je slepil s svojo lepoto. Vedno bolj sta garala, da bi si dokazala, da lahko živita svoje sanje, ki pa so začele spominjati na moro. Bila sta kot odvisnika, ki sta za normalno funkcioniranje potrebovala vedno večje odmerke dražljajev. Nista mogla razumeti, zakaj se ju loteva vedno večje nezadovoljstvo, zato sta se oklenila varnih obljub potrošniške družbe, da je pot do sreče tlakovana z večjo hišo, boljšim avtomobilom, eksotičnimi počitnicami, najnovejšo tehniko. Vendar sreče ni bilo. Praznina se je samo še povečala.

    Nato sta odkrila minimalizem, gibanje, katerega glavno poslanstvo je, da pomaga ljudem odvreči nepomembne priveske, ki nas v življenju samo ovirajo, in jih usmeri na pot življenja z večjim smislom. Odrekla sta se službi, se znebila stvari, ki sta jih kopičila, in dala prednost pomembnim rečem. S tem sta spet pridobila čas, začela uživati, sledila sta svojim strastem in pridobila občutek svobode.

    Knjigo Minimalizem – živeti s smislom sta razdelila na sedem poglavij in v vsakem sta se osredotočila na eno ob bistvenih sestavin življenja. Dotaknila sta se pomena zdravja, odnosov, strasti in osebne rasti – prvin, ki nam s pravilnim ravnanjem omogočajo, da zadihamo s polnimi pljuči. Za konec prihranita najpomembnejšo dimenzijo: prispevanje k izboljšanju skupnosti. Med drugim zapišeta: Lahko vplivaš na druge. Svet potrebuje ljudi, kot si ti, da jasneje vidi nekatere reči. Prav res. Z rastjo in širjenjem obzorij lahko z dobrim zgledom, ki v nobenem primeru ne vključuje zlorab znanja, dodajaš vrednost skupnosti in s tem, ko raste skupnost, rasteš naprej tudi ti.

    Glavno sporočilo knjige je mogoče strniti v tri besede: svoboda, čas in sreča. Pri doseganju tega nam lahko med drugim pomaga minimalizem, s katerim »odpravimo odvečno v življenju, se osredotočimo na bistveno ter najdemo srečo, izpolnitev in svobodo.« Vse to drži, vendar pa je treba narediti korak nazaj in z določeno mero kritičnosti pogledati na sam pojem sreče. Sreča, ta nesrečni izraz, je poleg ljubezni v dobi hipnih zadovoljitev ena najbolj zlorabljenih besed. Nevarno je razmišljanje, da je za srečo dovolj, če se znebiš odvečnega. Svoboda je samo začetek. Težava nastane, ko začnemo poudarjati, da je smisel življenja v iskanju sreče, in ponotranjimo, da je sreča nekaj trajnega, udobno krmarjenje po mirnem morju brez čeri. S takim razmišljanjem smo lahko samo razočarani. Res je, v svetu, v katerem je pehanje za rečmi posebno cenjen šport, v svetu, v katerem smo stalno omreženi, zamreženi, povezani, odvisni, pogosto ne vidimo več okolice, stik pa izgubljamo tudi sami s sabo. V tem svetu zeva vedno večja praznina, ki jo zmotno povezujemo s pomanjkanjem sreče, breme tega nezadovoljstva pa z velikim žarom prenašamo na partnerje, otroke, prijatelje, državo. V našem življenju je toliko odvečnih šumov, da ne slišimo več sebe. Strinjam se z avtorjema, da je treba stremeti k večji svobodi, ampak ne za ceno iskanja obljubljene dežele, ki ji v našem svetu preobilja tako radi nadenemo oznako »sreča«.

    Knjiga je napisana kratko in jedrnato, v skladu z načelom minimalizma, in vsebuje nekaj smiselnih točk, ki jih velja upoštevati. Vendar pa je treba vedeti, da je to samo zgodba avtorjev in – kot priznavata sama – so to njune izkušnje, ki jih ni mogoče samo prekopirati v drug svet. Napisano naj služi kot smernica, motivacija, da se končno zganemo z gugalnika, ki nas uspava, in se lotimo pospravljanja podstrešja. Med prebiranjem ves čas hodimo po meji med banalnostjo in globljim sporočilom in od vsakega bralca je odvisno, na katero stran bo stopil. Če smo za življenje s smislom že nekaj naredili, potem lahko njune besede služijo kot potrdilo, da smo na pravi poti. Če smo knjigo dobili v roke po naključju, pa nam lahko osvetli nekatere vidike, ki jih nismo znali ubesediti. Včasih je dovolj, da vidimo napisano.

    Pri teh knjigah pa je vendarle treba biti previden, saj si lahko hitro ustvariš mnenje, da zmoreš vse, če si to le dovolj močno želiš. Če nisi pazljiv, te zaslepijo s svojo prijaznostjo in prizanesljivostjo in te odvračajo od bistva, ki je lasten samo tebi samemu in ne množicam, katerim so te knjige namenjene. Kakršna koli sprememba mora postati način življenja in ne sme kot muha enodnevnica zgoreti ob prvem plamenčku navdušenja. V življenju je na žalost velikokrat tako, da smo za korenite spremembe pripravljeni šele po dogodku, ki nas pretrese do temeljev, ali takrat, ko je prepozno – naj bo to pri uvajanju novih prehranjevalnih navad ali poskusu obuditve odnosov.

    Knjiga ima nekaj dragocenih sporočil in v času, ko nam tako hudo primanjkuje časa, si vendarle vzemite čas in jo preberite. Če nič drugega, se boste za trenutek ustavili in se vprašali, ali živite polno in strastno, ali svoj čas namenite tudi bližnjim, ali je to, čemur pravite kariera, res to, čemur se želite posvetiti v naslednjih letih. In predvsem, ali vas vse to izpolnjuje.

    Pa še nekaj. Ena redkih materialnih stvari, ki s kopičenjem ne izgubi vrednosti in od katere lahko – če se ji posvetiš – odneseš veliko več, kot vanjo vložiš, je knjiga. Tudi ta.

     

    prijavite se

     

     

    Ankh