Vse objave, označene kriminalka

  • Tadej Golob – Jezero

     

    Morje celi rane, jezero jih odpre.

    Seveda, vsak od nas bi lahko rekel, da pozna koga, ki je že kdaj, ležerno in nastopaško, ob tretji pijači in par odsotno kimajočih poslušalcih, ali pa bolj trezno in s tem za kanec bolj odločno, rekel, da bo nekoč napisal veliko kriminalko. Tisto pravo. Tisto prebojno v našem podhranjenem okolju. V maniri svetovnih uspešnic, ki jih nato gledamo še prenesene na velika platna. Seveda, vsak od nas ima v sebi tisto zgodbo z genialnimi zapleti – več, ne samo enim –, napetimi vrhunci in presenetljivimi zaključki. Seveda.

    »Potem se boš pa zbudil,« bi lahko rekel eden od likov romana Jezero, če ne kar Taras Birsa, višji inšpektor v tem odličnem romanu Tadeja Goloba, ki se je zadeve z vseh kotov lotil premišljeno in domišljeno. Pogumno, a s tem nič kaj preveč naluknjano, je z eno veliko potezo zajel vse dobre prvine uspešnih in pri nas tako priljubljenih svetovnih (zlasti skandinavskih) sester ter na zajetnih petstotih straneh, brez naplavljenega balasta, ki ruši v tem žanru tako pomemben ritem, v naše okolje učinkovito in navidezno lahkotno prenesel vso raznobarvno sivino kriminalke. V naveličanem slogu in splošnem razočaranju zaradi pomanjkanja dobrega domačega žanra bi v najboljšem primeru pričakoval polizdelek, dobili pa smo zgodbo, ki bo v najslabšem primeru ostala v ednini.

    Taras Birsa, že omenjeni višji inšpektor, se po novoletni zabavi na bohinjskem koncu z ženo vrača domov v Ljubljano. Sneži. Vidljivost je slaba. Kolesa avtomobila se za silo oprijemajo belega cestišča, ko povsem trezni inšpektor v daljavi zagleda luči. Sprva pomisli, da je novoletna jelka, toda ko se približata, vidi, da jima pot zaustavlja policijsko vozilo. Vrata so odprta, policistov pa nikjer. Taras se po sledi svežih stopinj odpravi do jezera, kjer se kot v hitri posnetek ujeti kresnički premikata soja policistovih baterijskih svetilk. In tam, zamrznjeno v času in napol pod gladino jezera, nemo čaka truplo.

    Roman s sodobnimi prijemi in svetom, ki s svojimi znanstvenimi prvinami in intimnim vrtanjem po osebni preteklosti služi kot prepričljiv temelj, ki ga Golob tako spretno zastavi, da presega okvirje klasičnih kriminalk, v katerih je vse zreducirano na zločin in genialnega detektiva. Taras Birsa je morda genialen, toda vse prej kot popoln. Deluje v okolju, ki zaradi svoje večne nadvlade, ki v večini primerov ne ponuja katarze, vleče v cinizem, skušnjave, primarne užitke in napuh. Vprašanje kdo je moril je nadgrajen s smiselnim zakaj, v to mrežo notranjih vzgibov pa se ujamejo zelo življenjski akterji zgodbe, ki se ne zadovoljijo z olesenelimi dvogovori, ampak so globoko in neločljivo povezani z družbeno realnostjo in kot taka tudi odseva v njih.

    Taras je v nekem zaupnem pogovoru mlajši kolegici Tini rekel to:

    Skratka, ne pričakuj preveč. Dvajset let sem že pri policiji, pa ne vem, če bi lahko iz vseh teh let posneli dva gledljiva dela. Tole zna biti najzanimivejši primer v karieri.

    Resnično upam, da ne. Z Jezerom smo dobili polnokrvno kriminalko, takšno, ki jih drugače beremo zgolj v prevodu. Nastavkov za odlično serijo, po kateri bi slovenski bralci množično posegli, je namreč ogromno. Bravo.

     

    prijavite se

  • Peripetije na poti 7 – Dekle na vlaku (The Girl on the Train)

    Tu so že nove Peripetije na poti, tokrat je na vrsti velikanska upešnica, kriminalni triler Dekle na vlaku, ki v slovenskem prevodu izide v petek, 30. oktobra.

    Eno knjigo bom podaril tudi nekomu izmed vas. Poglejte si filmček in odgovorite na vprašanje (komentirate lahko tudi tukaj). Srečneža izžrebam v petek, 30. 10. 2015, ko se bo knjiga tudi znašla na prodajnih policah.

     

    prijavite se

  • Lovke – Jelka Ovaska

    lovke

    Lovke je drugi roman Jelke Ovaska, nekdanje direktorice Cankarjeve založbe in prevajalke romanov finskega pisatelja Arta Paassilinne. Za prevod finskega narodnega epa Kalevala je prejela Sovretovo nagrado. Po ljubezenskem prvencu Severnica nad Olimpom se je spustila v svet kriminalnih poslov in osebnih spletk.

    Zgodba se vrti okoli štirih sester, ki so se razteple na vse strani in so si kariero tako ali drugače zgradile na različnih koncih Evrope, zdaj pa se – ob materini 70. obletnici – ponudi odlična priložnost, da se znova snidejo. Načrte jim prekriža mož ene od sester, ki brez slovesa izgine. Zdi se, da se je vdrl v zemljo in pojavi se sum, da se je zapletel v nečedne posle. Igor Šibrer velja za finančnega strokovnjaka, ki se je ekonomskih veščin naučil v Kanadi, zdaj pa je v Sloveniji stricu Viktorju pomagal zgraditi pravi poslovni imperij. Imperij, ki zbuja strahospoštovanje in občudovanje. Toda očitno se je nekaj zalomilo in žena Eva se s sestrami odloči, da bodo resnici prišle do dna. Pot do resnice pa je zamotana in skrajno nevarna, saj se v divji lov za Igorjem požene tudi italijanska mafija in stric Viktor, katerega zlati prestol je začel pokati in nekoč samozavestnemu poslovnežu bijejo zadnje minute. Zato bo naredil vse, da se bo dokopal do nečaka.

    Zgodba obeta. Stran za stranjo se nam odstira tančica nedavne preteklosti in za trenutek dobimo nemoten vpogled v skrite kotičke prehoda v sistem svobodnega podjetništva. V čas po razpadu skupne države, ko se je razkosala slastna torta, po kateri so segali že dolgo zamaščeni tuji prsti. Opevana slovenska tranzicija. Ko smo bili državljani pijani od sreče, ker smo šli na svoje, je v zakulisju prihajalo do dogovorov, delile so se vloge, zagnalo se je dobro naoljeno kolesje. Usoda mlade države je bila začrtana, še preden se je rodila. Z vseh vetrov so se pojavili povzpetniki, ki so v nastajanju nove države videli izjemno priložnost.

    Pisateljičin jezik je bogat ter izčiščen in dobro se vidi, da je vešča sestavljanja besed, ki te – kot te spomladansko listje v vetru zaziba v sanjarjenje – potegnejo v dogajanje. Prava osvežitev je brati (za zdaj mu recimo kriminalni) roman, ki za spremembo ni preveden, in ki v sebi skriva dovolj jezikovne spretnosti, da o besedah ne razmišljamo, ampak jih vzamemo za svoje. Knjiga, ki se razteza čez dobrih 350 strani, vsebuje dovolj domiselnih primerjav, simbolnih namigovanj in besednih poigravanj, da se zlahka pripeljemo do kraja.

    Toda čeprav so besede pisateljičine zaveznice, pa so tudi njena hiba. V tradiciji dobrih vohunskih in kriminalnih romanov je – v skladu z žanrom skrivnostnosti – veliko prepuščeno bralcu, da odkrije, razvozla, ugane. Sam mora v temno, neznano sobo. In sam se mora pretipati po zidu do stikala, da prižge luč. Ni naloga pisatelja, da bralca vodi za roko in mu s prstom nesramežljivo, a prijateljsko, kaže na vse, kar bi mu morali z dejanji pokazati liki, ki so usodno povezani z dogajanjem. Ne morem se znebiti občutka, da so liki postavljeni v zgodbo zato, da bralcu razlagajo in pojasnjujejo, čeprav bi morali svoje zaležane postave premakniti iz udobnih foteljev ter kaj narediti za to, da se zadeva premakne z mrtve točke. Saj ne, da v romanu vlada mrtvilo. Seveda ne. Vendar je v zgodbi ogromno besed in manj dejanj, ki bi nadomestila te besede. Eno od pravil, ki mi v takih primerih vedno znova začne žgoče utripati v mislih, je, da pokaži, ne pripoveduj. Tu pa je bralcu veliko prineseno na pladnju. Hrana je že pripravljena, se opravičujemo, samo to imamo. Vzemite ali pustite.

    Tako nam skozi dialoge in monologe liki razlagajo osnove ekonomije, besedno razpletajo kriminalne mreže in nas ob vsaki strateško umeščeni priložnosti podučijo o delovanju kriminalnih združb. Različni vplivneži, ki naj bi si razdelili slovensko pogačo, se na takšnih oddaljenih koncih sveta, kot je ameriški ranč, pogovarjajo o usodi novo nastajajoče države, ki bo po razpadu Jugoslavije plen nebrzdanega plenjenja. Liki se pogovarjajo in nam, bralcem, ves čas posredno sporočajo, kaj se bo zgodilo. Vse karte takoj vržejo na mizo, kot bi želeli na silo poskrbeti, da bralec česa ne bi zamudil. Nobene intrige, nobenega presenečenja, samo gola dejstva. S podukom. Kot da ne bi bili sredi napete zgodbe, ampak bi sedeli v šolski klopi in si zapisovali podatke. Namesto da bi me zmlelo kolesje napetega vzdušja spletk in grozljivega pohlepa, sem razmišljal, kaj so slush funds, walking accounts, kaj je verižno kreditiranje in podobni ekonomski izrazi. Zgodba s potencialom in zanimivim nastavkom, vendar z bližnjicami, ki so uporabljene preveč zlahka. »Prišel, videl, zmagal,« Mate citira Cezarja. Pustimo, da je citat že precej ponošen, ampak prav nobene potrebe ni, da je omenjen Cezar.

    Roman nas uvodoma popelje skozi zgodbe štirih sester. Izvemo, da so si zelo različne, da živijo na različnih koncih. Tu se pokaže pisateljičina širina in njena sposobnost razvijanja likov. Toda po kakšnih petdesetih straneh se uvodne zgodbe hitro prekinejo in vrnemo se v preteklost. Zgodba se začne razpletati in ko se vse več kamenčkov zlaga v mozaik in se knjiga debelo prevesti v drugo polovico, se ne morem znebiti občutka, da je bil namen uvodnih zgodb sester ta, da bodo s svojimi posebnostmi pripomogle k razpletu skrivnosti. Sestre kot priročno orodje za razreševanje težav. Težav zakonskega para, ki je v bistvu jedro zgodbe. To niso kriminalni posli, to ni mafija, ampak zakonske težave Eve in Igorja Šibrerja ter ljubezenske (ne)afere sester. Oziroma, povedano drugače, v knjigi se o kriminalnih poslih govori in razlaga, odnosi pa se krhajo, so skrivnostni, površinski, strastni, zapeljivi, domači, zaščitniški, pravičniški. V zadnjih vzdihljajih knjige zgodba sicer dobi nekaj začinjenosti in mikavnosti, ki sta odlika premetenih zapletov, vendar odločno premalo, da bi se tehtnica prevesila v smer, ki jo obljublja naslovnica knjige. Da gre namreč za kriminalko.

    Pred branjem sem se – priznam – veliko ukvarjal s platnico knjige. Žal mi ta primer slabega oblikovanja ni zbujal veliko upanja, vendar sem se knjige lotil po priporočilu. Naj kljub nekoliko ostrejšim besedam povem, da mi časa, ki sem ga preživel na teh straneh, ni bilo škoda. Roman se vrti okoli zakoncev, ki sta zaradi lagodnega življenja na veliki nogi in nepremišljenih dejanj zašla s poti, prav te odločitve pa so pripomogle k temu, da so se sestre, ki so se z leti oddaljile druga od druge, znova našle. Zato je to družinska drama, postavljena v čas, ko se lovke požrešnežev stegujejo po premoženju mlade države, in čas, ko je zaradi vse večje želje po karierni sebičnosti in povzpetništvu pomembno, da utrdimo vezi, ki so se skrhale.

    Moja kritična beseda je beseda bralca, ki uživa v svetu pripovednega kriminala, zapletov, razpletov, intrig in zlasti likov, ki jih lahko razumem, se z njimi nasmejem, jih prekolnem in preziram. Omenjeni roman ne bo postal klasika, verjamem pa, da bo popestril marsikateri večer pod odejo in z vročo čokolado pri roki. Ali pa prenekateri sončni dan ob poletni obali.

     

    KA