Vse objave, označene morje

  • Pokrpajmo žive – Maylis De Kerangal

    Še zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega.

    Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom.

    De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, ter tako ustvarila popolnoma harmonično delo, ki se tako nežno in tako neizprosno dotakne vseh čutov, ki tako vsiljivo in tako domačno izvablja raznotera čustva. Simonovo življenje, čeprav tako kratko, ni bilo zaman. Dotaknilo se je marsikoga in tako ustvarilo povezanost, ki zagotavlja nadaljevanje. V tem je vsa silovitost. In končna pomirjenost, da se skrajne nepravičnosti v nekaterih primerih vendarle za silo uravnovesijo, poplačajo, ublažijo.

    Čeprav te zgodba prekucne kot največji val in te potegne v črnino globine, vseeno popusti svoj vrtinčasti prijem, da se lahko izmotaš, izplavaš proti površju, proti svetlobi, ki daje nov dih, riše novo jutro na temnečem obzorju, zaokroži življenje. In živi, tudi bralci, so pokrpani.

    Knjiga, ki jo je najbolje použiti počasi, stavek po stavek, kot morje, ki se nam zdaj bliža, zdaj pa nas spet pušča same. Da se prepustimo žalosti, si izrišemo svojo lepoto in poiščemo svojo povezanost z vsem nedoumljivim, strašnim, tragičnim in neizbežnim. Vrhunsko napisano.

     

    prijavite se

  • Kulisa

    S štiridesetimi leti sem postal utrujen. Sedel sem na obrežni skali in s tisto roko, ki mi za silo še ni drhtela, poskušal prostodušno in z oblastnim občutkom potlačenih zamer in besa potrgati enolično kuliso neba, ki se je na obzorju vedno bolj kriče razlivala v nič hudega sluteče morje, ki mi je z mehurčastimi prsti objemalo razhojena stopala.

    Seveda sem vedel, da kulisa ni bila ustvarjena zato, da bi jo kdorkoli spraskal, onečedil, potuhnjeno zložil in spravil v svoj žep. Ne. Tu je bila zaradi občudovanja. Pomembno je vrvela ob roju dotikov, salvi neutrudnih besed, ki so se vanjo stekale z vseh strani. Pa sem jo kljub temu večkrat poskušal sneti. In bil pri tem ob sapo.

    Precej dolgo sem želel ustaviti čas, toda čas je ustavljal mene. V iskanju tistega majhnega kotička, v katerem se lahko uglasiš s tišino in ga lahko raztegneš v distanco, sem dobival vedno težje noge in ni mi preostalo drugega, kot da sem zasužnjil delček obale in se vehementno razkrečil, da sem lahko užil vse te barve, ki so v tisoč in eni noči poplesavale pred menoj. Bil sem uročen. Kača in krotilec.

    Sprva je bilo prijetno. Pristopili so znanci, v rokah držali nekaj svojih slik, iz ust so jim v okusnih odmerkih mezele medene šale, na ustnicah so v zaupnem šepetu trepetale pomembne novice, ki so nam vsem popestrile bolščanje v kuliso. Bilo je zabavno. Kot v naivno živahnem klubu, katerega leseni opaži še vedno dehtijo po svežih premazih, ki ti ne zapacajo nosnic, so se odvijale igre, ena slajša od druge. Prihajajoči časi se še nikoli niso zdeli tako blizu.

    Pa vendar je kmalu postalo utesnjeno. Prihajali so novi in novi, vsi so slišali za to mikavno kuliso. Vsak si je izboril svoj prostor ob obali in hitro nas je zajel oblak pare, ki je udušil željo po navihanosti, razigranosti, družabništvu. Vsak je vedel, kaj je prav. In vsak je želel pripadati. Toda izbira je bila borna, zgrabil si lahko samo še za ta ali oni konec vedno bolj razcefrane vrvi ter jo v tej še edini preostali igri poskušal zvleči k sebi. Pa ni in ni šlo. Vrv je bila stalno na mestu. Spraševal sem se, kaj je tako fascinantnega na tem, medtem ko me je vrv rezala v dlani.

    kulisa2_2

    Svojih misli nisem več razločeval od misli drugih. Mojo nekdaj neomajno pozornost za podrobnosti in nianse so nemarno prekinjali v bleščeče črne frake skriti mladci s čudno zavitimi nosovi in vpadljivimi, v tri vozle okrancljanimi kravatami, da so njihovi obrazi dajali videz zariplosti. Vedno so znali presenetiti – kot mrzla kaplja za vrat ali sikajoča mnenja, razpotegnjena v pokroviteljski nasmešek. Svoje besede, ki so mi pogosto zvenele tuje, kot bi jih napeto poslušal pod površjem, so kot ploske kamne navdušeno in poznavalsko zalučali v morje, da so se ti v neskončnih ponovitvah v žabjih poskokih bližali horizontu. Hip za tem, ko so to storili, so roke sklenili na svojih mršavih trebuhih in krohotaje prikimavali v mojo smer. Vsakič sem odkimal, toda vedno manj izrazito.

    Seveda sem želel pripadati, toda v vsej tej dvoglasni kakofoniji nisem več vedel, komu. Sebe nisem več videl, poznal pa sem vse druge obraze in vsi smo si mahali, vsi smo se trepljali po ramenih in od slepeče intenzivnosti kulise usločenih hrbtih. Zobe je treba stisniti, so nas učili nekoč, ko ni bila samo obala, obala, obala. In čeprav me je pod stegnom žulil in mrcvaril posebej oster kamen, čeprav mi je v ušesih rezko brnelo, sem se s komolci naslonil na nabrežje in se prepustil kulisi, ki je ves čas spreminjala barve, čeprav je bila modra. Počutil sem se starega.

     

    Sliki: Urška Kozak

    prijavite se

  • Ah, to morje

    morjeMALA
    Morje. Ta obljubljena dežela miru in zamaknjenega stanja, v katerem je dovoljeno vse. Mokri eldorado, za katerega se je marsikdo pripravljen zakreditirati, da bodo nasrkali še otroci in vnuki in pravnuki. Privlačni končni cilj za tiste, ki lahko v petek zaklenejo vrata pisarne že ob pol enih. Morje, kjer ne glede na majhnost države srečaš rojake, ki so ti vedno pripravljeni priskočiti na pomoč s hladnim špricerjem. Morje, zapisano v zlatih črkah. Neonski napis, ki ti nudi tolažilno zatočišče, ko moraš napisati že deseti odgovor nejevoljni stranki, ki ti z vsiljivimi vprašanji preprečuje, da bi šel s kolegi na krepčilno kavo, na kateri se do golega ogloda pregovorne kosti. Morje, v katerega se zlivajo vsi cinični in privoščljivi tokovi. Morje, v katerem vsi lulajo. Razen tebe. Morje, paradni konj, ki potepta celo smučarijo v Val Thorensu.

    Morje. Beseda je večna. Z leti se samo spremeni pogled nanjo.

    1986

    Ko si otrok, je vse skupaj precej preprosto. Svet je zožen, omejen, premočrten. Lep. Ko sem bil še paglavec, smo se po stari – in edini – cesti cijazili v Fieso. Fiesa – mesto na koledarju, ko se končno začne nekaj dogajati. Deset dni čistega užitka. En, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset dni je za mladi um veliko. Ogromno. In vse poteka kot namazano. Spočit vstaneš, se usedeš v že naložen avto. Ne vprašaš se, kdo ga je naložil. Nekatere stvari so tam, ker pač so tam. Spraševati se začneš pozneje, ko se ti kot v strateški igri razkadi meglica in se nate zgrne svet.

    Pot po vijugasti cesti je bila sicer odveč, ves čas sem nihal med hromečim občutkom zavitega želodca in glasnim spraševanjem, koliko imamo še do cilja. Kilometre smo včasih požirali počasneje. Ampak ko smo enkrat prispeli v temnordeči dom za dopustnike, smo reko razbeljene pločevine pustili za sabo. No, vsaj jaz sem jo, ko sem pred vhodom zagledal mizo za namizni tenis. V ping pongu sem kraljeval. Pometel sem z vso konkurenco, samo oče me je peljal scat. On me je tudi naučil vseh trikov in mi je po uspešni partiji pri do bleščeče zglancanem pultu hišnega bara naročil gosti sok z radensko, ki sem ga potem srkal kot martini.

    Pri mami sem običajno nažical denar za druge stvari. Ko smo bili na plaži, sem s prav posebnim pogledom izvabil novce za novo številko Alana Forda, ki sem ga – medtem ko je sonce vztrajno, kot Tom Sawyer na ograjo, name nanašalo sloje rjave barve – prebiral med zadovoljnim grizljanjem šamrole. Če danes kje zagledam z belim posuto šamrolo, se v meni sproži Pavlov refleks in začnem drdrati Bolje je biti bogat nego ne biti ali Bolje ispasti glup nego ispasti iz aviona. V tistih časih smo bili hitro dvojezični.

    Ko se je zvečerilo, po večerji, če sem bil estra priden 1)O besedi priden bi lahko nastal prav poseben zapis, pa sem celo dobil nekaj denarja, ki sem ga lahko lahkotno porabil na avtomatih ob obali – Frogger in Space Invaders sta bila neustavljiva magneta. Toda do avtomatov je od doma vodila ozka, strma in predvsem temačna pot. Pa se je kdo sekiral? Ne. Še najmanj pa jaz. Saj smo bili na morju, halo? Včasih si pač moral do ekranov nekaj časa hoditi.

    Morje je bil en sam užitek, tudi takrat, ko me je po stegnu ožgala meduza in so mi boleče mesto hladili s terra rosso, namočeno v morju. Morje. O njem smo še dolgo potem, ko smo se že vrnili domov, govorili prijateljem na ulici, sošolcem med pavzami in dedku Mrazu v naročju.

    2015

    Kot odraslega – zlasti če se v tebi pretaka nekaj nevrotične tekočine – te ves čas nekaj skrbi. Zadnjič smo recimo šli v kamp. Ni hujšega! Že ideja, da bo treba čez nekaj tednov pakirati, meriti milimetre, ki so še ostali v avtu, da lahko z dobro mero agresivnosti v zadnjo luknjo, ki jo slučajno opaziš z lupo, zatlačiš še palični mešalnik, ti krati spanec in povzroči neenakomerno utripanje srca. Medtem ko otroka prejšnji večer vsa vzhičena razlagata, da bosta prej vstala, ker ne bi rada pozabila mask in plavutk, ti že stopetič preveriš, ali imaš vse dokumente, kune za pivo, pravilno zakupljene mobilne podatke, kable za tablice, telefone, fotoaparate, prenosnike, silkepile, natikače s tremi črtami v enem kosu. Palico za selfije vseeno pustiš doma, ker se zanašaš na svoje dolge roke.

    Ko se po večurni vožnji ob pomoči klime in neprimerne glasbe privlečeš na cilj, te spet ogloda črv skrbi, saj ne veš, ali boš dobil parcelo v senci ali na soncu, z grozo se spomniš, da je vsaj polovica klinov s prejšnjega kampiranja zvita, ne veš, kako bi se pravzaprav lotil postavljanja tabora, v katerem te bo kakšnih štirinajst dni predvsem skrbelo. Kot odraslega te skrbi.

    Ko je po nekaj urah vsaj za silo vse na mestu in se počiš v visečo mrežo, v kateri z lažnim zadovoljstvom migaš s prsti na nogah, zaskrbljenosti ni konec. V tebi se rodi skrb za druge. Med nihanjem levo–desno se sprašuješ dvoje: ali bodo sosedi, ki so na kampiranje s kombijem pripeljali 60 litrov vina, nekaj steklenic žganic in dve hladilni skrinji za koline, zdržali do konca dvotedenskega zasluženega dopusta. Ne moreš si pomagati, zasmilijo se ti. Še nekoliko bolj pa te zaskrbi, ali njihov mulc sploh kaj pije in je, ker ves dan – ko ti trpiš na viseči mreži – slišiš, kako se v predprostoru šotora predaja zvokom tabličnega računalnika. Ko ga mama že tretjič brez kančka sočutja – mali, jaz te razumem – nadere, naj se že prikaže iz šotora, in se samozadovoljno žrtvuje, da bi šla z njim metat balinčke, te že pošteno zaskrbi, da bo mulec vprašal, kaj sploh so balinčki. No, hvala lepa božanstvu Hladnopivo, vsaj ta skrb je bila odveč. Mulo ni muksnil. In tudi prikazal se ni.

    Ne vem za vas, ampak jaz si na morju belim glavo z marsičim. Ko na primer med sprehodom srečujem – dajmo temu reči tako – bežne znance, jih mrmrajoče pozdravim z vseobsegajočim želouje, ker ne vem, ali je Slovenec, Nemec ali Portugalec. Po vsakem pozdravu se za hip ustavim ob misli, da sem izpadel cepec. Ob takih trenutkih se tudi resno sprašujem, zakaj sploh hodim na morje, če se mi dogajajo take reči. Zlasti v tistih trenutkih, ko željan morskih globin v sveže opranih natikačih stopim na plažo in tam opazim veliko brisač, na katerih stojijo kamni. Takoj pomislim, koliko iznajdljivih ljudi je na tem svetu, da tako poskrbijo za svoje blazine in brisače, medtem ko oni v senci klofajo zrezke. Vendar me vseeno zaskrbi. Na otokih piha, pogosto močno, lahko jim brisače še odpihne, potem pa ne bo ne sence ne suhih teles. Ali pa tisto, ko si mora revež, ko se z avtom odpravi po novo zalogo piva v nekaj kilometrov oddaljeno trgovino, prostor rezervirati kar s kamp stolom, ker drugega nima. Še tista gajbica, ki jo je ubožec prinesel s sabo, ni na voljo, ker je v njej lično shranjena zelenjava. V takih trenutkih me resnično zaskrbi, da mu ne bi stola kdo ukradel. Stol je namreč lep, temnomoder, brez madežev, utrujenih riti pa veliko.

    Drugače pa ni miru niti takrat, ko zbereš tistih nekaj kovancev in se odpraviš na pivo v nobel lokal, ki gleda na morje in grozljivo opečenega Čeha, ki je pol leta zbiral pogum za vožnjo s trajektom. Mislim, skrbi te. Zelo. Lepo spokojno sediš z levo roko ležerno na naslonjalu in ne moreš si kaj, da ne bi opazoval sosednje mize, za katero sedita najstnika, ki že pol ure nepremično gledata vsak v svoj telefon. Mislim, halo! Zunaj je 36 stopinj in sploh ne pomislita, da bo šla pijača v kozarcu, ki je za zdaj res še hladno orošen, zaradi vročine vsak trenutek rakom žvižgat. Ko se bosta po 45 minutah končno le pogledala v oči, bosta drug v drugem zagledala eno samo presenečeno grozo. Pa ne zato, ker bo vsak strmel v tujca, ampak zato, ker bosta prepozno dojela, da bosta morala plačati dvakrat po 16 kun za vročo brozgo. Vse to mene grozno skrbi. Težko je živeti s tem, če ti še oranžni in vijolični odtenki sončnega zahoda, ki jemljejo dih, ne prinesejo miru, saj te ves čas razjeda dvom, da nisi do konca zadrgnil šotora in se bodo skozi mikroskopske špranje izmuznili krvosesni kamikaze, ki te bodo krvoločno torpedirali celo noč. Kljub neznosni vročini se nagonsko popraskaš po gležnju.

    Medtem pa tvoj otrok z jasnim ciljem gleda v polno skrinjo sladoledov.

    Ampak dobro. Morje je morje.

     

    prijavite se

    References   [ + ]

    1. O besedi priden bi lahko nastal prav poseben zapis
  • Dol, na morje!

    »Veš, kaj bi bilo dobro? Če bi šli enkrat s kolesom na morje.«

    Najbolj nore ideje običajno zletijo iz ust takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Ta ideja je tako ugledala luč sveta neke popoldanske nedelje, ko sva s svakom na poti domov z morja že oba godrnjala, kakšne obveznosti naju čakajo v sivi, mrzli, deževni Ljubljani. Seveda, kaj pa.  V udobni vožnji, ko na sovoznikovem sedežu že kinkaš in preklinjaš, da je vikend mimo, je vse dovoljeno, vse je lahko, vse je dosegljivo. Čeprav samo za trenutek.

    Ampak ne. Tokrat ni vse obviselo v zraku in sem, še preden sem se zavedal, kaj se je zgodilo, navdušeno prikimaval, da je to odlična ideja, čeprav takrat sploh nisem vedel, zakaj.  Bilo pa je nekaj drugačnega, nekaj vznemirljivega in v zadnjih nekaj kilometrih do doma sva skovala načrt. Greva že naslednji vikend. Akcija.

    Ko sem o svoji nameri povedal drugim, se je vsul plaz takšnih in drugačnih opazk, od svaril, panike, posmehljivih pripomb, do nemih odprtih ust in nekajsekundne tišine na drugi strani telefona. Kot bi naznanil, da se nameravam s prevezanimi očmi, v spodnjem perilu in po eni roki v enem dnevu povzpeti na Mont Everest.  Do tja pa na štop s pretečenim potnim listom. Mislim, resno. Na tej sicer 130-kilometrski poti, sem poslušal, se moram bati podivjanih motoristov, pijanih Romunov, zblaznelih grizlijev na študentski izmenjavi v Sloveniji in pa … Vrhniškega klanca. Ja, če bom po čudnem naključju odnesel celo kožo pred hordo pobesnelih Maxov, je na tem zloglasnem klancu zagotovo ne bom. O, ne. Ampak se nisem dal, ker sem trdnega karakterja.

    Sobota, 5.20. Celo noč sem se premetaval. Jasno, razganjalo me je od pričakovanj, podobno kot ob koncu srednje šole, ko smo se odpravljali na pijanski teden v Lloret de Mar. Zaspal sem kakšni dve uri pred nastavljeno budilko in ko sem se ravno dobro potapljal v sladke globočine sanj, je glasna budilka zarezala v tišino, da sem zaškripal z zobmi. Počutil sem se kot postana, preveč zabeljena solata, ki jo odsotni hipi premeša in poskusi, ker se želi prepričati, ali je po enem tednu še vedno užitna. Nato jo izpljune.

    Zlepljene oči. Grdo z mezincem leve noge kresnem ob rob mize. Zavpijem, ampak v sebi. Pokličem svaka. Dobiva se pred hišo. Kopalnica. Zobe-menjava olja-roke-skozi-lase-leče-pomežik. Hitro si pripravim sendviče. Iz hladilnika vzamem nekaj na -ade černobilskih barv. Power, Geto, Blasto. Navlečem si podložene kolesarske hlače. Rokavice. Dodatna švic majica. Sončna očala. Bodi kul. Pogledam na uro. Še je čas. Da izvem, kaj v časopisnem intervjuju pove Marcel Štefančič Jr. Model je. Zeham kot nor. Težka bo, si rečem. Ma ne bo, si odvrnem. Tapkam z nogo. Preverim napolnjenost telefona. Super bo za fotke in objave na FB. Spet pogledam na uro. Čas resnice. Zunaj mrzlo kot prasica. Jutro je, zato lahko kolnem. Škripajo mi sklepi. Godrnjam. Godrnja svak. Nikogar, ki bi sočustvoval. Greva, kaj pa.

    Iz Ljubljane sva se odpravila ob 6.30, kar pomeni, da je bilo prvotno dogovorjeno ob šestih, ampak zakaj bi si belil glavo s tem. Tako ali tako se nama ni preveč mudilo. Jutro je bilo izjemno mrzlo in vožnja po Ljubljani do Brezovice je minila v znamenju šklepetajočih zob. Po približno eni uri vožnje sva na Vrhniki naredila prvi postanek, ker sem si obupno želel kave. Svak je na dan privlekel še medenjake, ki sva jih ob odhodu v stilu frajerjev pozabila na mizi. Toliko o gorivu, ko bova grizla v klance.

    vrhnika-small

     

    In prvi klanec je bil pred nama že nekaj minut pozneje. Tisti klanec. Vrhniški. Pred katerim so vsi svarili. Ki ti menda zlomi voljo, klanec z velikim Timatervola. Pa sva se ga previdno lotila. S strahospoštovanjem. In počasi vozila navzgor. In čakala. Čakala, da naju prelomi na pol, nama izpije življenjsko energijo, naju dotolče do konca, da bi v joku zbežala domov pod še vedno toplo odejo. Pa se ni zgodilo nič od tega.

    vrhniški klanec-smallvrhniški klanec-small

    Klanec je res dolg kakšne štiri kilometre, ampak je ves bav-bav pretiran. Prevozila sva ga z lahkoto in sva nato kar zletela proti Logatcu. Napoleonov drevored je sicer lep, preglavice pa povzroča cesta, ki je razrita kot obraz Keitha Richardsa. Ravno prav, da končno prekineš vse vezi z mislimi na spanec.

    drevored logatec

    Poleg tega je bilo na cesti malo morje lazarjev in ker sva se jim morala izmikati, je zaradi neprilagojene hitrosti prišlo do neljube nesreče. Še sreča, da sem imel čelado:

    vrhnika-nesreča

    Logatec je sicer zelo raztegnjen, tako da bi se lahko imenoval tudi LONGatec.

    Od tu naprej je pot vodila skozi Kalce in nato spust mimo slikovitega predela Planinskega polja, ki nekajkrat letno postane Planinsko jezero, ko se razlije Unica, ki napaja Polje. Po dobrih dveh urah sva pridrvela v Planino. Tu sva hočeš-nočeš morala narediti še en postanek, saj naju neprilagojena hitrost še vedno ni izučila. Tokrat je svak nespretno zajahal klopco. Čelada je spet prišla prav:

    planina nesreča

    Nekaj prask, odrgnin in FB-statusov pozneje sva bila spet na poti. Tokrat je bil pred nama malo težji vzpon in končno sva se začela malo potiti. Temperature namreč niso bile nič kaj poletne, tako da sva na sebi še vedno imela dolge rokave. Vzpon je vztrajno serpentinski. Vrh hriba je na dobrih 600 metrih nadmorske višine.  Ni bilo prehudo, ni bilo prelahko, se pa zadihaš.

    planina vzpon

    Nov postanek. Mimo v dveh, treh etapah privozijo Poljaki. V naslednjih nekaj kilometrih smo se še nekajkrat srečali.

    poljaki

    Sledil je spust v Postojno. Slika pove vse. POSTOJNA TEJ TRAVI. Čelada je pomembna, otroci.

    postojna nesreča

    Za nama je bila približno polovica poti. Utrujenosti še nisva čutila, zato se v Postojni nisva ustavljala. Poljakom, ki so zavili proti Hrvaški, sva pomahala v slovo, midva pa sva se odpravila naprej proti Razdrtem. Ta del poti je izjemno slikovit, ves čas je razgled na Nanos, ob cesti se bohotijo drevesa.

    proti razdrtem

    V bistvu sva imela srečo, saj je bilo samo na tem odseku  lepo vreme. Bolj kot sva se približevala morju, bolj je bilo oblačno. Čez nekaj minut sva se ustavila ob cesti, ker sva zagledala čudovit prizor. Jata štorkelj, ki se je sprehajala po poti. Bila je popolna tišina, nikjer nobenih avtomobilov.

    štorklje

    V Razdrtem se pot sreča z avtocesto in pri vsakem podvozu sledi krajši vzpon. Zadnji pred Senožečam je daljši. Približno 30-kilometrski odsek do Črnega kala zaznamujejo vzponi in spusti, tako da je pot ves čas razgibana. V Senožečah pa sva se na žalost morala zopet ustavit, saj je svak bombardiral hišo. K sreči je imel čelado in očala Ray Ban. Sliko v Google Zemljevidih bo moral nekdo popraviti:

    skupna

    Obliž za svaka. Smeh delavcev čez cesto. Skomig z rameni. FB-status. Pozabil na Instagram. Sobota. Nedeljsko vzdušje. Požirek. Dva požirka. Slabe štiri ure potiskanja pedal. Pomislim, da imam srečo, ker mi ni počila guma. Upam, da mi ne bo. Itak, da ne bo. Senožeče-Divača-Kozina. Gor-dol-gor-dol. Malo najeda. Ampak samo malo. Ker bo na cilju pir. Nadvoz. Obvezno slikanje skozi žičnato ograjo. Dol na drveče avtomobile. Zaradi efekta. Mimo vozijo kolesarji. Noben zmahan. Vsi z mislijo na pir. Vsi pozdravljajo. Fajn občutek. Rit zdaj že pošteno boli. Na sedežu se premikam. Iščem pravi položaj. Pa ga seveda ni. Vse boli. Podložene hlače so marketinški nateg. Pomislim. Brez bi bila rit kot olupljena barva. Na zidu, ki ga praži julijsko sonce. Morje bo vse pozdravilo. Tudi slovensko.  Nosim sončna očala. Čeprav je oblačno. Nimam več sendvičev. Spet klanec. Kolena so trda. Špikajo. Drobci stekla. Ampak gre. Kar gre. Zanimivo. Črni asfalt. Črni oblaki. Črni kal. Oziroma tam nekje.

    Do zadnjega, najdaljšega spusta pri Črnem kalu sva prišla po približno petih urah neto vožnje. Večji del poti je bil že za nama. Sledil je približno osemkilometrski spust, pri katerem je hitrost krepko presegala 60 km/h. Ta del v meni vzbuja prijetne spomine, saj smo se tu v mladosti nemalokrat cijazili na morje. Včasih so se po tej stari cesti v nepregledni koloni valili avtomobili proti slovenski obali, danes je prometa zelo malo. Kakšen avto, nekaj motoristov in kolesarji. Tu je še vedno tudi legendarni Viki burger.

    črni kal

    V Rižano tako kar padeš. Pot do morja je zdaj odprta in tudi hitra. Praktično si že v Kopru. Diši po borovcih, ob cesti so kupi iglic, koprske, italijanske, nemške, poljske, češke registracije. Midva pa s kolesom. Res dober občutek, ko naenkrat zagledaš koprsko obvoznico, na njej stoječa kolona, ti pa mimo švigneš s kolesom. Nekoliko utrujen, ampak zadovoljen.

    Po 120 kilometrih sva prispela v Koper. Čisto do morja. Tam sva zavzela mizo in naročila pivo. Občutek je bil izjemen. Še vedno je. Tako izjemen, da bo treba pot ponoviti. Morda naslednjič čez Vršič, v Bovec in nato proti morju. Kdove. In s kolesom vidiš marsikaj, česar v avtu med prehitevanjem, cikcakanjem, hupanjem, blendanjem, žuganjem, petjem ne opaziš. In tako je tudi prav. Ker potem lahko take poti bolj ceniš.

    koper

     

    Statistika je suhoparna, zato samo nekaj podatkov. Ljubljana–Izola: 127 kilometrov. Povprečna hitrost: 20,7 km/h. Skupna višinska razlika: 1430 m. Čas gibanja: 5 ur 52 min. Število popitih pivov: 2 takoj po poti, zvečer neznano število.

     

     

     

     

    Fotografije: Borut Dolenec in Damjan Zorc

    ©2014

     

    prijavite se