Vse objave, označene napake

  • Deklica brez sence

    Živela je deklica. Kako je živela. Dihala je za svobodo, ki se je v njej razraščala z vsakim odobravajočim kimanjem staršev, polno je vsrkavala vsako pravilno potezo, položeno v zibko, kvadratne misli je urejeno zlagala v lične šatulje, okrogle besede je nežno nizala v rožnate škatle za klobuke, iz družinske volne je štrikala prilegajoče se oprave dostojnosti, da so sosedje lahko namazano opravljali o njeni gosposki veličini, v shrambi jo je vedno čakal jagodni izbor dobrot, saj si manj niti ni zaslužila. Vse staro, pokvarjeno, kvarno je bilo zavrženo. Znebila se je celo pošasti pod posteljo. Zdele so se ji nepomembne, smešne, otročje. Če ni šlo drugače, je nemarno prhnila in jih onesposobila s sesalnikom. Že zelo zgodaj je poznala svoje sovražnike. Popustljivost, prepuščanje, lenoba, napake. In prah. Deklica je živela tako, da je dihala neoporečni zrak svobode.

    In svoboda je terjala borbe. Potenje, krvavenje. Neutrudno se je gnala naprej, poskušala je prehitevati obtičance, ki so se usidrali v večni trenutek brezglavega in nespametnega brezdelja ter so križemkražem metali dolge, črne sence, ki so se ji hočeš-nočeš lepile za podplate, jo ustavljale, ji šepetale nečednosti, da se je v tej gnusnosti, ki je izvabljala popadljivo zgroženost, skoraj zaletela v neprehoden zid. Ni razumela, zakaj vsi ti dolgočasni slabiči nosijo svoje sence na plan. Videti je bilo, da se z njimi postavljajo, da so celo ponosni nanje. Kot da bi se z njimi deklici, ki je bila obsojena na jutrišnji uspeh, smejali v brk. Toda zamajalo jo je le za hip. Več si ni dopustila. Svoje sence namreč že dolgo ni imela več. Ušla ji je. In zdaj je dihala za svobodo.

    Uspeh bo prišel, to je vedela. Posnemala je vse, kar so ji pokazali, zavila je povsod, kjer so bili poznani znaki. Z nje se niso nikoli usuli kosmi včerajšnjega dne, njena brezhibna postava ni kazala znakov razpok, zgražala se je tam, kjer se je bilo treba zgražati, izbrala je družino, edino pravo družino, ki ji je dajala še večji zagon, hlapljivo moč za odriv čez vse sence, ni se opravičevala, v ravni črti je grizla naprej, naprej, naprej. Brez kompromisov, brez dialogov, brez dvomov. Toda trud je prišel s ceno. Trnji nenehne dirke so se vedno bolj zažirali vanjo in če je že zgodaj ne bi uvedli v sveti prostor čistosti, bi že zdavnaj popustila, se ustavila, se pomešala med vse tiste ustavljalce, odžiralce, skrivlježe, dolmaharje, brezposledičarje, slabotarje, neprijetnike in tujskarje, ki so na videz mirno in brez vsakršne kazni zaradi uživanja in nespodobnega razkrivanja črnin jadrali skozi motni čas in njej, izbranki, kradli prostor za premikanje in jo tunkali v vedno bolj vročem kotlu zamere. Njo, ki je bila brez sence. In je dihala samo za eno stvar. Za svobodo.

    Da. Deklica se je odrekala, trpela je in se predajala tej vrednoti, s katero je vedno bolj postrani gledala na zunanji svet, od katerega se je odklapljala, nad katerim se je dvigala, vedno bolj pravičniško in vedno lažje, saj je ni ničesar več vezalo, dvigala se je, dvigala, dvigala nad vsem in se pri tem očistila tudi znotraj. Končno je bila na poti, ki je bila začrtana že od samega začetka. Sama. Osončena. Drsela je naprej proti uspehu. Izpraznjena vsega človeškega, zmotljivega, mesenega, primitivnega, potratnega.

    Če je že kdaj imela senco, je bila tam nekje spodaj. Pozabljena, nevidna, odrezana. Nikoli je ne bo ujela. Nikoli. Zdaj je dihala samo še za svobodo.

     

    prijavite se

  • Razpoke

    razpokeMALA

    V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan. Tako sem osredotočen, da se vidno polje skrči na list papirja, ki je popisan s strumnimi črkami. Ravno takšnimi, kot so mi všeč. Črnimi, resnimi. Z urejanjem misli vztrajno odplaknem bodice in trne prejšnjih dni ter pripravim teren za prihajajoče bitke, ki jih nikoli ne zmanjka. Nato zaslišim pok. Naglo dvignem glavo.

    Vidim roke in noge, ki niso v sozvočju. Vrata se odbijejo od stene, parket zaškripa. Moj mehurček se razpoči, ko se po tleh razleti vaza, ki jo je hči z roko spodnesla na svoji težko koordinirani poti. Hitro raste, misli ne dohajajo vsega tega burnega življenja, ki sili v ospredje. Pogledam izpod obrvi, v meni se nekaj kuha, že odprem usta, da bom po starševsko nekaj pripomnil, dvignem žugajoči prst, ko se ustavim. Za trenutek svet zamrzne v kraljestvu vojskujočih se misli. Nedopustno! Neodgovorno! Nepremišljeno! Razumljivo! Pričakovano! Ne! Da! Mine še nekaj trenutkov, nato končno izdiham nesmisle. Saj je vendar še otrok. Razkadijo se oblaki. Skupaj pospraviva črepinje.

    Sedim za pisalno mizo in se v zlatem popoldanskem soncu, ki me boža po hrbtu in meče dolgo senco, vneto sklanjam nad tipkovnico in nakopičene položnice. Z načetim svinčnikom med zobmi pomembno tipkam po kalkulatorju in se zelo odraslo pretvarjam, da razumem vse te kače številk, ki mi zaradi zapadlosti sikajo s papirja. Zaradi naplavin, ki so se čez dan zagozdile v mojih mislih, po tiho lajam nazaj. Nisem razpoložen. Odrasli nismo razpoloženi v pravem trenutku. Dobro razpoloženje pustimo za jutri. Nato zaslišim klicanje. Z žgočim pogledom, še vedno uprtim v te grozne, grozne številke, in izrazom, ki mi bo nekoč zapustil gube, dvignem glavo. Odzovem se na klic, ampak za devetimi gorami. Nekaj zamrmram. V smislu, odrasli se posvečamo odraslim stvarem.

    Za hip pomirjeno pomislim, da bo klicanje zamrlo, vendar ne. Še bolj vztrajno je. Zavzdihnem in pogledam tja, od koder prihaja ta glas, ki ne razume, da nisem razpoložen. Da imam pomembnejše stvari. Vedno imam pomembnejše stvari. Jutri jih morda ne bom imel, toda danes jih imam. In tam, od koder prihaja ta nepopustljivi glas, stoji hči. Na sredi sobe, z mikrofonom v roki in me gleda. Gleda toliko časa, da mi svinčnik pade iz ust. V mislih se z dlanjo usekam po čelu. Saj je še otrok. Stopim do nje, začneva predvajati glasbo, ki mi sploh ni všeč, in začneva gruliti v en glas. Nisva Montserrat Caballe in Freddie Mercury, ampak v najinem svetu sva odličen približek. Niti pomisliva ne, da bodo prišli sosedje trkat in razbijat po vratih.

    Toda odrasli svet se hitro vrne. V tem nepopustljivem svetu sebi enakih, ki v svojem hitrem toku ne dopušča in odpušča ovir, iščemo najmanjše razpoke v lepo pobarvanih vazah. Ne da bi jih zakrpali, ampak da bi vanje usmerili prst. Odrasli smo neusmiljeni do šibkosti. Igramo igro in drug drugega prepričujemo, da nismo več otroci, da je treba biti sleherni trenutek odgovoren, resen, na preži. Od pričakovanj ne odstopamo. Zdi se, da smo ujeti v tekmo neskončnih krogov, na kateri čuječe opazujemo, ali imajo sotekmovalci pravilno držo, nosijo ustrezno obutev in pravilno dihajo, pri tem pa nalašč ali nevede ne opazimo, da imamo sami odvezane vezalke. Slej ko prej stopimo nanje, da telebnemo na nos. Bolečina je kratkotrajna, na obrazu imamo še vedno v popolnih linijah izrisan nasmešek, vendar nas trga ranjen ponos, saj so v nas usmerjeni prsti. Mi smo tista razpokana vaza. In raztrgani ponos nas prisili, da se znova zaženemo v tekmo. Bolj odločni, bolj vztrajni, popolnejši.

    Pri tem pozabljamo, da smo tudi sami bili nekoč otroci. Zaplezamo se v svojevrsten paradoks. Otrokom odpuščamo, odraslemu sebi in odraslim drugim ne. Tudi nam so nekontrolirano opletale roke in noge, tudi mi smo nekoč bili Freddie Mercury in Montserrat Caballe. Pozabili smo na čudoviti svet mamljivih luž in zabavnih spotikanj ob lastne vezalke. Ker smo se sami odpovedali temu, to pričakujemo tudi od drugih. Dobra volja ni najbolja, bi danes rekel odrasli Kekec. Če smo norčavi, igrivi, iskreno naivni, nekaj že ne delamo prav. To je rezervirano za svet ljudi pod enim metrom. Svet, ki ga samo še vsake toliko časa uzremo skozi priprta vrata otroške sobe. Tega sveta za nas ni. Nam to ni več dovoljeno.

    Cinizem se mi je včasih zdela lepa beseda. Za posvečence, ki so upravičeni do njene uporabe po letih bogatih izkušenj. Cinizem kot intelektualna nadvlada, znak, da z bistrimi triki in zvijačami tekmovalce neskončnih krogov prehitevaš po levi in desni. In si pri tem zadovoljno trkaš po prsih. To je bila moja otroška igra v svetu resnih, pokončnih, zagnanih. Tako sem užival v njej, da sem o tem z žarom v očeh celo razglabljal ob razposajeni družinski večerji. Nato je od nekje spodaj nepričakovano priletelo vprašanje: Oči, kaj je to cinizem? Najprej sem razmišljal, kako bi to poznavalsko razložil, nato sem se prizanesljivo nasmehnil, hčer potrepljal po rami, ji z dlanjo šel skozi lase in odvrnil: Ne skrbi, premlada si še za to. Ko boš velika, boš že razumela. Seveda bo.

    V svetu nas, odraslih, bo to gotovo prednost. Otroci ne potrebujejo besed, da se naučijo. Po zgledih začenjajo razumeti, da morajo nekoč potlačiti to svojo razposajenost, živahnost, šibkost, nepopolno zagnanost. Vsaj navzven. In vse to zamenjati z nepopustljivostjo, resnostjo, odločnostjo. Čeprav bi bilo veliko lepše, veliko svobodnejše in okolju prijaznejše, če bi si kot odrasli drug drugemu priznali, da želimo nebrzdano skakati po lužah in da ima vsak od nas kakšno razpoko.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se