Vse objave, označene oče

  • Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

    To, da vedno poskušam ugajati ljudem, ki jih srečujem, je bilo povezano z očetom in najinim odnosom.

    Knausgård je s prvo knjigo šestdelnega opusa, ki obsega približno 3500 strani, raztrgal tančice, ki varujejo družinske vezi, in do potankosti razgalil sebe v najbolj občutljivih letih, ko si nabiramo rezerve in ko v vedno večji kakofoniji zvokov iščemo svoj glas. Toda Karlu Oveju ni lahko, zlasti v odnosu do očeta, ki v njem vzbuja prvinski strah in ga ob materini odsotnosti kot edina družinska avtoriteta srka v svoj neomajni, enoznačni svet, v katerem sta poslušnost in nevidnost največji vrlini. Karl Ove preživi, seveda, vendar v njem še vedno divjajo vetrovi preteklosti, ga vlečejo zdaj v eno, zdaj v drugo smer ter ga pomirjajo in vznemirjajo. Bralca prime za roko in ga pod površjem na videz navadnih in dolgoveznih pripetljajev, zaznamovanih z najstniškim iskanjem ljubezni, vdajanjem glasbi in alkoholu, popelje v največje globine, iz katerih se še vedno trudi splezati.

    Prva knjiga Mojega boja je knjiga, ki ti lahko da ogromno ali pa ničesar. Je knjiga občutij, ki vzniknejo na povsem običajnih in znanih mestih. Je knjiga, ki spretno v tebi poišče tisto, kar te privlači, odbija. Je knjiga, ki te s svojo proustovsko dikcijo sili v razmišljanje, primerjanje, spominjanje. Na divje spokojen način ti pokaže, da v praznini brbota, da se v njej skriva toliko neizrečenega, da pod površinskimi ranami zeva luknja, v katero po mnogo pretečenih letih še vedno zreš s strahospoštovanjem. To je knjiga neizmerne bolečine, ki ji ne moreš ubežati. In si tega niti ne želiš, ker drugače ne znaš.

    Seveda poskušaš, se vedno znova boriš, a na koncu popustiš, se predaš, spustiš roke in zaplavaš v reko, ki te vsak trenutek vabi s svojim zahrbtnim šumenjem, ki hkrati pomirja in ruši. Ko bereš, čutiš.

    Samo oči se ne starajo na obrazu.

    Čutiš bolečino, ki se je z enim nerodnim otroškim zamahom kot črnilo razlila po uvodnih straneh in se je počasi, a temeljito, iz vročičnih spominov vpijala v liste sedanjosti, jih zlepila skupaj, otrdila in jih odložila v tiste kotičke notranjosti, iz katerih se vedno najde pot ven. In ta pot – z vsemi ovinki, pastmi, hrupnimi brzicami, samotnimi zalivčki, motnimi odseki, v katerih se skriva marsikaj – odlaga naplavine preteklosti v očeh. Vedno v očeh.

    Nenadni sram se je v moji mladosti po moči lahko kosal le še s strahom in besom, in vsem trem občutjem je bilo skupno to, da me je vsak zradiral.

    Čutiš sram, zataknjen v mladih letih, ko se te dotakne vsak prezrti pogled očeta, vsaka pomenljiva opazka, ki te raztrga, razstavi in še bolj priklene na dom, s sidrom, katerega zarjavela veriga se kot speča kača vije skozi motni ribnik otroštva in – polna mulja, alg, ribjih okostij in lesketajočih kapljic – pride na dan v trenutku, ko imamo sami to moč, da spreminjamo druge, jih vzgajamo in jim pripravljamo teren za naprej. Krog je sklenjen. Vedno se sklene.

    Ko sem se obrnil in stopil proti veži, sem vedel, da mu je zame malo mar.

    Ena škodljiva opazka v otroštvu se spremeni v sto hromečih odmevov v odraslosti. Pomenljiva zanikanja polbogov v mladih letih rodijo večno iskanje potrditve v odraslih vrstnikih. In dvom. Večni dvom.

    Hotel sem mu tudi pokazati, da sem boljši od njega. Da sem večji od njega. Ali pa je šlo le za željo, da bi bil ponosen name? Da bi mi izrekel priznanje?

    Knausgård je v mojstrsko zastavljenih potezah, ki so samo na prvi pogled preproste, ustvaril sliko otroštva, kakršno smo v določeni meri lahko že občudovali v Christensenovih Beatlih, in jo skozi izkušene oči Karla Oveja nadgradil v pretresljivo izpovedno zgodbo o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca.

     

    O tej knjigi se bom v sredo – 17. februarja ob 18 h – v ljubljanskem Konzorciju pogovarjal z zanimivimi gosti – Borisom Cavazzo, Ano Schnabl in Suzano Zagorc.

     

    prijavite se

  • Tujec

     

    pasjeglavciMALA

    Zagrizel sem v jezik in usta mi je takoj zalil kovinski okus po krvi. Krčevito sem stiskal razmajano klopco, da me ne bi odneslo, ko se je kamion vlekel po razdrapani cesti. Pod noht kazalca desne roke se mi je zarila trska, lici so ožgale vroče solze. Hitro sem jih obrisal z rokavom, da ne bi raztrgale mojega plašča poguma, ki sem si ga nadel takoj, ko so nas natovorili. Prst sem porinil v usta, v lepljivo zmes krvi in sline, ter se ozrl po zadnjem delu kamiona.

    Bili smo nagneteni kot živina, znani obrazi, prijatelji, sosedi, znanci. Vsak se je kuhal v svoji mešanici spominov, obžalovanj, hotenj. Poraženi pogledi so švigali sem in tja ter se vedno znova ustavljali tam nekje na tleh, da bi nemara ujeli še zadnje koščke dostojanstva, ki so nam ga ukradli, razcefrali in brezbrižno raztrosili okoli kot drobtinice plesnivega kruha.

    Spredaj je zabobnelo. Po šipi, ki je ločevala voznikovo kabino od zadnjega dela tovornjaka, je pobutal pasjeglavec. Med režečimi čekani se mu je izlivala sikajoča slina, ko je z grlenim pohrkavanjem bruhal posmehljiv srd. Vse skupaj ga je zelo zabavalo.

    Nasproti mene sta sedela mati in sin. Fanta sem poznal na videz, menda je bil bratranec mojega sošolca. Mati ga je tiho opazovala in mu šla počasi z roko skozi lase. Krčevito jih je zgrabila in potegnila. Ko je zvok, kot bi nekdo razparal staro razmočeno rjuho, utihnil, je v rokah držala skalp, ki je v poltemi spominjal na tenko plast prsti, ki se je drži uvela trava. Obrnila se je proti meni. Ni imela oči, zgolj dve črni luknji, iz katerih je polzela smrdljiva sluz. Razprla je razpokane ustnice, pomolila tenek in dolg jezik iz ust ter začela lizati sokove, ki so ji tekli po obrazu. Fant je negibno sedel in se zatopljeno igral s plišastim medvedkom. Nad mojo glavo je zahreščalo. Platnena plahta tovornjaka, ki je prhutala v divjem diru, je popustila pod kremplji vej, ob katere se je drgnila, in zazevala je luknja, skozi katero so začele padati snežinke. Na moji desni je mož, v prejšnjem življenju občinski veljak, skočil na tla in se začel po vseh štirih plaziti med našimi nogami. Zazrl se je v nebo, vidno skozi pravkar nastalo luknjo, in zatulil. Počakal je nekaj trenutkov in znova zatulil. Nato se je odplazil v kot, kjer si je začel lizati roke, poraščene z zlepljenimi dlakami. Skozi luknjo je priletel črn ptič in se po treh brezglavih krožnih letih v paniki zaradi neznanega prostora zaletel v šipo. Fant z medvedkom je bil v dveh skokih pri ptiču. Zgrabil ga je z eno roko, z drugo pa se je besno otepal treh drugih, ki so mu ga hoteli izpuliti. Hlastno je vanj zaril zobe, da se je rdeče pocedilo. Pasjeglavec je na drugi strani poskakoval in ploskal in navdušeno pokimaval.

    Zaprl sem oči in si z dlanmi pokril ušesa. Začelo me je zebsti, saj sem imel na sebi samo pižamo, zato sem se v želji po topli bližini sključil. V tistem trenutku sem začutil roko, ki jo je na moje rame položil človek na levi. Obrnil sem se in ko sem znova odprl oči, sem se zavedel, da njega od vseh prisotnih poznam še najmanj. Njega, ki se je včeraj kot duh prikazal v vasi in ga je mama s presenečenim krikom sprejela odprtih rok. Njega, ki se je od nikoder pojavil pred našim pragom in nas nato še pozne ure, podmazan z rdečim vinom, proseče zalagal z zakladnico spominov, obljub in pričakovanj. Njega, ki je zjutraj, ko je v grobno tišino zarezalo glasno razbijanje po vratih, prihrumel iz mamine spalnice. Njega, ki me je kot junaški tujec z golimi rokami zavaroval po tem, ko sta mama in brat padla pod kopiti in noži pasjeglavcev. Njega, ki je zdaj sedel poleg mene in mi s svojimi napol priprtimi očmi poskušal dopovedati, da bo vse v redu, pri tem pa mi malo preveč močno stiskal in gnetel rame.

    Kamion se je ustavil tako naglo, da mi je skoraj zlomilo vrat. Zaslišali so se koraki in pri zadnjem koncu kamiona sta se pojavila pasjeglavca. S puškama sta nepotrpežljivo pomignila, naj pridemo ven. Ubogljivo smo ubogali. Vsakemu, ki je izstopil, sta nadela okove. Fantu, ki mu je iz ust molelo črno perje, sta iz rok izpulila medvedka in ga zalučala v noč. Veljaka, ki se je priplazil k novima gospodarjema, sta privezala na povodec. Po poti, ki je bila tako ozka, da smo morali capljati v gosjem redu, sta nas odgnala v globino gozda. Tujec me je še vedno držal za rame in mi od zadaj šepetal, da bo vse v redu. Da je zdaj on tu. Mene pa je samo zeblo in noge so se mi ugrezale v razmočena tla.

    V daljavi sem zagledal migetajočo se svetlobo. Ko smo se približali, sem videl, da nas na manjši jasi, ki je bila naključno posejana z baklami, čaka še pet drugih pasjeglavcev. Vsi so imeli puške in ko so nas zagledali, so se jim gobci razširili v lakomen nasmešek. Veljak je odskakljal do bližnjega drevesa na obronku jase in dvignil nogo, da bi ga označil. Takrat pa je eden od pasjeglavcev pograbil baklo in z njo začel udrihati po nič hudega slutečem veljaku. Po zraku so kot kresničke na vse strani letele iskre goreče bakle, ki so me spomnile na taborni ogenj, ob katerem smo nekoč pekli krompir in ki nas je tako prijetno grel. Je bil ta človek, ta tujec, takrat ob meni? Vprašujoče sem ga pogledal, ko so nas postavili v vrsto pred črnim breznom. Ni spregovoril, ni šepetal, ni me več držal za rame. Samo gledal me je, niti za trenutek ni odvrnil pogleda. Pasjeglavci so se zarezgetali na ves glas.

    Kdo si ti? Mar ne bi bilo bolje, da bi ostal tam, od koder si prišel? Ne želim se spominjati tvojih besed, tvojih obljub. Počasi so začeli dvigovati puške. Zebe me, še vedno čutim dotik tvoje roke. Boli me. Ne glej me. Tvoje besede so brez vrednosti. Namerili so. Zakaj si prišel? Ne gane me. S svojimi sladkimi besedami si pretental mamo in zdaj mame ni več in ti si zdaj tu in mi govoriš, da bo vse v redu, nič ne bo v redu, nikoli več, kdo si ti, ne poznam te, samo govoriš in nič ne poveš, gledaš me, v meni zdaj odmevajo samo še tvoje prazne obl— —

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

    prijavite se