Vse objave, označene odraščanje

  • Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Opolzkost je viharnost v zasebnosti vsakega izmed nas, ki pa jo svobodni znajo živeti.

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Gre za sivine, ki so obenem v ospredju in v ozadju. In v teh niansah se prepleta Italo-Francoz Libero Marsell, ki se na svoji poti, razpeti med Parizom in Milanom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, poskuša izmuzniti iz spon zgodnjega preloma družinske intime, ki ga je na krut način pahnila iz udobja nedolžnosti, ter spraviti na svet. In s svetom. Libero. Fant, ki si poskuša zaslužiti svoje ime.

    Missiroli se je lotil dobro znane in pogosto opevane zgodbe o odraščanju. Toda Missiroli je odličen pripovedovalec. Njegovi stavki se nam tako približajo, da jih brez težav sprejmemo, ne ponujajo nobenih nesmiselnih obvodov, nobene pretenciozne domišljavosti, čeprav so spretno in življenjsko podloženi z literarnimi in filmskimi nastavki, ki oplemenitijo močno in intimno zgodbo tega bildungsromana o sprva sramežljivem fantu, ki se pogrezne v mehko naslado odkrivanja spolnosti ter iz nje izplava kot človek, ki je sklenil svoj krog. In je začel biti svoje ime. Razkadili so se duhovi preteklosti, ki so mu šepetali o tisti najbolj prvinski prevari za priprtimi vrati, onkraj znanih preprog, in končno je lahko sprejel nekoliko manj hlapljivo trajnost. Postal je mož.

    Opolzkosti v zasebnosti je kratek roman, za katerega bi si želeli, da se še ne bi končal.

     

    prijavite se

  • Lars Saabye Christensen – Beatli

    Knjige o odraščanju, v angleško govorečem okolju imenovane coming-of-age zgodbe, imajo poseben čar. Samo spomnimo se na primer knjig Manj kot nič Breta Eastona Ellisa, Tek za zmajem Khaleda Hosseinija, Charliejev svet Stephena Chboskyja in ne nazadnje novele The Body Stephena Kinga. Po vseh teh literarnih predlogah so posneli tudi bolj ali manj uspešne filme in nič drugače se ni godilo tudi Beatlom iz leta 1984, ki so jih norveški bralci pred nekaj leti razglasili za svojo najljubšo knjigo in so ob trideseti obletnici dobili tudi filmsko različico.

    Beatli so za vedno. Beatli vselej minejo. Glede prvega smo v občutljivih letih sveto prepričani. Drugo spoznamo z grenkim sadežem življenja, v katerega moramo slej ko prej zagristi.

    Najlepše je čakanje ali pa najslabše, kakor se vzame. Ko se začne, se nekako tudi že neha in v daljavi se napoveduje že nekaj drugega, večjega in boljšega, hujšega in odvratnejšega. In potem se moraš spet postaviti v vrsto, se veseliti ali bati.

    Iz knjig o odraščanju veje nekaj omamno privlačnega, saj jih povezuje univerzalna rdeča nit, ki jo je brez podnapisov in dodatnih pojasnjevanj mogoče razvozlati na vseh koncih sveta. Vsem so skupne večne teme o brezpogojnem prijateljstvu, majavih ljubeznih in zlasti uporništvu, tisti razraščajoči notranji sili, ki v najstniških letih sili na plan in nam pomaga, da se postavimo na lastne noge. In ko se postavimo pokonci, lahko naprej odšepamo, mirno odkorakamo ali stečemo z odprtimi rokami. Vsi, prav vsi, se moramo prebiti čez prelaz odraščanja in ko sestopimo na drugo stran, nekateri ugotovimo, da smo tja prispeli sami. Izkušnja je osvobajajoča, vendar nemalokrat trpka. Brez žrtev ne gre.

    Štirje mladi prijatelji – Kim, Gunnar, Ola in Seb – sredi vihravih šestdesetih v Oslu čas merijo po svoje. Pomembna prelomnica v njihovih življenjih se namreč zgodi takrat, ko najpriljubljenejša glasbena skupina The Beatles izda novo ploščo. Njihova glasba jim pomeni vedno dobrodošlo oporo, njihova besedila pa zemljevid po svetu, ki se z domačih in majhnih ulic najprej preseli v širšo okolico, nato pa postaja vedno večji, vedno bolj odrasel. Odrasel svet, v katerem se za pozornost borijo novice o (ne)smiselnih vojnah, v katerem mladi spoznavajo razlike, ki nas delijo, in privlačnosti, ki nas združujejo, svet, v katerem so opojne substance tista stalnica, ki nas obenem treplja po rami in nam zadaja zaušnice, svet, v katerem iščemo ljubezen, čeprav se nam ne sanja, kaj ljubezen je, svet, ki z jasnim in glasnim neodobravanjem s prstom kaže na dolge lase, ki krasijo glave uporniških fantov.

    In ti uporniški fantje se ne dajo. Odrasli svet pritiska nanje, oni pa se branijo. Zaupajo v večnost, upe polagajo v nespremenljivost ter sanjajo. Sanjajo o svoji glasbeni skupini, sanjajo o uspehu. In predvsem verjamejo, da Beatli nikoli ne bodo razpadli. Toda z vsako novo ploščo, ki jo njihovi idoli izdajo, nevede nekaj pustijo za seboj in ko se njihova lupina počasi začne krhati in luščiti, ugotovijo, da se v življenju nekaj preprosto mora spremeniti, da postanost bivanja dobi kisik. Življenje se konča, da se lahko nadaljuje drugo.

    Vsega nisem razumel. Razmišljal sem le, razmišljal le, da je vse skupaj trajalo tako dolgo, pa vendar minilo, kot bi mignil.

    Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi.

    Knjiga je s svojimi šesto stranmi živ organizem, ki ti zleze pod kožo.

     

    prijavite se

  • Kristian Novak – Črna mati zemla

    Pretvarjanje in sodelovanje v tujem pretvarjanju omogoča, da živimo v kolikor toliko urejenem svetu.

    Preteklost. Ta izmuzljiva in zvijačna osnova, na kateri večinoma nevede gradimo svoje življenje, je naš sopotnik na zadnjem sedežu, ki nam nenehno nekaj razcepljeno šepeta in se vtihotapi v naše vedenje, kretnje, besede, ki mamijo, ukrivljajo, tolažijo, prepričujejo. Če se ne ustavimo in ozremo, se nam na trenutke dozdeva, da našo usodo, kot lutko na vrvicah, upravlja nekdo drug. In seveda to tudi počne. Toda ta nekdo drug ni neka zunanja sila, ki bi nas s svojim nevidnim prstom potiskala proti breznu. V nas samih je spletena mreža trenutkov, ki jo zakopljemo pod več plasti prijetnih spominov. In teh spominov se oklepamo. Jih obelodanimo, obešamo na veliki zvon, se z njimi postavljamo in jih vtikamo v albume. Tam spodaj, globoko pod površino, pa nekaj živi. Diha. In čaka. Potrpežljivo pričakuje ugodno priložnost, da se s kremplji prebije na plan. In ko se to zgodi, padejo vse prepreke, vsi varnostni mehanizmi, ki smo jih z leti dodelali do te mere, da smo ohranjali trhli mir. Ko se to zgodi, se zgodi preteklost.

    Črna mati zemla je zgodba o mladem pisatelju Matiji Dolenčecu, ki je po dveh dokaj uspešnih knjigah trčil ob ustvarjalni zid. To mučno stanje, ki je sprva začelo sramežljivo kukati izza skritih kotičkov in se je nato naglo razširilo še v osebno krizo, ko ga je zaradi laži in izmišljotin zapustilo dekle, ga je prisililo, da se je soočil in spopadel s svojo resnično zgodbo, ki jo je v vseh teh letih vztrajno prekrival z nedolžnimi zgodbicami o sebi. Zdaj je bilo skrivanja konec. Matija je moral nazaj, če je želel naprej. Iz relativno varnega urbanega okolja sedanjosti v temačno zavetje ruralne preteklosti, v kateri je odraščal in ki ga je zaznamovala za vedno.

    Travmatična zgodba, ki jo je Matija potlačil v sebi, se odvija v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v rodnem Medžimurju, predelu ob Muri, ki je prežet in preplavljen s strašnimi lokalnimi legendami in ga je vojna, ki se je zdivjala po velikih spremembah tranzicije, povečini obšla. Medžimurski vasici, katere dogodke drugega dela knjige spremljamo skozi Matijeve otroške oči, pa niso prizanesli niz nepojasnjenih in nedoumljivih samomorov ter smrt Matijevega očeta. Ker se Matija ni znal soočiti z dejstvom, da očeta ne bo več videl, ga je začel iskati. Pri tem pa je imel – v svojih najbolj občutljivih letih – opravka s tesno povezano skupnostjo vaških posebnežev, strašljivimi miti, majavimi in začasnimi prijateljstvi, mučno osamljenostjo ter lastnimi demoni, ki so ga skušali na vsakem koraku. Mladi Matija je bil že na pragu življenja pahnjen v naročje zla, iz katerega še sam ni vedel, ali se je izvil.

    Nagrajeni roman hrvaškega pisatelja o odraščanju je večplastna pripoved, ki se spretno poigrava s čustvi bralca. Začne se lahkotno in izjemno duhovito, kot nekakšno komično olajšanje pred tegobami, ki sledijo. Dialogi – tudi po zaslugi vrhunskega prevoda Đurđe Strsoglavec, ki je medžimurščino iznajdljivo prenesla v prekmurščino – so tako naravni, tako živi, da se ti zdi, da jih poslušaš in da se nikoli niso zgodili samo na papirju. Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze.

    Gre za tiste vrste knjigo, za katero si med branjem večkrat zaželiš, da bi jo napisal sam.

     

    prijavite se

     

  • Srce parajoče delo neizmerne globine – Dave Eggers

    srce-parajoce_oprema300dpi

    Če ne želiš, da bi drugi vedeli, da obstajaš, se lahko tudi ubiješ, saj zavzemaš prostor, porabljaš zrak.

    Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.

    Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.

    Dave je bil razklan. Razganjalo ga je. Po eni strani so ga – kadar si je kot zgarani starš privoščil nekajurni pivski izlet v neodvisnost – mučile paranoične skrbi, kako se Tophu godi pri varuški, po drugi strani pa so iz njega bruhale vse potlačene mladostno trmoglave silnice, ki so se kopičile zaradi vsiljenih razmer. To je jasno razvidno že iz samega sloga pisanja, ki kar buhti od intelektualnih domislic, po katerih avtor precej neprikrito in nesramežljivo hrepeni, ter sočnih kletvic, ki jasno nakazujejo zmerno dobro prikrito jezo in skrb, da se ne bo intelektualno izpolnil.

    Če nisi obseden sam s sabo, si verjetno dolgočasen.

    Ves čas je razpet med domačimi občutki ter pretencioznimi, celo egoističnimi nastavki. Skrbi za brata, toda v osredju je on sam. Samo on. On, ki bo nekaj dosegel. On, ki ga svet samo čaka, da bo stopil na oder. On, ki na videz skromno unovči svojo tragično zgodbo, vendar se z njo naslaja, ko se prijavi, da bi sodeloval v resničnostnem šovu. Ves čas je razdeljen. Dihotomija med domom in izpostavljenostjo, ki mu je po njegovem mnenju dana.

    Zakaj bi rad nastopal na Resničnem svetu?
    -Ker bi rad, da bi bili vsi priča moji mladosti.

    Zakaj?
    -Mar ni – prelepa?

    Delo je precej pretenciozno, vendar se v vsej tej literarni vzvišenosti avtor kljub vsemu tudi spusti na tla. Zna manipulirati z bralcem, vabi ga v svoje jezikovne pasti in pri tem ves čas sebe postavlja v ospredje. V predgovoru, ki šteje slabih petdeset strani, opozarja bralca na vse, kar sledi. Z nami vzpostavi dialog in nas poskuša prepričati, da ne gre za ceneni in večkrat prežvečeni izdelek. Seveda, saj že sam naslov nakazuje na temo, ki lahko hitro dobi vse odtenke banalnosti. In ravno to, da ne gre za še eno dobro znano zgodbo o izgubi bližnjih, nas od prve strani poskuša prepričati Eggers. Na trenutke se zdi, da se celo preveč trudi. S svojimi obrazložitvami na začetnih straneh, ko se še ne spusti v spomine, ko nas naslavlja, ne poskuša narediti ničesar drugega kot to, da se zavaruje pred morebitnimi kritikami, da preveč izkorišča čustveno noto. Da ne ustvarja ničesar novega. Zdi se, kot da se opravičuje za svoje besede in bralcu celo pove, katere strani v knjigi lahko preskoči. Pristop, ki rahlo meji na ošabno brezbrižnost, deluje dvojno – kot zanimiv, vznemirljiv in dokaj duhovit uvod v tragično zgodbo, in trdno zgrajen obrambni zid pred strupenimi puščicami kritik. Pristop, s katerim nenaklonjenim mnenjem prepričljivo zapre usta.

    Ta pristop deluje, saj v branje vnaša veliko svežine in kaže na nesporen literarni talent, ki seva iz avtorja. Gre za veren in zanimiv prikaz duha časa, obdobja, ko je bilo dovoljeno sanjati, ko mladostna naivnost še ni bila tako kaznovana, kot bi bila danes. Gre za posebno vrsto iskrenosti, ki jo bralec slej ko prej vzljubi, če prehitro ne odneha in ga Eggersov neposredni, na trenutke precej sebični slog, ne odvrne. Toda nekaj je res. Ne gre za običajno delo in knjiga ni za vsakogar. Gre za zgodbo, ki zahteva svoj čas. Potrpljenje in odprtega duha, da sprejmeš čisto vse, kar pride izpod prstov mladega pisatelja.

    In če sprejmeš vsa jezikovna odmikanja ter približevanja, če poskušaš razumeti, v kakšnem času, prostoru in okoliščinah je avtor ustvaril to delo, če mu ne nazadnje nameniš vso svojo pozornost, te čaka dokaj nepozabno literarno doživetje. Doživetje, ki navdihuje s svojo tragičnostjo, muhavostjo, neposrednostjo, iskrenostjo, zaletavostjo in mladostno vztrajnostjo pri zavzemanju sveta.
    Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.

     

    prijavite se