Vse objave, označene otroci

  • Neroda – Alexandre Seurat

    Francoski pisatelj Alexandre Seurat je že s prvencem Neroda zastavil precej ostro. V tem kratkem, dobrih sto strani obsežnem romanu ne prizanaša, ne tolaži, ne ovinkari, ampak udari naravnost. Zareže v mehko tkivo in poskrbi, da takoj zaboli tam, kjer bolečina ne more biti nič manjša od neskončnosti. Pri otrocih.

    To je grozljiva zgodba o svetu odraslih, ki se jih dotikajo jasni signali, pa jih vztrajno odrivajo na vedno razumen – a z vidika opazovalca, torej bralca, nerazumljiv – način, vedno z dodanimi izgovori in izmikanji, v šibkih poskusih, da bi vzpostavili normalno stanje, karkoli normalno že pomeni, ker nasprotno preveč boli, ker alternativa rani pridobljeno stanje vzpostavljanja miru za vsako ceno. Toda račun vedno pride. In plačati ga morajo otroci, ki se ne znajo obrniti, ne zmorejo se dvigniti, uspe jim zgolj enkraten in hipen vrisk v šumu sveta, ki ga še ne razumejo, ki jih porazi prav zato, ker so šibki in nebogljeni. To je zgodba o odraslih, ki so na cedilu pustili otroka.

    Otroka, ki je bil obdan s toliko odraslimi osebami, pa vendar je bil tako sam in osamljen. Njegova usoda je bila zapečatena, še preden je postal misel v nekom drugem, še preden je bilo prepozno, da bi mu onemogočil vstop v svet, ki mu bo obrnil hrbet. Bil je kratek krik na pomoč. Udušen z zmotnimi odzivi večjih, močnejših, bolj grozečih. Odrasli na strani odraslih. Kako samoten je to kraj za majhne.

    Zelo je mučno, ko ti odprejo vrata v ta del odraslega sveta, v katerem vladajo izgovori, tisti obrambni mehanizmi, ki varujejo pred ukrepanjem, sila neprijetnem dejanju koraka naprej, ki bi obvaroval šibkega otroka, in ne bi šlo zgolj za to, da bi v prvi vrsti pazili na ugled, na zaščito družinske celice za vsako ceno, na previdnost, ki ne pomeni nič drugega kot to, da se skriješ za zaveso in se trudiš ne slišati. Ker to je najlažje. Drugim pred noge metati zahteve po dokazih, da lahko s tem odlašaš in na hitro pometeš pod prag.

    Odrasli znamo biti odlični igralci, ko je treba zatajiti svoja lastna spotikanja, ki se jih še kako dobro zavedamo. In drugi igrajo z nami to igro širokih nasmeškov in vljudnostnih fraz, ki pomirijo, sprožijo refleksna zamahovanja. On pa že ni tak, rečejo. Samo poglejte, kako očarljiv in pozoren je. Otrok si je sam kriv, ta neroda mala. Te modrice so za tako starost nekaj povsem običajnega. In potem, kljub lažem, ki v mislih vseeno odzvanjajo nekoliko slabotno, ko v procesu racionaliziranja zmanjšaš ali celo izničiš njihovo veljavo, pride do tako želene odrešitve. Reševanje težav, če te sploh obstajajo, je položeno v roke drugih. Odgovorno prelaganje odgovornosti.

    Dokler ni prepozno.

    In potem, ko že tako ali tako pluješ v nemirnih vodah, se zaletiš še v čer spoznanja, da je otrokova ljubezen, tudi v najhujših trenutkih, tako rekoč brezmejna in vseobsegajoča – in tako slepeča, kot bi žival ujel v soju luči podivjanega avtomobila. Tako omamna, tako topla in tako znana je ta svetloba, pa vendar lahko zelo pogubna. Otrokova ljubezen do staršev je brezpogojna. Večna, neomajna. In ravno zato tako podvržena zlorabi.

    Takšne zgodbe niti niso najbolj srhljive, ker opisujejo konkretna nasilna dejanja, niti ne zato, ker temeljijo na resničnem dogodku, ampak predvsem zato, ker vedno znova razkrijejo, da se to dogaja tukaj in zdaj, v naših vrstah, našim bližnjim, svojcem, znancem, in da se ob tem počutiš tako nemočnega. Ključ je seveda v ukrepanju, toda včasih se zdi, da se v tem izginjajočem svetu tudi – ali predvsem – odrasli ne znajdemo več. In tavamo, kakor vemo in znamo.

    In če že mi, ki imamo za sabo leta, na neki točki kljub svoji zmedenosti lahko izstopimo iz brezciljnega vlaka in gremo svojo pot, otroci v obdobju, ko staršem izkazujejo svojo nesporno predanost, tega ne morejo in ne znajo. Otroci ne morejo nikamor.

    »Roman Neroda se naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier, v katerem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab.« — s platnice knjige

     

    prijavite se

  • Jesper Juul – Agresivnost: nov in nevaren tabu

    Novoromantični kulturi je uspelo odraslim naložiti breme, da morajo biti vedno ljubeznivi, prijazni, razumevajoči, blagi in nežni – zadala jim je za človeka nemogočo nalogo.

    Ta knjiga mi je nedavno prišla pod roke in je zaradi naslova vzbudila moje zanimanje. Priznam, da sem glede takšnih knjig, zlasti kar se tiče vzgoje, nekoliko skeptičen. Živimo v časih, ki niso ravno naklonjeni staršem. Preveč informacij, preveč dejavnosti, preveč strokovnjakov, ki so si v redkokateri stvari enotni, preveč ohlapnih, nasprotujočih si idej in teorij, po katerih hlastamo in grabimo v obupanih poskusih, da bi vzpostavili red, da bi zagotovili mir in bi vsi po vrsti imeli vojsko poslušnih – in pridnih – otrok. Vso to zmedenost staršev s pridom uporabljajo drugi kanali, ki nam na pladnju servirajo nove paradigme, nove realnosti in nam predstavljajo eno in edino pravo pot, pot do sreče. In zdi se, da Juul opozarja ravno na to. Da živimo v časih vsesplošne politične korektnosti, s katero je treba potlačiti vse, kar odstopa od norm družbe zmagovalcev, v kateri ni prostora za izbruhe.

    In tu nastopi agresivnost, ki jo vse prevečkrat enačimo z nasiljem. Ne znamo je opredeliti, ločiti, ne zanima nas njen izvor, je nekaj, kar je treba nemudoma odpraviti. Ker je neznanka, se je otepamo, in ker je velik vprašaj, je pospremljena z veliko mero strahu, odporom. Pred njo obračamo hrbet. Zatiskamo si oči in jo prekrivamo z edino konstanto, ki prevladuje v naših življenjih, edinim navidezno otipljivim elementom, z edino sprejeto normo, ki govori univerzalni jezik – srečo. V želji, da bi imeli sprejemljive otroke, ki služijo željam, potrebam in neuresničenim aspiracijam staršev, v nameri, da bi se poravnali z edino družbeno potjo, potlačimo vse, kar štrli, kar poskuša govoriti zase, kar kali mir.

    Agresivnost je nekaj, s čimer smo soočeni vsak dan, tudi pri otrocih. Agresivnost je gonilo, brez nje ne bi mogli narediti niti prvega koraka, agresija je tudi nekaj, s čimer otroci med drugim komunicirajo, saj še ne znajo drugače v svet prenesti vso paleto svojih občutij. Je torej val v postanem, zaspanem ribniku, je krik, ki želi biti slišan, ne udušen, je stalnica, ki terja empatijo, ne represije. Starši, in odrasli na sploh, se v teh zmedenih in razpršenih časih radi ujamemo v prevladujoče vzorce in dominantne vloge, ki nam na kratki rok nudijo varnost, na dolgi rok pa pomenijo odmik od vsega pristnega.

    Agresivnost je nujna in ni nekaj, kar bi morali odpraviti. Pomembna je za napredek, koristna je, ko jo znamo iz destruktivne smeri preusmeriti v nekaj konstruktivnega. Da pa bi to znali, potrebujemo starše – in do določene mere tudi druge, ki se ukvarjajo z vzgojo –, ki to razumejo. Ki ne tlačijo, ne odpravljajo in ne skrivajo pod plastjo umetne prijaznosti.

    Moralo bi biti jasno, pa vendarle ni, da prihodnost niso pridni in pohlevni, ampak tisti, ki so s pravim zgledom sposobni na ustrezen način izraziti vse, kar je njihovega in ne tujega.

    Juulova Agresivnost je priročnik, ampak tak, ki vendarle razkriva tisto, kar pozabljamo. Da nimamo enoznačnih čustev in da je njihova raznolikost ključna za zdrav razvoj otrok in poznejšo trdno samopodobo.

    Še nekaj citatov iz knjige:

    Tudi ženskam stoletja dolgo ni bilo dovoljeno odkrito izraziti svoje agresivnosti – to pomeni, da jim ni bilo dovoljeno na ves glas tuliti, kričati in zmerjati. In če so dobile občutek, da za partnerja niso več vredne, so namesto agresije uporabile solze. Mnoge to počnejo še danes.

    V mnogih deželah vzgoja otrok še vedno ne pomeni nič drugega, kot da odrasli otroke oblikujejo in obrezujejo kot bonsaje.

    Otroci so »žrtve«. Uporabljam izraz »žrtev«, ker želim poudariti, da sta dobro počutje in razvoj otroka v celoti odvisna od vedenja njegovih staršev ter od ozračja, kulture in čustvenih odzivov, ki jih starši zmorejo ustvariti v družini kot celoti. Vlogo imajo pri tem tudi stari starši, vzgojitelji in učitelji; ti niso nepomembni, vendar – na srečo ali nesrečo – še zdaleč nimajo tako velikega vpliva, kot ga imajo starši.

    Zdi se, da starši verjamejo, da se bodo njihovi otroci počutili vredne, če jih bodo nenehno hvalili in jim starševsko ljubezen neprenehoma oznanjali z besedami. Vendar to nikakor ne drži, ravno nasprotno: otroci ne bodo le zmedeni, morda bodo postali še dodatno agresivni.

    Otroci se najbolje učijo prek neposredne izkušnje, tako kot pravi znanstveniki. Izmislijo si neko teorijo, jo preizkušajo z eksperimenti in se iz svojih neuspehov naučijo prav toliko kot iz uspehov.

     

    prijavite se

  • Polona Kisovec – Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj?

    Otroci se takoj, ko pridejo med nas, opremijo z zakaji. Te besede, sprva toplo zahomotane v občutja in barve, jih vpeljejo v svet, ki se iz majhnega mehurčka širi, širi, širi v veliko gmoto, iz katere se usuje več vprašanj kot odgovorov. In tako je tudi prav. Samo tako se gmota kotali naprej, iz malega raste veliko, iz nebogljenega trdno.

    Toda vsi zakaji niso enaki. Nekateri so majhni, hipni, pozabljivi, drugi nas preganjajo, tretji se vedno znova izmuznejo iz rok, da zapekli v očeh. Še posebej pa zamajejo tisti z veliko začetnico, ko se bližnja, ki vpeljeta v ta neznani svet, odločita, da se bosta razšla. Takrat se v velikanski zakaj primešajo tudi gotovosti. Jazsemkriv, zaradimene, nepridna, nemaratame. In gmota se za nekaj časa neha kotaliti.

    Zgodba Polone Kisovec s čudovitimi fantazijskimi ilustracijami Marka Jordana poskuša na prijeten način vpeljati spoznanje, da se večnost, o kateri ne dvomiš, lahko tudi konča. In ne glede na to, da se razcepi na dve poti, naj bi nekaj ostalo nespremenjeno. Ljubezen do otroka.

     

    prijavite se

  • Otroci zbolijo

    Otroci zbolijo. Nemalokrat. Še toliko bolj pogosto, ko temperature zanihajo, in običajno v tistih blazno napetih trenutkih, ko nam velikim in odgovornim ljudem že tako pohaja sapa. Hudič ima mlade. In mi tudi. Ura je toliko, da se platno noči komaj začne trgati, lepka snov, ki med spanjem prijazno preprečuje, da bi tekoče in tople sanjarije o nedosegljivem dopustu odtekle skozi oči, je zdaj na poti v kopalnico klavrno zasušena na koncu uvelih trepalnic in trmasto kljubuje odpiranju vek, da bi lahko vsaj poskusili začeti z odpravljanjem škode, ki se nabere s kilometrino, ki ji včasih zmotno rečemo odraslost. Nisem jutranji človek. Zato brundam, ustnice mi trzajo, telo se mi nenaravno zvija v gube.

    Ta težka in vlažna odeja jutranjosti, ki mi svoje fantomske in odvratne vonjave privoščljivo sili v nosnice, po navadi zdrkne z mene po kakšnih pol ure, ampak pol ure je veliko. Ogromno. Nedosegljivo. Nerodno stopim na strateško postavljeno kocko, za katero se zdi, da ji je bilo vedno mesto zgolj in samo na mrzlih ploščicah kopalnice. Zaklel bi, če ne bi živel v sodobnih časih, v katerih ni gusarjev. Namesto tega obupano izdihnem in si zobe odišavim s pasto, ki ima okus po živobarvnih sadnih medvedkih. Nisem si še vstavil leč in sem pograbil napačno tubo. Meglica. Tudi prav. Če se ne motim, pasta za odrasle, tista, za katero otrok pravi, da peče, peče, peče, že od sinoči izsušena in zgrbljena leži na robu umivalnika. Ugotovitev, da me spomin še ne zapušča, me vsaj toliko poživi, da se lahko relativno normalen odpravim v otroško sobo. Seveda na poti do tja v mislih uperim pogled v nebo in si ponavljam prosimprosimprosimprosim, da bi bil otrok že oblečen. Voila! Tadam! Tudidudi šadabum!

    V sobi pa sumljiva tišina. In orjaška buba v zavetju odeje. Sedem na posteljo zraven nje, jo nalahno, kot bi se poskušal prikupiti metulju, dregnem enkrat, dvakrat. Seveda ne gre lahko. Nikoli ne gre. Da, otroci zbolijo. Nemalokrat. Včasih imajo rdeča lica, pohrkavajo nevidne lističe smirkovega papirja, tulijo za babičinem čajem, ker tvoj nima dodatnega medu in petih žlic sladkorja, od njih buhti vročina, kot se je nekoč bohotila po stanovanjskih blokih. Takrat zbolijo. Včasih pa ne veš oziroma se nagibaš k mnenju, da je vse skupaj šov, otroška prevara, v katere zanko se starši tako preprosto ujamemo. To ni nič novega. Takšna igra, v kateri starejši, vendar ne nujno pametnejši, skoraj vedno popusti, je stara vsaj toliko, kolikor časa obstaja šola.

    zbrane1

    Spomnim se takšnih temnih juter svojih let, ki bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ne več. V tistem vmesnem obdobju, ko so starši odšli v službo in sem čakal, da pride babica, sem prav tako v varni toplini odeje, da so se izza nje svetile samo moje široko odprte oči, napeto pričakoval dogodke prostega dne. Sam. No, ne povsem. Do prvega rožljanja babičinih ključev v ključavnici so mi družbo delale brezkrvne prikazni, ki so se mi režale za vrati, celotna soba je vibrirala pod težo mojega strahu, dokler se med vrati ni prikazala znana oseba, ki mi je tako čudovito zapolnila dan. Pustila mi je, da sem jo v igri, v kateri se menda ne smeš jeziti, z vrsto spretnih goljufij znova in znova premagal, hlastno sem požiral že dobro znane zgodbe iz vojne, jaz pa sem ji v zameno, kot lahko stori samo pravi pravcati otrok, nametal za lase privlečene dosežke, ki jih je z dobrohotnim nasmeškom in brez prirezanega ciničnega pogleda sprejemala, oplemenitila, vzela za svoje. To so bili trenutki, ki se jih ne da zgnesti v sivo gmoto. Ne glede na to, ali sem zares kuhal ali pa sem zakuhal bolezen. Tako da sem termometer na skrivaj prislonil k peči. Jutra so z druge – mlajše – strani videti precej bolj obetavna.

    zbrane2

    Znova dregnem zabubljeno gmoto. Obrne se in me pomenljivo pogleda. Pravi, da je vse narobe. Oh, kako je vse narobe. Jezik ji bo odpadel, blah in bleh, v glavi ima glasne bobne, slabo ji je, ampak ne toliko, da bi bruhala, vse jo boli, joj, kako jo vse boli. Vprašam to ubogo paro, če želi ostati pri meni. Delam namreč doma, v teh letih je to zanjo še nekaj dobrega, vznemirljivega. Slabotno prikima, toda oči se ji iskrijo. Kar naenkrat se ji odpre toliko brezmejnih možnosti. Rada bi bila z očijem, reče. Ni še minilo pol ure, odkar me je vrglo v ta še vedno mračni svet, toda o tisti težki, vlažni odeji ni bilo več sledu. Nasmehnem se. Saj se vendar vsega še vedno tako živo spominjam.

    Otroci zbolijo. Včasih zbolijo z namenom.

     

    prijavite se

  • Razpoke

    razpokeMALA

    V meglenem jutru se nejevoljno presedam na kuhinjskem stolu in se zavzeto pripravljam na prebujajoči se dan. Tako sem osredotočen, da se vidno polje skrči na list papirja, ki je popisan s strumnimi črkami. Ravno takšnimi, kot so mi všeč. Črnimi, resnimi. Z urejanjem misli vztrajno odplaknem bodice in trne prejšnjih dni ter pripravim teren za prihajajoče bitke, ki jih nikoli ne zmanjka. Nato zaslišim pok. Naglo dvignem glavo.

    Vidim roke in noge, ki niso v sozvočju. Vrata se odbijejo od stene, parket zaškripa. Moj mehurček se razpoči, ko se po tleh razleti vaza, ki jo je hči z roko spodnesla na svoji težko koordinirani poti. Hitro raste, misli ne dohajajo vsega tega burnega življenja, ki sili v ospredje. Pogledam izpod obrvi, v meni se nekaj kuha, že odprem usta, da bom po starševsko nekaj pripomnil, dvignem žugajoči prst, ko se ustavim. Za trenutek svet zamrzne v kraljestvu vojskujočih se misli. Nedopustno! Neodgovorno! Nepremišljeno! Razumljivo! Pričakovano! Ne! Da! Mine še nekaj trenutkov, nato končno izdiham nesmisle. Saj je vendar še otrok. Razkadijo se oblaki. Skupaj pospraviva črepinje.

    Sedim za pisalno mizo in se v zlatem popoldanskem soncu, ki me boža po hrbtu in meče dolgo senco, vneto sklanjam nad tipkovnico in nakopičene položnice. Z načetim svinčnikom med zobmi pomembno tipkam po kalkulatorju in se zelo odraslo pretvarjam, da razumem vse te kače številk, ki mi zaradi zapadlosti sikajo s papirja. Zaradi naplavin, ki so se čez dan zagozdile v mojih mislih, po tiho lajam nazaj. Nisem razpoložen. Odrasli nismo razpoloženi v pravem trenutku. Dobro razpoloženje pustimo za jutri. Nato zaslišim klicanje. Z žgočim pogledom, še vedno uprtim v te grozne, grozne številke, in izrazom, ki mi bo nekoč zapustil gube, dvignem glavo. Odzovem se na klic, ampak za devetimi gorami. Nekaj zamrmram. V smislu, odrasli se posvečamo odraslim stvarem.

    Za hip pomirjeno pomislim, da bo klicanje zamrlo, vendar ne. Še bolj vztrajno je. Zavzdihnem in pogledam tja, od koder prihaja ta glas, ki ne razume, da nisem razpoložen. Da imam pomembnejše stvari. Vedno imam pomembnejše stvari. Jutri jih morda ne bom imel, toda danes jih imam. In tam, od koder prihaja ta nepopustljivi glas, stoji hči. Na sredi sobe, z mikrofonom v roki in me gleda. Gleda toliko časa, da mi svinčnik pade iz ust. V mislih se z dlanjo usekam po čelu. Saj je še otrok. Stopim do nje, začneva predvajati glasbo, ki mi sploh ni všeč, in začneva gruliti v en glas. Nisva Montserrat Caballe in Freddie Mercury, ampak v najinem svetu sva odličen približek. Niti pomisliva ne, da bodo prišli sosedje trkat in razbijat po vratih.

    Toda odrasli svet se hitro vrne. V tem nepopustljivem svetu sebi enakih, ki v svojem hitrem toku ne dopušča in odpušča ovir, iščemo najmanjše razpoke v lepo pobarvanih vazah. Ne da bi jih zakrpali, ampak da bi vanje usmerili prst. Odrasli smo neusmiljeni do šibkosti. Igramo igro in drug drugega prepričujemo, da nismo več otroci, da je treba biti sleherni trenutek odgovoren, resen, na preži. Od pričakovanj ne odstopamo. Zdi se, da smo ujeti v tekmo neskončnih krogov, na kateri čuječe opazujemo, ali imajo sotekmovalci pravilno držo, nosijo ustrezno obutev in pravilno dihajo, pri tem pa nalašč ali nevede ne opazimo, da imamo sami odvezane vezalke. Slej ko prej stopimo nanje, da telebnemo na nos. Bolečina je kratkotrajna, na obrazu imamo še vedno v popolnih linijah izrisan nasmešek, vendar nas trga ranjen ponos, saj so v nas usmerjeni prsti. Mi smo tista razpokana vaza. In raztrgani ponos nas prisili, da se znova zaženemo v tekmo. Bolj odločni, bolj vztrajni, popolnejši.

    Pri tem pozabljamo, da smo tudi sami bili nekoč otroci. Zaplezamo se v svojevrsten paradoks. Otrokom odpuščamo, odraslemu sebi in odraslim drugim ne. Tudi nam so nekontrolirano opletale roke in noge, tudi mi smo nekoč bili Freddie Mercury in Montserrat Caballe. Pozabili smo na čudoviti svet mamljivih luž in zabavnih spotikanj ob lastne vezalke. Ker smo se sami odpovedali temu, to pričakujemo tudi od drugih. Dobra volja ni najbolja, bi danes rekel odrasli Kekec. Če smo norčavi, igrivi, iskreno naivni, nekaj že ne delamo prav. To je rezervirano za svet ljudi pod enim metrom. Svet, ki ga samo še vsake toliko časa uzremo skozi priprta vrata otroške sobe. Tega sveta za nas ni. Nam to ni več dovoljeno.

    Cinizem se mi je včasih zdela lepa beseda. Za posvečence, ki so upravičeni do njene uporabe po letih bogatih izkušenj. Cinizem kot intelektualna nadvlada, znak, da z bistrimi triki in zvijačami tekmovalce neskončnih krogov prehitevaš po levi in desni. In si pri tem zadovoljno trkaš po prsih. To je bila moja otroška igra v svetu resnih, pokončnih, zagnanih. Tako sem užival v njej, da sem o tem z žarom v očeh celo razglabljal ob razposajeni družinski večerji. Nato je od nekje spodaj nepričakovano priletelo vprašanje: Oči, kaj je to cinizem? Najprej sem razmišljal, kako bi to poznavalsko razložil, nato sem se prizanesljivo nasmehnil, hčer potrepljal po rami, ji z dlanjo šel skozi lase in odvrnil: Ne skrbi, premlada si še za to. Ko boš velika, boš že razumela. Seveda bo.

    V svetu nas, odraslih, bo to gotovo prednost. Otroci ne potrebujejo besed, da se naučijo. Po zgledih začenjajo razumeti, da morajo nekoč potlačiti to svojo razposajenost, živahnost, šibkost, nepopolno zagnanost. Vsaj navzven. In vse to zamenjati z nepopustljivostjo, resnostjo, odločnostjo. Čeprav bi bilo veliko lepše, veliko svobodnejše in okolju prijaznejše, če bi si kot odrasli drug drugemu priznali, da želimo nebrzdano skakati po lužah in da ima vsak od nas kakšno razpoko.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

     

  • En korak nazaj, dva naprej

    Peri_1505-small

    Oče sem postal z 28 leti. V današnji dobi, ko je precej modno ali neizogibno imeti otroke, ko ti odpadejo že vsi zobje in ko zgradiš že šesti prizidek na družinski hiši, ki je stala že takrat, ko še Marija Terezija ni imela šestnajstih otrok, se zdi to zelo kmalu. Če se danes ozrem, nekaj let prekmalu. Ampak takrat sem v svet starševstva zajadral s polnimi pljuči, samozavestno, poznavalsko, odločno, brez tresočih nog. Saj tako je tudi prav, ker nikoli ni primeren čas za otroke. Nikoli. Skočiš v ledeno vodo, v kateri se vsi svetovni priročniki o vzgoji, ki se jih tako krčevito oklepaš, tako ali tako zmočijo. Ostanejo zgolj zmazki na papirju. Nič te ne more pripraviti na to, kar prihaja. Če seveda odmislim praktične vaje, kako plastičnega otroka s turkizno modrimi očmi in petcentimetrskimi trepalnicami poštupaš do belega in ga zaviješ v tetra plenico.

    Ko so se mi tako pred enajstimi leti odprla vrata v popolnoma nov svet, ko je v deželo medu in mleka prijokala vesoljcu podobna štruca, sem bil en navaden zelenec. Še sam praktično otrok. Če bi hčerka takrat imela dudo, bi ji jo – ko bi (hvalabogu) spet zaspala – z napol priprtimi očmi tatinsko izmaknil in jo zadovoljno cuzal nekje v kotu in se smilil samemu sebi. Navajen sem bil, da sem imel čas zase. Ta čas je hitro izpuhtel v zrak, ko sem se izgubljal v navideznih okoljih računalniških iger, ko sem zataval v gibljive slike tisočerih obrazov in mamljivih zgodb ali dnevom kradel ure, ko sem potoval po knjižnih straneh. Dobro sem se znašel tam, kjer sem lahko skrbel samo za lastno udobje. Tam nekje zgoraj na vrhu, od koder je bil vedno lep razgled. Pa še sestopiti ni bilo treba.

    In potem je bilo kar naenkrat treba deliti čas, ki ga je vedno bolj primanjkovalo. Vedno manj ga je bilo zame, za moje potrebe, za moja ugodja. Izgubljal sem tla pod nogami, izgubljal sem se na svoji poti, po kateri sem sam tako ljubosumno stopal. Zdaj je bilo treba skrbeti tudi za drugega. Za človeka, ki je komaj prišel na svet in je že zahteval, zahteval, zahteval, zahteval. Ni bilo miru, ni bilo postanka. Svet se ni več vrtel okoli mene. Svet okoli mene je zbledel.

    Nato pa sem – sčasoma, mukotrpno, trn za trnom – začel spoznavati, da je otrok moj učitelj. Ne knjige. Ne odrasli. Otrok. Z vsemi svojimi muhami, sitnarjenjem, trmo, odprtostjo, iskrenostjo in neposrednostjo. S svojo politično nekorektnostjo. Skrinja zakladov, ki jih odkrivaš počasi, mukotrpno, trn za trnom. Otroci so igrivi, čudijo se in igrajo ter so neverjetno uglašeni s svetom okoli sebe. In zato te vedno najdejo. Najdejo te, ko se vsakič poskušaš trmasto povzpeti nazaj na znane vrhove udobja in te zvlečejo nazaj dol. Na realna tla. Daleč proč od samovšečnih vršacev ti brezsramno – pogosto prav takrat, ko si tega najmanj želiš, v družbi ljudi, v kateri si nadeneš priljubljeno masko – razkrijejo vse tiste šibke točke, ki jih z leti vztrajno prekrivaš in skrivaš. In vse tiste pomanjkljivosti, ki se jih sploh ne zavedaš. Te so najhujše. Najbolj presenetljive in boleče, ko pridejo na dan. Lekcija je težka. Zato jo ponavljam. Enkrat pogrnem, dvakrat izdelam. En korak nazaj, dva naprej.

    Učim se tudi prisluhniti. Pogosto se mi namreč zgodi, da sem z mislimi drugje, daleč stran. Takrat preklopim na avtopilota in na vztrajna otrokova vprašanja mehansko odgovarjam z ja, ja, ja in mhm, mhm, mhm. Otroka gledam, ampak ga ne vidim. Otroka slišim, vendar ga ne poslušam. Takšna igra besedne izmenjave nekaj časa traja nemoteno, gladko kot svila. Potopim se v svoj svet, svet odraslih, v katerem sta dovoljena pretvarjanje in sanjarjenje, dokler se ne zaletim v zid, ko mi otrok postavi vprašanje. Kot v šoli. Ponavljanje snovi, preverjanje, ali sem razumel povedano. Nisem. Ne vem, o čem je tekla beseda. Z blazno odraslimi stavki se poskušam izviti iz tega klobčiča majhnih pasti, vendar mi ne uspe. Nikoli mi ne uspe. Razgaljen sem. Otrok, ki še ni prestopil šolskega praga, me razkrinka. In zato ponavljam lekcijo. Učim se prisluhniti. Otrokoma, bližnjim, odraslim. En korak nazaj, dva naprej.

    Predvsem pa je življenje z otroki eno veliko odrekanje. Deliš, kar imaš. Svoje znanje, svoj čas, svoj denar, svoje udobje, svoj prestol, svoje srce. Najtežja preizkušnja življenja. Toda ta preizkušnja ti tudi največ da. Na svet okoli sebe in na ljudi ne gledaš več zgolj iz svoje perspektive, svoje realnosti, ki je pogosto zverižena, popačena, posesivna. Ko ti otroci iz dneva v dan pred noge mečejo na videz nepremostljive ovire, ki te razgalijo, te podrejo na tla, ko te izmučijo z večnimi vprašanji, ki terjajo resne odgovore, ko zahtevajo čas v trenutku, ko bi si najbolj želel biti kje drugje, se z nepredstavljivim naporom učiš potrpežljivosti. Do otrok, bližnjih, odraslih. Potrpežljivosti, iz katere se na koncu rodi empatija. Paradoksalno z odrekanjem – ko sebi iztrgaš, da bi dal drugemu – dobiš več. Odrekanje je veliko korakov nazaj. Toda še več naprej.

    Pred otroki se ne moreš skrivati. Ne moreš jih speljati na led. Lahko, ampak s tem spodrsne na ledu tudi tebi. Otroci so detektorji, ki zaznajo še tako neznatna odstopanja od tega, kar zares si. Zaznajo in sprožijo alarm. Glasen alarm, ki te ogluši. Ki te spravlja ob živce, razpoka na hitro narejene fasade. Ni sprenevedanja, ni laži. Če sem z enim otrokom občasno še lahko krajšal ovinke, brskal za bližnjicami in se trmasto oklepal starih, zguljenih navad, je bilo te za silo uglašene pesmi z drugim otrokom konec. Zdaj sem na dveh frontah. Z obrazom in hrbtom. Nikamor ne morem uiti.

    Zato mi ne preostane drugega, kot da se učim. Da ponavljam lekcije in odkrivam nove. Da grem en korak nazaj. In dva naprej.

     

    Naslovna slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

     

     

  • Pro-Tip #11 – jezikovni nasveti

     

    pro-tip_jezikovni_nasveti

     

    Danes bomo spregovorili o rabi, pri kateri nas zabolijo ušesa.

    Pogosto beremo ali poslušamo take stavke:

     

    Obiskal nas je profesor, kateri govori šest jezikov.

    To je ekipa, katera ima nekaj kakovostnih igralcev.

    Učenci, kateri so razred izdelali z odličnim uspehom, so prejeli priznanje.

     

    Raba oziralnega zaimka kateri je zastarela. Zamenjamo ga z oziralnim zaimkom ki. Toda kdaj uporabljamo kateri in kdaj ki?

    Načeloma drži, da uporabimo ki, kateri pa na primer uporabimo v teh primerih:

     

    Direktor, o katerem so veliko pisali v časopisih, je podjetje pognal v stečaj. (-> skupaj s predlogom)

    Direktor, katerega podjetje je v stečaju, je pobegnil v tujino. (-> izražanje svojilnosti)

    Kateri lahko uporabimo v redkih primerih, ko pomen ne bi bil jasen, če bi uporabili ki:

    Stric mojega prijatelja, kateri je v zaporu, je zadel na lotu. (-> če bi uporabili ki, ne bi bilo jasno, ali mislimo strica ali prijatelja).

     

    Razloge za nepravilno rabo zaimka kateri lahko iščemo na različnih koncih, običajno pa gre takšno rabo pripisati nepoznavanju slovenskega jezika oziroma prizadevanju, da bi slovenščina zvenela čim bolj pravilno, učinek pa je obraten – zveni prisiljeno.

     

    Dodatek:

    Neverjetno veliko težav povzroča tudi sklanjanje besede otroci. Zadeva se zaplete pri mestniku (PRI) in orodniku (Z/S).

    Je prav pri otrokih, pri otrocih? Se pravilno napiše z otroci ali z otroki?

    Tu je preprost nasvet, s katerim si lahko pomagate.

    Zapomnite si, da je z otroKi Križ. Tako bomo vedeli, da uporabimo besedo s »k«.

    Ker smo besedo na »k« tako že uporabili, nam ostane samo še beseda na »c«, ki jo uporabimo pri mestniku: pri otrocih.

    Če ste pri računalniku, pa tako ali tako ni težav. Odprite Amebisovo pregibanje na: http://besana.amebis.si/pregibanje/. Tu boste lahko hitro preverili sklanjanje težavnih besed, med drugim besede dno in imena George.

     

    Oglejte si še druge pro-tipe.

     

    prijavite se