Vse objave, označene otrok

  • Aleksandar Hemon – Knjiga mojih življenj

    Hemonovih petnajst avtobiografskih esejev, zbranih pod imenom Knjiga mojih življenj, je posnetek poti iz radoživega, živahnega Sarajeva prejšnjega stoletja, ki se razcepi ob razpadu Jugoslavije, spremeni v živo blato vojne, ki se je že nekaj časa izrisovala na horizontu, ter se, še vedno – in za vedno – z ostrimi kamenčki v razseljenskih čevljih, konča v Ameriki, deželi, ki obljublja zgodbe. Deželi, ki te z eno roko treplja po ramenih, z drugo ščipa v vrat.

    In Hemon ima zgodbe. Nostalgične, stvarne, surove, smešne, sveže, brutalne. Toda te zgodbe ne obljubljajo ničesar. In veliko dajo. Morda celo preveč.

    Kar precej časa sem razmišljal, ali bi o knjigi sploh kaj napisal. Nihal sem med navdušenostjo in zavračanjem, med razgaljenjem in prikrivanjem, med odprto gesto razširjenih rok in boječo stojo s hrbtom ob zid. Zgodbe bi sicer lahko vzel kot minljivo zanimivost, jedko-slastno šahovsko partijo prisiljenega naseljenca, ki pozna veliko potez, vendar je vedno za eno prekratek. Toda to bi bilo premalo. Prenagljeno. Nezadostno. Kakšne besede izbrati, ko te avtor izvrstno kratkočasi, smiselno nastavlja ogledalo in te na zadnjih straneh potolče? Kaj sporočiti naprej, ko te sprejme v svoje naročje in te na koncu pahne v prepad obupa? Kako sploh strniti misli, če skeleče utripa tisti intimni živec, ob katerega je pisatelj po velemojstrskih preigravanjih zadel z vso močjo, brez uveljavljenih olepšav?

    To so vprašanja, ki ostanejo. In te prisilijo, da jih prevetriš z vseh strani, v spoštljivi tišini. Zlasti glede sebe in z zavedanjem, da smo obdani z množico motečih šumov, s plastmi balasta in puhlih besed, ki naj bi tolažile, a poglabljajo stisko, ki naj bi dodajale, a kradejo. Nekje na pol poti se vez med zunanjim in notranjim pretrga. Ko si zunaj, ne vidiš noter. Ko si notri, vidiš ven, opaziš enosmerno reko smejočih, dobronamerno praznih, nepredstavljivo oddaljenih. In to boli. Življenju je prav malo mar za male zgodbe. Zlasti tiste, ki se ne bleščijo in zahtevajo trud.

    Knjiga mojih življenj je nekaj tako čudovitega in obenem pretresljivega, nekaj tako kompleksnega in hkrati zabavnega, nekaj tako življenjskega in istočasno zasebnega, nekaj tako pogumnega, bolečega, duhovitega, poetičnega, da povzdigne, napolni in predvsem strezni. Naposled tudi utiša.

    Je nekaj najboljšega, kar boste prebrali. In naredili zase.

     

    prijavite se

  • Ivana Sajko – Ljubezenski roman

    Ljubezenski roman hrvaške pisateljice in gledališke režiserke Ivane Sajko, katere drame so prevedene v več kot deset jezikov in uprizarjane na odrih širom sveta, je neprizanesljiv kot ena sama ponavljajoča se nesreča v ranjenem naročju od tranzicije razdejane države, od lažnih obljub razočaranega posameznika. Zgodba je kratka. Udari na zgolj dobrih stotih straneh, pa vendar se zavleče pod kožo in se kot virozna vročina raztegne v brezoblične dneve klanjanja družbi večnega trošenja, v kateri je najlažje in najhitreje mogoče poteptati dostojanstvo. Za položnice, za hrano, za otroka.

    Zdaj ve.
    Neuspeh odbija ljudi.
    Neuspeh in majhni otroci.

    Produkt takšne družbe sta mož in žena, pisatelj in igralka, ki se v svoji prekarnosti znajdeta na robu, kjer ju nova realnost zmelje in prebavi v nepomembno gmoto, ki se lahko oblikuje po željah drugih, nikoli njiju samih, in v tem nista nič posebnega, sta del toksičnega toka, v katerega so ju pahnili in v katerem zdaj hlastata za zrakom, medtem ko navznoter gnijeta od brezupa in skomercializiranega prostituiranja ter užaljeno odrivata bližino, ki se počasi oddaljuje od dosega rok.

    Ljubezen ubije takoj, ko dobi priložnost.

    V tej mlaki morata vzdrževati sebe, svoje duševno zdravje, smiselno prekrižati svoj partnerski odnos, ki preveč zlahka odmre že v zaspanem blagostanju, kaj šele v zgaranem, razčlovečenem okolju, posutem zgolj z nekaj krušnimi drobtinicami. Predvsem pa morata poskrbeti za otroka, ki ne razume, da se starša vedno bolj pogrezata v lastno slino, ki se jima od ponižnega kimanja vedno močnejšemu in brezbrižnemu svetu suši pod nogami in jima preprečuje, da bi naredila korak. Otrok ne razume, ko se starš obrne stran, zapre vrata za sabo in izlije solze predaje, ki načenjajo že tako krhke vezi. Otrok čuti le zavračanje.

    Otrok prebiva v posledicah, v njunem blatu, in ne spomni se, da to nista ista človeka, da to niso niti isti zidovi, pojma nima, da so jih nekoč podpirale knjige, ki so v gostih stebrih vznikale iz parketa in rasle vse do stropa, z lahkoto odpirale vrata, okna in vesolja, v katerih je bilo vse mogoče, brez vsakega pretiravanja, kjer je za vsako vprašanje že obstajal preverjen odgovor in kjer so za vsako iskanje že čakali cesta, sopotnik in prostor pod soncem, in kjer sta za vsako uro ljubezni lahko našla verz, ki ubija, pa tudi nešteto novih življenj za nešteto takih smrti. Potem pa sta knjige poceni razprodala, vse do zadnje, do Danteja, samo da sta se lahko najedla in potem kmalu spet postala lačna, prestrašena in osupla, ko je skozi oluščene zidove fikcije vdrl ta usrani, usrani svet.
    Brez poezije.
    Brez humorja.
    Brez dohodkov.

    V takem svetu, v katerem je en sam objem tako blizu in tako daleč, je zadušljivo, vse v njem je obsojeno na životarjenje z gotovim koncem, na katerega so z vrvico povezane nerazumljene poteze, obrambne reakcije in napadalne kretnje, nesporazumi, ki vzniknejo v pregretem vzdušju brezizhodnosti odnosa, skvarjenega s pretečenim rokom ekonomije sveta in skozi zobe izgovorjenim sporočilom, da je za prosti pad v blato kriva zgolj lastna lenoba, neumnost, neodzivnost, neprilagodljivost. Občutek krivde in glodajoča vest, ki načenjata in pokorita našo pokončnost, sta popolna.

    To je ljubezenski roman.

    Odvija se hitro, brez prestanka in postanka, kot življenje, zarito v boj za obstanek, ki zmelje počasne, neuspešne, odvečne, pozabljene. Stavki se vijejo čez cela poglavja, celo čez več strani. Ne dopuščajo vdiha. Ne dopuščajo življenja. Samo teptajo, teptajo, teptajo. Olajšanje bo morda prišlo jutri. Morda. Toda zelo verjetno ne.

    To je ljubezenski roman. Izjemno.

     

    prijavite se

  • Priden

    Kot otrok je zelo rad poslušal, da je priden. Ta beseda mu je godila do te mere, da si je ves čas prizadeval, da bi ujel njen blagodejni zven. Ko je bil deležen te edine zveličavne besede, je bilo tako, kot bi ga po glavi pobožal ves svet in ga posrkal v samo središče vsega. Nasprotno pa, ko bi jo po vseh napetih pričakovanjih moral zaslišati, v zraku pa je obvisela samo nejasna slika staršev, na kateri se je razmazalo neskladje med glasovi in pogledi, je najprej obnemel, nato pa so ga oblike solze. V takih primerih je bil poreden. Nanj se je zgrnil ves svet. In ga pokopal pod seboj. Zato si je že zelo zgodaj zadal cilj, da bo čim več prvega in praktično nič drugega. Takrat je dojel, kaj mora narediti, da bodo z njim zadovoljni.

    Rad se je igral. Veliko uric je vlagal v to, da je s kockami ustvarjal srednjeveške zgodbe, vesoljske dogodivščine in pustolovščine z dinozavri. Domišljija je bila razgibana, nikoli enaka, vedno polna. Toda nikoli se ni zaključila. Zgodbe ni bilo konec, ker je bila prekinjena. Ob prvem glasu je najprej otrpnil, potem pa razumel, da mora spustiti zaveso, da mora steči v kuhinjo, čas je za kosilo. In vedno je stekel. Vedno je pridno čakal. Vedno je bil priden. In na obrazih staršev je bil nasmešek. Starši so bili zadovoljni in zadovoljen je bil on. Vedel je, da dela prav.

    Včasih pa ni bil samo priden. O, ne. Risanje ga je izjemno veselilo. Zlasti je bil navdušen nad pobarvankami. Ko je odprl škatlo z barvicami in se je po sobi razlegel raznobarvni vonj, se je oglasila glasba sveta, s katero se je uglasil. To je imel še posebej rad, saj je na sebi čutil odobravajoče poglede, ko ni barval čez črte. Vedno znotraj meja, vedno tam, kjer je določeno. In kar je bilo še slajše, bil je dvakrat pohvaljen, ker slona ni narisal oranžnega, ampak je uporabil sivo barvico, ki jo je prej skrbno ošilil. O, ne. Včasih ni bil samo priden. Bil je dvakrat priden.

    Sčasoma je postal izredno občutljiv na svet, ki ga je osvajal s previdnimi koraki. Izostril se je zlasti njegov sluh, skozi zidove in zaprta vrata je znal slišati vse odtenke in valovne dolžine bolj ali manj pridušenih glasov, ki so prihajali iz sveta odraslih, iz ust staršev, v katere ni nikoli podvomil. In tudi ni imel razloga, da bi. Ko je slišal te glasove, ga je na trenutke postalo strah. Starši so bili zaskrbljeni, govorili so o odraslih stvareh, nemočno razpravljali o denarju, utrujenosti, ki jim je odnesla dan. Vedel je, da mora nekaj narediti. In potem je strah odtekel iz njega. Počutil se je lažjega, ko je dojel, kaj mora narediti. Ne bo omenil, da si je že dolgo časa v izložbi trgovine ogledoval kolo. Ne bo vztrajal, da želi novo žogo. Predvsem pa bo tiho kot miška, ko si bodo odrasli popoldan zaželeli počitka. Ne bo dodajal polen na ogenj. Ko bo slišal, se bo odzval. Na vprašanja bo odgovoril. Viden bo, ko bo za to potreba. In vsi naokoli bodo ploskali in navdušeno ponavljali, kako je priden. Priden, priden, priden.

    Otrok je nato zrasel. Pozabil je že, kako lepo je bilo včasih barvati vse tiste slone, kako vznemirljivo je bilo kocke zlagati v zgodbe, toda zdaj so bile v igri večje stvari. Svet je postal ogromen, razširil se je na področja, ki jih je bilo izjemno težko obvladovati. Toda vedel je, če se bo potrudil, če bo napel vse svoje sile in črpal iz vsega, kar mu je do zdaj pomagalo, da ni razburkal ravnovesja, se bo znašel. Risanje samo do črt je moral zdaj nadgraditi in do potankosti izpiliti tisto, v čemer je bil dober, in tisto, v čemer ni bil. V vsem je moral biti dober. In z vsemi je moral biti dober. Konec koncev je to že zelo dobro znal.

    Naučil se je svoje želje prilagajati željam drugih. Če se včasih niso prekrivale, je malo odvzel tu in malo dodal tam ter tako poskrbel, da se je poklopilo. Toda vedno je vzel sebi, da bi zapolnil navidezno luknjo drugje. Bil je človek, ki bi si ga vsak želel imeti za svojega, na svoji strani. Ni ga motilo to, da ga je stopnjevanje prilagajanja vedno bolj izčrpavalo, saj je vendarle doživljal naklonjene poglede, besede, misli. Imel je šesti čut za tegobe drugih. V sebi je našel rešitev za vse. Kako zelo dobro je znal ugajati.

    Toda vedno bolj drugim in vedno manj sebi.

     

    Slika: Urška Kozak

     

    prijavite se

  • Suzana Zagorc – Kaj pa vidva čakata?!

     

    Ko ti nekaj manjka, si ranljiv.

    Avtorica je napisala izpovedni roman o tem, kako imaš vse in obenem ničesar. Njena poklicna in zasebna pot je bila načrtovana do najmanjše podrobnosti, vse je potekalo po ustaljenih tirnicah nekoga, ki je že dosegel veliko. Potem pa se je ustavilo. Spoznala je, da ji v mozaiku življenja do popolne slike manjka samo še en kamenček, ki pa ga na žalost ne more vstaviti sama – otrok.

    Suzana in Andrej nista želela biti več v dvoje. Dobro jima je šlo, prehodila sta devet od desetih stopničk, zato sta se odločila, da bosta postala družina. Pred njima je bil novi projekt, za katerega sta menila, da bo ga bosta brez težav opravila. Vendar sta se boleče zmotila. Spočetje otroka po naravni, tisti najlepši poti, ni šlo, zato sta se obrnila na zdravnika specialista, ki pa ni ugotovil nobenih pomanjkljivosti. Bolj kot sta se trudila, manj je bilo upanja. Zato sta poskusila čisto vse, oklenila sta se najmanjše rešilne bilke in se lotila tudi alternativnih možnosti, ki so vključevale bioenergetike, bioresonance, razstrupljanje, refleksne terapije. Suzana se je, tako kot vsega drugega, vsake najmanjše podrobnosti lotila z največjo vnemo, postala je prava strokovnjakinja za prehrano, doma se je obdala s pravo zakladnico superživil, vendar brez učinka. Situacija je postajala vedno bolj nevzdržna, kar je pustilo tudi pečat na njunem odnosu. Suzana je vso krivdo prevzela nase in kljub temu, da sta bila na hudi preizkušnji, je bila trdno odločena, da ne bo vrgla puške v koruzo.

    Če imaš jasen cilj, je vse podrejeno temu. Cena ne igra vloge. Tudi skušnjave ne. Ko malo pokukaš v široko sfero »zdravega življenja«, te vrtinec kar posrka vase. Dna pa od nikoder. In tako je večni potrošnik ustvarjen. Mi, ki imamo cilj, močno željo, smo bolni ali nam manjka kar koli, smo najboljši potrošniki. Večni potrošniki.

    Iskrena pripoved, ki zahteva veliko poguma, saj Suzana na trenutke pokaže tudi svojo sebično plat, ki v bralčevih očeh nikakor ni prijetna, je pa v vseh pogledih človeška. Ozreš se na prehojeno pot, ki je bila do zdaj posuta s cvetjem, in ne moreš doumeti, zakaj se je zalomilo prav tebi, tvojemu urejenemu in uspešnemu življenju, drugim pa kljub neznatnemu trudu uspe v trenutku, ne da bi se jim bilo treba posvečati zdravemu načinu življenja, ne da bi načrtovali ali žrtvovali ene samcate zadeve. To se ti ne zdi pravično, zato po tihem kuhaš zamero do drugih ter se spotikaš in loviš na lastnih dvomih.

    Zgodba, kot je ta, priča o neprijetnostih, ki lahko prizadenejo vsakega od nas, vendar jih ne razkrivamo, ker se bojimo zavrnitve. Ravno zato je ta knjiga tako dobrodošla, saj nam da vpogled v zasebni poligon, na katerem lahko odkrivamo lastne slabosti in presežemo samega sebe.

    Izpovedne zgodbe, kot je ta, nam v podivjanem svetu, v katerem je ena največjih vrlin hitrost, razkrijejo, da je treba življenje spoštovati v vseh svojih oblikah in da se čisto vsega ne da načrtovati.

     

    prijavite se