Vse objave, označene peripetije

  • Knjige – 2016

    Knjige, knjige, knjige. Leto je naokoli in ko potegnem črto pod njim, lahko rečem, da je bilo v bralnem smislu znova izjemno pestro in zadovoljujoče. Dobrih knjig, sploh takih, ki so se naselile v meni in so me obogatile tako jezikovno kot osebno, ni bilo malo. Pustile so sled, po kateri je bilo vredno zapisovati misli in občutja – včasih v vročem navalu čustev, spet drugič s treznim odmikom. Nekaj je gotovo: kakovostno branje je eden od načinov, kako razumeti, da nisi sam. Branje, tako kot življenje, ni enosmerno. Je orodje za razstavljanje in sestavljanje.

    S tako popotnico bo lažje vstopiti v leto 2017, ki bo brez dvoma (vsaj bralno) zanimivo.

    Za to pa se imam predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki me vedno znova presenetijo z odličnimi knjižnimi katalogi. Mladinska knjiga in Cankarjeva založba sta s svojimi romani in modernimi klasiki trdna stalnica. Založba Sanje me je letos očarala z Roaldom Dahlom in čudovito pravljico Oscarja Wilda. Založba Modrijan mi je odprla povsem nov svet z zbirko Bralec. Beletrina pa mi je spodnesla tla pod nogami z dvema knjigama, ki sta se znašli povsem na vrhu seznama izjemnega branja.

    Prazniki so tu, zato želim nekaj tega navdušenja znova deliti tudi z vami. Tu boste našli seznam knjig, o katerih sem letos pisal, dodal pa sem tudi knjigo izjemno priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante, o kateri se bomo 18. januarja pogovarjali na Peripetijah v Konzorciju. Lani so bili Dnevi zavrženosti, letos je to Genialna prijateljica.

    Eno od teh knjig bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, če želite, jo všečkajte in delite na svojem zidu, ter seveda pod objavo napišite, katero od naštetih knjig bi imeli (če nimate Facebooka – čestitke –, pa napišite v komentar pod to objavo).

    Žrebal bom 23. decembra 2016. Pa srečno!

     

    Kristian Novak – Črna mati zemla

    Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze. …CELOTEN ZAPIS…

    Lars Saabye Christensen – Beatli

    Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi. …CELOTEN ZAPIS…

    Boštjan Gorenc – Pižama – sLOLvenski klasiki 1

    Preteklost ni bila še nikoli tako moderna in modernost ni bila še nikoli tako polikano nobel. Klasiki so v Gorencu našli svoj glas. I LOL’d. …CELOTEN ZAPIS…

    Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

    Izpovedna zgodba o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca. …CELOTEN ZAPIS…

    Oscar Wilde – Sebični velikan

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti.  …CELOTEN ZAPIS…

    Roald Dahl – VDV

    Letos septembra je bila stoletnica rojstva Roalda Dahla. Ta izjemni pisatelj, ki je oboževal čokolado in je vedno pisal na rumeni papir, je obvezen kompanjon knjižnih polic. Založba Sanje pa je zato, ker je v kina prišel Spielbergov film po Dahlovi predlogi (in ker Dahla nikoli ni dovolj), ponatisnila VDV-ja – Velikega dobrodušnega velikana – z novo čudovito naslovnico.

    Mario Vargas Llosa – Prikriti junak

    Poglavja, ki tečejo kot namazana, so prevetrena in dovolj odprta, da je v njih mogoče najti različne bistvene prvine, ki kar kličejo k razpravi in premoščajo zemljepisne razdalje. Med drugim se dotakne problematike ustoličene moške (oziroma očetovske) vloge in servilnosti žensk ter perečega vprašanja vzgoje, ki je še zlasti v teh časih prostih rok, prirojenih pravic in čezmernega udobja izjemno pereča tema. …CELOTEN ZAPIS…

    Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

    Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice. (Podarim angleško ali slovensko izdajo.) …CELOTEN ZAPIS…

    Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi. …CELOTEN ZAPIS…

    David Nicholls – Midva

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker. …CELOTEN ZAPIS…

    Goran Vojnović – Figa

    Figo je treba prebrati. Če nič drugega, že zato, ker v teh hitrih časih potrebujemo zgodbe o odnosih, ki terjajo upočasnitev ritma, da bi se lahko videli in razumeli. Figa je dovršeno delo. …CELOTEN ZAPIS…

    Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

    Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Knjiga, ki je ne gre spregledati. …CELOTEN ZAPIS…

    Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki. …CELOTEN ZAPIS…

    Alexandra Oliva – Poslednja

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? …CELOTEN ZAPIS…

    Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Toda v prvi vrsti je to odličen roman o odraščanju. …CELOTEN ZAPIS…

    Elena Ferrante – Genialna prijateljica

    Lani nas je navdušila z Dnevi zavrženosti, letos je tu prevod prve knjige neapeljskega cikla. Brez dvoma velika uspešnica.

     

    prijavite se

  • Knjižne peripetije – Moj boj – Karl Ove Knausgård

    17. februarja 2016 ob 18 h sem se v Konzorciju o tej zelo uspešni izpovedni knjigi pogovarjal z odličnimi gosti: Borisom Cavazzo, Ano Schnabl in Suzano Zagorc.

    moj boj cover3_zadnji

    moj boj 006_s

    Več o tem lahko preberete tu:

    Konzorcij.

    Moje razmišljanje o knjigi pa si lahko preberete na tej povezavi.

     

    16. marca se bomo v Konzorciju pogovarjali o enem od njegovih najboljših romanov, Kotlar, krojač, vojak, vohun, ki ga je Sovretova nagrajenka Mojca Kranjc te dni prelila v slovenski jezik. O prvi Le Carréjevi knjigi lahko preberete tukaj.

     

    prijavite se

  • John Williams – Stoner

     

    Stoner je tiste vrste knjiga, ki na vsakih nekaj let bolj ali manj po naključju zajadra na območje našega zaznavanja, in ko jo spoznamo, jo vzamemo za svojo. Precej neznani roman o profesorju angleške književnosti je izšel že leta 1965, vendar je šele pol stoletja pozneje dosegel zasluženo slavo. Knjiga je klasični roman. In vse klasične romane druži eno – pod njihovim vsakdanjim površjem migetajo, vrvijo, utripajo večne teme o človeku, ki želi najti svoj prostor pod soncem. Naj gre za včeraj, danes ali jutri.

    William Stoner je sin siromašne kmečke družine. Ko se na univerzi v Misuriju odpre oddelek za kmetijstvo, se odloči, da bo poskusil svojo srečo s študijem. Ko v drugem letniku posluša obvezno predavanje iz angleške književnosti, ga profesor vpraša, ali lahko razloži pomen Shakespearovega 73. soneta. Čarobnost verzov ga globoko prevzame, vendar mu besede, s katerimi bi razvozlal novo najdene občutke, neuporabljene obležijo na dnu duše. V njem se nekaj premakne in odpre se mu svet, ki ga do zdaj ni poznal. Odloči se, da bo zamenjal študijsko smer. Kmalu ugotovi – tudi po zaslugi drugih –, da je odkril svojo prvo in pravo ljubezen. Literaturo. Naredi magisterij in nato še doktorat. Naglo in dokaj nepremišljeno skoči v zakonski jarem, ki je zaradi soproginih čustvenih nihanj in Stonerjeve enosmerne drže od samega začetka obsojen na hranjenje po posušenih drobtinicah. Sredi tega zaletavanja v zid se jima rodi hči, ki je deležna enostranske naklonjenosti, zato vse življenje sama vleče enostranske odločitve. Okoli Stonerja se kruši svet, na njem se lomijo zakonska kopja in vanj so usmerjene zlonamerne strokovne strele, vendar mu do konca življenja – pogosto pod varno kupolo univerze, kjer pa se mu kljub vsej predanosti ne uspe prebiti više od položaja asistenta – s svojimi neomajnimi koraki uspe preplezati desetletja pod plaščem načelne pasivnosti. Ko se svetloba, ki kot v Shakespearovih vrsticah začne bledeti in izginjati s poslednjim jesenskim listom na veji, z zlatorjavimi snopi poigrava po njegovem telesu, ki se počasi umirja, se naposled le zdi, da je Stoner doumel globočine sonetnih verzov.

    Nevajen introspekcije je ugotavljal, da je preizpraševanje lastnih vzgibov težavna in rahlo odbijajoča naloga; zdelo se mu je, da samemu sebi ne more kaj dosti predočiti in da v sebi ne more kaj dosti odkriti.

    Tako reže skozi vsakdanjik zgodba Williama Stonerja, gorečnega in neoporečnega učenjaka, ljubečega in faliranega očeta, nesojenega ljubimca in zakonca z nenaklonjenimi zvezdami, figure, za katero nam Williams že uvodoma jedrnato razkrije vse poteze na šahovnici. Stoner je človek, ki mu svet v vsem svojem obstoju ne pripisuje nobene vidne vloge, ki bi zamajala tla in o kateri bi se s ponosom in vznesenostjo šušljalo po univerzitetnih hodnikih. Družba ga prenaša samo zato, ker mu je – tako kot vsem drugim igralcem, ki mu prekrižajo pot – bila primorana dodeliti prostor, omejen na nekaj korakov v levo in nekaj v desno. Od zunaj se zdi, da Stoner s svojim navideznim antijunaštvom poraženo dvigne roke in se s tem brezbrižno prepusti enakomernemu toku življenja, toda prav s svojo stoično naravnanostjo, ki je edina konstanta v njegovem življenju, in nekaj neomajnimi odločitvami, ki sicer prinesejo zgolj kratkotrajna zmagoslavja, se z leti poglobi dojemanje, ki vodi v smisel obstoja, po katerem se nemalokrat sprašuje Stoner. Smisla, kot v nekaj zunajtelesnih izkušnjah izkusi tudi Stoner, ne gre iskati v minljivih in varljivih trenutkih sreče, ampak v poglobljenem razumevanju, ki pride šele takrat, ko znaš uskladiti voljo, razum in srce. Stoner je v Williamsovih očeh veliki junak, ki kljubuje času. In Stoner je delo, ki se ga čas ne dotakne.

    V triinštiridesetem letu življenja je William Stoner dojel to, kar so drugi, mnogo mlajši, dojeli že pred njim: da oseba, ki jo ljubimo na začetku, ni oseba, ki jo ljubimo na koncu, in da ljubezen ni cilj, marveč proces, med katerim ena oseba skuša spoznati drugo.

    Čeprav je knjiga po številu strani relativno kratkega diha, pa se z zadnjo prebrano besedo ne moreš otresti veličastnega občutka, da si v enem samem zanosu prehodil dolgo pot človeka, ki se je vse od mladih nog po svojih najboljših močeh poskušal spraviti z razočaranji, se trudil vzpostaviti ravnovesje z odločnimi kompromisi, pomiriti s svojo vestjo in predvsem odkriti, v katerem kotičku utripa njegovo srce. To je pot, po kateri mnogi hodimo tudi zunaj knjižnih strani. Ali, kot se Williamsu zapiše pri koncu:

    Odprl je knjigo; in ko je to storil, knjiga ni bila več njegova.

     

    O tej čudoviti knjigi se bomo pogovarjali tudi v ljubljanskem Konzorciju v sredo, 16. decembra. Več o tem dogodku lahko preberete tukaj.

     

    prijavite se

  • Peripetije na poti 4 – The Last Rung on the Ladder

    Današnje Peripetije so nekoliko drugačne, saj predstavim zgodbo Stephena Kinga, ki NI grozljivka. Aktualna in večna. O zgodbi sem že pisal. Tokrat sem povezal še z branjem knjig.

     

    prijavite se

  • V imenu otroka – Ian McEwan

    otrok

    Roman V imenu otroka Bookerjevega nagrajenca Iana McEwana, enega najboljših sodobnih britanskih pisateljev, je jedrnata drama o odnosih, ki z izjemno spretnimi prsti tipa po razbolelih spominih in na videz zaceljenih ranah ter odkriva vse šibkosti in kreposti ljudi, ki na svoji preveč osamljeno začrtani poti sčasoma pozabijo, kje vse so vse včasih potikali in od kdaj varno krmarijo z avtopilotom. Takšni ljudje potrebujejo zunanjo pomoč, ki se včasih ponudi na najbolj neverjetnih koncih. In takšna pomoč, ki odpira oči, zbližuje, ki te sune iz ravnotežja, običajno zelo boli. Terja žrtve.

    Fiona Maye je imela veliko. Že dolgo je bila srečno poročena, v svojem poklicnem okolju družinskega prava pa se je po strmo in naglo vzpenjajoči karieri zavihtela na prestol sodnice, na katerem so jo zaradi njene zagnanosti, pronicljivosti in iznajdljivosti spoštovali. Kadar je imela pred sabo sodni spis, se je vanj zatopila z izjemno osredotočenostjo, njene sodbe so bile celovit izdelek, stkan iz premišljenih odločitev, ki so temeljile na tehtnih in človeških elementih. Toda ko je bila na vrhu, se je bila primorana spustiti. Na trdna tla.

    Doletel jo je primer sedemnajstletnega Adama, ki je zaradi verskih razlogov, bil je namreč Jehovova priča, odklanjal transfuzijo krvi, ki bi mu rešila življenje. Na njej je bilo, da odloči, ali bo ugodila tožeči stranki, bolnišnici, ki se zavzema za to, da bi nadaljevala zdravljenje, ali bo v tem kočljivem primeru pustila versko svobodo in odločila fantu v prid. Adamu so namreč manjkali še trije meseci do polnoletnosti, zato po črki zakona še ni mogel odločati o tem. Bil pa je izjemno inteligenten in se je v polnosti zavedal posledic svoje odločitve. Pognala ga bo v smrt.

    Ni mogla zatajiti olajšanja, ker je pristala na nevtralnem terenu, neporasli goljavi tujih težav.

    Da pa bi bila mera polna, jo je nenadoma na levi nogi ujel soprog, za katerega je bila sveto prepričana, da zadovoljno jadra v zakonskih vodah. Predlagal ji je nekaj tako neverjetnega, da je za trenutek otrpnila. Ko se je uspela zbrati, je naredila edino stvar, ki jo je tako samozavestno počela. Z vso silo se je vrgla v fantov primer, zakonske zadeve pa je na silo porinila na stranski tir, proč od misli. Toda bolj kot je bežala stran, bolj se je vračala. In bolj kot je poskušala ločiti službene in domače zadeve, bolj ji je postajalo jasno, da ločitve sploh ni. Znašla se je v pasti, iz katere se bo težko izvila. In če se že bo, ne bo nepoškodovana.

    Gre za roman o odločitvah, tistih težkih, mučnih in daljnosežnih, ki neizbežno zapustijo hladne hodnike sodišč in še dolgo odmevajo v srcu. Srcu, ki je zaradi ustaljenih norm in že dodobra uhojenih poti ostajalo zaprto, nevajeno dotikov. Zgodba o dveh popolnoma različnih svetovih, ki se na neki točki ujameta in nepopravljivo trčita drug ob drugega. Posledice tega pa so boleče osvobajajoče.

    Pri sedemnajstih smo gotovo vsi zagovarjali prepričanja, zaradi katerih bi bili zdaj v zadregi.

    V življenju je dovolj samo en dogodek, ki te poišče za vsemi knjigami, za vsemi pisalnimi mizami, za vsemi uradniškimi vogali, za katerimi se skrivaš pred odgovornostmi, in te povleče iz železnega oklepa, ki si ga nadeneš, da bi nemočno ubežal svojim slabostim. Medtem ko trmasto gledaš v eno smer, življenje odteka po ustaljenih strugah, ki jih sčasoma niti ne opaziš več. Nobeno življenje ni samoumevno, niti tisto, za katerega se boriš po črki zakona, niti tisto, ki se pred teboj odvija vsak dan, ko odpreš oči in ga imaš ves čas na dosegu roke, da ga velikokrat – kot neizstopajočo kuliso – nenamerno spregledaš. Ko potuješ po takih zlizanih tirnicah, te zdrami šele človek, ki se žrtvuje in leže na te tirnice. In šele takrat, skozi trnje drugih, poskušaš najti izgubljeno povezavo z razbitim življenjem. Vendar ne brez strašne cene.

    Knjiga je kratka in neposredna. Brez odvečnega moraliziranja in bralca zgrabi že na začetnih straneh. Kot vse odlične pripovedi. Je zgodba, ki bi bila brez težav lahko zgodba vsakega od nas. Zlasti tistih, ki se tako samozadostno in vase zaverovano valjamo po večletnih odnosih.

     

    prijavite se

  • Svet senc

    senceMALA

    Vsaka stopnica, ki jo je moral premagati, je zahtevala skoraj nadčloveški napor. Ograje stopnišča se je krčevito oklepal, kot da ne bi zaupal svojim nogam. Pod očmi je kot opomnik dneva nosil težke počrnele vreče, ki so ga žgale kot razpihana žerjavica. Ko se je privlekel do vhoda, je – kot vedno – želel pozvoniti, nato si je premislil, razprl suhe ustnice, kot da bi se nečesa spomnil, in v žepu pobrskal za ključi. Skoraj neslišno je odklenil vrata in vstopil.

    V stanovanju ga je pozdravila grobna tišina, ki se je z vso silo zgrnila nanj. Kot vkopan je stal na pragu predsobe in se počutil kot vsiljivec. Ko je iz kuhinje zaslišal hladilnik, kako se je stresel, in ko mu je na uho prišel zvok nožic, ki so nedaleč stran v kletki mrzlično tekale po plastičnem kolesu, si je za trenutek oddahnil. Doma sem, si je rekel.

    Ključe je odložil na porcelanast krožniček na omari za čevlje in mimo podboja vrat, na katerem je bilo več zarez z izmerjenimi centimetri, stopil v dnevno sobo. Kdove, ali ima hrček dovolj hrane, se je vprašal. Na kredenci je še vedno samevalo darilo. Plakat njemu neznane glasbene skupine. Zdaj je razmišljal, da bi ga razprl in obesil na steno, ampak se je odločil, da je preveč utrujen in da konec koncev nima smisla.

    Slekel je jakno in jo odsotno vrgel čez fotelj, da je zdrsnila na tla. Tam bo ostala, je zaključil. Vklopil je televizor, okorno in nerodno reč, na kateri se je večino časa nabiral prah, in se odpravil v kuhinjo. S čelom se je naslonil na omarico nad pultom in zavzdihnil. Kako je vse čisto, je ugotovil. Kdove, koliko časa bo trajalo, preden se bo v koritu nagrmadila posoda, preden bodo sleherno kuhinjsko površino prekrili drobtine, zgnili ostanki zelenjave, zasušen sok iztisnjene limone, razbiti koščki sanj.

    Od jutra ni poskusil ničesar užitnega razen napol postane skodelice kave, ki jo je v bolnišnični čakalnici s tresočo roko zlil vase, zato je zdaj pomislil, da bi kaj pojedel. Preveč sunkovito je odprl vrata hladilnika, da so z njih odpadli trije magneti z morskimi motivi in se raztreščili po tleh. Jutri jih bom zalepil, je pomislil, če se lepilo v tubi še ni posušilo. Ko je s pogledom ošinil notranjost hladilnika, je takoj ugotovil, da je storil napako. Notri so se očitajoče bohotili znaki zgodbe, za katero je spisal epilog. Življenjske poti, ki se je tako naglo končala. Odprto čokoladno mleko, skodelica malin s smetano, kozarec črnih oliv, načeta steklenica rdečega vina, ostanki torte z dvema svečkama.

    Želodec se mu je zavil v vozle in stekel je v kopalnico, kjer je z nogo treščil v rumeno kahlico, da je njena vsebina pljusknila na vse strani. Običajno bi zarobantil, zdaj pa se je samo z rokami uprl v umivalnik in zaprl oči. Slabost je prihajala v valovih in globoko je dihal skozi nos. Iz dnevne sobe je bilo slišati monotone zvoke poročil. Na današnjem zasedanju so sprejeli pomembne sklepe … Vse je pripravljeno za otvoritev iger … V mestu so odprli novo dvonadstropno kavarno … Na regionalni cesti je voznik osebnega avtomobila nenadoma zapeljal na nasprotni pas in čelno trčil v tovornjak, voznik preživel z nekaj praskami, sopotniki umrli … Biatlonec dosegel pomembno zmago … Jutri bo sončno in toplo.

    Oči je imel še vedno zaprte. Ni se bil pripravljen soočiti s svojim odsevom v ogledalu, zapackanem z igrivimi pikicami zobne paste in pozabljenimi kapljicami vode, z otroškim prstom povezanimi v nenavadne oblike. Ni želel videti raznobarvnih zobnih krtačk v lončku, gumic za lase, črne krtače, ki so se je še vedno držali kostanjevi lasje, vlažne brisače, ki je neporavnana visela čez radiator, gumijastih živalic, ki so kot v nemem pogovoru polkrožno obdajale odtok kadi, strumno poravnanih stekleničk orientalskih parfumov, pokvarjene straniščne tipke in ne nazadnje udomačenega pajka vitkih nog, ki je v kotu že ničkolikokrat začenjal plesti mrežo. Lahko bi vse odmislil in za vedno ostal v tem trenutku, si je dopovedoval. Toda ta trenutek je minil. Za vedno. Obrnil se je in odšel iz kopalnice. Za seboj je pustil prižgane luči, vklopljen televizor, odprt hladilnik. Hotel je uiti, toda ostal je ujet.

    Spalnica je bilo povsem novo bojišče, na katerem je kot padli velikan počivala zakonska postelja. Legel je oblečen. Obrnil se je na bok in se zastrmel v uro na nočni omarici. Rotil je minute, da bi tekle hitreje, toda niso se pustile motiti in so ga prisilile v to, da je vsak trenutek podoživel kot osebni poraz. Ko je tako naštel dvesto mučnih porazov, je od izmučenosti zaprl oči in se pogreznil v vročičen spanec.

    Nato je začutil roko. Božala ga je po čelu, licih, očeh. Nežen prst je polzel po robovih ustnic, vrat je objemala topla sapa. V desnem ušesu je zaslišal znani šepet. Naglo je odprl oči in se zravnal v postelji. Ura mu je sporočala, da je spal samo kakšnih petnajst minut. Bil je čisto pri miru. Obdajala ga je globoka smrtna tišina. Desno stran telesa je oblival vročičen pot, levo je imel nenavadno zakrčeno. Ozrl se je po sobi, ki jo je v nočnem hladu dušila trda tema. Bil je doma, vsaj to je vedel. Vse drugo se je izgubilo nekje v hladnih labirintih preteklega dne. Obhajala ga je samo nedoumljiva žalost, ki je z vseh strani hromeče pritiskala nanj in ga je zdaj, ko se je pomešala s strahotnim občutkom, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo, potisnila nazaj v posteljo. Obležal je na hrbtu. Veke, ki so še vedno nosile hudo breme nedavnih dogodkov, so se hvaležno zaprle. Vse je bilo tiho. Bil je sam. Čisto sam. Toda ko ga je vleklo na drugo stran zastora, v svet miselnih senc, je znova začutil roko. Nežen dotik. Ni odprl oči, ni se zganil. Za kaj takega ni imel več energije. Prepustil se je.

     

    Slika © Urška Kozak

     

    prijavite se

     

  • Pro-Tip #46 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    1) Pomišljaj in vezaj.

    a) Pri matematiki je znak za minus ____________ (nestični/stični)_____________ (vezaj/pomišljaj).
    b) Kadar zapišemo, da je temperatura pod lediščem, uporabimo ___________ (stični/nestični) ______________ (pomišljaj/vezaj).
    c) Josip Murn je imel pred psevdonimom _______________ (stični/nestični) ____________ (vezaj/pomišljaj)
    č) Če želimo z ločilom zapisati, da se je nekaj zgodilo v letih od 2000 do 2010, uporabimo ___________ (nestični/stični) _____________ (vezaj/pomišljaj).
    d) Kadar nas omejuje prostor in želimo s številko zapisati, da je nekdo film gledal že dvajsetkrat, uporabimo ______________ (stični/nestični) _______________ (vezaj/pomišljaj).

    Mimogrede: pomišljaj v sistemu Windows hitro zapišemo z bližnjico Alt + 0150.

    2) Kaj od tega je prav?

    a) Več let je delal v Nasi.
    b) Živel je z desetimi psmi.
    c) Merili so vsebnost vlage v drvih.
    č) Z ničemer se ni strinjal.
    d) Padal je naravnost proti tlem.

     

     

    (Od)rešitve:

    kviz6

     

     

    prijavite se

  • Pro-Tip #45 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    1) Ah, te vejice »kikokerdače«. V katerem stavku so zapisane pravilno?
    a) Kregala sta se, kot dva stara zakonca.
    b) Odprl je usta kot bi želel nekaj povedati.
    c) Medtem, ko se je pripravljala na izpit, je popila hektolitre kave.
    d) Ali boš šel z nami, ali boš počakal?
    e) Slovar je, oziroma naj bi bil, odličen pripomoček pri prevajanju.
    f) Na poroko so prišli sorodniki, prijatelji, znanci, …
    g) Kljub ostremu nasprotovanju, so po več urah le sprejeli zakon.

    2) Ah, ti odvečni presledki. Kateri primeri so pravilni?
    a) šolsko leto 2015 / 16
    b) 37º C
    c) 16 : 9
    d) 23. 11. – 5. 12. 1973
    e) Kamniško – Savinjske Alpe

    3) Ah, ti zvijačni zaimki. V katerih primerih so zapisani pravilno?
    a) Na poti domov se je ustavila še pri njemu na kavi.
    b) Pri vam v službi je vedno zabavno.
    c) K njegovemu predlogu ni bilo prav nobenih pripomb.

    4) Prepoznaj vsiljivce!
    a) V kolikor bo deževalo, bo tekma odpadla.
    b) Tekom časa bodo vsi izvedeli.
    c) Pri naslednjem neplačilu ji bodo zasegli avto.
    d) Te predpise se običajno sprejme v nekaj dneh.

    5) Določno in nedoločno. Kaj je prav?
    a) zasebni tožilec
    b) dežuren zdravnik
    c) Na sebi je imel dežen plašč.
    d) kemičen inštitut
    e) pralen stroj
    f) ves preklet dan

    6) V katerih primerih vas bo pisec teh besed gledal postrani?
    a) V pristanišče je zaplula letalonosilka. Le-ta je bila ameriška.
    b) Domačini se tega kraja dobro spominjajo. Le-tu je namreč nekoč stala pivovarna.
    c) Objavili so novi glasbeni spot Justina Bieberja (oziroma parodijo le-tega).

     

     

    (Od)rešitve:
    kviz5

    prijavite se

  • Pro-Tip #44 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    1) Kateri zapis je pravilen?
    a) Cesta Dveh cesarjev, Slovenska bistrica, Volčji potok, Novo Mesto
    b) Cesta dveh cesarjev, Slovenska bistrica, Volčji potok, Novo mesto
    c) Cesta dveh cesarjev, Slovenska Bistrica, Volčji Potok, Novo mesto
    d) Cesta Dveh cesarjev, Slovenska Bistrica, Volčji Potok, Novo Mesto

    2) Pravilno je?
    a) S stricom sva pripeljala vso blago.
    b) S stricem sva pripeljala vse blago.
    c) S stricom sva pripeljala vse blago.
    d) S stricem sva pripeljala vso blago.

    3) Veste, kaj se piše skupaj in kaj narazen? Katera od teh besed je zapisana napačno?
    a) živino zdravnik
    b) čimbolj
    c) tako imenovani
    d) novoustanovljen

    4) Otroci, otroki … Kaj od tega je pravilno?
    a) Z otroci se je bilo težko pogovarjati.
    b) O svojih otrokih je vedno lepo govoril.
    c) Med otroki je bilo prisotno rivalstvo.
    d) Nasilje nad otroci ni bilo samo plod domišljije.

    5) Če bi vas zgrabila želja po ukazovanju, kaj bi izbrali, da bi bilo pravilno?
    a) Zunaj je mrzlo. Obleči se.
    b) Povleci vrv, da bo napeta.
    c) Zelo si želi iti v kino. Ne odreči mu tega veselja.

    6) V ali U? Kaj je napisano pravilno?
    a) vplinjač
    b) usesti se
    c) useknil se je
    d) vpihnil je svečke na torti
    e) vdrlo se mu je do kolen

    7) Kako 8576 zapišemo z besedo?
    a) osemtisoč pet sto šest in sedemdeset
    b) osem tisoč petsto šestinsedemdeset
    c) osemtisoč petsto šestinsedemdeset
    d) osem tisoč petsto šest in sedemdeset

    8) Kateri oziralni zaimek »kateri/ki« je uporabljen pravilno?
    a) Naloge odbora, ki so bile do zdaj skrite, so prišle na dan.
    b) Vsi, kateri so bili na koncertu, so bili priča izjemnemu dogodku.
    c) Koča, katera je na višini dva tisoč metrov, sprejme do deset pohodnikov.

     

    kviz4

     

    prijavite se

     

     

  • Pro-Tip #43 – jezikovni nasveti

    pro-tip_jezikovni_nasveti

    Lažje, laže, težje, teže, višje više … Kako? Kaj? Kje? Zakaj? In predvsem – kdaj?

    S tem imamo vedno večje težave vsi, tudi tisti, ki se profesionalno ukvarjamo s pisnim jezikom.

    Lažje, težje, višje: pridevniki.

    Laže, teže, više: prislovi.

    Pustimo ob strani, da bi bilo treba prislove, kot so laže, teže, više, prepovedati z zakonom, ker milo rečeno bolijo oči. Dejstvo je, da tako stopnjevanje prislovov zelo pogosto uporabljamo napačno.

     

    Primer:

    A: Zakaj se bašeš s sladoledom? B: Tako mi je laže.

    Ta primer je napačen. Uporabiti bi morali pridevnik lažje. Pomagamo si lahko tako: če je v stavku pomožni glagol biti, je ob njem pridevnikne prislov.

    Prislov bi uporabili v tem primeru:

    Včasih laže molčimo.

     

    O tem sem pisal že tukaj.

     

     

    prijavite se