Vse objave, označene poezija

  • Ti si rekel – Connie Palmen

     

    Ti si rekel nizozemske pisateljice in filozofinje je dokaj presenetljiv vpogled v razmerje Sylvie Plath s Tedom Hughesom skozi njegove oči.

    Če so Teda po njeni smrti ožigosali za morilca in pošast, ki je izdal svojo družico – ta nemirni in predčasno utišani duh generacije –, pa pisateljica v liričnem razstavljanju njunega težavnega odnosa, ki je bil hkrati burnosilen in živčnodušeč, jezikovno spretno predstavi njegovo stran življenja s Sylvio Plath, njuno v težavno preteklost stkano ljubezen, ki je bila ves čas na prepihu, ki je odbijala in privlačila, nasilno božala, tlačila in osvobajala. Toda resnična osvoboditev nikoli ni zares prišla.

    Za Teda ne. Zlasti v tistem končnem trenutku nesrečnih okoliščin, ki so razgalile to, kar si je do konca življenja očital. Nemoč. Da bi ji pomagal, jo vpeljal v mir, ji zgladil brazde preteklosti.

    Sylvio so vse življenje trpinčili demoni, občasno ji je uspelo, da jih je pomirila in se je oddaljila od njih, toda vedno znova – zaradi negotovosti, ljubosumja, sovražno ljubečega odnosa z mamo, nihanj v razpoloženju – so jo povlekli nazaj pod stekleni zvon. In naposled se jim je prepustila.

    Sedla je, na plan izvlekla dva gosto popisana lista papirja – za hip sem uzrl njeno pisavo, najstniške krivulje šolarke – in nato sem se ob ameriškem naglasu soočil z njeno sliko o meni, s podobo plenilca, ki žre ženske, črnega panterja, ki jo preganja.

    »Nekega dne bo postal moja smrt.«

    »Upam, da nisi jasnovidna,« sem se pošalil, ko je končala in me plaho pogledala.

    »O, pa sem,« je povsem resno odgovorila.

    Knjiga je prepričljivo spisana kot en sam Tedov monolog, nikoli napisano pismo izpovedi o ljubezni do nemirnega glasu, ki je obupano želel biti slišan, o sebi kot nemočnemu opazovalcu, ki kljub prizadevanjem lahko stoji le ob strani. Connie Palmen je postavila oder za Hughesa in bralci smo tako dobili odlično in pretresljivo zgodbo o neulovljivi naravi odnosov, ki v svojem bistvu tako zelo privlačijo in tako zelo zarežejo.

    Bralski užitek.

     

    prijavite se

  • Jure Jakob – Hiše in drugi prosti spisi

     

    Nisem ne prvi ne zadnji na svetu, ki se mu zdi, da ima kaj povedati. A vsak, ki se mu zdi, da mora povedati kaj svojega, je kakor prvi človek na svetu. Tisto, kar vidi, je jutro. Od stvari, ki jih vidi, se še kadi.

    Jure Jakob je pesnik, ki je leta 2003 za svoj pesniški prvenec Tri postaje prejel nagrado zlata ptica. Tej zbirki pesmi so sledile še tri, leta 2006 Budnost, leta 2010 Zapuščeni kraji in leta 2013 Delci dela. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Knjiga Hiše in drugi prosti spisi je njegovo prvo prozno delo, s katerim pa se ne oddalji daleč od poezije.

    Razmišljanje je duhovno premikanje. Tako kot se mora kri po telesu, če hoče živeti, ves čas pretakati, tako se morajo misli, ki poganjajo duha, premikati.

    Avtor za svoje igrišče idej vzame domači kraj Vitanje, v katerem je preživel čarobno otroštvo, iz katerega črpa še danes. Ko iz starega meščanskega stanovanja v Ljubljani, kamor se je preselil, gleda ven proti obronkih ljubljanskega gradu, ga povleče nazaj v čase, ko je kot vedoželjni fant osvajal mogočne krošnje okoliških bukev in si jih prisvajal, ko je odkril pustolovsko iskrivost Karla Maya in jo kot poosebljeni Old Shatterhand poustvarjal z dirjanjem po okoliških travnikih, ko se je s prvim kupljenim avtomobilom pognalo do tistega trenutka komaj dobro naoljeno kolesje, ki ga je poneslo do vznožij hribov, kamor tako rad zahaja. Blegoš ga je vedno znova blagodejno sprejel v svoj objem in mu pot navzgor – zanj tudi edino sprejemljivo pot – posul z jesenskim cvetjem.

    Čas leze neskončno počasi, kadar kaj pričakuješ, in v hipu odteče, kadar kaj dočakaš.

    Vsi ti občutki, doživetja, strasti, izkušnje mu služijo kot vrelec, ki se razlije po njegovi pesniški duši in prelije na papir. Gre za niz kratkih zgodb ali spisov, ki se od lista do lista vijejo kot cvetoča spomladanska ali z vonji prepojena jesenska poezija. To so tisti občutki, ki bralca božajo tako kot prijetna toplota ob krušni peči.

    Čeprav gre za knjigo avtorju lastnih spominov, kolaž liričnih vpogledov v življenje človeka, ki mu je narava v neizmeren navdih, pa prav ti spomini, tako kot pri Proustovih magdalenicah, ki izginjajo v lipovem čaju, prikličejo vrtinec lastnih doživetij, ki se potihoma, kot šepet snega, ki v mraku zdrsne s smrekove veje, prikradejo v tvoje misli.

    Prebereš jo lahko hipoma ali počasi, kot zadnji masleni piškot v škatli, ko se prepustiš trenutkom, ki so tukaj in zdaj, hkrati pa te obdaja domačni plašč preteklosti, za katerega veš, da bo sčasoma sicer zbledel, vendar ne bo nikoli šel iz mode.

    Vsak človek hoče nekomu pripadati, obenem pa biti sam, imeti svoj mir. In ker oboje skupaj ni možno, je človek vedno v konfliktu s samim sabo.

     

    prijavite se

  • Než’na poezija – Kobrowsky

    nežna cover2

    Než’na poezija je v moj svet vstopila zadržano in z neodločnimi koraki. Košček po košček. Najprej je z mano spregovorila v slikah. Bila je tiho zgovorna. Šepet barv in svetlobe je risal rime. Brez besed. In te rime so me vabile k sebi, me nagovarjale, naj jim prisluhnem. Pridi, povedale ti bomo zgodbo. Predzgodbo.

    In v to zgodbo sem se naglo ujel. Besed še ni bilo na obzorju, toda prevzeli so me tisti bližnji občutki, da je to zgodba iz mojega sveta. Sveta, v katerem sva ti in jaz. V katerem smo vsi, ko se dva svetova združita in nas preplavijo sladostrastna doživetja, grenkovztrajna enoličnost skupne poti in odobravajoče sprejemanje nečesa, čemur pravimo tukaj in zdaj. Vse to je bilo v slikah. Vse to me je čakalo. Vse to je napovedovalo besede.

    In prišle so še besede. Besede, ki so se izlile iz barv in se skozi posebne prizmo prelomile na papir. Prav zares prelomile, saj so to besede, ki jih beremo in gledamo. Na njim lasten način. Tako kot slike. In slike in besede so postale eno. Skupna zgodba, umeščena v svet, prepleten s tako bolečo in neposredno realnostjo, da te zadene. V svet, ki je oskubljen modernih pritiklin romantičnih olepšav in ki te po prebrisanih ovinkih pripelje pod jablano, na morje, na tramvaj, iz oči v oči z zaslonom telefona, v kot, v katerem ležiš ob napol prazni steklenici rdečega in razmišljaš. O njej. O njem. Na tisti pravi romantični način, ki ti preprosto ne pusti, da bi se pretvarjal, hlinil nekaj več. Včasih je bila otročja romantika, danes, ko smo prehodili dobršen kos poti navkreber, pa je romantika zavita v vsakdanji celofan. Ne blešči se, vendar veš, da je nekaj posebnega. Ker sva za to poskrbela midva. Jaz in ti.

    podoknca copy2
    Življenje teče mimo nas in nas oplazi na tisočere načinov in to najbolj takrat, ko smo si najbolj blizu. In ko smo si najbolj blizu, smo si včasih tudi zelo daleč. V nas se mešajo spomini in trenutki okoli nas. Ljubezen ni samo vzdihovanje, bližina ni samo prijetna. In prav je tako. To, kar nas vodi naprej, je skrbno in vztrajno spletena mreža vsega, kar nas privlači in odbija, vzradosti in užalosti, zasolzi s smehom in razočaranostjo.

    Vse to je čudovito ujeto v Než’no poezijo. Poezijo, ki je nežna in Nežina. In je naša. Čisto blizu nas. Tako blizu, da je intimna, odkrita, surova, neposredna, aktualna in duhovita. Izjemno duhovita tudi v trenutkih, ki nas preplavijo z otožnostjo. In takšno je življenje. Živimo, da bi bili sami. In živimo, da bi bili skupaj. In se učimo živeti skupaj. Než’na poezija me vedno znova opomni, kako lepa je raznolikost.

    oboknu

    KUKAVCA

    Sislišala ptičkopét?
    Ku kujepela.
    Sevéda sijoslišala,
    Sejsicéudan oboknuse déla.

    Asiméla dopust, da sem si sam móral nest
    hrano do ust?

    Pesem Kukavca in slike so objavljene z dovoljenjem avtorjev. © Kobrowsky in Urška Kozak

    Več o tej čudoviti zbirki pa tukaj.

     

    prijavite se