Vse objave, označene šah

  • Aleksandar Hemon – Knjiga mojih življenj

    Hemonovih petnajst avtobiografskih esejev, zbranih pod imenom Knjiga mojih življenj, je posnetek poti iz radoživega, živahnega Sarajeva prejšnjega stoletja, ki se razcepi ob razpadu Jugoslavije, spremeni v živo blato vojne, ki se je že nekaj časa izrisovala na horizontu, ter se, še vedno – in za vedno – z ostrimi kamenčki v razseljenskih čevljih, konča v Ameriki, deželi, ki obljublja zgodbe. Deželi, ki te z eno roko treplja po ramenih, z drugo ščipa v vrat.

    In Hemon ima zgodbe. Nostalgične, stvarne, surove, smešne, sveže, brutalne. Toda te zgodbe ne obljubljajo ničesar. In veliko dajo. Morda celo preveč.

    Kar precej časa sem razmišljal, ali bi o knjigi sploh kaj napisal. Nihal sem med navdušenostjo in zavračanjem, med razgaljenjem in prikrivanjem, med odprto gesto razširjenih rok in boječo stojo s hrbtom ob zid. Zgodbe bi sicer lahko vzel kot minljivo zanimivost, jedko-slastno šahovsko partijo prisiljenega naseljenca, ki pozna veliko potez, vendar je vedno za eno prekratek. Toda to bi bilo premalo. Prenagljeno. Nezadostno. Kakšne besede izbrati, ko te avtor izvrstno kratkočasi, smiselno nastavlja ogledalo in te na zadnjih straneh potolče? Kaj sporočiti naprej, ko te sprejme v svoje naročje in te na koncu pahne v prepad obupa? Kako sploh strniti misli, če skeleče utripa tisti intimni živec, ob katerega je pisatelj po velemojstrskih preigravanjih zadel z vso močjo, brez uveljavljenih olepšav?

    To so vprašanja, ki ostanejo. In te prisilijo, da jih prevetriš z vseh strani, v spoštljivi tišini. Zlasti glede sebe in z zavedanjem, da smo obdani z množico motečih šumov, s plastmi balasta in puhlih besed, ki naj bi tolažile, a poglabljajo stisko, ki naj bi dodajale, a kradejo. Nekje na pol poti se vez med zunanjim in notranjim pretrga. Ko si zunaj, ne vidiš noter. Ko si notri, vidiš ven, opaziš enosmerno reko smejočih, dobronamerno praznih, nepredstavljivo oddaljenih. In to boli. Življenju je prav malo mar za male zgodbe. Zlasti tiste, ki se ne bleščijo in zahtevajo trud.

    Knjiga mojih življenj je nekaj tako čudovitega in obenem pretresljivega, nekaj tako kompleksnega in hkrati zabavnega, nekaj tako življenjskega in istočasno zasebnega, nekaj tako pogumnega, bolečega, duhovitega, poetičnega, da povzdigne, napolni in predvsem strezni. Naposled tudi utiša.

    Je nekaj najboljšega, kar boste prebrali. In naredili zase.

     

    prijavite se

  • Na potezi

    sah_page

    Pred nekaj dnevi sem s Tanajmlajšo igral šah. Nisem bil čisto pri stvari, kot zadnje čase pogosto nisem. Ta igra, ki je zahtevala več bližine kot hladne strategije, me je vrnila v čase, ko sem sam kot razposajeni mladenič šah igral z očetom. To je bil najin trenutek. Redko sem se umiril, ampak ko sem imel ob sobotah po kosilu pred sabo ročno izrezljane figure, je nemir izgubil bitko za prevlado.

    In to ni bila samo igra. Bila je veliko več. Ko sem premikal kmete, delal rošade in na moje presenečenje očetu, ki je prebral na tone šahovskih knjig, povzročal sive lase, sem razmišljal o borovnicah s sladkorjem, s katerimi se bom popoldne sladkal pred televizorjem, ko bo na sporedu eden od številnih gusarskih filmov, ki jih obožujem, razmišljal sem o tem, koliko pasjih bombic mi lahko raznese v rokah brez posledic, tuhtal sem, od koga lahko pred ponedeljkom prepišem domače branje, spraševal sem se, kdaj gre sestra od doma, da ji bom lahko izmaknil dragocene italijanske radirke, ki jih bom v šoli zamenjal za kaj dejansko uporabnega, nato pa sem premaknil trdnjavo, da je oče samo izustil znameniti pičmadrz. To so bile te male zmage.

    Seveda to šteje. Samo taki trenutki štejejo. Pa si jih je včasih tako težko priboriti zase.

    Začel sem pisati roman. Ne vem, kam me bo odneslo. Je pa lepo, ko po daljšem času postanih želj, ki te, pomanjkljivo negovane, nedomišljene, vendar napihnjene, uspavajo in te obtežene povlečejo s sabo v najgloblje temine, da se ne znaš in ne zmoreš več obrniti ne levo ne desno, začutiš pravo smer. V imenu vseh tistih bogatih trenutkov, ki so me sestavili do danes. In zaradi katerih tudi v teh dneh s Tanajmlajšo igram šah ter razmišljam, kdaj bo prišel čas, ko se bom samo še mučil z igro, Tanajmlajša pa bo imela v mislih vse živo in me obenem matirala. Pogledam jo v oči, da bi ji vse to nekako poskušal razložiti, ko mi nestrpno reče:

    Oči, na potezi si.

     

    prijavite se

  • Stolp

    Bil je eden tistih dni, ko niti pod razno ne pričakuješ, da boš razočaran. Temnozeleni kavč v obliki črke L, ki se je s krajšo stranico tesno prilegal bež steni s tapetnim retro vzorcem in babičinim gobelinom ter je bil zaradi mojih neumornih levjih skokov na njem na hrbtni strani izdatno ojačan, si je lahko oddahnil. Tokrat sem – kot sem bil dolg in širok – zleknjen na njem miroval. Vsake toliko sem zadovoljno pomigal s prsti na nogah, ko sem iz belo-modre skodelice imitacije kitajskega porcelana v usta nesel zvrhano žlico borovnic, na katerih se je lesketal sladkor. Nekaj posod teh slastnih gozdnih sadežev smo družinsko nabrali dan prej, v soboto. V tistih časih so bili klopi še prijaznejši in niso polnili časopisnih vrstic.

    Vrata v kuhinjo so bila odprta, da sem iz dnevne sobe lahko slišal nerazločno radijsko čebljanje. Oče si je za kuhinjsko mizo kot Rodinov Mislec podpiral brado in si enkrat olajšano, drugič nejevoljno mrmral ter je odrezavo sikal proti šahovski tabli. Zraven lesene šahovnice so bile v organiziranem neredu odprte že precej načete knjige, iz katerih je oče črpal šahovsko znanje. Ročno izrezljane figure je kimajoče vlekel po že ustaljenih poteh in neutrudno preigraval otvoritve velemojstrov. Bila je povsem običajna zgodnjepoletna nedelja. Oče se je vživljal v kožo Kasparova, Fisherja in Karpova, mami je od vsega silnega dogajanja v tristopetintridesetem delu nadaljevanke zraven mene na kavču gledala pod kožo, sestra – ki jih v tistih najstniških letih ni bila nobena koža prav – pa je v najini sobi verjetno listala po bravotih. Takšen dan mi je bil pisan na kožo. Zlasti ker so vsi pozabili, da imam še domačo nalogo.

    »… nagradno igro … prvi trije … nagrajeni … hitro pot pod noge …«

    V kuhinji je zahreščalo, ko je oče od sebe živčno in nerodno odrinil stol. Topotanje korakov. Nedelja se je prevesila v nekaj drugega, ko je jakost radia povečal do te mere, da je zvok pretrgal popoldansko omotico. Mami se je zdrznila z zasanjanim kaj, kaj?, jaz pa sem peto žlico borovnic pridržal nekje na pol poti do odprtih ust. Pomežiknil nisem. Ah, kje.

    »… ponovim. Za vse naše mlajše poslušalce urnih nog imamo danes prav posebno nagradno igro. Prvi trije, ki bodo v prestolnici prišli na kraj, na katerem se vidi vse štiri strani neba, bodo nagrajeni. Prejeli bodo Adidasove športne copate. Nagrada je mikavna, zato hitro pot pod noge. Prvi trije, ki bodo prišli tja, kjer se vidijo vse štiri strani neba …«

    Znova topotanje. Na vratih se je prikazal oče. Nekaj mi je govorilo, da bo spregovoril, saj so to s prav posebno glazuro urgentnosti napovedovale že njegove oči. Popraskal se je po bradi. Ne vem, zakaj sem pričakoval, da se bo z nje usul sladkor.

    »No, evo. Neki zate.«

    »Kaj?«

    »Ja, tole, a nisi slišal? Prvim trem dajo superge.«

    »Kako pa vejo, katere cifre?«

    »Ja, ne vem, saj ni važn. Superge so superge. Obuj se pa pejt hitr.«

    »Kam?«

    »Kako, kam? Kje se v Ljubljani vidijo vse štiri strani neba?«

    »Na gradu, po moje.«

    »Ja, no! Kje na gradu?«

    »Na stolpu!«

    »Ja, dej, hitr, hitr!«

    Živeli smo tik pod gradom, kar je imelo svoje dobre in slabe strani. Med slabe strani bi lahko prištel to, da čeprav se na silvestrovo ni bilo treba drenjati med večtisočglavo množico, da bi opazoval magični ognjemet, kot škorec nikoli nisem zdržal dlje kot do enajstih, ne glede na to, koliko so me starši ščipali, polivali z ledeno vodo ali me z navijaško sireno poskušali obdržati v budnem stanju. Preprosto vedno sem ga prespal, pa čeprav sem ga imel tik pred nosom. Oziroma nad glavo. Dobra stran vsega skupaj pa je bila, da sem z leti nabral toliko kondicije, da sem to čudo kitajske pokajoče tehnike uzrl. In nato naveličano zamahnil z roko. Seveda pa to ni bila edina dobra stran. Prav posebej prikladno je bilo tudi takrat, ko so na grajskem stolpu name čakali čisto novi športni copati. Taki, da se z njimi lahko pohvališ. Taki, da si jih neseš s sabo v posteljo. Tudi če niso tvoje cifre.

    Stekel sem. In nato tekel. Mimo priljubljene vogalne gostilne, ki je z zaprtimi polkni in nepobrisanimi vrtnimi mizami samevala, sem zavil v hrib. Zaradi vročične vneme, ki me je kot orkanski veter v hrbet vlekla naprej, prvič nisem zaznal globoke raze, ki se je v dolžini kakšnih petih metrov zažrla v steno ob poti navkreber. Od nekdaj se je govorilo, da jo je z ročko na balanci naredil podivjani motorist, ki je v zblazneli alkoholiziranosti izgubil nadzor nad motorjem, se najprej podrajsal po zidu, nato pa se na dnu raztreščil na prafaktorje. Jaz sem seveda verjel. Vedno sem verjel.

    Tekel sem naprej, mimo otroškega igrišča, na katerem se je nekaj let pozneje poškodoval moj prijatelj. Na enem od tistih igral, na katerih je mogoče nekaj metrov nad tlemi prav frajersko sedeti in poznavalsko puhati žitenke iz djutifrija, mu je nenadoma spodrsnilo, da je kot lesena dila zgrmel na hrbet. Na ploh, da je naredilo puh. Za nekaj dolgih sekund je izbuljil oči, zmanjkalo mu je sape, nam pa otroškega junaštva. Danes je živ in zdrav. Vedno spi na boku. Vsaj tako se govori. Jaz verjamem.

    Ko sem po Mačji stezi tekel mimo drevesa, na katerem sem vsako leto mami nabiral mačice, sebi pa nekaj pik, sem bil že zelo blizu cilja. Rahlo sem upočasnil, saj se mi je zdelo, da sem prvi. Ne, ni se mi zdelo, vedel sem. Zagledal sem dobro znani futuristično-socialistični rdeči kiosk, ki je lahko pomenil troje. Ali si v njem dobil hotdog, sličice za Tarzanov album ali pa karto za stolp. Stolp, na katerem so me čakale superge. Stekel sem mimo kioska.

    »Ej, kam pa ti?« je iz notranjosti kioska zakrakala postava, odeta v zelen suknjič kontrolorja, ki je zelo verjetno oddajal vonj po skladiščih in pasti za poliranje strojev. Suknjič, ne kontrolor. Čeprav …

    »Ja, veste, gospod, zgoraj, nagrada, samo prvi trije, superge dajo, po radiu povedali.« Ob avtoriteti sem vedno po malem zmrznil. To se je poznalo po glasu in stasu.

    »Karto.«

    »Ampak to je drugače … Nagradno je … Radio je zgoraj, gospod.« Seveda nisem vzel nobenega denarja s sabo. Kakšen denar, lepo prosim.

    »Kupi karto.«

    »Ampak, gospod, nimam … Stekel sem … Saj grem samo hitro gor, gospod.«

    »Ne.«

    »A vam lahko potem prinesem, gospod? Prosim. Prosim! Ne bom gledal okoli, obljubim. Samo po nagr…«

    »Ne, ne. Ne. A-a.« S kemičnim svinčnikom je trkal po križanki in me nepremično gledal, medtem ko so mu plastična očala na recept počasi lezla navzdol po mastnem nosu. Razmišljal sem, da bi naredil nekaj korakov nazaj, kot da grem domov, potem pa se kot marinec odplazil mimo težaka v zelenem, ki že dve uri panično klika kemičnega in si razbija glavo pri 4 vodoravno, stekel gor in kot prvi dobil superge. Za to bi bilo vredno iti v marico. V zapor za deset let. Ampak sem cviknil, itak, v glavi mi je zavrelo od ponižanja, na jok mi je šlo. Na koncu jezika sem imel, da ga bom povedal mami, bo že videl.

    »Prosim, saj bom hitro … Vam potem prinesem. Res, čisto res, gospod.« Samo odkimal je. Ni verjel, kot sem verjel jaz. Red mora biti, je govoril postani zrak v kiosku.

    »Mi lahko vsaj poveste, gospod, če je šel že kakšen otrok gor?«

    »Ne, nobenega nisem videl.«

    To me je navdalo s kančkom upanja, zato sem se hitro pobral nazaj dol. Mimo drevesa z mačicami, zlizanih igral, zloglasne petmetrske črte in gostilne, ki je počivala na sinočnjih lovorikah, sem smuknil nazaj domov. Napol v solzah in poln nepotrpežljive evforije, da sem mencal na mestu in lovil zrak, sem v dveh stavkih povedal celotno zgodbo in že sem imel v žepu denar za karto. Na petah sem se obrnil in zdrvel nazaj v hrib. Eye of the Tiger.

    Ko sem z jezikom do tal znova prisopihal do kioska, sem trdoglavemu križankarju pod nos zmagoslavno pomolil denar in ni mu preostalo drugega, kot da mi izroči karto. Seveda ne brez privoščljivega privihanja kotičkov ust in pokroviteljskega prha skozi nos. Toda vse to zdaj ni bilo več pomembno. Stekel sem. In tekel po rdečem polžastem stopnišču navzgor. Proti nagradi.

    Ko sem prispel na vrh in je vame bušnil veter, je bilo v trenutku vsega konec. Tam, v kotu stolpa, so stali radijska ekipa in trije mladostniki, vsak s svojo svetlomodro škatlo športnih copat v rokah. Nekaj so vneto razlagali v mikrofone in ko so me zagledali, so za hip utihnili. Jaz pa sem se delal, da jih ne vidim, da se pred mano odpira samo prekrasen pogled na mesto. Pretvarjal sem se, da sem obiskovalec. In se zazrl v oblake. Ni mi šlo več na jok.

    Kot vedno, ima vsaka stvar dobro in slabo plat. Tokrat je bila dobra ta, da sem pravilno uganil in sem dejansko lahko videl vse štiri strani neba. Slaba pa, da me je doma čakala polovica skodelice pacastih borovnic.

     

    Slika: Urška Kozak

    prijavite se