Vse objave, označene sanje

  • Dvom

     

    Po nemirnih sanjah in napol budnih nočnih premišljevanjih, ko snuješ nove podvige, ko premlevaš stavke, ne tako oddaljene strategije, ko ti v medenih minutah, ki se prelivajo iz dvoma v dvom, iz hipne vznesenosti v kljuvajoča preoblikovanja misli, po vseh teh trenutkih, ko se skrivaš pod odejo, imam rad jutranji žvenket in znane glasove, ki se prebijajo do mene skozi mlečno zaveso polsna. Tam nekje iz kuhinje prihajajo psstji in čččji in nejazbom nejazbom nejazbom. Cvrči, hrska, cinglja skoraj polna hiša. Pripravljata zajtrk.

    Gospodarice ni doma. Zgodaj je odšla od doma in za sabo pustila pridih topline, ki se kot udomačeni duh še vedno potika po kotičkih udrtine na drugi strani postelje. Rad si predstavljam, da telesni parfum oblikuje postavo. Prvič vdihnem nov dan. Na noge me povleče vonj po umešanih jajcih, sveže narezanem kruhu, vrečki čaja, ki se cedi čez rob babičine skrhane skodelice, po vseh poteh, po katerih danes ne bom stopal. Neverjetno dobre volje sem.

    Po zajtrku pustolovsko izpraznimo šparovček, vzamemo zlate, pustimo bakrene, samo tiste, ki jih ima trgovina rada. Kar bo zmanjkalo, bom dodal. Gospodarice ni. Čas je za frutabele, bajadere, iskrive poglede, iz katerih se ne moreš izviti. Samo da se oblečem. Zavijem se v šal, ker mi včasih manjka poetičnosti. Završi v rimah. Vedno znova me očara ta preprosta otroška navdušenost, ne morem se je tako zlahka navzeti. Z leti je težje, spet se vsega učiš znova. Izgubljaš se v oholih drobtinicah, ki jih trosimo okoli, neutrudno jih zobaš. Ne čutiš sitosti.

    Dan se prevesi čez polovico. Nekaj smo že naredili, veliko še čaka. Začutiš težo. Dovoliš, da te spet trga na dvoje, obletijo te nočni vetrovi. Zakaj moram jaz vedno dvomiti, nekaterim uspeva brez tega. Pripravljam kosilo, režem, sekam, točim, pijem. Nisem sam v tem. Pride ena od njiju. Prosi me, naj ji zavežem predpasnik. Tu je, mi pravi brez besed. Tu je. Moj čas je bil ponoči, naš je zdaj. Naredim se odraslega. Ne prepričam ju.

    Pridejo dobri trenutki, ki so trdna podlaga za dvome. Ti ne dajo miru. Greš naprej.

     

    prijavite se

  • Knjige – 2016

    Knjige, knjige, knjige. Leto je naokoli in ko potegnem črto pod njim, lahko rečem, da je bilo v bralnem smislu znova izjemno pestro in zadovoljujoče. Dobrih knjig, sploh takih, ki so se naselile v meni in so me obogatile tako jezikovno kot osebno, ni bilo malo. Pustile so sled, po kateri je bilo vredno zapisovati misli in občutja – včasih v vročem navalu čustev, spet drugič s treznim odmikom. Nekaj je gotovo: kakovostno branje je eden od načinov, kako razumeti, da nisi sam. Branje, tako kot življenje, ni enosmerno. Je orodje za razstavljanje in sestavljanje.

    S tako popotnico bo lažje vstopiti v leto 2017, ki bo brez dvoma (vsaj bralno) zanimivo.

    Za to pa se imam predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki me vedno znova presenetijo z odličnimi knjižnimi katalogi. Mladinska knjiga in Cankarjeva založba sta s svojimi romani in modernimi klasiki trdna stalnica. Založba Sanje me je letos očarala z Roaldom Dahlom in čudovito pravljico Oscarja Wilda. Založba Modrijan mi je odprla povsem nov svet z zbirko Bralec. Beletrina pa mi je spodnesla tla pod nogami z dvema knjigama, ki sta se znašli povsem na vrhu seznama izjemnega branja.

    Prazniki so tu, zato želim nekaj tega navdušenja znova deliti tudi z vami. Tu boste našli seznam knjig, o katerih sem letos pisal, dodal pa sem tudi knjigo izjemno priljubljene italijanske pisateljice Elene Ferrante, o kateri se bomo 18. januarja pogovarjali na Peripetijah v Konzorciju. Lani so bili Dnevi zavrženosti, letos je to Genialna prijateljica.

    Eno od teh knjig bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, če želite, jo všečkajte in delite na svojem zidu, ter seveda pod objavo napišite, katero od naštetih knjig bi imeli (če nimate Facebooka – čestitke –, pa napišite v komentar pod to objavo).

    Žrebal bom 23. decembra 2016. Pa srečno!

     

    Kristian Novak – Črna mati zemla

    Novak je napisal odlično zgodbo in čeprav se nanjo kot težka novembrska megla na Muri pogosto spušča temačna zadušljivost, te zaradi svoje skrivnostne lepote, boleče realnosti in slogovne superiornosti vabi k sebi in iz tebe izvablja skrajnosti – od krohotanja, do solz in groze. …CELOTEN ZAPIS…

    Lars Saabye Christensen – Beatli

    Beatli je zgodba o prehodu iz nedolžne mladosti v sivo odgovornost odraslosti. Je duhovita, žalostna, nostalgična, tragična, preprosta pripoved o času, ki nas vse doleti, o času odraščanja v svetu, ko vse okoli nas razganja in se upogiba. Je zgodba brez junakov, je svet, v katerem vsi iščejo svoj prostor v čudovito topli in neizprosno hladni družbi. …CELOTEN ZAPIS…

    Boštjan Gorenc – Pižama – sLOLvenski klasiki 1

    Preteklost ni bila še nikoli tako moderna in modernost ni bila še nikoli tako polikano nobel. Klasiki so v Gorencu našli svoj glas. I LOL’d. …CELOTEN ZAPIS…

    Karl Ove Knausgård – Moj boj 1

    Izpovedna zgodba o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca. …CELOTEN ZAPIS…

    Oscar Wilde – Sebični velikan

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti.  …CELOTEN ZAPIS…

    Roald Dahl – VDV

    Letos septembra je bila stoletnica rojstva Roalda Dahla. Ta izjemni pisatelj, ki je oboževal čokolado in je vedno pisal na rumeni papir, je obvezen kompanjon knjižnih polic. Založba Sanje pa je zato, ker je v kina prišel Spielbergov film po Dahlovi predlogi (in ker Dahla nikoli ni dovolj), ponatisnila VDV-ja – Velikega dobrodušnega velikana – z novo čudovito naslovnico.

    Mario Vargas Llosa – Prikriti junak

    Poglavja, ki tečejo kot namazana, so prevetrena in dovolj odprta, da je v njih mogoče najti različne bistvene prvine, ki kar kličejo k razpravi in premoščajo zemljepisne razdalje. Med drugim se dotakne problematike ustoličene moške (oziroma očetovske) vloge in servilnosti žensk ter perečega vprašanja vzgoje, ki je še zlasti v teh časih prostih rok, prirojenih pravic in čezmernega udobja izjemno pereča tema. …CELOTEN ZAPIS…

    Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

    Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice. (Podarim angleško ali slovensko izdajo.) …CELOTEN ZAPIS…

    Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi. …CELOTEN ZAPIS…

    David Nicholls – Midva

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker. …CELOTEN ZAPIS…

    Goran Vojnović – Figa

    Figo je treba prebrati. Če nič drugega, že zato, ker v teh hitrih časih potrebujemo zgodbe o odnosih, ki terjajo upočasnitev ritma, da bi se lahko videli in razumeli. Figa je dovršeno delo. …CELOTEN ZAPIS…

    Mojca Kumerdej – Kronosova žetev

    Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Knjiga, ki je ne gre spregledati. …CELOTEN ZAPIS…

    Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki. …CELOTEN ZAPIS…

    Alexandra Oliva – Poslednja

    Poslednja je zelo dobro spisana postapokaliptična zgodba, ki vleče vzporednice z McCarthyjevo Cesto in Bachmanovo (oziroma Kingovo) novelo The Running Man. Na vznemirljiv, zabaven in hkrati zelo resen način obravnava vprašanje resničnosti in njenega upogibanja. Koliko časa se zanašamo na tisto, kar nam kažejo in dopovedujejo drugi, in kdaj zaupamo tistemu, kar vidimo na lastne oči? …CELOTEN ZAPIS…

    Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Toda v prvi vrsti je to odličen roman o odraščanju. …CELOTEN ZAPIS…

    Elena Ferrante – Genialna prijateljica

    Lani nas je navdušila z Dnevi zavrženosti, letos je tu prevod prve knjige neapeljskega cikla. Brez dvoma velika uspešnica.

     

    prijavite se

  • Oscar Wilde – Sebični velikan

    Sebični velikan Oscarja Wilda, ki je nedavno izšel pri založbi Sanje, je res nekaj posebnega. In po zaslugi čudovitih ilustracij Petre Preželj tudi nekaj lepega.

    Ko se po sedmih letih velikan vrne z obiska pri prijatelju, zgrožen ugotovi, da se na njegovem čudovitem in cvetočem vrtu igrajo okoliški otroci. V njem se prebudi vročičen bes in otroke poparjen prepodi. Okoli svoje lastnine postavi neprehoden zid. Nato se v te kraje naseli zima in narava zaspi. Ko se po prihodu pomladi začne vračati tudi življenje, pa se zgodi nekaj presenetljivega. Velikan z grozo v očeh lahko samo nemočno opazuje, kako se zima z njegova vrta noče in noče posloviti. Kaj bo moral storiti, da bo njegov konec znova dobil barve?

    velikan

    Močne slike se izjemno lepo stapljajo z jasnim sporočilom širokosrčnosti in vsega pozitivnega, kar odnos odprtih rok tudi prinaša. Zgodba, ki je večna kot letni časi, zareže kot zima in odreši kot pomlad ter se na slikovit način loteva tem ljubezni, prijaznosti, nesebičnosti in tudi smrti.

    velikan2

    Knjiga je darilo. In darilo je tudi sočutje.

     

    prijavite se

  • Knjige – 2015

    Letošnje leto je bilo iz bralnega vidika precej bogato in kakovostno, saj sem zaradi predčasno izgubljenega zanimanja – ker je bila zgodba pusta, razvlečena, neživljenjska, samopašna, zlizana ali pa preprosto nisem bil v pravem razpoloženju, da bi se me dotaknila – odložil samo kakšne tri, štiri knjige. Nekoč je bilo to, da bi bolj ali manj domišljijski svet pisatelja oziroma pisateljice zapustil pred zadnjo piko, zame popolnoma nesprejemljivo. Danes to naredim brez težav. Preveč je dobrih knjig, premalo časa. Leto 2016 bo še pestrejše. Moj bralni seznam za naslednje leto je že skoraj zapolnjen.

    Za izjemne bralske priložnosti se moram predvsem zahvaliti slovenskim založbam, ki so letos poskrbele, da sem bil deležen res pestrega nabora knjig. Mladinska knjiga (in s tem tudi Cankarjeva založba) praznuje 70 let in je med drugim poskrbela za serijo sedmih jubilejnih izdaj – Muco copatarico, Butalce, Piko Nogavičko, Medvede in medvedke, Zlobčevo Ljubezen, Martina Krpana in Pesmi štirih. Založba Sanje je prestopila prag polnoletnosti in je v 18-ih letih obstoja izdala več kot 300 izjemno zanimivih knjig. Založba UMCo, ki se najbolj domače počuti v neleposlovnih vodah, je letos med drugim izdala izjemno Zgodbo človeškega telesa in Groszovo Iskanje izgubljenega človeka.

    Ker se bližajo prazniki, želim nekaj tega deliti tudi z vami. Spodaj so vse knjige, o katerih sem letos pisal, in eno od njih bom podaril nekomu od vas. Odprite to povezavo, všečkajte objavo in jo delite na svojem zidu ter napišite, katero od spodnjih knjig bi imeli.

    Srečneža izžrebam v petek, 25. decembra.

     

    Lovke – Jelka Ovaska

    Omenjeni roman ne bo postal klasika, verjamem pa, da bo popestril marsikateri večer pod odejo in z vročo čokolado pri roki. Ali pa prenekateri sončni dan ob poletni obali.

    lovke

    Minimalizem, živeti s smislom – Joshua Fields Millburn, Ryan Nicodemus

    Ena redkih materialnih stvari, ki s kopičenjem ne izgubi vrednosti in od katere lahko – če se ji posvetiš – odneseš veliko več, kot vanjo vložiš, je knjiga. Tudi ta.

    minimalizem

    Popolna akustika – Daria Bignardi

    V obdobju, ko nas preplavljajo glasni šumi, ki motijo našo komunikacijo, ovirajo medosebne stike in nas skušnjavsko odvračajo drug od drugega, je izjemno pomembno, da svoja notranja glasbila uglasimo z ljudmi, ki iščejo vez z nami in si želijo samo tega, da bi videli njihove skrbi, veselje, bolečino, strahove in dvome. Samo tako – z uigranim orkestrom – lahko dosežemo popolno akustiko.

    akustika

    Tirza – Arnon Grunberg

    To ni zgodba nobenega od nas. In to je zgodba vseh nas. Zgodba, katere besede ostajajo z nami. In hranijo zveri v nas.

    tirza

    Gulag – zgodovina sovjetskih taborišč – Anne Applebaum

    Te knjige nisem napisala zato, »da se to ne bi več ponovilo«, kakor pravi običajni kliše. To knjigo sem napisala zato, ker se bo skoraj zagotovo spet zgodilo. — Anne Applebaum

    gulag

    Mr Gwyn – Alessandro Baricco

    Predstavljajte si, da se sprehajate po precej praznih svetovih, v katerih ste sami. Ta hladen svet pa preplavlja topla svetloba. Nekaj vas muči, iščete stik s človekom, pa ga ne najdete. Želite oditi, vendar se ne premaknete, ker vam prijajo topli žarki. Izjemno berljiva postmodernistična skrivnostna zgodba, ki se bere, kot da bi jo sanjali. Česa takega še niste brali.

    gwyn

    Lica kot češnje – Nataša Konc Lorenzutti

    O smrti in življenju je treba govoriti. In brati. Smrt ni tabu. Smrt je z nami. Neločljivo povezana. Vedno je bila in vedno bo. Smrt je življenje. In je ljubezen. Ne branimo se je. In ne branimo se branja.

    lica

    Če ostanem – Gayle Forman

    Smrt ni nekaj tako tragičnega, da se ustavi svet. Smrt je nekaj, kar nas bogati. Čeprav z žalostjo v srcu. Okolje, ki nas obdaja, ni enoznačno in ko se tega zavedamo, lahko nekaj pridodamo.

    če ostanem

    Divja – Cheryl Strayed

    Knjiga za vse pustolovce, ljubitelje narave in vse tiste, ki si včasih tako močno želimo oddahniti od dirke, ki ji rečemo življenje. Poletno branje, ki je prijetno tudi pozimi. Knjiga, ki pomaga, da se zganeš. Rešitev, takšna ali drugačna, ne bo prišla sama od sebe, če si jo bomo samo želeli.

    DIVJA1

    Leon in Louise – Alex Capus

    Ko boste razmišljali, kaj spraviti v torbo, ne oklevajte. Tu sta Léon in Louise. Vzemite ju s sabo na svojo pot. In onadva vam bosta pokazala svojo. Ta pot je dolga, vendar mine izjemno hitro. Morda celo na mah.

    leon-in-louise

    Koprnjenje – Natsume Soseki

    Preprosto napisan roman je vse prej kot preprost. Je dragulj, ki se sveti že zelo dolgo. Prebija časovne in zemljepisne ovire, saj kljub besedam, skovanim v nekem drugem, oddaljenem času, govori univerzalni jezik, ki se hrani pod košato krošnjo drevesa življenja. Napaja se iz potoka srca. Srca, ki se zliva v koprnenje.

    Koprnenje

    Srce parajoče delo neizmerne globine – Dave Eggers

    Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.

    srce-parajoce_oprema300dpi

    Sviloprejka – Robert Galbraith

    Klasični kriminalni roman, tako imenovana whodunnit detektivka, pri kateri ne boste opazili, da vas je opeklo sonce, da ste zamudili poročila ob sedmih ali da vam vztrajni komar na vratu pije kri. Ugotovili pa boste dvoje: da je nekaj ur minilo kot nekaj minut in da je Rowling znova napisala uspešnico.

    svilo

    Ne premikaj se – Margaret Mazzantini

    Gre za tipični sodobni italijanski roman v slogu Popolne akustike in tudi Samotnosti praštevil, ki s provokativnim nasmeškom in mrzličnimi kremplji razodeva tiste skrite kotičke, ki jih običajno prekrivamo z debelimi sloji všečnih potez in pričakovanih dejanj. Aktualna zgodba, ki ni niti malo banalna, nam na izjemno boleč način sporoča, da so poti do srca vedno zavite, nevarne in mukotrpne.

    nepremikajse

    Švindler, špijonka in človek z bombo – Alex Capus

    Njegove zgodbe so ljubezen, tudi če ne gre za ljubezenska srečanja. Ljubezen do bližnjega, do naključnega tujca, do brezmejne in čiste znanosti, glasbe, samostojnega življenja, umetnosti. Zlasti umetnosti. Duh časa, ki je ujet v grajske sobane Capusove domišljije, je duh, za katerega ogled se splača plačati vstopnino.

    svindler-spijonka-in-clove

    Večerja – Herman Koch

    Knjiga, ki je briljantna v svoji trpkosti, roman, ki bi ga preprosto moral prebrati vsak, ki ga muči vprašanje družinske sreče. Sreče, ki vsak sleherni trenutek, ko je zavita v lahko vnetljivo vato, izgine v dimu lažnih pričakovanj in nespremenjenega, zatečenega stanja, ki ga vzdržuješ v upanju, da se ti ne bo treba ukvarjati s težavami. In jih preprosto pometeš pod preprogo. Kot moderno odgovorni starš. Toda prav v takih pogojih te težave zasujejo kot nenadni plaz.

    vecerja_press

    V imenu otroka – Ian McEwan

    Knjiga je kratka in neposredna. Brez odvečnega moraliziranja in bralca zgrabi že na začetnih straneh. Kot vse odlične pripovedi. Je zgodba, ki bi bila brez težav lahko zgodba vsakega od nas. Zlasti tistih, ki se tako samozadostno in vase zaverovano valjajo po večletnih odnosih.

    otrok

    Kaj pa vidva čakata?! – Suzana Zagorc

    Izpovedne zgodbe, kot je ta, nam v podivjanem svetu, v katerem je ena največjih vrlin hitrost, razkrijejo, da je treba življenje spoštovati v vseh svojih oblikah in da se čisto vsega ne da načrtovati.

    cakata

    Hiše in drugi prosti spisi – Jure Jakob

    Prebereš jo lahko hipoma ali počasi, kot zadnji masleni piškot v škatli, ko se prepustiš trenutkom, ki so tukaj in zdaj, hkrati pa te obdaja domačni plašč preteklosti, za katerega veš, da bo sčasoma sicer zbledel, vendar ne bo nikoli šel iz mode.

    hiše

    Bogovi brez ljudi – Hari Kunzru

    Knjiga za intuicijo ter občutke, ki vzklijejo na tleh sodobnega sveta. Mojstrsko delo.

    bogovi_brez_ljudi

    Dekle na vlaku – Paula Hawkins

    Vsi ljubitelji žanra bodo prišli na svoj račun, saj zgodba vleče in se bere hitro.

    dekle

    Dnevi zavrženosti – Elena Ferrante

    Mala zgodba, usodno ujeta v velikem delu.

    dnevi

    Krvni bratje – Ernst Haffner

    Haffner z neolepšanim slogom, ki avtentično poseže tudi v pogovorni jezik, odstira težke zavese preteklosti in nam omogoča realistični vpogled v obdobje, za katerega se zdi, da bo takšen ostal za vedno. Siv, neprizanesljiv, omejen. Pa vendar v jedru te navidezne brezizhodnosti klije seme upanja, ki današnjemu bralcu sporoča, da je vedno pot. Če se le potrudimo drug za drugega.

    krvni

    Stoner – John Williams

    Čeprav je knjiga po številu strani relativno kratkega diha, pa se z zadnjo prebrano besedo ne moreš otresti veličastnega občutka, da si v enem samem zanosu prehodil dolgo pot človeka, ki se je vse od mladih nog po svojih najboljših močeh poskušal spraviti z razočaranji, se trudil vzpostaviti ravnovesje z odločnimi kompromisi, pomiriti s svojo vestjo in predvsem odkriti, v katerem kotičku utripa njegovo srce.

    stoner

     

     

    prijavite se

  • Hari Kunzru – Bogovi brez ljudi

     

    V puščavi je vse in je nič. Je bog brez ljudi. – Honoré de Balzac

    Roman britanskega pisatelja indijskih korenin, čigar dela so prevedli že v dvajset jezikov, je prekrit s tančicami skrivnostnega magičnega realizma, ki jih kot lahen puščavski veter razpihujejo samosvoje, pa vendar usodno povezane življenjske poti ljudi iz različnih obdobij.

    Stopnja tehnološke razvitosti se je povečala, moralne zmožnosti pa ne.

    Osrednji del zgodbe, ki se nelinearno razteza čez več kot dve stoletji, se odvija v puščavi ameriškega jugozahoda pri mističnem kraju, ki spominja na tri skalnate prste. Tu se izgubi štiriletni avtistični fant Raj Matharu. Njegova starša, ki sta že tako poparjena in ranjena zaradi izzivov napornega starševstva ter dejstva, da je njuno kulturno in versko ozadje boleče drugačno, se znajdeta sredi plenilske medijske gonje. Zato se vse zlomi. In zalomi. Pobegneta v svoja svetova, toda naposled ju enigmatična in čudežna puščava znova pripelje skupaj. Tako kot druge ljudi, za katere se zdi, da jih neločljivo druži Rajevo izginotje. Slavni britanski rocker, ki iz blišča in bede pobegne v zanikrni motel na robu puščave, ljubosumni raziskovalec, ki preučuje indijanska plemena, mlada darkerska iraška begunka, ki se spoprijatelji s črnskim marincem, ostarela in vsega vajena ženska srednjih let, ki je nekoč, prav tam pod skalnatimi prsti, v izobčenem kultu iskala stik z Nezemljani, ter kojot, ki se v svoji metaforični vlogi pojavlja skozi celotno zgodbo. Kaj pomeni ta del puščave? Zakaj privablja vse te ljudi? In kaj ima to opraviti z Rajevem izginotjem? Vsi smo povezani, pa čeprav se sleherni trenutek trudimo, da ne bi bili.

    Vsaka resnica, ki je kaj vredna, je skrita, tistega, do česar se ti ni treba dokopati, ni vredno imeti.

    Roman, ki se v slogu Mitchellovega Atlasa oblakov vije skozi prostor in čas, se lepi na vse običajne energije ljudi, ki si prizadevajo, da bi svoje življenje naravnali tako, da ne bi obstali na mestu, da bi v znanem in neznanem našli smisel obstoja sredi kaotičnega drvenja, in to, kar se odlepi, za seboj vleče sled, šepet vesolj, ki so si daleč in vendarle blizu, vesolj, ki se kot razlite barve mešajo v nekaj novega, prvinsko temeljnega, nepojmljivega. Svetovi, ki jih zaradi globoko ukoreninjenih načel, predsodkov in samovšečne drže ne razumemo in nas plašijo, so nam pravzaprav veliko bližje, kot si to upamo priznati.

    Ljudje so zaradi strahu nevarni, celo kruti, saj se v svoji slepi paniki spravijo na katerega koli grešnega kozla, ki ga najdejo, raztrgajo ga na koščke, da ohranijo zgodbo, ki jo gojijo, zgodbo o tem, da je svet v svojem bistvu razumljiv.

    Kunzru nas spretno in poglobljeno vpelje za kuliso vsakodnevnega življenja in nam na svoj edinstveni način poskuša dopovedati, da miselna in čustvena svoboda leži na prostranih obzorjih, ki niso vedno razmejena z jasno črto. Če se tem prostranstvom prepustimo, če jih sprejmemo takšna, kot so, lahko naredimo korak naprej. Knjiga za intuicijo ter občutke, ki vzklijejo na tleh sodobnega sveta. Mojstrsko delo.

    Kar se je naučila, je, da je znanje, namreč pravo znanje, enako poznavanju meja, razumevanju, da ima svet v svoji srčiki, zadaj in onstran ali nad ali spod, skrivnost, ki nam je ni namenjeno doumeti. Oskrbljena s tem védenjem je prepričana, da svet, čeprav nespoznaven, ima smisel, in da bo ta smisel poskrbel, da bo na varnem in jo bo osvobodil.

    Objavljeno tudi v oktobrski številki revije Bukla.

     

    prijavite se

  • Večerja – Herman Koch

    vecerja_press

    Večerja Hermana Kocha se pravzaprav začne že na platnicah. Črno, temačno, skrivnostno zunanjost v svoji jedrnati zasnovi krasi le nekaj barve in polomljen pribor, kar zgovorno nakazuje na to, da bralca čaka precej mučna in negotova pot. Ta vabljivi minimalizem, ki se začne tukaj, na začetku, se nadaljuje tudi naprej in z natančno usmerjenimi udarci zadene bralca tam, kjer najbolj boli. Pri vprašanju vesti.

    V vseh domačih prepirih – tako kot v pretepih in vojnah – obstaja trenutek, v katerem lahko obe strani, ali pa ena od njiju, naredita korak nazaj in tako preprečita eskalacijo.

    Knjiga, kot že pove naslov, se vrti okoli glavnega dejanja, večerje v precej prefinjeni amsterdamski restavraciji, na kateri se dobijo Paul, njegova žena Claire, Paulov brat Serge in njegova žena Babette. Štirje odrasli ljudje, ki se morajo pogovoriti o otrocih. Ne bodo se pogovarjali o Kevinu, temveč o Paulovem in Clairovem sinu Michelu ter Sergeovem in Babettinem sinu Ricku. Ter posvojencu Beauju. Prizorišče jih je sprejelo odprtih rok, izpustilo pa jih ne bo tako zlahka.

    Na večerjo so namreč prišli z namenom. Zgodilo se je nekaj strašnega, nekaj nepojmljivega, nekaj, česar naj starši ne bi nikoli doživeli pri svojih otrocih. Toda, kar se je zgodilo, se je zgodilo. Zdaj je bilo na njih, da to razčistijo, da to odpravijo, kakor vedo in znajo. Vendar celotno dogajanje, ves vpogled in podrobna odstiranja spremljamo skozi Paulove oči. Paul, suspendirani učitelj zgodovine, ni navaden človek. Ni človek, ki bi ga z eno potezo lahko lahkomiselno odpravili. V svojih pogledih na celotno situacijo, zlasti ko kočljivi vetrovi zapihajo v bratovo smer, se postavlja više. Nad drugimi. Ima se za inteligentnega posameznika in na bratovo potegovanje za ministrskega predsednika gleda s povzdignjeno miselno obrvjo. Posmehuje se mu. Razmišlja stvari, ki jih sicer ne pove na glas, vendar jih nabira v sebi. In jih nabira. V tej nobel restavraciji, v kateri se na prosto mizo čaka več mesecev, njegov trenutno priljubljeni brat pa samo pomigne s prstom in že imajo najboljšo mizo pri vrtu, v kateri skrajno skopo odmerjene porcije, ki samevajo na krožnikih, odražajo vso praznino in bedo sveta, v katerem se vsi prijazno smehljajo in hihitajo z brezmadežnimi prtički na kotičkih ustnic, se zalomi. In odlomi. V tej zgodbi, kot v podobnih zgodbah povsod okoli nas, se nabere veliko jabolk pod drevesi.

    Za hip me je pogledal, tudi njegove oči so bile nekako sive, brezizrazne, zdolgočasen pogled povprečne inteligence, ki zase zmotno misli, da je »vse to že videla«.

    Otroci in starši so povezani s trdno vezjo. Včasih bi naredili vse, da se ne pretrga. In včasih, vendar vedno pogosteje, to povezavo poskušamo za silo držati z eno roko, medtem ko si z drugo zatiskamo oči. Vse naj ostane doma, vse naj ostane pod drevesom. Pa tudi če zgnije. V imenu prihodnosti rušimo sedanjost.

    Knjiga, ki se bere kot struna napeta gledališka igra, je izjemno aktualna, saj poseže na tisto področje, ki razjeda družbo v njenem bistvu – vprašanje odgovornosti in sprejemanje posledic svojih dejanj. V času, ko je nenapisani imperativ, da za vsako ceno braniš svojega otroka, je takšna zgodba, kot je pred vami, idealna za postavljanje vprašanj samemu sebi. Do kam, do katere meje, do katerega prepada bi šli z otrokom za svojim hrbtom? Kaj bi storili, če bi izvedeli, da je vaš otrok storil nekaj, kar bo skalilo vaš krhki mir, kar vam bo življenje obrnilo na glavo, če ne boste hitro ukrepali? Vprašanje prihodnosti je na tnalu. Usodni udarec je samo še vprašanje časa.

    Zgodba je kljub svoji jedrnati zasnovi izjemno razgibana in za mizo nudi dovolj prostora za bralca, ki želi prisluhniti. In če dovolj pozorno posluša, se lahko zave, da se je znašel sredi družinske dinamike, ki z vsakim hodom večerje za sabo pušča bolj umazano sled.

    To je strašljiva plat sreče: da je vse pred tabo kot odprta knjiga.

    Knjiga, ki je briljantna v svoji trpkosti, roman, ki bi ga preprosto moral prebrati vsak, ki ga muči vprašanje družinske sreče. Sreče, ki vsak sleherni trenutek, ko je zavita v lahko vnetljivo vato, izgine v dimu lažnih pričakovanj in nespremenjenega, zatečenega stanja, ki ga vzdržuješ v upanju, da se ti ne bo treba ukvarjati s težavami. In jih preprosto pometeš pod preprogo. Kot moderno odgovorni starš. Toda prav v takih pogojih te težave zasujejo kot nenadni plaz.

    Zgodba, ki stvari postavi na svoje mesto. Mojstrovina.

     

    prijavite se