Vse objave, označene smrt

  • Pokrpajmo žive – Maylis De Kerangal

    Še zdaj nisem prepričan, ali je bilo pametno, da sem po Nerodi – zgodbi, ki ne prinaša ničesar tolažilnega, ničesar, po čemer bi se lahko stegnil in s čimer bi se lahko potegnil iz živega blata, v katerega se iz besede v besedo pogrezaš – posegel po romanu francoske pisateljice Maylis de Kerangal, ki se kot zibajoče, razklano morje zdaj v hipnotično čustvenem izlivu, zdaj v kirurško natančnem izrezu loteva smrti otroka in prijatelja, ki je šele dobro začel drseti po slanostih življenja, ki je na svojih od zarjastega morja razpokanih ustnicah použil zgolj nekaj sladkih kapljic svobode, brezmejnih možnosti, vrtinca ljubezni. Roman Pokrpajmo žive te pokosi kot največji val. Toda kljub vsej njegovi teži je v njem veliko lepega.

    Zgodba je sila preprosta. Dvajsetletni Simon po avtomobilski nesreči, ki se je zgodila v utrujenih minutah po drznem, zgodnje jutranjem deskanju, niha med življenjem in smrtjo, v spokojnem prostoru, ki še dopušča nekaj upanja. Toda ko ga pripeljejo v bolnišnico, poti nazaj ni več. Škoda je nepopravljiva, Simona imajo priključenega na aparatih zgolj zaradi ene same stvari, izjemno pomembne stvari – njegovih organov. Ukrepati je treba hitro. Ko so možgani mrtvi, začnejo drugi organi hitro propadati. Starša, ki še kar ne moreta verjeti, da njunega sina, ki leži pred njunimi očmi in je videti tako živ, tako topel, tako mlad, ne bo nikoli več, se morata v svoji valujoči zmesi žalosti, nejevere, jeze, osuplosti in obupanosti brez odlašanja odločiti, ali bosta dovolila, da izpraznijo sinovo telo in tako nekomu drugemu, ki v tistem trenutku šteje sekunde in mrzlično pogleduje proti bližajočemu horizontu onstranstva, podaljšajo pot. Ko se odločita in se v izjemno ganljivih trenutkih poslovita od sina, se zažene kolesje in sproži se tekma s časom.

    De Kerangal je v izjemno liričnem in ganljivem romanu hladno in tako nujno učinkovitost postopka presaditve zamešala med melodične stavke, ki se kot utripajoče srce – kot vdih in izdih – razpredajo čez strani, ter tako ustvarila popolnoma harmonično delo, ki se tako nežno in tako neizprosno dotakne vseh čutov, ki tako vsiljivo in tako domačno izvablja raznotera čustva. Simonovo življenje, čeprav tako kratko, ni bilo zaman. Dotaknilo se je marsikoga in tako ustvarilo povezanost, ki zagotavlja nadaljevanje. V tem je vsa silovitost. In končna pomirjenost, da se skrajne nepravičnosti v nekaterih primerih vendarle za silo uravnovesijo, poplačajo, ublažijo.

    Čeprav te zgodba prekucne kot največji val in te potegne v črnino globine, vseeno popusti svoj vrtinčasti prijem, da se lahko izmotaš, izplavaš proti površju, proti svetlobi, ki daje nov dih, riše novo jutro na temnečem obzorju, zaokroži življenje. In živi, tudi bralci, so pokrpani.

    Knjiga, ki jo je najbolje použiti počasi, stavek po stavek, kot morje, ki se nam zdaj bliža, zdaj pa nas spet pušča same. Da se prepustimo žalosti, si izrišemo svojo lepoto in poiščemo svojo povezanost z vsem nedoumljivim, strašnim, tragičnim in neizbežnim. Vrhunsko napisano.

     

    prijavite se

  • Meša Selimović – Otok

    Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega. – John Donne

    Vsak človek je otok zase. – Meša Selimović

    Če bi zgodbe lahko razdelil na dvoje vrst, bi jih tako: so zgodbe, ki te zanimajo, in so zgodbe, ki jih zanimaš ti. Te slednje vedno samo čakajo, spokojno, poznavalsko. Medtem ko se ženemo za neulovljivim, ko preganjamo čas in nanj natikamo trofejne obeske, ko se obkladamo s cinizmi in zaposlujemo svoje misli s trenutnim, so te zgodbe potrpežljivo ob strani. In nato nas najdejo. S prstom nas dregnejo v zob, za katerega do zdaj nismo vedeli, da se maje. Vedno nas ujamejo nepripravljene in nezadostne.  Če se ob tem posmehljivo nasmehnemo, pa sploh.

    Danes služimo stvarem, ne da bi poznali pravo vrednost česarkoli.

    Takšen je Otok. Polaga račune za zapitek, ki se je pridno kopičil ob vsem življenjskem filozofiranju, ob sladkem približevanju bližnjemu in stoični pozabi vseh, ki sedijo za isto mizo, se gledajo in ne vidijo, si kimajo in ne slišijo. Na otoku sta mož in žena. Prehodila sta dolgo pot, čeprav sta v resnici že precej časa na istem mestu. Seveda, na otoku, daleč od drugih, tudi od sinov, ki živita svoje življenje, v katerem ni več prostora za starše. In zdi se, da ga tudi nikoli ni bilo, toda tega se zavedata šele zdaj, ko sta obsojena na revno bivanje na majhnem kosu zemlje, obdanem s penečim morjem enoličnosti, na tako utesnjenem bivanjskem nesmislu, da se vsaka miselna klofuta vrne dvakratno.

    Kako so ljudje nepopolni! V vsem! Ne morejo živeti sami, obstajajo samo kot polovica. Drugo iščejo, v ženi, v drugem človeku, v laži. Potrebuje to drugo polovico, pa ničesar ne ve o njej.

    Toda mož in žena vztrajata. Drugega jima tako ali tako ne preostane, kot da prežvečita vrsto vprašanj, za katera se zdi, da so šele zdaj vzklila iz razpokane zemlje. Zdaj, ko se mož zave, da bi se napokana palica, ki ga je neutrudno in nemo podpirala vsa ta leta, lahko zlomila. Ko ga ustavi kot pest težko spoznanje, da lahko žena stopi na drugo stran, in ga zdrami panični strah pred samoto, pred nebogljenostjo, pred praznino, se zgane mehanizem približevanja. Toda bolj kot se sprašujeta, kaj je sreča in kaj je strast, bolj nerazdružljivo sta si oddaljena. Sedita za isto mizo, toda vsak dobi svoj račun.

    Ali je bolje dolgo trajati, čeprav se ti nič ne dogaja, ali je bolje zablesteti in izgoreti kot komet, ki osvetli nebo, četudi le za hip.

    Ima smisel iskati smisel? Je bistvo večno iskanje veličastnega, vznemirljivega, cvetoče zelenega na obzorju? Selimović nas mojstrsko popelje po pokrajini dozorevanja, nerazumljene smrti, prikrojene morale in pokaže, da bi se v vsakem trenutku morali bati samoumevnosti, ne bližine.

    Ko izbiramo zgodbe, ki nas zanimajo, moramo biti odprti za zgodbe, ki nas poskušajo najti. Konec koncev vse to že vemo. Toda pogosto šele na otoku.

     

    prijavite se

  • Srce parajoče delo neizmerne globine – Dave Eggers

    srce-parajoce_oprema300dpi

    Če ne želiš, da bi drugi vedeli, da obstajaš, se lahko tudi ubiješ, saj zavzemaš prostor, porabljaš zrak.

    Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.

    Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.

    Dave je bil razklan. Razganjalo ga je. Po eni strani so ga – kadar si je kot zgarani starš privoščil nekajurni pivski izlet v neodvisnost – mučile paranoične skrbi, kako se Tophu godi pri varuški, po drugi strani pa so iz njega bruhale vse potlačene mladostno trmoglave silnice, ki so se kopičile zaradi vsiljenih razmer. To je jasno razvidno že iz samega sloga pisanja, ki kar buhti od intelektualnih domislic, po katerih avtor precej neprikrito in nesramežljivo hrepeni, ter sočnih kletvic, ki jasno nakazujejo zmerno dobro prikrito jezo in skrb, da se ne bo intelektualno izpolnil.

    Če nisi obseden sam s sabo, si verjetno dolgočasen.

    Ves čas je razpet med domačimi občutki ter pretencioznimi, celo egoističnimi nastavki. Skrbi za brata, toda v osredju je on sam. Samo on. On, ki bo nekaj dosegel. On, ki ga svet samo čaka, da bo stopil na oder. On, ki na videz skromno unovči svojo tragično zgodbo, vendar se z njo naslaja, ko se prijavi, da bi sodeloval v resničnostnem šovu. Ves čas je razdeljen. Dihotomija med domom in izpostavljenostjo, ki mu je po njegovem mnenju dana.

    Zakaj bi rad nastopal na Resničnem svetu?
    -Ker bi rad, da bi bili vsi priča moji mladosti.

    Zakaj?
    -Mar ni – prelepa?

    Delo je precej pretenciozno, vendar se v vsej tej literarni vzvišenosti avtor kljub vsemu tudi spusti na tla. Zna manipulirati z bralcem, vabi ga v svoje jezikovne pasti in pri tem ves čas sebe postavlja v ospredje. V predgovoru, ki šteje slabih petdeset strani, opozarja bralca na vse, kar sledi. Z nami vzpostavi dialog in nas poskuša prepričati, da ne gre za ceneni in večkrat prežvečeni izdelek. Seveda, saj že sam naslov nakazuje na temo, ki lahko hitro dobi vse odtenke banalnosti. In ravno to, da ne gre za še eno dobro znano zgodbo o izgubi bližnjih, nas od prve strani poskuša prepričati Eggers. Na trenutke se zdi, da se celo preveč trudi. S svojimi obrazložitvami na začetnih straneh, ko se še ne spusti v spomine, ko nas naslavlja, ne poskuša narediti ničesar drugega kot to, da se zavaruje pred morebitnimi kritikami, da preveč izkorišča čustveno noto. Da ne ustvarja ničesar novega. Zdi se, kot da se opravičuje za svoje besede in bralcu celo pove, katere strani v knjigi lahko preskoči. Pristop, ki rahlo meji na ošabno brezbrižnost, deluje dvojno – kot zanimiv, vznemirljiv in dokaj duhovit uvod v tragično zgodbo, in trdno zgrajen obrambni zid pred strupenimi puščicami kritik. Pristop, s katerim nenaklonjenim mnenjem prepričljivo zapre usta.

    Ta pristop deluje, saj v branje vnaša veliko svežine in kaže na nesporen literarni talent, ki seva iz avtorja. Gre za veren in zanimiv prikaz duha časa, obdobja, ko je bilo dovoljeno sanjati, ko mladostna naivnost še ni bila tako kaznovana, kot bi bila danes. Gre za posebno vrsto iskrenosti, ki jo bralec slej ko prej vzljubi, če prehitro ne odneha in ga Eggersov neposredni, na trenutke precej sebični slog, ne odvrne. Toda nekaj je res. Ne gre za običajno delo in knjiga ni za vsakogar. Gre za zgodbo, ki zahteva svoj čas. Potrpljenje in odprtega duha, da sprejmeš čisto vse, kar pride izpod prstov mladega pisatelja.

    In če sprejmeš vsa jezikovna odmikanja ter približevanja, če poskušaš razumeti, v kakšnem času, prostoru in okoliščinah je avtor ustvaril to delo, če mu ne nazadnje nameniš vso svojo pozornost, te čaka dokaj nepozabno literarno doživetje. Doživetje, ki navdihuje s svojo tragičnostjo, muhavostjo, neposrednostjo, iskrenostjo, zaletavostjo in mladostno vztrajnostjo pri zavzemanju sveta.
    Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.

     

    prijavite se

     

     

  • Žalostinka

    Ankh

    Tisti trenutek, ko je vstal od mrtvih, se je s komolci zvlekel na stol. Les že dolgo ni več škripal, so pa zaškripali njegovi zobje. Nevidna, neotipljiva, neznosna bolečina, ki je v teh dveh letih s svojimi kremplji trgala njegovo srž, je postala meso. Nekje je morala izbruhniti. Kot speča kraljica noči, ki se v cvetu na pomlad zbudi. Rima mu tokrat ni koristila, vendar se je vsemu navkljub nasmehnil in si z drhtečo roko prižgal cigareto. Potegnil je. Ni ga pomirila, je pa za trenutek razkadila kopreno, ki se je zgrinjala nad njegovo spraskano dušo.

    Po sobi je strah sejala sivina, ki je bila huda skušnjava. Vabila ga je k sebi, v svoje varno zavetje. Stisnil bi se k njej, čutil bi njen utrip, bil bi pomirjen. Vedno znova se je poskušal priviti k njej, vendar mu ni in ni uspelo. Nikoli več ne bom z njimi, si je rekel in se histerično zasmejal. Prijel je pepelnik in ga zabrisal v steno tik ob edino okno, ki je kot rana zevalo v zunanji svet. Svet, ki je bučal. Svet, ki je bil raznobarven. Svet, ki je v zadnjih vzdihljajih leta utripal kot kalejdoskop kričečih kancerogenih kanibalov.

    V njem se je nabiral krik obupa, ki se je razblinil, preden je uspel naznaniti svojo nebeško nemoč. Zatisnil je oči, toda solze niso prišle. Po tiho si je rekel, da mora spiti več tekočine, čeprav je vedel, da je njegova veja človečnosti izsušena. Vodnjak njegove volje je kot vata vpil vsakršno željo po rešitvi, po bilki, ki si utre pot med dvema vlažnima kamnoma v medsvetu svetlobe in teme.

    Pogled je uprl na zid za sabo. Tam, sredi ničesar, je bila luknja. Prevelika za žebelj, vendar premajhna za zgodovinske učbenike. Bila je nepomembna luknja, zadnje zavetišče kovinskega neznanca, ki mu je poskušal vzeti življenje. Zdaj je obtičal tam, še eno osamljeno bitje brez srca. Brez srca, da bi vzelo srce. Srce, ki je nekoč bílo za štiri. Danes bije le še za udarce. Za večnost vsega tega, medtem ko svet izginja. Pod to luknjo, pod to nepomembno luknjo za človeštvo, nedaleč stran nad kredenco, so se na tem istem zidu slepega sožitja in sprave risali črno-umazani pravokotni obrisi, ki so spominjali na nekoč, na sladko-otroške krike, na žensko-strastne gibe, na idilo, na štiri stene, ki niso bili zgolj zidovi … Vse to je imel neznansko rad. Toda tam ni bilo več fotografij, bile pa so pekoče vžganine.

    Darko je na mizi segel po orumenelem kosu papirja, ki je v krčeviti legi ležal poleg zasmrajenega kosa zmagovitega orožja. Po vratu mu je v valovih počasi začel polzeti vroč, rdeč vosek življenja. Vsi spomini, ki so se mu pretakali po žilah, so počasi začeli bežati na okužen zrak. Hitro, si je rekel. Zapisane besede so mu vidno plesale pred očmi. Spominjale so ga na ples v maskah, ki ga je imel rad celo življenje. Maske. Zanje niso vedeli ne žena ne otroka. A bile so tam. Benetke brezmadežnih brezupov. Toda zdaj je bil čas razgaljanja. Ko je njegov sirup surove biti začel prihajati na dan, je še zadnjič prebral:

    Zdaj. Ubil bom svojo nežnost. Zadušil ljubezen do naravnega. Pojdi zdaj. Odrini to stran. Ne pusti, da ostane. To nisi ti. Bori se — do mrtvega.

    Bil je živ. Toda to je bila le beseda.

     

    prijavite se