Vse objave, označene starši

  • Neroda – Alexandre Seurat

    Francoski pisatelj Alexandre Seurat je že s prvencem Neroda zastavil precej ostro. V tem kratkem, dobrih sto strani obsežnem romanu ne prizanaša, ne tolaži, ne ovinkari, ampak udari naravnost. Zareže v mehko tkivo in poskrbi, da takoj zaboli tam, kjer bolečina ne more biti nič manjša od neskončnosti. Pri otrocih.

    To je grozljiva zgodba o svetu odraslih, ki se jih dotikajo jasni signali, pa jih vztrajno odrivajo na vedno razumen – a z vidika opazovalca, torej bralca, nerazumljiv – način, vedno z dodanimi izgovori in izmikanji, v šibkih poskusih, da bi vzpostavili normalno stanje, karkoli normalno že pomeni, ker nasprotno preveč boli, ker alternativa rani pridobljeno stanje vzpostavljanja miru za vsako ceno. Toda račun vedno pride. In plačati ga morajo otroci, ki se ne znajo obrniti, ne zmorejo se dvigniti, uspe jim zgolj enkraten in hipen vrisk v šumu sveta, ki ga še ne razumejo, ki jih porazi prav zato, ker so šibki in nebogljeni. To je zgodba o odraslih, ki so na cedilu pustili otroka.

    Otroka, ki je bil obdan s toliko odraslimi osebami, pa vendar je bil tako sam in osamljen. Njegova usoda je bila zapečatena, še preden je postal misel v nekom drugem, še preden je bilo prepozno, da bi mu onemogočil vstop v svet, ki mu bo obrnil hrbet. Bil je kratek krik na pomoč. Udušen z zmotnimi odzivi večjih, močnejših, bolj grozečih. Odrasli na strani odraslih. Kako samoten je to kraj za majhne.

    Zelo je mučno, ko ti odprejo vrata v ta del odraslega sveta, v katerem vladajo izgovori, tisti obrambni mehanizmi, ki varujejo pred ukrepanjem, sila neprijetnem dejanju koraka naprej, ki bi obvaroval šibkega otroka, in ne bi šlo zgolj za to, da bi v prvi vrsti pazili na ugled, na zaščito družinske celice za vsako ceno, na previdnost, ki ne pomeni nič drugega kot to, da se skriješ za zaveso in se trudiš ne slišati. Ker to je najlažje. Drugim pred noge metati zahteve po dokazih, da lahko s tem odlašaš in na hitro pometeš pod prag.

    Odrasli znamo biti odlični igralci, ko je treba zatajiti svoja lastna spotikanja, ki se jih še kako dobro zavedamo. In drugi igrajo z nami to igro širokih nasmeškov in vljudnostnih fraz, ki pomirijo, sprožijo refleksna zamahovanja. On pa že ni tak, rečejo. Samo poglejte, kako očarljiv in pozoren je. Otrok si je sam kriv, ta neroda mala. Te modrice so za tako starost nekaj povsem običajnega. In potem, kljub lažem, ki v mislih vseeno odzvanjajo nekoliko slabotno, ko v procesu racionaliziranja zmanjšaš ali celo izničiš njihovo veljavo, pride do tako želene odrešitve. Reševanje težav, če te sploh obstajajo, je položeno v roke drugih. Odgovorno prelaganje odgovornosti.

    Dokler ni prepozno.

    In potem, ko že tako ali tako pluješ v nemirnih vodah, se zaletiš še v čer spoznanja, da je otrokova ljubezen, tudi v najhujših trenutkih, tako rekoč brezmejna in vseobsegajoča – in tako slepeča, kot bi žival ujel v soju luči podivjanega avtomobila. Tako omamna, tako topla in tako znana je ta svetloba, pa vendar lahko zelo pogubna. Otrokova ljubezen do staršev je brezpogojna. Večna, neomajna. In ravno zato tako podvržena zlorabi.

    Takšne zgodbe niti niso najbolj srhljive, ker opisujejo konkretna nasilna dejanja, niti ne zato, ker temeljijo na resničnem dogodku, ampak predvsem zato, ker vedno znova razkrijejo, da se to dogaja tukaj in zdaj, v naših vrstah, našim bližnjim, svojcem, znancem, in da se ob tem počutiš tako nemočnega. Ključ je seveda v ukrepanju, toda včasih se zdi, da se v tem izginjajočem svetu tudi – ali predvsem – odrasli ne znajdemo več. In tavamo, kakor vemo in znamo.

    In če že mi, ki imamo za sabo leta, na neki točki kljub svoji zmedenosti lahko izstopimo iz brezciljnega vlaka in gremo svojo pot, otroci v obdobju, ko staršem izkazujejo svojo nesporno predanost, tega ne morejo in ne znajo. Otroci ne morejo nikamor.

    »Roman Neroda se naslanja na pričevanja v medijsko razvpitem procesu Marine Sabatier, v katerem sta bila starša trpinčene deklice leta 2012 obsojena na tridesetletno zaporno kazen. Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab.« — s platnice knjige

     

    prijavite se

  • Jesper Juul – Agresivnost: nov in nevaren tabu

    Novoromantični kulturi je uspelo odraslim naložiti breme, da morajo biti vedno ljubeznivi, prijazni, razumevajoči, blagi in nežni – zadala jim je za človeka nemogočo nalogo.

    Ta knjiga mi je nedavno prišla pod roke in je zaradi naslova vzbudila moje zanimanje. Priznam, da sem glede takšnih knjig, zlasti kar se tiče vzgoje, nekoliko skeptičen. Živimo v časih, ki niso ravno naklonjeni staršem. Preveč informacij, preveč dejavnosti, preveč strokovnjakov, ki so si v redkokateri stvari enotni, preveč ohlapnih, nasprotujočih si idej in teorij, po katerih hlastamo in grabimo v obupanih poskusih, da bi vzpostavili red, da bi zagotovili mir in bi vsi po vrsti imeli vojsko poslušnih – in pridnih – otrok. Vso to zmedenost staršev s pridom uporabljajo drugi kanali, ki nam na pladnju servirajo nove paradigme, nove realnosti in nam predstavljajo eno in edino pravo pot, pot do sreče. In zdi se, da Juul opozarja ravno na to. Da živimo v časih vsesplošne politične korektnosti, s katero je treba potlačiti vse, kar odstopa od norm družbe zmagovalcev, v kateri ni prostora za izbruhe.

    In tu nastopi agresivnost, ki jo vse prevečkrat enačimo z nasiljem. Ne znamo je opredeliti, ločiti, ne zanima nas njen izvor, je nekaj, kar je treba nemudoma odpraviti. Ker je neznanka, se je otepamo, in ker je velik vprašaj, je pospremljena z veliko mero strahu, odporom. Pred njo obračamo hrbet. Zatiskamo si oči in jo prekrivamo z edino konstanto, ki prevladuje v naših življenjih, edinim navidezno otipljivim elementom, z edino sprejeto normo, ki govori univerzalni jezik – srečo. V želji, da bi imeli sprejemljive otroke, ki služijo željam, potrebam in neuresničenim aspiracijam staršev, v nameri, da bi se poravnali z edino družbeno potjo, potlačimo vse, kar štrli, kar poskuša govoriti zase, kar kali mir.

    Agresivnost je nekaj, s čimer smo soočeni vsak dan, tudi pri otrocih. Agresivnost je gonilo, brez nje ne bi mogli narediti niti prvega koraka, agresija je tudi nekaj, s čimer otroci med drugim komunicirajo, saj še ne znajo drugače v svet prenesti vso paleto svojih občutij. Je torej val v postanem, zaspanem ribniku, je krik, ki želi biti slišan, ne udušen, je stalnica, ki terja empatijo, ne represije. Starši, in odrasli na sploh, se v teh zmedenih in razpršenih časih radi ujamemo v prevladujoče vzorce in dominantne vloge, ki nam na kratki rok nudijo varnost, na dolgi rok pa pomenijo odmik od vsega pristnega.

    Agresivnost je nujna in ni nekaj, kar bi morali odpraviti. Pomembna je za napredek, koristna je, ko jo znamo iz destruktivne smeri preusmeriti v nekaj konstruktivnega. Da pa bi to znali, potrebujemo starše – in do določene mere tudi druge, ki se ukvarjajo z vzgojo –, ki to razumejo. Ki ne tlačijo, ne odpravljajo in ne skrivajo pod plastjo umetne prijaznosti.

    Moralo bi biti jasno, pa vendarle ni, da prihodnost niso pridni in pohlevni, ampak tisti, ki so s pravim zgledom sposobni na ustrezen način izraziti vse, kar je njihovega in ne tujega.

    Juulova Agresivnost je priročnik, ampak tak, ki vendarle razkriva tisto, kar pozabljamo. Da nimamo enoznačnih čustev in da je njihova raznolikost ključna za zdrav razvoj otrok in poznejšo trdno samopodobo.

    Še nekaj citatov iz knjige:

    Tudi ženskam stoletja dolgo ni bilo dovoljeno odkrito izraziti svoje agresivnosti – to pomeni, da jim ni bilo dovoljeno na ves glas tuliti, kričati in zmerjati. In če so dobile občutek, da za partnerja niso več vredne, so namesto agresije uporabile solze. Mnoge to počnejo še danes.

    V mnogih deželah vzgoja otrok še vedno ne pomeni nič drugega, kot da odrasli otroke oblikujejo in obrezujejo kot bonsaje.

    Otroci so »žrtve«. Uporabljam izraz »žrtev«, ker želim poudariti, da sta dobro počutje in razvoj otroka v celoti odvisna od vedenja njegovih staršev ter od ozračja, kulture in čustvenih odzivov, ki jih starši zmorejo ustvariti v družini kot celoti. Vlogo imajo pri tem tudi stari starši, vzgojitelji in učitelji; ti niso nepomembni, vendar – na srečo ali nesrečo – še zdaleč nimajo tako velikega vpliva, kot ga imajo starši.

    Zdi se, da starši verjamejo, da se bodo njihovi otroci počutili vredne, če jih bodo nenehno hvalili in jim starševsko ljubezen neprenehoma oznanjali z besedami. Vendar to nikakor ne drži, ravno nasprotno: otroci ne bodo le zmedeni, morda bodo postali še dodatno agresivni.

    Otroci se najbolje učijo prek neposredne izkušnje, tako kot pravi znanstveniki. Izmislijo si neko teorijo, jo preizkušajo z eksperimenti in se iz svojih neuspehov naučijo prav toliko kot iz uspehov.

     

    prijavite se

  • Marco Missiroli – Opolzkosti v zasebnosti

    Opolzkost je viharnost v zasebnosti vsakega izmed nas, ki pa jo svobodni znajo živeti.

    Narobe bi bilo, če bi roman italijanskega pisatelja Marca Missirolija označili za erotičnega. V Opolzkosti v zasebnosti je veliko spolnosti. Tiste mladostniško okorne, tipajoče eksplozivne, trofejne izpraznjujoče, voajersko mejne, ljubezensko čutne, obsesivno posesivne. Gre za sivine, ki so obenem v ospredju in v ozadju. In v teh niansah se prepleta Italo-Francoz Libero Marsell, ki se na svoji poti, razpeti med Parizom in Milanom sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, poskuša izmuzniti iz spon zgodnjega preloma družinske intime, ki ga je na krut način pahnila iz udobja nedolžnosti, ter spraviti na svet. In s svetom. Libero. Fant, ki si poskuša zaslužiti svoje ime.

    Missiroli se je lotil dobro znane in pogosto opevane zgodbe o odraščanju. Toda Missiroli je odličen pripovedovalec. Njegovi stavki se nam tako približajo, da jih brez težav sprejmemo, ne ponujajo nobenih nesmiselnih obvodov, nobene pretenciozne domišljavosti, čeprav so spretno in življenjsko podloženi z literarnimi in filmskimi nastavki, ki oplemenitijo močno in intimno zgodbo tega bildungsromana o sprva sramežljivem fantu, ki se pogrezne v mehko naslado odkrivanja spolnosti ter iz nje izplava kot človek, ki je sklenil svoj krog. In je začel biti svoje ime. Razkadili so se duhovi preteklosti, ki so mu šepetali o tisti najbolj prvinski prevari za priprtimi vrati, onkraj znanih preprog, in končno je lahko sprejel nekoliko manj hlapljivo trajnost. Postal je mož.

    Opolzkosti v zasebnosti je kratek roman, za katerega bi si želeli, da se še ne bi končal.

     

    prijavite se

  • Otroci zbolijo

    Otroci zbolijo. Nemalokrat. Še toliko bolj pogosto, ko temperature zanihajo, in običajno v tistih blazno napetih trenutkih, ko nam velikim in odgovornim ljudem že tako pohaja sapa. Hudič ima mlade. In mi tudi. Ura je toliko, da se platno noči komaj začne trgati, lepka snov, ki med spanjem prijazno preprečuje, da bi tekoče in tople sanjarije o nedosegljivem dopustu odtekle skozi oči, je zdaj na poti v kopalnico klavrno zasušena na koncu uvelih trepalnic in trmasto kljubuje odpiranju vek, da bi lahko vsaj poskusili začeti z odpravljanjem škode, ki se nabere s kilometrino, ki ji včasih zmotno rečemo odraslost. Nisem jutranji človek. Zato brundam, ustnice mi trzajo, telo se mi nenaravno zvija v gube.

    Ta težka in vlažna odeja jutranjosti, ki mi svoje fantomske in odvratne vonjave privoščljivo sili v nosnice, po navadi zdrkne z mene po kakšnih pol ure, ampak pol ure je veliko. Ogromno. Nedosegljivo. Nerodno stopim na strateško postavljeno kocko, za katero se zdi, da ji je bilo vedno mesto zgolj in samo na mrzlih ploščicah kopalnice. Zaklel bi, če ne bi živel v sodobnih časih, v katerih ni gusarjev. Namesto tega obupano izdihnem in si zobe odišavim s pasto, ki ima okus po živobarvnih sadnih medvedkih. Nisem si še vstavil leč in sem pograbil napačno tubo. Meglica. Tudi prav. Če se ne motim, pasta za odrasle, tista, za katero otrok pravi, da peče, peče, peče, že od sinoči izsušena in zgrbljena leži na robu umivalnika. Ugotovitev, da me spomin še ne zapušča, me vsaj toliko poživi, da se lahko relativno normalen odpravim v otroško sobo. Seveda na poti do tja v mislih uperim pogled v nebo in si ponavljam prosimprosimprosimprosim, da bi bil otrok že oblečen. Voila! Tadam! Tudidudi šadabum!

    V sobi pa sumljiva tišina. In orjaška buba v zavetju odeje. Sedem na posteljo zraven nje, jo nalahno, kot bi se poskušal prikupiti metulju, dregnem enkrat, dvakrat. Seveda ne gre lahko. Nikoli ne gre. Da, otroci zbolijo. Nemalokrat. Včasih imajo rdeča lica, pohrkavajo nevidne lističe smirkovega papirja, tulijo za babičinem čajem, ker tvoj nima dodatnega medu in petih žlic sladkorja, od njih buhti vročina, kot se je nekoč bohotila po stanovanjskih blokih. Takrat zbolijo. Včasih pa ne veš oziroma se nagibaš k mnenju, da je vse skupaj šov, otroška prevara, v katere zanko se starši tako preprosto ujamemo. To ni nič novega. Takšna igra, v kateri starejši, vendar ne nujno pametnejši, skoraj vedno popusti, je stara vsaj toliko, kolikor časa obstaja šola.

    zbrane1

    Spomnim se takšnih temnih juter svojih let, ki bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ne več. V tistem vmesnem obdobju, ko so starši odšli v službo in sem čakal, da pride babica, sem prav tako v varni toplini odeje, da so se izza nje svetile samo moje široko odprte oči, napeto pričakoval dogodke prostega dne. Sam. No, ne povsem. Do prvega rožljanja babičinih ključev v ključavnici so mi družbo delale brezkrvne prikazni, ki so se mi režale za vrati, celotna soba je vibrirala pod težo mojega strahu, dokler se med vrati ni prikazala znana oseba, ki mi je tako čudovito zapolnila dan. Pustila mi je, da sem jo v igri, v kateri se menda ne smeš jeziti, z vrsto spretnih goljufij znova in znova premagal, hlastno sem požiral že dobro znane zgodbe iz vojne, jaz pa sem ji v zameno, kot lahko stori samo pravi pravcati otrok, nametal za lase privlečene dosežke, ki jih je z dobrohotnim nasmeškom in brez prirezanega ciničnega pogleda sprejemala, oplemenitila, vzela za svoje. To so bili trenutki, ki se jih ne da zgnesti v sivo gmoto. Ne glede na to, ali sem zares kuhal ali pa sem zakuhal bolezen. Tako da sem termometer na skrivaj prislonil k peči. Jutra so z druge – mlajše – strani videti precej bolj obetavna.

    zbrane2

    Znova dregnem zabubljeno gmoto. Obrne se in me pomenljivo pogleda. Pravi, da je vse narobe. Oh, kako je vse narobe. Jezik ji bo odpadel, blah in bleh, v glavi ima glasne bobne, slabo ji je, ampak ne toliko, da bi bruhala, vse jo boli, joj, kako jo vse boli. Vprašam to ubogo paro, če želi ostati pri meni. Delam namreč doma, v teh letih je to zanjo še nekaj dobrega, vznemirljivega. Slabotno prikima, toda oči se ji iskrijo. Kar naenkrat se ji odpre toliko brezmejnih možnosti. Rada bi bila z očijem, reče. Ni še minilo pol ure, odkar me je vrglo v ta še vedno mračni svet, toda o tisti težki, vlažni odeji ni bilo več sledu. Nasmehnem se. Saj se vendar vsega še vedno tako živo spominjam.

    Otroci zbolijo. Včasih zbolijo z namenom.

     

    prijavite se

  • Srce parajoče delo neizmerne globine – Dave Eggers

    srce-parajoce_oprema300dpi

    Če ne želiš, da bi drugi vedeli, da obstajaš, se lahko tudi ubiješ, saj zavzemaš prostor, porabljaš zrak.

    Prvenec Dava Eggersa iz leta 2000, Srce parajoče delo neizmerne globine, je bil med kritiki izjemno dobro sprejet in je bil celo med finalisti za Pulitzerjevo nagrado. Izjemen uspeh, če pomislimo, da je avtor delo napisal v svojem tridesetem letu. Gre za prvoosebno izpoved, ki se v glavnem vrti okoli večnih in občutljivih tem – smrti, odraščanja, vzgoje in izgubljene mladosti.

    Zgodba se odvija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Eggers po smrti staršev – oba je v nekaj mesecih premagal rak – primoran skrbeti za 13 let mlajšega brata, Topha. Iz Illinoisa sta se preselila na zahodno obalo v Kalifornijo. Pred Davom je bila izjemno težka naloga, saj je bil tudi sam z eno nogo praktično še v tistih nedolžnih letih, ko bi moralo iti vse po načrtu, ko bi morala biti pot tlakovana gladko in brez ovinkov. Toda ta pot se je zdaj sunkovito končala. Oropan je bil nečesa, česar še sam ni imel prav dolgo. Mladosti. Brezskrbnosti. Nepremišljenih dejanj. Imel je 21 let, toda na hitro jih je moral dodati še 20. Brat je na neki način postal njegov otrok.

    Dave je bil razklan. Razganjalo ga je. Po eni strani so ga – kadar si je kot zgarani starš privoščil nekajurni pivski izlet v neodvisnost – mučile paranoične skrbi, kako se Tophu godi pri varuški, po drugi strani pa so iz njega bruhale vse potlačene mladostno trmoglave silnice, ki so se kopičile zaradi vsiljenih razmer. To je jasno razvidno že iz samega sloga pisanja, ki kar buhti od intelektualnih domislic, po katerih avtor precej neprikrito in nesramežljivo hrepeni, ter sočnih kletvic, ki jasno nakazujejo zmerno dobro prikrito jezo in skrb, da se ne bo intelektualno izpolnil.

    Če nisi obseden sam s sabo, si verjetno dolgočasen.

    Ves čas je razpet med domačimi občutki ter pretencioznimi, celo egoističnimi nastavki. Skrbi za brata, toda v osredju je on sam. Samo on. On, ki bo nekaj dosegel. On, ki ga svet samo čaka, da bo stopil na oder. On, ki na videz skromno unovči svojo tragično zgodbo, vendar se z njo naslaja, ko se prijavi, da bi sodeloval v resničnostnem šovu. Ves čas je razdeljen. Dihotomija med domom in izpostavljenostjo, ki mu je po njegovem mnenju dana.

    Zakaj bi rad nastopal na Resničnem svetu?
    -Ker bi rad, da bi bili vsi priča moji mladosti.

    Zakaj?
    -Mar ni – prelepa?

    Delo je precej pretenciozno, vendar se v vsej tej literarni vzvišenosti avtor kljub vsemu tudi spusti na tla. Zna manipulirati z bralcem, vabi ga v svoje jezikovne pasti in pri tem ves čas sebe postavlja v ospredje. V predgovoru, ki šteje slabih petdeset strani, opozarja bralca na vse, kar sledi. Z nami vzpostavi dialog in nas poskuša prepričati, da ne gre za ceneni in večkrat prežvečeni izdelek. Seveda, saj že sam naslov nakazuje na temo, ki lahko hitro dobi vse odtenke banalnosti. In ravno to, da ne gre za še eno dobro znano zgodbo o izgubi bližnjih, nas od prve strani poskuša prepričati Eggers. Na trenutke se zdi, da se celo preveč trudi. S svojimi obrazložitvami na začetnih straneh, ko se še ne spusti v spomine, ko nas naslavlja, ne poskuša narediti ničesar drugega kot to, da se zavaruje pred morebitnimi kritikami, da preveč izkorišča čustveno noto. Da ne ustvarja ničesar novega. Zdi se, kot da se opravičuje za svoje besede in bralcu celo pove, katere strani v knjigi lahko preskoči. Pristop, ki rahlo meji na ošabno brezbrižnost, deluje dvojno – kot zanimiv, vznemirljiv in dokaj duhovit uvod v tragično zgodbo, in trdno zgrajen obrambni zid pred strupenimi puščicami kritik. Pristop, s katerim nenaklonjenim mnenjem prepričljivo zapre usta.

    Ta pristop deluje, saj v branje vnaša veliko svežine in kaže na nesporen literarni talent, ki seva iz avtorja. Gre za veren in zanimiv prikaz duha časa, obdobja, ko je bilo dovoljeno sanjati, ko mladostna naivnost še ni bila tako kaznovana, kot bi bila danes. Gre za posebno vrsto iskrenosti, ki jo bralec slej ko prej vzljubi, če prehitro ne odneha in ga Eggersov neposredni, na trenutke precej sebični slog, ne odvrne. Toda nekaj je res. Ne gre za običajno delo in knjiga ni za vsakogar. Gre za zgodbo, ki zahteva svoj čas. Potrpljenje in odprtega duha, da sprejmeš čisto vse, kar pride izpod prstov mladega pisatelja.

    In če sprejmeš vsa jezikovna odmikanja ter približevanja, če poskušaš razumeti, v kakšnem času, prostoru in okoliščinah je avtor ustvaril to delo, če mu ne nazadnje nameniš vso svojo pozornost, te čaka dokaj nepozabno literarno doživetje. Doživetje, ki navdihuje s svojo tragičnostjo, muhavostjo, neposrednostjo, iskrenostjo, zaletavostjo in mladostno vztrajnostjo pri zavzemanju sveta.
    Hipsterski roman iz predhipsterskih časov, s katerim se lahko pod roko odpraviš v priljubljeni lokal in se z njim pohvališ.

     

    prijavite se