Vse objave, označene svetovna vojna

  • Anthony Doerr – Vsa ta nevidna svetloba

    All the Light We Cannot See (Vsa ta nevidna svetloba) ameriškega pisatelja, ki je za to delo leta 2015 prejel Pulitzerjevo nagrado, je še ena zgodba o drugi svetovni vojni. Ampak to je zgodba, ki smo jo čakali. Polasti se vseh naših čutov, ko s prstom, očmi ali mislimi drsimo po njenih črkah. Na njej je nekaj starinskega, kot da bi po naključju zašli v staro in zakotno knjigarno, v kateri samevajo prašne knjige s skrivnostnimi naslovi in ustrežljivi knjižničar, ki nas je ves čas pričakoval. Da nas odprtih rok popelje v čarobnost besed, kot so včasih bile. Besed, ki niso poezija, pa vendar slišimo njihov zven. Besed, ki niso pretenciozne, pa vendar vidimo vso njihovo veličino.

    Marie-Laure z očetom vdovcem, ki kot ključavničar dela v naravoslovnem muzeju, živi v Parizu. Leta 1934 – pri šestih letih – deklica oslepi in oče ji, da bi ji olajšal zdrs v temo, zgradi natančno leseno maketo njunega okoliša, ki si ga Marie-Laure lahko s tipanjem po miniaturnih strehah in uličicah vtisne v spomin in tako sama najde domov. Nauči se tudi Braillove pisave in ko ji oče za rojstni dan podari Dvajset tisoč milj pod morjem, jo Vernov svet popolnoma prevzame. Toda ta svet je nasilno skaljen, ko nemške čete vkorakajo v Francijo in sta z očetom prisiljena zapustiti Pariz. Zatečeta se v z obzidjem utrjeno srednjeveško mestece Saint-Malo in s seboj prineseta nekaj tako nevarno čudovitega in osupljivo dragocenega, da lahko že en sam usodni korak – na maketi ali na dejanskih tlakovcih ozkih ulic – pomeni pogubo.

    Daleč stran, na drugem bregu, na katerem pripravljajo vedno bolj drzne načrte za železni pohod po Evropi, dve leti starejši Werner sanja, da bo nekoč pobegnil iz sive brezizhodnosti nemškega rudarskega mesta. Werner je sirota in je izjemno nadarjen. Medtem ko drugi fantje pomenljivo korakajo in si vsi na istem mestu lase delijo v brezhibno prečko, Werner sestavlja in popravlja radie. Ta njegova odličnost pa ne ostane dolgo neopažena in tudi sam pristane v vrstah enakih, pogumnih in neomajnih, na grozljivo okrutni šoli, na kateri se kalijo bodoči vojščaki Hitlerjeve mladine. Kmalu ga pod okriljem vermahta pošljejo v vojno, da bi s svojim znanjem odkrival nezakonita radijska oddajanja, in ko zaide v Saint-Malo, se poti Wernerja in Marie-Laure združita.

    Vsa ta nevidna svetloba je izredno ganljiva pripoved o nedolžnosti, ki se razblini v naročju otrok, in o težki odgovornosti, ki se na pragu odraščanja iz nepričakovane smeri zgrne na njihov hrbet. Svet zdrsne in se spotakne na razpokanem odru, na katerem se odvija igra prepletenih usod malih ljudi z izmuzljivimi sanjami, ki ob ozadju velikopotezne žalostinke odigrajo osrednjo vlogo pri razplamtevanju občutka, da se upanje v dobro rodi v naši ulici, za našimi vrati, v naši sobi. In čeprav je njihov konec morda tragičen in boleč, njihova pot na tehtnico zloži toliko peres resnice, da to prevaga nad slabim.

    Doerrju je uspelo pričarati dvoje. Z izjemno kratkimi poglavji, ki obsegajo tudi samo stran ali dve, je na eleganten način ustvaril slikovito, intimno in bogato pokrajino razbrazdanega človeškega duha ter z vznemirljivim ritmom, ki odmeva in nas zaziba v samo osrčje dogajanja, poskrbel, da zgodbo lahko živimo. Jo po njenem prehitrem koncu objokujemo. In se od nje tudi kaj naučimo.

    Knjiga, ki s svojo žlahtno in domačno pripovednostjo uroči. In ne spusti. Kot zakotna knjigarna, v kateri se takoj počutimo doma in v kateri se v kotu najde knjiga, ki oživi, ko razklenemo njene platnice.

     

    prijavite se

  • Leon in Louise – Alex Capus

    leon-in-louise

    Bolečina je nekaj tolažilnega, ker jo občutijo samo živi. Prepričana sem, da jo tako kot jaz občutiš tudi ti.

    V Notredamski katedrali, v kateri so zbrani otroci, vnuki in drugi bližnji, vlada spoštljiva tišina. Na zadnjo pot bodo pospremili dedka Léona, tega predanega moža, ujetega v nemirni um, ki je preživel obe svetovni vojni in večkrat nalomljeno srce. Ko se prisotni vdajajo neizbežnim spominom, težko tišino predrejo predrzni koraki in vsi se zdrznejo. Ozrejo se proti vhodu in zagledajo žensko, ki se samozavestno pomika proti odprti krsti, v kateri spokojno leži pokojni. Spogledajo se in si namenijo vprašujoče poglede. Je to ona? Je to mar res ona? Tista, ki si drzne priti sem? Ženska stopi do pokojnega, dvigne pajčolan, se skloni in ga poljubi na čelo. Prav nič ji ni nerodno, ne želi se skrivati pred prebadajočimi pogledi. Iz torbice vzame star zvonec kolesa in dvakrat pocinglja. Enkrat zame, enkrat zate. Nato zvonec položi v krsto, se obrne proti zbranim in usta razpotegne v neslišen zmagovalni nasmešek. Nasmešek, ki v sebi skriva življenji. Nasmešek, ki pomeni neko zaključeno zgodbo. Nato odhiti proti izhodu. To je Louise.

    Tako se začne knjiga Léon in Louise Alexa Capusa. Na koncu. S skrivnostjo, ki presega vse otroke in vnuke. Z nerešeno uganko, ki v hipu potegne bralca in ga na naslednjih straneh popelje nazaj v Léonovo mladost, ko je divjala prva svetovna vojna. V čas, pomešan z mladostno nepremišljenostjo in prvimi odraslimi koraki. Léon sprejme službo telegrafista v odmaknjenem in zaspanem mestecu, za katerega se zdi, da leži v nekem drugem prostoru, v katerem se vojna vihra bliska zgolj na obzorju. Tam spozna Louise, navihano, nabrito, duhovito in dokaj svojeglavo dekle, ki ga zbudi iz letargije in mu do konca zmeša glavo. In zmeša tudi vse dogodke, ki se odvijejo v naslednjih sedemdesetih letih. Ko spozna Louise, dojame življenje, ki ga bo živel. Ko spozna Louise, razume, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. In kako prav ima.

    Usodni dogodek, ki rahločutnemu in tankočutnemu bralcu vzame sapo, ju namreč loči. Komaj se dobro začne, se že konča. Takšni trenutki so hujši kot odprte vojne rane, saj režejo v globino misli in trgajo srce, ki nemočno utripa. Toda čeprav ta dogodek pretrga njune vezi, sta povezana še naprej. Življenje teče dalje, nemirna leta zdrsijo še v drugo svetovno vojno, njuni zgodbi pa se kot nevidni DNK prepletata v neskončnost. Léon hrepeni, išče, najde, spet izgubi in vse to bralec počne in čuti z njim. Louise hrepeni, išče, najde, spet izgubi in vse to bralec počne in čuti z njo. Vse je usojeno, toda na poti je preveč ovir. Prepričljiva kombinacija, ki pritegne bralčevo pozornost in ga vedno znova ujame s pravilno odmerjenimi čustvenimi trnki. Ljubezen, večna tema. Ljubezen je hrepenenje.

    To je nesporno ljubezenski roman, vdet v zanimiv zgodovinski okvir, ki nikoli ne zastara in je vedno odličen poligon za besedno poigravanje in tematsko raznolikost. Tokrat služi kot nemirna kulisa, ki zamaje že tako krhko vez med dvema človekoma, ki se najdeta in izgubita. Kot ozadje za pozorno stkano mrežo poželenja, velikih priložnosti, trdih odločitev in ne nazadnje tudi praznine, ki si izmenjuje prestol z izpolnjenostjo. Enkrat imamo, drugič nimamo. Vedno iščemo, včasih najdemo. Vse to se zlije v krhko kopreno spominov, ki nas delajo take, kot smo. Spominov, ki se na koncu nekoliko razblinijo, vendar so še vedno tu, z nami.

    Roman je precej lahkotno branje, ki se ves čas nevarno spogleduje z že videnimi rešitvami, vendar se z nekaj pravimi potezami vseeno za nekaj korakov odmakne od pretirane cenenosti. Zgodba je prijetna, blizu vsem nam, in poskuša na neprisiljen način povedati, da ni meja. Ne fizičnih, ne miselnih. Lahko smo daleč drug od drugega, pa vendar blizu. Mikrozgodba, ki pronica v makrosvet.

    Ko boste razmišljali, kaj spraviti v poletno torbo, ne oklevajte. Tu sta Léon in Louise. Vzemite ju s sabo na svojo pot. In onadva vam bosta pokazala svojo. Ta pot je dolga, vendar mine izjemno hitro. Morda celo na mah.

     

    prijavite se