Vse objave, označene triler

  • Joyce Carol Oates – Pikov fant

    Stojimo na robu prepada. Pogledamo v brezno – obideta nas slabost in vrtoglavica. Naš prvi odziv je, brž se odmakniti od nevarnosti. Kdove zakaj ostanemo. – Edgar Allan Poe, Škrat sprevrženosti

    Če me je izredno plodovita in cenjena ameriška pisateljica Joyce Carol Oates, ki je bila že večkrat v igri za Pulitzerjevo, dolgo pa jo omenjajo tudi za Nobelovo nagrado, v Črni vodi prevzela s poetično grozo neizbežnega konca, me je s to zgodbo, ki se razteza na eksplozivnih dvestotih straneh, že spočetka zgrabila z veliko mero sprevržene srhljivosti. Pikov fant je psihološki triler, v katerem je zgolj z nekaj tankimi in plesnivimi plastmi prekrita norija, ki jezno in polna intimnih zamer brbota tik pod površjem. In njen izbruh je samo vprašanje časa.

    Nihče mi ni v obraz rekel, da sem kriv. 

    Nič kriv. Nič kriv. Nič kriv.

    Andrew J. Rush je komercialno izjemno uspešen in znan avtor kriminalk, ki z ženo živi umirjeno in brezskrbno življenje. Toda nikomur – ne najbližjim ne literarnim kolegom ne založnikom – ni znano, da Andrew, ljubeči mož, radodarni oče, dobrodušni član lokalnega okolja, piše tudi skrajno nasilne in sadistične romane pod psevdonimom Pikov fant. Andrew tako v sebi ohranja krhko ravnovesje, ki že od otroštva stalno grozi, da se bo porušilo. In ta usodni trenutek butne vanj z vso nepričakovano silovitostjo, ko nekega dne prejme sodni poziv. Neka ženska, ki je ne pozna in je ni še nikoli srečal, ga obtožuje plagiatorstva in naredila bo vse, da bo plačal. Andrew se v svoji skrhani spokojnosti, ki se razpoka tako močno, da zazeva tisti njegov najmehkejši in najbolj občutljivi del, zateče k edinemu glasu, ki ga razume, spoštuje in mu stoji ob strani. Svojemu alter egu, Pikovemu fantu, ki vedno bolj sili v ospredje. Dokler ga ne požre. In pahne v podobno brezno, v katerega je že strmel v otroštvu.

    Grdobija grdobija grdobija grdobija.

    Toda Andy ni kriv.

    Gre za precej neposredno in silovito prvoosebno pripoved o nasprotujočih silah, ki razkrajajo um, o krhki meji med genijem in norcem, o temni strani, ki te ves čas spremlja kot senca, vate zasaja kisli dvom, te ščuva proti vsemu, kar ti je blizu, kar ti je sveto, in čaka na tisti pravi trenutek v stranski ulici, da ti spodnese noge, te stisne za vrat in duši toliko časa, dokler se ne predaš. In predaš se slej ko prej, zlasti če že kot otrok nisi imel nobenih možnosti, da bo prihodnost prinesla rešitev. Kljub prepoznavnosti, kljub denarju, kljub normalnosti.

    Spet sem se zavedel, da je nekaj – ali nekdo – v sobi, in ko sem se z baterijo v roki naglo obrnil, se je zasvetilo dvoje zlato žarečih oči.

    Avtorica se s tem delom, v katerem raziskuje in razkriva skrajnosti, ki se jih ljudje poslužujejo pri prikrivanju svojih najbolj skrivnih in neprijetnih delov življenj, prav nič sramežljivo pokloni velikanom srhljivk in grozljivk ter v zgodbo dobesedno vplete samega Stephena Kinga, povsod pa so vidne tudi povezave z Edgarjem Allanom Poejem ter drugimi mojstri mračnih vpogledov v človeško psiho. Gre za pošastno tesnobno novelo, s katero Joyce Carol Oates znova dokazuje, kako zlahka prehaja med žanri, kako le na pogled preprosto zabrede v drobovje literature in obenem podaja roko širši publiki.

    Oates razgali in zabava. Vedno spoštljivo, vselej izjemno zanimivo. Z nami prijetno kramlja kot Jekyll in nas ugrizne kot Hyde.

    prijavite se

  • Peripetije na poti 7 – Dekle na vlaku (The Girl on the Train)

    Tu so že nove Peripetije na poti, tokrat je na vrsti velikanska upešnica, kriminalni triler Dekle na vlaku, ki v slovenskem prevodu izide v petek, 30. oktobra.

    Eno knjigo bom podaril tudi nekomu izmed vas. Poglejte si filmček in odgovorite na vprašanje (komentirate lahko tudi tukaj). Srečneža izžrebam v petek, 30. 10. 2015, ko se bo knjiga tudi znašla na prodajnih policah.

     

    prijavite se

  • Paula Hawkins – Dekle na vlaku

     

    Britanska pisateljica je do leta 2015, ko ji je uspel veliki met z Dekletom na vlaku, pisala romance pod psevdonimom Amy Silver, vendar brez vidnega uspeha. Pisateljski poklic je nameravala obesiti na klin, saj je bila že skoraj brez prebite pare, vendar je še v zadnjem obupanem poskusu založbi poslala nedokončan rokopis temačnejšega, resnejšega romana. In potem se je vse skupaj začelo precej hitro odvijati. Knjiga se je – tudi po zaslugi hvalnic težkokategornikov, kot je Stephen King – hitro zavihtela na lestvice največjih uspešnic, do zdaj se je prodala v več milijonih izvodov, pognalo se je tudi kolesje Hollywooda. V naslednjem letu lahko pričakujemo priredbo romana z znanimi igralskimi imeni.

    Tisti klin bo očitno sameval še kar nekaj časa, saj pisateljica že piše naslednji roman, mračni psihološki triler, ki bo po napovedih ugledal luč knjigarn naslednje poletje.

    Roman Dekle na vlaku je napisan skozi oči treh žensk, vendar levji delež prvoosebne pripovedi pade na Rachel, travmatizirano, zapuščeno, osamljeno žensko. Ob točno določeni uri se je z vlakom vozila v službo in na tej poti je poznala vsak kamenček ob progi. Z velikim zanimanjem je opazovala ljudi, ki so posedali na vrtu in pisali življenjske zgodbe, o katerih je Rachel lahko samo ugibala. To ji je šlo dobro od rok. V glavi si je ustvarjala svoj pogled na resničnost, ki se je zrcalil skozi okno vlaka. Svoje neizživete sanje, svoj poteptani ponos, ki ga je v slehernem trenutku zalivala z dobršno mero alkohola, je projicirala na ljudi, ki so nemo švigali mimo njenih oči. Milni mehurček prijetnih trenutkov, topline, zgodbe, v kateri sta nastopala princ na belem konju in srčna dama, je napihnila okoli para, ki je živel v hiši ob progi.

    Vlak se je vsak dan, ob točno določeni uri, ustavil pri semaforju. Tu zraven sta na vrtu svojega doma pogosto posedala zakonca, ki sta živela svoje sanje. On je bil kljub svoji velikosti in robatosti pozoren, topel, kar je žena sprejemala z odprtimi rokami. Rachel je s svojimi mislimi vstopila v njun osebni prostor in jima izrisovala pot, po kateri sta stopala. Pot brez ovir, zavojev, klancev. Imela sta vse, kar je bilo njej vzeto. Bila sta njena sreča.

    Vsaj tako je bila trdno prepričana, dokler nekega dne ni opazila nečesa, kar jo je vrglo iz tira. Milni mehurček se je v hipu razblinil, tako hitro ji je spodneslo tla, da se je lahko oklenila edinega prijatelja, ki ga je še imela – alkohol. V časopisu je prebrala, da je Megan – ženska iz hiše, ki jo je tako rada opazovala – izginila. Ker se je v pijanskem deliriju na večer njenega izginotja motala prav v tem okolišu, saj je tu živel tudi njen bivši mož, je z grozo, ki jo je podžgalo še skeleče zavedanje, da se ne spominja prav ničesar, kar se je dogajalo tistega večera, pomislila, da je povezana z izginotjem. Kaj se je pravzaprav zgodilo? In kaj, za vraga, je storila?

    Že na uvodnih straneh je zgodba zakoličena s številnimi vprašanji in zapleti, ki se z ravno prav odmerjenim tempom odmotajo do zadnje strani. Dogodek, ki sproži nov dogodek, se kot snežna kepa odvali po življenjih vpletenih in nase lepi grozljive spomine, potlačene travme in zbije maske z ljudi, ki so še do včeraj poosebljali zaupanje. Snežno bela kepa slej ko prej pride do umazane, razmočene, blatne zemlje. In ko enkrat izruva tudi korenine, ni poti nazaj.

    Na površju gre za klasični kriminalni triler, ki se v svojem drobovju loti temeljnega vprašanja iskrenosti in laži. Incident, ki na zunaj zamaje družbo, daleč od naslovnic in javnih polemik razcepi bistvo zakonskih odnosov. Prvoosebna pripoved treh žensk je ves čas subjektivna ter prav zaradi tega neposredna, brutalna, kruta, na trenutke že kar odbijajoča, saj avtorica predstavi enosmerni in dvodimenzionalni pogled na žensko vlogo v odnosu, kar bi znalo razkačiti marsikaterega bralca. V pisateljičini domišljiji ženski prostor v družbi namreč določajo samozavestni, krepostni moški, ki se brez večjih težav polastijo ženskih misli in jih usmerijo proti njim samim. Ideal ljubezni, ki si ga trije glavni ženski liki pričarajo na izkrivljenih podobah, pa se razbije na lastnih dvomih in razklanih sanjah iz preteklosti. Iz tega pa se ne more roditi nič prijetnega. Kljub tehtnim pomislekom, da se avtorica teme loti preveč lahkotno in da vzbuja vtis, kot da globoko v sebi sovraži ženske, pa je bil njen namen vendarle prikazati svet, ki se odvija za zaprtimi vrati, stran od oči, ki vidijo samo popolno zunanjost brez razpok. In ravno iz tega je mogoče razbrati kritiko družbe, v kateri je ultimativni cilj vzdrževanje neizmerne, vseobsegajoče sreče. Vedno in povsod. Ne glede na vse. Konec koncev pa ne gre pozabiti, da gre v prvi vrsti za žanrski roman, ki vendarle doseže svoj cilj.

    Vsi ljubitelji žanra bodo prišli na svoj račun, saj zgodba vleče in se bere hitro. Čeprav so v njej vidne jasne sledi avtorice, ki je svoj slog brusila z ljubezenskimi romani, in kljub temu, da je glavnega negativca mogoče uganiti precej pred zadnjo stranjo, zaradi česar konec izgubi nekaj smrtonosnega naboja, knjiga ne razočara. Samo ne smeš imeti previsokih pričakovanj. Zgodba je temačna, vendar kljub temu zabava.

    Dekle na vlaku v slovenskem prevodu izide v petek, 30. oktobra, in nekaj dni prej, natančneje 26. oktobra, bodo izšle Peripetije na poti s predstavitvijo te knjige. Pripravljeno imam tudi nagrado, zato bodite z mano v ponedeljek.

    18. novembra pa bom v ljubljanski Konzorcij povabil posebna gosta, s katerima se bom pogovarjal o tej knjigi in še marsičem drugem. Pogovor bo prijeten, zato vljudno vabljeni!

     

    prijavite se