Vse objave, označene vojna

  • Aleksandar Hemon – Knjiga mojih življenj

    Hemonovih petnajst avtobiografskih esejev, zbranih pod imenom Knjiga mojih življenj, je posnetek poti iz radoživega, živahnega Sarajeva prejšnjega stoletja, ki se razcepi ob razpadu Jugoslavije, spremeni v živo blato vojne, ki se je že nekaj časa izrisovala na horizontu, ter se, še vedno – in za vedno – z ostrimi kamenčki v razseljenskih čevljih, konča v Ameriki, deželi, ki obljublja zgodbe. Deželi, ki te z eno roko treplja po ramenih, z drugo ščipa v vrat.

    In Hemon ima zgodbe. Nostalgične, stvarne, surove, smešne, sveže, brutalne. Toda te zgodbe ne obljubljajo ničesar. In veliko dajo. Morda celo preveč.

    Kar precej časa sem razmišljal, ali bi o knjigi sploh kaj napisal. Nihal sem med navdušenostjo in zavračanjem, med razgaljenjem in prikrivanjem, med odprto gesto razširjenih rok in boječo stojo s hrbtom ob zid. Zgodbe bi sicer lahko vzel kot minljivo zanimivost, jedko-slastno šahovsko partijo prisiljenega naseljenca, ki pozna veliko potez, vendar je vedno za eno prekratek. Toda to bi bilo premalo. Prenagljeno. Nezadostno. Kakšne besede izbrati, ko te avtor izvrstno kratkočasi, smiselno nastavlja ogledalo in te na zadnjih straneh potolče? Kaj sporočiti naprej, ko te sprejme v svoje naročje in te na koncu pahne v prepad obupa? Kako sploh strniti misli, če skeleče utripa tisti intimni živec, ob katerega je pisatelj po velemojstrskih preigravanjih zadel z vso močjo, brez uveljavljenih olepšav?

    To so vprašanja, ki ostanejo. In te prisilijo, da jih prevetriš z vseh strani, v spoštljivi tišini. Zlasti glede sebe in z zavedanjem, da smo obdani z množico motečih šumov, s plastmi balasta in puhlih besed, ki naj bi tolažile, a poglabljajo stisko, ki naj bi dodajale, a kradejo. Nekje na pol poti se vez med zunanjim in notranjim pretrga. Ko si zunaj, ne vidiš noter. Ko si notri, vidiš ven, opaziš enosmerno reko smejočih, dobronamerno praznih, nepredstavljivo oddaljenih. In to boli. Življenju je prav malo mar za male zgodbe. Zlasti tiste, ki se ne bleščijo in zahtevajo trud.

    Knjiga mojih življenj je nekaj tako čudovitega in obenem pretresljivega, nekaj tako kompleksnega in hkrati zabavnega, nekaj tako življenjskega in istočasno zasebnega, nekaj tako pogumnega, bolečega, duhovitega, poetičnega, da povzdigne, napolni in predvsem strezni. Naposled tudi utiša.

    Je nekaj najboljšega, kar boste prebrali. In naredili zase.

     

    prijavite se

  • J. M. Coetzee – Življenje in časi Michaela K.

    So kje še vedno ljudje, prepričani, da se bo svet po vsem trušču spet umiril in postal tak kot prej?

    Delo tega Nobelovega nagrajenca, za katero je leta 1983 prejel Bookerjevo nagrado (drugo je dobil leta 1999 za izjemen roman Sramota), nikakor ni za vsakogar, vendar je za vse, ki jih pritegne fascinanten vpogled v človeško norost, zgrajeno na temeljih protislovnih vrenj v vsakem od nas. Zgodba služi kot oddaljeni kažipot po neposrednih in nesmiselnih vplivih, ki jih ima vojno ozračje na človekovo vedenje.

    Svet in tegobe osrednjega junaka romana, Michaela K., so postavljeni v z državljansko vojno v času apartheida razklano in obubožano deželo Južne Afrike. Michael, preprosti mož z zajčjo ustnico, ki mu je dušo v otroštvu zamazal zavod, se v Cape Townu preživlja kot vrtnar in skrbi za ostarelo mamo. Ker se njuni dnevi zaradi uvedene policijske ure in pomanjkanja dostojnega življenjskega prostora vedno bolj krčijo in ju čustveno pohabljajo in ker je črv materine bolezni zagrizel že tako globoko v njeno bit, da začne sanjariti o rojstni kmetiji na podeželju, na kateri se je po prašnih tleh kot bosonoga in kratkohlača deklica podila za kokošmi, se odločita, da pobereta zarjavela šila in počena kopita ter mesto, v katerem ves čas dežuje, zamenjata za deželo, ki je obsijana s spokojnimi sončnimi žarki in ki obeta lepše dneve.

    Tvoje bivanje v taborišču je bilo le alegorija … ki pove, kako škandalozno, kako sramotno se lahko smisel ugnezdi v kakšnem sistemu, ne da bi v njem dobil pomen.

    Mamo naloži na improvizirano cizo in se odpravita. Toda mama zadnjo piko zapiše še pred končnim ciljem in Michael se z maminim pepelom poda naprej, proti kmetiji, ki je do zdaj živela samo v maminih preperelih spominih. Toda ker Michael ni imel urejenih dokumentov, je zavila tudi njegova pot in se vila skozi delovna taborišča do ultimativne odmaknjenosti od vsega utirjeno in utrjeno človeškega, tako da je naposled postal eno z naravo in se z na zunaj nerazumljeno trmo in neomajno odločnostjo znebil spon, zaradi katerih se v času brezglavega nasilja, zaradi katerega nam otopijo čustva, ne zmoremo odcepiti od vzorcev, ki nam jih vsiljuje družba.

    Če sem namreč kaj odkril na deželi, je bilo to, da je za vsako reč dovolj časa. Je to nauk vsega skupaj, je pomislil, nauk vse zgodbe: da je za vsako reč dovolj časa? Se tako izluščijo nauki, nepoklicani, z dogodki, ko jih najmanj pričakuješ?

    Michael življenjsko moč in edino upanje za preživetje najde v tistem, česar se kot ljudje, ki se oklepamo vsega sodobnega in vsega naprednega, tako bojimo – da bi nam vzeli vse udobje, na katerega smo navajeni in za katerega menimo, da ga imamo pravico vzeti za svojega v vsakem trenutku, naj bo to v času vojne ali miru.

    V tem razmeroma kratkem, vendar temeljnem delu je Michael K. osamljeni glas, ki s svojo tihostjo kriči na vse nas in nam s svojo umirjeno pasivnostjo poskuša prišepniti, da je včasih treba prisluhniti tistemu vedno bolj potlačenemu razumu, ki brni v nas, in da je tak zven – za zdravje sveta – treba spustiti tudi na plan.

    Knjiga mi ne da miru. In prav je tako.

     

    prijavite se