Vse objave, označene zakon

  • David Nicholls – Midva

    Obstaja pregovor, ki ga navaja tudi priljubljena skladba, da moraš človeka, ki ga ljubiš, osvoboditi. Kakšna traparija! Če nekoga ljubiš, ga moraš privezati nase s težko kovinsko verigo.

    David Nicholls je tisti britanski pisatelj, ki nam je dal tudi izjemno ganljivo knjigo in veliko uspešnico En dan, zgodbo o usodno prepletenih prijateljih, ki se hitro zbližata in v mladostni vročičnosti oddaljita, se vso odraščajočo pot iščeta in se na koncu od sunkovitih življenjskih vetrov utrujeno zlijeta v pomirjujoč objem, ki ravno zaradi tega, ker se zgodi kakšni dve desetletji prepozno, dobiva skoraj pričakovano tragičen prizvok. In zgodba je tragična. V vsej svoji ljubezenski silovitosti, neomajnemu prijateljstvu, ki ves čas hodi po tanki liniji med nedolžnim trepljajem in skritim poljubom, med tukaj in ne tukaj. Med prihodi in odhodi. En dan je vsekakor zgodba, ki v bralcu odzvanja več dni.

    Nicholls je z Midva, naslednjo knjigo, ki jo je napisal po petletnem premoru, besedne puščice usmeril v sodobno družino, to trhlo tvorbo, ki se pogosto rodi na plečih vznesene vznemirjenosti, mamljive skrivnostnosti in nevsakdanjosti ter se nekje na sredi poti nato razbija na skalah enoličnosti, preveč optimističnih pričakovanjih in utesnjenosti.

    Je bil to najin najsrečnejši dan? Najbrž ne, kajti za resnično srečne dneve ni treba toliko priprav, redko se odvijejo v javnosti in ne stanejo toliko. Srečni dnevi se nepričakovano prikradejo.

    Douglas je tih vsakdanji človek, ki ljubi ženo Connie. Z enako intenzivnostjo ji je predan danes kot nekoč, ko sta se spoznala in spoznavala kot precej nenavaden par – ona razposajena in razigrana umetnica, ki je zlahka navezovala stike, on praktičen in razumen biokemik, ki se je težko znašel v svetu, v katerem se ne da predvideti naslednje poteze, v katerem ni mogoče vsega izmeriti in določiti. Toda našla sta se in ostala skupaj. Douglas je danes zadovoljen moški srednjih let. Kljub težavnemu odnosu s sedemnajstletnim sinom Albiejem se mu samoumevno zdi, da lahko odločno – z vajetmi trdno v rokah – zakoraka na naslednjo raven skupnega življenja. Bliža se namreč njihova družinska Velika turneja, razburljivo in poučno raziskovanje evropskih muzejev ter galerij, preden se sin poda na univerzo in tako postavi pomemben mejnik.

    Seveda do zdaj, po skoraj četrt stoletja, vprašanja o daljni preteklosti izčrpana, ostala so nama le še ‘kako je bilo danes?’, ‘kdaj prideš domov?’ in ‘ali si odnesel smeti’. Najini biografiji sta tako zelo povezani, da sva oba skoraj na vseh straneh. Odgovore poznava, ker sva bila tam, zato radovednost pojema; zamenjala jo je kvečjemu nostalgija.

    Vendar se zalomi. Sredi noči mu namreč Connie pove, da ima vsega dovolj in da ga zapušča. Želi se najti. Sama, brez njega. Douglasa novica sprva zlomi, nato pa se zbere in se trmasto odloči, da se ne bo tako hitro vdal. Sklene, da bodo poletje preživeli skupaj in da bodo njihove zadnje družinske počitnice v osrčju evropske kulture nekaj nepozabnega. Nekaj, zaradi česar bo sina dobil na svojo stran, Connie pa se bo znova zaljubila vanj …

    Že odkar sva se spoznala, vem, da se boš slej ko prej začela starati. Zakaj bi me to skrbelo? Zaljubil sem se v tvoj obraz, ne v tvoj obraz pri osemindvajsetih, štiriintridesetih ali triinštiridesetih. Zaljubil sem se v tvoj obraz.

    Knjiga se na precej nežen, mestoma duhovit in celo filmski način ukvarja z ljubeznijo, ki je zavila navzdol, starševskim odnosom, v katerem se nikoli ni prav zares zanetila iskrica medsebojnega spoštovanja in sprejemanja, ter dragocenimi, a neprijetnimi lekcijami, ki se jih v začetnih trenutkih, ko si v imenu zaljubljenosti odpuščamo prenekatere napake, branimo in jih mečemo v koš, za katerega menimo, da ga nikoli ne bo treba izprazniti.

    Začutil sem, da se obeta sprememba, to pa sem si želel bolj kot vse na svetu. Sprašujem se, ali je mogoče še kdaj čutiti kaj takega ali pa se to v življenju zgodi samo enkrat.

    Vsi, ki so se z veseljem – in pristno žalostjo, tisto, ki se porodi, ko liki oživijo in ti zašepetajo zgodbo neusojenih let – potopili v strani Enega dneva, tudi tokrat ne bodo razočarani, saj se je Nicholls na domiseln način lotil portreta družine, ki ni uniformen organizem, ampak skupek različnih posameznikov, ki zahtevajo svoj prostor, spoštovanje in potrditev. Knjiga, ki je bila uvrščena na širši seznam za nagrado man booker, ni zaman uspešnica in je kot nalašč za prihajajoče poletne dni. Kamorkoli že greste, kjerkoli že boste, vzemite jo s sabo.

     

    prijavite se

  • Paolo Giordano – Črnina in srebro

    Sodobni italijanski pisatelji – Ferrante, Bignardi, Mazzantini – me ne razočarajo. Naivno bi bilo razmišljati, da je to zaradi zemljepisne bližine, bolj se nagibam k temu, da mi na pronicljiv, boleč in razgaljen način podajajo intimne zgodbe o ranjenih posameznikih, ki si na nasprotni strani gugalnice želijo soigralca, ki bo znal uravnotežiti nepredvidljivo dinamiko odnosov. Pogosto se ne izide po pričakovanjih, zlasti ko ti posamezniki ugotovijo, da se gugalnica ne premika po ustaljenih poskokih gor in dol, temveč tudi levo in desno.

    Na dolgi rok vsaka ljubezen potrebuje nekoga, ki jo vidi, prepozna in potrdi, sicer se zgodi, da o njej podvomimo. Brez njenega pogleda sva se čutila ogrožena.

    Črnina in srebro, tretja knjiga Paola Giordana, je zgodba o upokojeni gospe A., ki postane neločljivi del tričlanske družine. Sprva je gospodinjska pomočnica in kuharica, kmalu pa prevzame tudi levji delež drugih družinskih opravil, med drugim zaščitniško skrbi za sina Emanuela, posebnega otroka, na katerega oče – pripovedovalec zgodbe – gleda s preveč zahtevnimi očmi. Gospa A. je kot dar z neba, z materinskim čutom in pretanjenim občutkom za zakonske vzpone in padce nase veže vse spone, ki hitro življenje sodobne družine za silo držijo v ravnovesju. In to ravnovesje je resnično krhko, kar člani družine kmalu čutijo na svoji koži. Gospa A. namreč hudo zboli. Bolezen je dokončna, s piko. In ko se gospa A. prepusti večnemu počitku, v družini zazeva ogromna luknja.

    Ljubezen pozna pogovore, ki človeka na neki točki nezadržno vlečejo v temno jedro.

    Ta praznina pa zakonskega para ne vrže samo v otožno žalovanje, ampak ga tudi sooči drug z drugim. Pod črnino solz začne na plan siliti vprašanje, kako naprej. Kaj pa zdaj? Ko je bilo življenje predvidljivo natančno in lahkotno, venomer zazrto v prihodnost, ni bilo prav nobene potrebe, da bi se ustavila. Zdaj je bilo drugače. Postalo je mučno. Če dolgo časa zreš samo naprej, težko zaznaš tistega, ki ti stoji ob strani. Na tej točki nemirnega prostega teka pa se vedno pokaže priložnost, da odpraviš nekatere vcepljene vzorce, ki preprečujejo, da bi odnos zadihal s polnimi pljuči.

    Neizkušena družina je včasih tudi to: strnjena galaksija egocentrizma, ki ji preti, da se bo sesedla sama vase.

    Giordano je spisal izjemno kratek roman – že skoraj novelo, ki jo lahko preberemo v enem večeru –, v katerem je s premišljeno izbranimi besedami preprosto in že velikokrat videno zgodbo oplemenitil z vpogledom v misli ljudi, ki se borijo z bližino in okoljem, ki jim preprečuje, da bi stopili korak bliže.

    Čudovito grenka zgodba o ljubezni in družini. Ter o izgubi človeka, v kateri se izgubijo vsi.

     

    prijavite se

  • Elena Ferrante – Dnevi zavrženosti

     

    Zajela ga je praznina smisla.

    Italijanska pisateljica, ki se že dvajset let skriva pred očmi javnosti in piše pod psevdonimom, v svoji drugi knjigi – in prvi, prevedeni v slovenščino – tematsko ne zakoraka na neznane poti, ampak večno zgodbo o razpadu odnosa, samoizpraševanju in osebnem zdrsu v blaznost, v katero si pahnjen silovito in brezkompromisno, razčleni, raztrga in sestavi na sebi lasten način. Neposredno, iskreno, z namenom razgaliti. In pri tem odvrže vse plasti, ki bi utegnile zakriti stanje, v katerem se znajde osrednji lik.

    Težek je prehod iz spokojne blaženosti romantičnega sprehoda v kaos, v razsutje sveta.

    Zgodba je boleče preprosta. Že s prvim stavkom nas zgrabi za ovratnik, nas strese in zakriči v obraz. Osemintridesetletno Olgo mož zapusti zaradi veliko mlajše ženske in ji na plečih pusti dva otroka ter psa. Zavrže jo hitro, brutalno in ostro. Kot bi bila Olga zgolj hipna epizoda, ki je bila pozabljena že včeraj. Kot bi s kirurškim nožem nepovratno zarezal v vez, ki se je še do včeraj zdela trdna. Olgi se odprejo tla in zgrmi v prosti pad. Črnina, v kateri se znajde, je grozeča in vabljiva. Ves čas niha med popadljivim nadzorom in brezupno razpuščenostjo, ki se zrcalita v nepredvidljivem, že skoraj sovražnem vedenju njenih otrok. Proti njej so bližnji in ves svet. Ter predvsem ona sama.
    Njena kriza, ki se sprevrže v besno iskanje odgovorov, se omeji na en sam krog osebnega pekla, iz katerega se nikakor ne more prebiti. Preostane ji samo še to, da se v celoti razstavi, vulgarno razčloveči in nemarno zapusti.

    Naključja smo. Živimo, zapravljamo življenje, ker je nekoč davno nekdo, ki si je želel v nas izprazniti kurca, med ženskami izbral nas, izkazoval pozornost nam. Pritlehno željo po fuku zamenjamo za ne vem kakšen poklon, ki je namenjen samo nam. Njegovo poželenje nam prija, zaslepi nas in prepričane smo, da smo mu ga vzbudile prav me in samo me. Ja, on je res nekaj posebnega in opazil je, kako nekaj posebnega smo me. Svojemu poželenju po kurcu damo ime, poosebimo ga in ga imenujemo ljubezen moja.

    Zdi se, da jo je preteklost naposled le dohitela, jo nepripravljeno spotaknila in stisnila v kot. Nikamor več ne more zbežati, tako na simbolni ravni, saj jo razjedajo hromilne misli, kot tudi dobesedno, saj postane ujetnica v lastnem domu. Toda ravno to, kot odrešilno dojame ona in kot s prepotrebnim olajšanjem odkrije bralec, je tisti konec vrvi, ki se ji ponuja, da se povleče iz brezna.

    Čeprav se odnos pretrga in ga ni več, deluje naprej po skrivnih poteh, ne umre, noče umreti.

    Knjiga govori o ruševinah odnosa, med katerimi tlijo požgani spomini na domnevno mirno in nepremagljivo zakonsko življenje. Ti spomini te žgejo, mrcvarijo v nedogled, pahnejo v neizčrpno in izčrpavajočo nihanje med samoobtoževanjem in zamaknjeno agresijo, usmerjeno v tiste, ki si to najmanj zaslužijo – otroke in ljudi, ki ti iskreno želijo biti blizu.

    Neprijeten je krog praznega dneva, ko se ti večer kot zanka zadrgne okrog vratu.

    Ko v zrelosti življenja, ves izžet od truda, ki ga vložiš v druge, vedno v druge, z grozo ugotoviš, da se je cvetoči zeleni vrt, ki si ga vztrajno zalival, posušil, in ko spoznaš, da ti je od vsega tega ostala samo še borba s samim sabo, te kot neprijetni neznanec pričaka nemirna misel, da boš od zdaj naprej samo figura na šahovnici dobronamernih, vendar vsiljivih znancev, ki te venomer potiskajo v novo naročje osamljenih ljudi, ki so se tudi sami zlomili na zakonskih brzicah. Ko te prešine tak vročični obup, da je zate ostala samo še nepregledna in pusta ravnina, se ti odpreta dve smeri. Lahko se predaš enolični finalnosti, ko se filmski trak s tvojo zgodbo na kolutu vrti samo še v prazno. Ali pa nekaj ukreneš. Tudi če moraš zato zagaziti v lastno blato, kot je to storila Olga.

    Zgodbo odlikuje izjemno izčiščen slog, iz katerega kar bruhajo čustva, ki se razpenjajo na razparanem platnu družine. Olga je potolčena in poražena, vendar se kljub temu izrisujejo sledovi osvoboditve, zaradi česar je njena pot spoznavanja neprijetno vabljiva, kruto resnična in tako blizu nam vsem. Knjiga je kratka, vendar nabita z življenjem.

    Mala zgodba, usodno ujeta v velikem delu.

     

    prijavite se