Vse objave, označene zgodba

  • Žalostinka

    Ankh

    Tisti trenutek, ko je vstal od mrtvih, se je s komolci zvlekel na stol. Les že dolgo ni več škripal, so pa zaškripali njegovi zobje. Nevidna, neotipljiva, neznosna bolečina, ki je v teh dveh letih s svojimi kremplji trgala njegovo srž, je postala meso. Nekje je morala izbruhniti. Kot speča kraljica noči, ki se v cvetu na pomlad zbudi. Rima mu tokrat ni koristila, vendar se je vsemu navkljub nasmehnil in si z drhtečo roko prižgal cigareto. Potegnil je. Ni ga pomirila, je pa za trenutek razkadila kopreno, ki se je zgrinjala nad njegovo spraskano dušo.

    Po sobi je strah sejala sivina, ki je bila huda skušnjava. Vabila ga je k sebi, v svoje varno zavetje. Stisnil bi se k njej, čutil bi njen utrip, bil bi pomirjen. Vedno znova se je poskušal priviti k njej, vendar mu ni in ni uspelo. Nikoli več ne bom z njimi, si je rekel in se histerično zasmejal. Prijel je pepelnik in ga zabrisal v steno tik ob edino okno, ki je kot rana zevalo v zunanji svet. Svet, ki je bučal. Svet, ki je bil raznobarven. Svet, ki je v zadnjih vzdihljajih leta utripal kot kalejdoskop kričečih kancerogenih kanibalov.

    V njem se je nabiral krik obupa, ki se je razblinil, preden je uspel naznaniti svojo nebeško nemoč. Zatisnil je oči, toda solze niso prišle. Po tiho si je rekel, da mora spiti več tekočine, čeprav je vedel, da je njegova veja človečnosti izsušena. Vodnjak njegove volje je kot vata vpil vsakršno željo po rešitvi, po bilki, ki si utre pot med dvema vlažnima kamnoma v medsvetu svetlobe in teme.

    Pogled je uprl na zid za sabo. Tam, sredi ničesar, je bila luknja. Prevelika za žebelj, vendar premajhna za zgodovinske učbenike. Bila je nepomembna luknja, zadnje zavetišče kovinskega neznanca, ki mu je poskušal vzeti življenje. Zdaj je obtičal tam, še eno osamljeno bitje brez srca. Brez srca, da bi vzelo srce. Srce, ki je nekoč bílo za štiri. Danes bije le še za udarce. Za večnost vsega tega, medtem ko svet izginja. Pod to luknjo, pod to nepomembno luknjo za človeštvo, nedaleč stran nad kredenco, so se na tem istem zidu slepega sožitja in sprave risali črno-umazani pravokotni obrisi, ki so spominjali na nekoč, na sladko-otroške krike, na žensko-strastne gibe, na idilo, na štiri stene, ki niso bili zgolj zidovi … Vse to je imel neznansko rad. Toda tam ni bilo več fotografij, bile pa so pekoče vžganine.

    Darko je na mizi segel po orumenelem kosu papirja, ki je v krčeviti legi ležal poleg zasmrajenega kosa zmagovitega orožja. Po vratu mu je v valovih počasi začel polzeti vroč, rdeč vosek življenja. Vsi spomini, ki so se mu pretakali po žilah, so počasi začeli bežati na okužen zrak. Hitro, si je rekel. Zapisane besede so mu vidno plesale pred očmi. Spominjale so ga na ples v maskah, ki ga je imel rad celo življenje. Maske. Zanje niso vedeli ne žena ne otroka. A bile so tam. Benetke brezmadežnih brezupov. Toda zdaj je bil čas razgaljanja. Ko je njegov sirup surove biti začel prihajati na dan, je še zadnjič prebral:

    Zdaj. Ubil bom svojo nežnost. Zadušil ljubezen do naravnega. Pojdi zdaj. Odrini to stran. Ne pusti, da ostane. To nisi ti. Bori se — do mrtvega.

    Bil je živ. Toda to je bila le beseda.

     

    prijavite se

     

     

  • Modra zgodba

    KA

    Darko je razmišljal v napol prazni kavarni. Večina miz, pokritih z modro-belimi karirastimi prti, je samevala. Za eno je sedela ženska v črnem usnjenem krilu, ki je razkrivalo prekrižane dolge noge v raztrganih mrežastih nogavicah. Njeni kostanjevi lasje so spominjali na afriško drevo, katerega krošnja obupano sili k tlom. V rokah je držala cigareto, ki se je kot zažigalna vrvica krčila med kazalcem in sredincem. Nemo je zrla v tretjo skodelico kave in verjetno podoživljala še eno enolično noč, noč izgubljenega otroštva.

    V kotu desno od točilnega pulta je moški navideznih srednjih let utrujeno slonel na starinskem juke-boxu in izbiral pesem. Čeprav je imel Darko druge skrbi, pa se nikakor ni mogel spomniti, če je v vsem tem času, ki ga je preživel v teh nevzdržnih vicah, sploh slišal kakšno pesem. Ah, ja, je zavzdihnil pri sebi, danes je očitno dan odločitev za vse padle duše.
    Natakar je bil zgodba zase. S krpo je neprestano brisal pult in si tiho požvižgaval. Njegove globoke sinje oči so dajale vtis širnega obzorja, ki se razprostira za vratolomnimi gorami. Ne vidi se ga, pa vendar čutiš, da je tam. Čaka, da ga odkriješ. Čeprav je že stotič ponovil isti gib, pa je oddajal jasen signal, da ve, kaj počne. Ni presenetljivo, da so nad ogledalom točilnega pulta pomenljivo stali trije porcelanasti modreci. Darka so spominjali na Velikonočne kipe. Ko sta se njuna pogleda srečala, mu je pomežiknil. Nehal je brisati pult in pokazal proti telefonu, ki je sameval na levi strani pulta.

    Darko je hitro pogledal stran in se pretvarjal, da ga ni videl. Ni bil še čas. Vedel je, da še ni čas. To mu je govoril želodec. Vseeno pa se bo moral kmalu odločiti. Kup cigaretnih ogorkov, ki se je grmadil v pepelniku pred njim, mu je dal vedeti, da sedi tu dlje, kot bi si upal misliti. Siva koprena cigaretnega dima, ki se je vila proti stropu, ga je zazibala v spomine na sanje, ki jih je imel ponoči.

    Hodil je po dolgem hodniku, po temnih, kamnitih tleh. Čeprav so ga po telesu zbadale srhljive iglice in se mu je dozdevalo, da zdaj hodi po kretskem labirintu, zdaj po zaprti psihiatrični bolnišnici, ki za plačilo zahteva kri, pa ga je na koncu poti pričakala medla luč, v kateri ga je čakala ona. Ona, prišlek, v kanalizaciji odkrit zaklad. Oh, kako sladek, kako mamljiv občutek! Že je planil po njej, ko je za sabo zaslišal slinast, požrešen zvok, ki se je nevarno bližal. Še preden je božanskosti ob sebi uspel panično ukazati, naj se skrije, se je zbudil iz mokrih sanj v mokro posteljo. Strup, ki je zasužnjil njegove misli, je prepojil njegovo pižamo in rjuho. Ni bil še čisto dan. Žena je ob njem mirno spala spanec blaženih. Darko se je prestrašil. Napadla ga je tesnoba. Nekaj moram ukreniti, si je rekel, tako ne gre več naprej. In tako je namesto v službi pristal v kavarni.

    Modre zavese so kot odprta vrata omogočala pogleda v nek drugi svet, prepojen s sivo-vijolično svetlobo, ki se je odvijal zunaj. Beli tovornjak, ki se je ustavil pri rdeči luči, je oglaševal Abnormalne Akcije! V vetru prihajajoče nevihte, ki je razmetaval listje kot otrok lego kocke, so se poigravale srake in pri tem zadovoljno vzklikale: KrA, krA! Mimo kavarne je prikorakala gospa srednjih let in se ustavila. Nagnila se je na okno, okoli glave sklenila roke v obliki črke O, in pogledala v notranjost. Darku se je zdelo, da gleda njega. Toda ženske ni poznal. Imela je kakšnih štirideset let, oblečena ni bila nič posebnega, le sivo majico je krasila s krogom obdana vijolična črka A. Ko je ženska zagledala Darka, mu je počasi, a pomenljivo pomahala in pokazala na črko na majici. Čeprav je sama črka odražala anarhično stanje, ki je razjedalo Darkovo notranjost, pa je zanj pomenila še neko bolj grozečo resničnost. Ženska mu je še enkrat pomahala, nato pa izginila nekam levo za zaveso. Zanjo je bilo predstave konec. Darko pa se je bližal vrhuncu. Njegovo tragikomedijo sta bili prisiljeni nemo opazovati zgolj dve gledalki, toda vseeno sta si zaslužili, da odigra do konca. Če se kaj vleče predolgo, izgubiš nit. Kamorkoli se obrneš, vidiš svoj odsev. Življenje postane soba ogledal, nikjer pa zelenega znaka za zasilni izhod. Teh v času krize nikoli ni in jih tudi ne bi smelo biti.

    Zunaj se je viharni poletni dan sprevrgel v sodni dan. Zdelo se je, da debele dežne kaplje, ki so zdaj jezno bobnele po tleh, hočejo sprati vijolično svinjarijo, ki se je nabirala v teh mučnih dnevih dvoličnosti. Darko je besno udaril po mizi, stisnil oči in zaškripal z zobmi, ko mu je preskočilo srce. Ženska noči v mrežastih nogavicah je jezno poblisnila z očmi in mu namenila aroganten nasmešek. Sporočal mu je: Dobro poznam take, kot si ti. Moški v kotu je še naprej izbiral pesem. Zanj Darko ni obstajal.

    Darko je vstal. Vedel je, kaj mora storiti. Odšel je do točilnega pulta in natakarja prosil za telefon. Poklical je številko, ki jo je znal na pamet, in čakal. Zazvonilo je enkrat, dvakrat, trikrat … Potem se je oglasila. Rekel je: Prihajam. Na drugi strani linije se je zaslišalo olajšanje. Počasi je odložil slušalko in se odpravil ven. Zunaj se je zlilo. Dišalo je po ohlajenem asfaltu in novem začetku. Oblaki so se raztepli na vse strani in razkrili sinje telo nebes. Darko je nekaj časa strmel v nebo, nato pa si nadel sončna očala in se odpravil k njej. Rekel si je: Očitno je moja barva modra.

  • Vrtec

    KA

    Nikoli si ni mislil, da bo Peter zaradi njega postal invalid. Prav tako si ni mislil, da bo trideset let pozneje sedel tu na kamniti ograji in zrl v ogromno luknjo, do polovice zapolnjeno s postano deževnico. Na mestu te nasedle gradbene naložbe je nekoč stal vrtec, njegov drugi po vrsti. Iz prvega so ga starši morali izpisati, ker so ga vzgojiteljice zalotile, kako sta si pri opoldanskem počitku z Lidijo vsak s svojega ležalnika kazala najintimnejše dele. Nista vedela, kaj si kažeta, toda bilo je skrivnostno, hahljajoče zarotniško, nekaj novega. Nedolžna zadeva, ki je bila po vrsti bolj ali manj divjih dejanj – enkrat se je na sprehodu v gozdu skril, da so ga našli šele po treh urah, spet drugič je Gregorju iz sosednje skupine po laseh razmazal drevesno smolo, da so reveža morali postriči skoraj do golega – za vzgojiteljice zadnja kaplja čez rob. Staršem in malemu Darku so pokazali vrata.

    Darko trideset let pozneje zapre oči. Predstavlja si, kako ga mama vleče za roko. Jutro je, vendar še ni svetlo. Preplavijo ga vonjave po razmočenem asfaltu, sveže umitih laseh in maminem paničnem hitenju. V daljavi se slišijo brneči ventilatorji predora, ki si utira pot skozi grajski grič. Zvok prazne ceste. Na tleh povožen, pohojen, pozabljen ptič. Darko je lačen, vendar ga stiska v želodcu. Noče v novi vrtec. Noče k neznancem. Nagonsko se ozre v pričakovanju, da bodo tam nekje stali stari prijatelji, s katerimi se je igral zadnja štiri leta, in mu mahali v slovo. Toda tam nekje stoji samo utripajoč semafor.

    Vrtec se ni preveč razlikoval od prejšnjega. Na dvorišču je stal skoraj povsem enak vlakec, vse naokoli so bile razmetane raznobarvne kanglice za potičke in polomljene grabljice, v garderobi podobne vrečke za copate in dežne hlače, iz katerih so viseli plastični škornji, zasušeni z blatom, podobne klopce, stoli, skodelice za čaj, podobni topljeni siri, podobni nasmeški vzgojiteljic, podobne oglasne table iz plutovine, na katerih so bile pripete živali iz blaga. Otroci pa so bili drugi. In tudi vonj.

    Darko odpre oči. V naročju drži knjigo izrekov in pesmi, ki jo je kupil od uličnega prodajalca. Ni ne prva ne zadnja. Odpre jo in nos zarine med strani. Vonj po vrsticah, kiticah, kurzivi in potrati papirja. Na hitro strese z glavo, sprosti misli, se zazre v daljavo in nato na naključni strani v knjigi prebere:

    Kot muha na steni,

    te opazujem, najdem, spremljam korak,

    s tem

    živim vsak dan, en dan,

    dan za dnem,

    hodim z neznanci, mislim nate,

    s škrlatno ogrlico, všeč si mi,

    nosiš križ, nosiš se,

    čeprav zaman.

    Kakšna kozlarija, si reče Darko, s prezirljivim tleskom zapre knjigo in iz vrečke vzame kozarček s kakijevo kašico, smetano in zdrobljenimi mandlji. To mu je zjutraj pripravila žena. Odpre ga, zajame s čajno žličko in si mešanico barve mesnate melone ponese v usta. Použije, medtem ko posluša zvoke z bližnje ceste, po kateri se vsak dan pelje, ko razvaža otroka. Vsak dan tako blizu, vendar tako daleč. Toda danes, se je nasmehnil, danes je končno moj dan. Ženi sicer ni povedal, kam gre, in ji je navrgel belo laž, vendar si s tem ni belil glave.

    Da, otroci so bili drugi. V skupinah po tri, štiri so se igrali v svojih kotičkih in zaman je iskal koga, ki bi ga povabil zraven. Večinoma se niso zmenili zanj, neka plaha deklica se mu je sicer vsake toliko sramežljivo nasmehnila, vendar iz tega prijateljstva ni bilo nič, saj je pri počitku ležala na drugi strani sobe. Peter, največji fant v sobi, pa ga je vzel na piko. Kjer je bil Darko, je bil Peter. Ko je Darko prijel kocko, mu jo je Peter izpulil iz rok. Ko je Darko zajahal lesenega konjiča, je za njegov hrbet zlezel tudi Peter in ga pri tem neopazno vlekel za ta sladke. Čevlje mu je skril v koš za smeti, počečkal sliko ladjice na morju, obmetaval ga je s storži in ga s pogledi izzival, češ, kaj mi pa moreš. Enkrat ga je v solzah zatožil vzgojiteljici in Peter se mu je moral opravičiti.

    Vendar je Peter znal biti tudi sladek. Ko je Darko na dvorišču ravno dokončeval sliko parameciju podobnega možiclja, ga je od zadaj nežno potrepljal po rami. Ko se je Darko obrnil, ga je pričakal Petrov škrbast nasmešek. Vprašal ga je, ali bi se šel z njimi igrat. Darko je od veselja poskočil in pri tem tako navdušeno zamahnil z roko, da so po tleh popadale voščenke. Peter je rekel, da se igrajo družino in da potrebujejo še psa. Darko je bil vesel. Dobro je znal oponašati psa. Peter mu je okoli vratu zategnil nekaj, kar je bilo podobno povodcu, in ga začel voditi po dvorišču. Otroci so se hihitali, Darko pa je lajal. Nekaj časa se mu je še zdelo zabavno, potem pa je Peter začel vedno bolj zategovati povodec. Vrv se mu je zažirala v vrat in imel je težave z dihanjem. Petru je rekel, naj neha, ta pa se mu je samo režal in ga zmerjal, da je reva. Ko ga je zvlekel za drevo, je skočil nanj in ga začel daviti. Vedno bolj ga je stiskal in kdove, kako bi se končalo, če ga Darko ne bi uspel z nogami odriniti stran. Snel si je povodec in hripal kot vrana. Z napol zamegljenim pogledom se je zatekel k vzgojiteljici.

    Zgodilo se ni nič posebnega. V vrtec so poklicali Petrove starše, vendar je Peter ostal v vrtcu. Niso ga dali v drugega, tako kot se je to zgodilo pri Darku, niso mu prepovedali, da bi se igral, niso mu navili ušes, vendar pa je imel Darko nekaj časa mir, tako da se je podplut vrat lahko brez težav celil. Najprej je bil temno rdeč, potem vijoličast in ko je začel dobivati oranžno-rumene odtenke, so imeli z vrtcem proslavo v bližnjem četrtnem centru. Darko se ne spomni, za kakšen dogodek je šlo. Prišli so starši. Na drekasto rjavi zavesi za odrom so bili nekakšni napisi v umazani sivi barvi in rdeča zvezda. Na oder so prišli drug za drugim in se držali za roke. Prepevali so pesmice, ki so se jih učili zadnja dva meseca. Starši so žareli in ploskali. Ko so končali, se je vzgojiteljica, ki je dirigirala, obrnila in predklonila. Starši so spet ploskali. Otroci pa so se po odru začeli loviti. Darko je izkoristil trenutek in Petru, ko je ta pritekel mimo njega, podstavil nogo. Odneslo ga je, da je po zraku zakrilil z rokami, in z glavo priletel v radiator. Negibno je obležal na tleh. Starši so začeli kričati, jokati, teči gor in dol, nekateri otroci so si z dlanmi zakrili usta, oči zamrznjene v šoku. Darkova kotička ust pa sta se komaj opazno privzdignila.

    Darka niso dali v tretji vrtec. Nesrečo so pripisali otroški razposajenosti, trenutku nepazljivosti. To se dogaja vsak dan. Peter je izgubil oko, od takrat naprej je desno nogo rahlo vlekel po tleh. Nekaj let pozneje mu je sošolec povedal, da je šel na »levca«, šolo s posebnim programom. Da ga oblači mama. Gotovo ga tudi pita, je še dodal.

    Na kamniti ograji ga je počasi začela boleti rit. Ustrašil se je, da je morda izbral napačni dan, kar bi bila ob vseh družinskih obveznostih prava katastrofa. Vprašanje, kdaj bi spet našel čas. Zavzdihnil je, v vrečko pospravil kozarček z ostanki kakija in žličko ter skočil na pločnik. Nato je z ograje vzel še knjigo in poiskal pesem, ki jo je malo prej prebral. Iztrgal jo je iz knjige in jo spravil v žep, knjigo pa zabrisal na tla. Ozrl se je po ulici navzgor in navzdol. Začela ga je grabiti panika, pogledoval je na uro. Saj ni mogoče, da sem se uštel, si je govoril. To bi bila katastrofa, je ponovil.

    Potem ga je zagledal. Z negotovimi koraki je krevsal proti njemu. Na sebi je imel nahrbtnik, verjetno obtežen s knjigami, ki jih je prodajal mimoidočim. Pomahal mu je. Pomahal mu je nazaj. Ko se mu je dovolj približal, ga je vprašal:

    »Imaš kaj zame, Peterček?«

    »N-n-ove p-p-artizanske pesmi.«

    »Kaj mi bo ta pesmarica?«

    »P-p-oceni.«

    Peter si je z ramen snel nahrbtnik in ga hitel odpirati. Darko se je zasmejal. Zgrabil ga je za vrat  in ga odrinil, da je zletel po tleh. Darko se je obrnil, s tal pobral vrečko in se z lahnimi koraki začel približevati Petru, ki se je s fuč nogo zaman poskušal odrivati stran. Darko je iz žepa povlekel papir in skočil na Petra. Papir mu je zatlačil v usta in pri tem vpil:

    »Še kaj misliš name? Kaj?! Povej! Še kaj misliš name?!«

    Papir mu je s prsti tlačil v goltanec. Petru je šlo na bruhanje.

    »Povej, pička! Še kaj misliš name! Si ga drkaš name!«

    Iz Petrovega očesa, tistega, s katerim je še lahko gledal, so se ulile solze.

    »Kaj me gledaš! Kaj me gledaš! Kaj me gledaš, pizda!«

    Darko je ves zasopel pograbil vrečko, ki je ležala nedaleč stran, in iz nje vzel žličko, ki se je je še vedno držalo nekaj smetane. Približal jo je Petrovem očesu.

    »Ti me boš gledal, kurbež. Ti me boš gledal, ja.«

    Žličko je počasi zaril v njegovo oko. Zacmokalo je. Peter se je še nekaj časa upiral, potem pa obmiroval. Darko se je zvalil z njega in nekaj sekund na hrbtu gledal v nebo. Deževalo bo. Domov bo treba, si je rekel.

    Vstal je in iz Petrovega nahrbtnika vzel eno pesmarico. Spravil jo je v vrečko, v kateri je sameval umazan kozarček. Žena ga bo morala pomiti, je pomislil. In nato, ko se je odpravil proti domu, še: Zdaj ni več vrtca.

     

     

     

  • Bumerang

    hands

    Krasti je začel zgodaj. Ni še dopolnil osem let, ko je na deževen jesenski dan po razmeroma dolgočasnem pouku vstopil v trgovino. Lokalna prodajalna s tremi prehodi med policami je malodane samevala. Pri hladilniku s suhimi mesninami je priletna gospa omahovala med cenejšo vratovino in dražjo ogrsko salamo, pri tem pa živčno prestopala. Blagajna je bila nema. Prav tako blagajničarka, ki je širila svoj besedni zaklad z reševanjem križank. Ko se je fant sprehodil mimo nje, se mu je samo prifrknjeno nasmehnila in se znova zatopila v uganko. Vodoravno 9, pritok Drine.

    Njegovo dejanje ni bilo prav nič otroško navihano, začetniško spontano. Začrtal ga je pri uri matematike. Načrt je bil preklemano preprost in učinkovit: Vzemi dve čokoladki. Eno skrij v dežnik, drugo plačaj. Smehljaj se.

    In tako je tudi storil. Ko je prišel do blagajne, je na pult poleg čokoladke položil bankovec, ki mu ga je babica prejšnji teden na skrivaj porinila pod mizo, potem ko ji je potožil, da je včasih kljub šolski malici in kosilu še vedno lačen. »Še kaj? Nobenih cigaret za očija?« je nekoliko nejevoljno in zadirčno vprašala blagajničarka. Drina ji očitno ni dala miru. Fant se je nasmehnil tako toplo, kot bi pravkar poskusil grižljaj mamine borovničeve pite, in odkimal. V žep je pospravil vrnjen drobiž in se mirno odpravil ven.

    Prva zmaga. Dvojna zmaga. Dvojna sladka zmaga. Eno čokoladico je pojedel na poti domov, drugo je prihranil za zvečer. Dve čokoladici za ceno ene, si je zadovoljno govoril. Ni slabo.

    In slabo mu ni šlo tudi naprej. Ker se mu za povprečne ocene ni bilo treba pretirano truditi, je proste trenutke izkoristil za priprave. Svoje naslednje podvige je spravil na papir. Pretopil jih je v skice, ki jih je razumel samo on. Počutil se je čudovito. Izpod njegovih rok je nastajalo nekaj, kar je bilo izključno plod njegovih prizadevanj. Bil je čarovnik. Hokus-pokus in že je bilo njegovo. Domov je nosil vedno več stvari. Kikirikije, sadne sokove, zvezke, barvice, radirke, kinderjajčka. Nato rokavice, nogavice, majice in celo zimsko puhovko, ki pa jo je raje s sošolcem takoj zamenjal za Tarzanove sličice 45, 56 in 78, da ne bi starši posumili. Najraje pa je imel pločevinke gaziranih pijač, ki jih je potem, ko jih je zadovoljno izpraznil, na omari nad posteljo zlagal v piramido.

    Uspehe je nizal drugega za drugim. Kmalu je nehal risati skice, saj se mu niso več zdele potrebne. Vse je imel v glavi, vse je imel naštudirano, novih ukan in zvijač se mu ni bilo treba več izmišljevati. Ko je bil v akciji, se je počutil nevidnega, ko se je hvalil pred prijatelji, se je počutil vidnega. Pred njimi ni skoparil z besedami, vsak podvig je še dodatno začinil, da so ga samo debelo gledali. Da, poslušali so ga. In on jim je govoril. Zdaj jim ni samo pripovedoval o preteklih dejanjih, ampak jim je bahavo in samozavestno sporočal, kaj vse še namerava izpeljati. Takrat so bili izjemno priljubljeni avstralski bumerangi neugledno rumene barve. Nič posebnega, dokler ga nisi zalučal in se je v veličastnem slogu polkrožno vrnil nazaj. Naravnost v roke. Vsak, ki je kaj veljal, ga je imel. In seveda ga je moral imeti tudi fant.

    Bumerange so prodajali v eni sami večji prodajalni v centru mesta. Po pogovorih s prijatelji je vedel, da jih imajo v pleteni košari v pritličju. Nič lažjega, torej. Hitra akcija noter-ven. Bilo je sredi dneva in prodajalna je bila polna nakupovalcev in zijal. Fant je vstopil in se napotil do košare. Zgrabil je bumerang in se s hitrim korakom odpravil ven. Tako preprosto je bilo, da kljub izkušnjam še sam ni mogel verjeti. Nihče ga ni opazil, nihče ga ni sumljivo gledal, nihče ni zavpil za njim. Bumerang je bil zavit v prosojno plastično vrečko in nonšalantno ga je začel odvijati kar pred vhodom v prodajalno. Že se je hotel odpraviti, ko ga je nekdo prijel. Trdo. »Kaj pa počneš?« ga je zadihano vprašala prodajalka, ki je očitno pritekla za njim. Glasovi, ki jih je še premogel, so poraženo obtičali nekje v grlu. Ne, ne, o, ne. Srce mu je začelo razbijati, kri mu je butnila v glavo in zameglila vid. Ne, ne.

    Prodajalka ga je zgrabila za roko, ga vpričo nakupovalcev in zijal odpeljala nekam v zadnje prostore prodajalne, ga posadila na stol in zapustila sobo. Čez nekaj minut se je spet prikazala v družbi osivelega možakarja, ki je bil očitno šef. Direktor ali poslovodja, ni bilo pomembno. S svojim grozečim pogledom je prebadal fantove oči. Sedel je nasproti njega in ga po nekajsekundni tišini vprašal: »Kaj je pa s tvojo roko?« Fant je nagonsko pogledal navzdol in za trenutek je prišel k sebi. Dlan je bila vsa rdeča. Od razburjenja mu je počila žila. Prodajalka mu je ponudila robček. Položil ga je na rano in skesano pogledal moškega. »Takole je. Policijo kličemo. Medtem nam lepo povej vse. Ime, priimek, kje stanuješ, ime tvojih staršev.« Pomolil mu je kos papirja in svinčnik.

    Fantu so se ulile neutolažljive solze. V ozadju, kot bi prihajalo z drugega konca poplavljenega tunela, je po zvočniku lahko slišal, kako kličejo policijo. Ali pa se mu je to samo dozdevalo. Vsak scenarij je bil zdaj popolnoma verjeten. Verjetno bo šel v zapor. Do konca življenja. In potem ga bo še oče doma tako prebutal, da ne bo več vedel zase.  S tresočo roko je zapisal vse. Čisto vse. »Dobro. Kot lahko slišiš, se na policiji nihče ne javi. Ampak saj se bo. Tako ali tako pa imamo zdaj tvoje podatke. Te bodo že obiskali. Lahko greš.«

    Ni vedel, kako je našel pot domov. Ko je prestopil prag, je zaslišal domače zvoke televizije. Oče je gledal formulo, mama pa je verjetno v kuhinji pripravljala kosilo. »Kje pa hodiš? Pridi hitro, Prost vodi.«

    »V sobo grem.«

    »Kaj pa je? Nekam bled si.«

    »Nič.«

    Soba. Zatohel zrak je kot svinčena odeja pritiskal nanj in ga dušil. Z eno roko se je uprl na pisalno mizo, da ne bi omedlel. Konec je z mano, je pomislil. Vsak čas bodo tu. Odhitel je do okna in previdno odmaknil zaveso. Prazna ulica. Nato zvok avtomobila. Prihajajo! Srce mu je zastalo. Toda bil je neki star oranžni hrošč. Ni bila policija. Oddahnil si je in se sesedel na posteljo. Čez čas je spet zaslišal zvok in znova pogledal na ulico. Lažni alarm.

    Naslednje leto je bilo v znamenju strahu. Bal se je vsakega policista, ki ga je srečal na ulici, zdrznil se je ob vsakem zvonjenju telefona. Ko ga je kdo poklical na ulici, je pričakoval, da mu bodo tisti trenutek nadeli lisice. Toda zgodilo se ni nič.  Naprej so tekle sekunde. Nato minute. Kmalu so ure imele spet svoj ritem in dnevi so počasi začeli dobivati svoje barve. Siva mrena, ki je grozeče lebdela nad leti, se je razblinila. Fantu, ki je bil zdaj mladenič, se je vedno bolj začelo dozdevati, da so ga takrat, v tisti prodajalni z bumerangi, samo želeli prestrašiti. Nobene policije ni bilo. Na obrazu je bilo moč spet opaziti nasmešek.

    Mladenič je imel rad knjige. Tako zelo, da je večkrat na teden zahajal v knjižnico. Domov je nosil knjigo za knjigo. Toda kmalu mu je bilo to premalo. Začel se je zanašati na tisto, kar je najbolj poznal. Vrnil se je na začetek. Dve za eno. Kot je eno čokoladko pospravil v dežnik in eno kupil, je zdaj eno knjigo pospravil v nahrbtnik, z drugo pa se je odpravil do knjižničarke. Na pult je položil knjigo in člansko izkaznico, na obrazu pa se mu je risal tako topel nasmeh, kot bi pravkar poskusil grižljaj mamine borovničeve pite. In mu je uspelo. In mu je uspevalo, dokler niso v knjižnici namestili elektronskega varovala, ki je opozarjal na kraje. Vendar tokrat je bil pripravljen. Prenehal je, še preden bi ga zalotili. Doma je imel kakšen ducat knjig iz knjižnice, ki so bile zdaj njegove. Ker pa te zanj niso predstavljale nikakršne vrednosti, se je odločil, da se jih bo znebil. Bil je tako predrzen, da je prekril žige knjižnice in jih prodal antikvariatu. Počutil se je neustavljivega, nepremagljivega, neuničljivega. Vedno bolj se je zavedal, da je bil tisti otroški spodrsljaj napaka neizkušenega, površinska guba, ki jo je treba samo zravnati.

    In znova je začel načrtovati. Izdelovati skice. Vedel je, da se bo nekoč dokopal do položaja velikopoteznih akcij in nekaznovanih dejanj. Mimo oči množic. Po tiho.

    In takrat bo pripravljen.

     

  • Besede

    Njegovi možgani so bili v pogonu. Kot stroj, ki melje naveličane, zguncane besede. Brez prestanka. Saj bi se ustavil, pa se ne zna. Ne more se. Drugi mu ne pustijo. Ti večni drugi, ki s skrito prisotnostjo pritiskajo nanj kot gumb stroja, ki drobi besede na črke, ki se znova in znova sestavijo v iste besede. Te zdolgočasene besede, ki mu kot s prahom posuta gledališka zavesa zastirajo pogled.

    .

    Ne da se. Ne bo se predal. Dal jim bo vedeti, da obstaja pod tem soncem, kjer se bije boj za nepreživetje. Vlada mrtvilo, toda on piše naprej, zavit v vato velikodušnega razsipanja z besedami. Seveda, te sladke besede. Besede ga pomirjajo. Pomirile naj bi tudi druge, toda druge grabi krčevit smeh. Kot čarovniška meglica se v enakozvočnih krogih vijejo nad njegovo glavo, toda on jih ne zapazi. Ne pogleda gor, saj piše, piše in piše te nesrečne, žalostne besede, ki so obenem njegov odrešenik in ječar. Boji se, da bo izgubil vse, če bo za trenutek zaprl oči in se zagledal vase, kjer se skriva vodnjak resnice, iz katerega noče piti. Ker se boji, da je zastrupljen.

    .

    Na smrt ga je strah, da bo zablodil v blodnjak lastnih zablod in ne bo našel poti ven. Takrat pa bodo drugi izkoristili trenutek nemoči, ko bo razgaljen stal v mrzlem vetru, nemočen, negiben, in ga bodo prestrelili s svojimi pogledi, ranili v bistvo, izpili njegov vodnjak. Pošast, ki golta male fantke, bo naposled prišla do svoje dolgo pričakovane malice. Tega se na smrt boji.

    .

    Zato piše. Piše besede, ki ohranjajo negotov mir. V njem in v drugih.

     

    prijavite se

     

  • Vzporedna vesolja

    V vzporednih vesoljih je vse lepo. Včasih, na trenutke, ko se dotakneta, pride do eksplozije, do ognjemeta veličastnih oblik. Ampak samo včasih.

    Drugače sta vesolji narazen, privezani na vrvici, nihata sem in tja. Po prostoru, ki je prazen. Poln zvezd, ki ne pomenijo veliko. So le svetleč, droben prah, ki kaže pot do zgodb o tistih malih palčkih, ki ne govorijo, ne slišijo, ne pojejo, samo gledajo se z modro svetlobo, ki je pravzaprav rjava, če pogledaš daleč iz drugega vesolja, ki plava v popolnih gibih.

    Praviš, da te je našel, a vseeno padaš kot pero proti tlom, ki spominjajo na puhasto listje, ki ti ga je postlal v najlepši nameri po vesoljni toplini.

    Če nameravaš ga poljubiti, si je mislil, ko je gledal v nebo, to stori, da bo čutil tisti zvezdni prah, s katerim se je vredno posuti, ne da bi pri tem padel v črno luknjo brezvladja, po katerem je tako neumno hrepenel!

    Vzporedna vesolja so čudna reč. Obstajajo, ko ne obstajajo za druge, ko drugi sprevidijo, ne obstajajo zate. Zato vzporedna vesolja nihajo na vrvici. Nihajo sem in tja po praznem prostoru. Dokler se ne dotaknejo. Takrat morda se usuje kakšen prah, pade skozenj kakšna zvezdica, ki zmedeno pristane na tistem puhastem listju, ki ti ga je postlal v najlepši nameri po vesoljni toplini.

    V vzporednih vesoljih je vse lepo, praviš. Včasih, na trenutke, ko se dotakneta, pride do izmenjave misli, palčki se gledajo z modro svetlobo, ki je v drugem vesolju rjava, toda ko se dotakneta, je to eno in isto, le pot postane prava.

    Ja, je rekel. V vzporednih vesoljih je lepo. Toda še lepše je, ko se dotakneta.

  • Zabava

     

    IMG_2161-1-ČB-cropped

    Bil je že mrak, ko se je odpravil na zabavo. Ulične svetilke so kot zaspani, enonogi Kiklopi zehale k življenju, on pa je sam stopal po ulici. Nikjer nikogar, le njegovi kratki krčeviti koraki, ki so odzvanjali v prazno neskončnost. Ni točno vedel, zakaj se podaja med ljudi. Ni si znal razložiti, kaj je iskal med njimi. Preprosto šel je, ni si znal pomagati, pa čeprav bo s tem spet izgubil samo on. Letos spet.

    Nekje v daljavi je nekaj zaslišal. V zamolkih sunkih je do njega prihajal obupan lajež lačnega psa. Slišim te, prijatelj, si je rekel. Tudi jaz sem lačen. Hrepenel je po človeški meri razuma in radovednosti, a je vedno znova ostal praznih rok. Popisani listi svojega notranjega, nemirnega izbruha, ki jih je v dobri veri kazal bolščečim brezobličnim obrazom, so se vsakič spremenili v prah in nepovratno padli na neplodna tla. Zgrudil se je na kolena, da bi postrgal skupaj zoglenele ostanke, ko so ga kot drveči vlak pregazili spomini. In spet se je počutil kot otrok. Slišim te, prijatelj. Tu sem. Vsaj jaz te slišim.

    In zdaj se je odpravljal na zabavo. Zabavo, na kateri se bodo zabavali vsi, razen njega. Ljudje mu bodo stiskali roko, mu dajali enega, dva, tri poljube, ga trepljali po rami, mu v kozarec nalivali grenko pijačo, njihove besede se bodo kot sladki sirup vpijale v njegovo presušeno telo, toda nič od tega ga ne bo odžejalo. Ne, počutil se bo še bolj praznega. Kot izdolbena lutka, ki jo v izložbi na hitro ošvrkneš, zanimajo pa te le listki s ceno. Svet se vrti, pa če si ali če te ni. Vem, težko je, če si, je rekel prijatelju psu. Še težje je, če si, pa te ni.

    Ta misel ga je za hip ustavila in zagledal je klopco. Ko je sedel nanjo, je čutil olajšanje. Nekaj je v njem popustilo. Ne gre na zabavo. Ponovil si je, ne grem na zabavo. Zasmejal se je kot otrok in prvič je v resnici zaslišal svoj glas. Zdel se mu je toliko življenjski kot klic na pomoč psa, ki ga je od daleč pozdravljal. Še sam ni vedel, kaj ga je zadelo, toda prišlo je s tako silo, kot tisti vlak, ki se je vedno znova vračal iz otroštva. Dolgo je blodil po hodnikih življenja, kjer ni iskal zasilnih izhodov, le vrata, ki bi se mu zaloputnila v nos, da bi začutil bolečino, ki se mu je nabirala. In bi ga povlekla iz tega vrtinca nesmiselnih enostranskih odnosov, ki tako zaznamujejo dušo. Še enkrat se je zasmejal, da bi slišal svoj glas. Vsi hočemo biti piloti, prijatelj moj pravi. Toda nihče ne bi rad pilotiral lastnega letala.

    Ne, ne bo se odpravil na zabavo. Letos bo minila brez njega. Saj, ko je dobro pomislil, je minila brez njega vsako leto. Iztekla se je brez njega in njih, le da se ostali tako trmasto trudijo, da bi bili. Padla je noč, luči so žarele, vse je bilo pripravljeno na novo rojstvo hahljajočih se hord, ki se bodo objemale, hihitale, veselile, si točile omamo in pile pozabo. On pa je vstal in se počasi vrnil domov. Ko je prvič zares vdihnil, si je rekel, čisto vseeno je, če si ali če te ni.

  • Vrh

    Bil je hrib. Na samem in samo njegov. Tega si je priboril samo zase. Toliko mu je bilo jasno. Ni pa povsem vedel, koliko časa že vleče svojo prtljago navzgor. Tri dni, tri leta? Ozrl se je, toda doline ni bilo na spregled. Po okolici se je kot siva sladkorna pena razlegala megla. Obrnil se je, njegove ozke oči pa so se utrujeno zazrle v vrh. Veke so postale kot masivne rolete, ki bodo vsak čas popustile pritisku.

    Darko Modrijan je krčevito klecal pod tiransko težo, ki se mu je zgrinjala na hrbet. Noge so se mu šibile, ko je grizel v hrib. Pisani prodniki, ki so škripali pod njegovimi razcefranimi čevlji, so kot kapitulirane klapavice bežali na vse strani. Njegovo telo je slano jokalo, debele srage pa so se pekoče zažirale v njegove črne obrvi. Žile na vratu temno utripale. Črna modna srajca se mu je kot sluzast polivinil lepila na kožo, ki se je z vsakim korakom spreminjala v vročično platno. Toda Darko je hodil. Proti vrhu.

    Počasi ga je začelo dušiti. Z vsakim vdihom je začutil nevidne, zelene, debele in mastne roke, ki so dišale po zmočenih bankovcih, kako ga grabežljivo stiskajo za vrat. Toda njegova nekoč tako vitka postava je kot betonski balvan blodila naprej. Tja gor, proti vrhu. Cilju, končni postaji, kjer si bo končno lahko oddahnil. Na vrhu je stala tista sveta stojnica, o kateri so mu vsi govorili. Napisa sicer ni mogel razbrati, toda vedel je, da mu bo uspelo. Samo še malo. In vrh bo njegov.

    Ob takih mislih je pozabil na napor. Na vsakih deset, dvajset korakov je tako s stisnjenimi zobmi sprejel dodatni tovor, ki so ga nanj zmetali ljudje. Hitro in obtožujoče so prihajali z leve in desne, mu žugali s prstom. Nekaj najbolj drznih je z njega mrzlično trgalo kose hlač, da bi se z njimi hvalili pred drugimi. V njem je buhtelo, vrelo, kričalo, škripalo, piskalo, hroplo. A nič zato. Vrh je bil pred njegovimi očmi. Tam je bil. Čakal je, vabil ga je k sebi. Tako magnetno mamljiv. Njegove sanje so bile samo še korak stran. Samo še…

    Spodrsnilo mu je. Z nosom se je zaril v zemljo, noge ga niso več ubogale. Padel je po teatralno, v počasnem posnetku. V tistem trenutku se je oranžno sonce kot jajce razlilo v belo valovito morje, ki je zagorelo. Dišeča trava hriba se je spremenila v prah, ki se mu je zaril v nosnice. Bobnenje, ki je spremljalo potres, se je kot kuga razširilo po njegovih mislih. Še zadnji hip je pogledal proti vrhu, da je videl, kako se je stojnica sesula sama vase. Bil je vrh. In vrha ni bilo več.

    Darko je iztegnil roko in zakričal. Toda slišati ga ni hotel nihče.

  • Običajni dan morilca

    Hotel DistUrbia je ležal na glavni ulici glavnega mesta Eskapville. Na videz nič posebnega, kitil se je le s tremi zvezdicami, toda nahajal se je ob najprometnejši cesti, zato so bile njegove kapacitete večinoma zasedene. Prek ceste se je razprostiral velik park, kjer so ob popoldnevih posedali meščani. V hotel so zahajali turisti, taki z nahrbtniki, kot tudi taki, ki si zaradi vseh dragih pritiklin, ki so jim visele okoli vratov, niso mogli ali hoteli privoščiti dražjih nočitev. V njem so bivali “stanovalci,” ki so za diskotno ceno dobili drugi dom. Sobe pa se je dalo najeti tudi za eno uro; tudi za pol ure, če si bil rad hiter.

    ^

    In hiter je hotel biti tudi moški, ki je sedel na kavču sobe v petem nadstropju. Izgubil je občutek za čas, toda vedel je, da so minile vsaj tri ure, odkar je prišel v mesto. Sivo oranžen pajčolan, ki se je kot grozeči glasnik spuščal na strehe in park, je naznanjal mrak. Skozi okno sobe je lahko videl neonsko črko U hotelskega napisa, ki mu je kot veteran z vietnamskim sindromom negotovo mežikala. Čutil je, da se bo vsak hip sesul.

    ˇ

    Na mizi pred sabo je imel odprto neznano revijo, v kateri je prebral zanimiv članek o neki majhni državi Sloveniji. Prvič je slišal zanjo, toda vsebina ga je pritegnila. Menda je tam pravi raj. Neokrnjen svet. Rekel si je, da jo morda nekoč obišče. In spozna kakšnega od teh prijaznih ljudi, ki jih je avtor članka tako hvalil. Rad je imel ljudi.

    ^

    Toda zdaj ni bil primeren čas za take misli. Njegova mirna fasada se je počasi, a vztrajno luščila kot barva na zapuščeni hiši, na katero ne pada nobena senca. V njem je brbotalo. Vrelo. Nekaj mu ni pustilo dihati. Vedel je, da zato, ker je že predolgo minilo. Otrok v njem je spet hotel mir. Vstal je in odšel do postelje, na kateri je ležal kovček. Odprl ga je. Ko je zagledal vsebino kovčka, je vedel, da je rešen. Ostrostrelsko puško je sestavil v nekaj hitrih korakih, nato je stopil do okna.

    ˇ

    Lahen vetrič, ki je od zunaj kot curek hladne vode vsake toliko smuknil pod njegovo srajco, ga je vsaj za silo ohladil. V parku pa je bilo kljub relativno pozni uri veliko ljudi. Pod ogromno vrbo je šestčlanska družina ravno pospravljala ostanke nedeljskega piknika. Na klopci pri mostičku se je mlad par poljubljal. Na sprehodu je bil tudi lokalni duhovnik, ki je verjetno pred mašo še zadnjič ponavljal večerno pridigo. Pri štantu s sladoledom je bila grbasta kača desetih ljudi. In še bi lahko našteval, ampak ni bilo časa. Preprosto moral je ukrepati. Sence so bile vse daljše, potrpljenje pa vse krajše. Še enkrat si je ponovil, da ima rad ljudi. Toda zdaj se je moral hitro odločiti, katerega bo imel najraje.