Tišina

Čas miru je bil vedno bolj nasilen, pregret od hladnih čustev. Skrival sem se, vsaj poskušal sem. Pljuča sem si napolnil z željo po premikanju, izdihnil sem postano mešanico predaje in naveličanosti. Želel sem kričati, povedati svetu, da nikakor ni vse zaman, toda grlo se je stisnilo v brazgotinasto gmoto. Kako rad bi pokazal, zarezal v zrak, da se da, toda roka mi je od premnogo neuspelih poskusov kot posušena veja obvisela na robu mize.

Zato sem sedel v tišini. Skrival sem se, vsaj poskušal sem.

Razmišljal sem o stvareh, ki so mi nevarno polzele iz miselnega polja, kjer je imelo vse še nekakšen smisel, ter so se spreminjale v brezoblično prikazen. Vsi smo se borili s strahom. Z lahkoto bi pograbil tista prvinska čustva, ki so razmetana ležala na dosegu roke. Samo korak ali dva sem imel do plašča jeze, ki sem ga že dolgo zanemarjal, vsak mamljivi trenutek bi lahko živčno pograbil nezlikano srajco srda, ki se mi je z mastnimi madeži ponujala na žičnatem obešalniku. Z nekaj udarci bi razbil ploščice, na katerih so zdaj z rahlim trzanjem počivala moja stopala, in se prepustil breznu. Vse to je bilo preprosto. Preveč preprosto.

Zato sem sedel v tišini. Spraševal sem se, kdaj bo zmagal strah.

Zavedal sem se, da sem v samoti sumljiv. Za zaveso tišine se je težko skrivati. Prihajal je čas. Zunaj je bila ulica, po kateri je v sikajočih valovih divjala ognjena reka žveplenih besed, stisnjenih pesti in ošiljenih zob. Bobnelo je. V trenutku slabosti sem se vprašal, kaj je na drugi strani zidov sploh še stalo, kaj je še raslo. Izstopalo. Nasmehnil sem se absurdnosti, skoraj mi je uspelo iz sebe iztisniti glas. Ponos ni bil več samo v meni, ampak je gomazel po koži, da se je ta spreminjala v kamen. Težko je ostati živ, če se ne premikaš. Še težje je razumeti to, da odpreš vrata in se vržeš v enosmerni tok. Zato sem se skrival. Slepil sem se, da sem na varnem.

In prav tu sem sedel v tišini. Pretvarjal sem se, da zame čas ne velja.

Zidovi so zahreščali in zagrmeli. Skozi vedno večje razpoke so začeli v notranjost siliti razbeljeni jeziki in lizati domače stene. Gledali so me in se mi slinasto režali. Bučanje je razpokalo mojo nepremično zunanjost. Špikalo me je. Prebadalo me je spoznanje, da je za kakršenkoli glas prepozno. Vedno so mi zatrjevali, da so moje stene trdne. Če je padla beseda, sem jo pobral in spravil za boljše čase. Preveč sem se zanašal na to in s tišino, ki je bila vedno eno z mano, kupoval mir.

In zdaj, po dolgih letih, je naposled prišla dokončna spokojnost. Ko se je pred mano odpiral ta pregreti svet, se je v meni nekaj osvobodilo. Zakričal sem in kisli zvok pokajočih ognjenih zubljev z ulice je vsrkal moj izdihnjeni strah in ga, tako kot moje stene, vzel za svojega.

Tišina je dobila nov zvok. Ko me je odnašalo, sem se spraševal, kaj sploh še čutim.

 

Slika: Urška Kozak

prijavite se

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.
  1. Sabina says:

    Tako tiho, bučno in popolno, da ni kaj dodati:)

    Odgovori

Napišite odgovor.