Trenutki, ki jih pozabimo

sence

Darko je ležal v postelji in nemo strmel v strop, kjer se je odvijal mrtvaški ples črno-belih senc. Kazalec na stenski uri se je mučil z zadnjimi minutami starega dne kot brezzoba starka, ki so ji na krožniku ostali še največji kosi žilavega mesa. Spanec ni želel priti.

Ob njem se je neritmično dvigovala in spuščala odeja, pod katero je spala oseba, s katero je preživel polovico svojega življenja. Spominjala ga je na nasedlega kita, ki brez tuje pomoči ne bo ugledal luči dneva. Zavzdihnil je in zaprl oči. Spanca zanj še dolgo ne bo. Delovni dan je bil naporen. Vsi podatki, ki so se pridno nabirali v tistih nekaj urah, so čakali na predelavo. Bili so kot surovina, ki jo je treba zgnesti v izdelek. Lično zavit v škatli. Na hitro si je predstavljal globok krožnik zrnja, ki ga bo treba vsak hip vreči v mlinček. V mislih se je kislo nasmehnil. Domišljija je bila v najboljših letih. Nato se je zresnil. Veliko mora še predelati, je zamrmral sam pri sebi. Spanca še dolgo ne bo.

Pomislil je na denar, ki je danes izpuhtel iz njegovega žepa. Spreletel ga je srh. Ni mu bilo všeč, kadar se je stanje bližalo ničli. Če so se na računu bohotile številke, se je počutil močnega, samozavestnega. Hitro je seštel vse prilive, ki naj bi se mu zlili na račun v naslednjih dneh. Številka mu ni bila všeč, zato je v zakup vzel še naslednjih nekaj tednov. Že boljše. Nekajkrat se je prevalil z desne na levo in nazaj. Poskušal je najti najudobnejši položaj, saj je utopično mislil, da si je spanec zdaj zaslužil. Ne.

Ni mu bilo všeč, s kakšnim tonom mu je danes sodelavec rekel, da preveč govori. Češ, naj raje dela. Darko je zabrundal, naj se raje briga zase. Zaskrbelo ga je, kaj si zdaj mislijo drugi. Vedno rad ugaja vsem. Bo jutri ocenil položaj. Ampak zdelo se mu je, da so na njegovi strani. In tako je prav. Kaj si pa misliš, je zahrkal v temno spalnico, kot da bi grozil kolegu. Predstavljal si je, da ga sodelavec napade. Fizično. Darko se brani. Z nogo ga brcne v trebuh, kot bi želel podreti vrata. Sodelavec se razbije čez mizo, da na vse konce raznese svinčnike, sponke, namizni koledar in družinsko fotografijo v pozlačenem okviru. Sodelavka Darka posede na najbližji stol in mu zarotniško šepne v uho: Čisto prav je, da si ga. Darko se je nekontrolirano zarežal, da je glas zarezal v tišino spalnice. Ko se je tega zavedel, je panično pogledal proti njej. Vse je v redu, je pomislil z olajšanjem. Še vedno spi. Ko je znova zaprl oči, si je zadovoljno rekel, saj vem, da so v službi na moji strani.

Danes so v neki reviji objavili seznam najbogatejših državljanov. Pomislil je, kaj bi naredil, če bi imel pod palcem zajeten kup denarja. Predstavljal si je, kako v novi črni obleki ponosno zakoraka v banko in naznani, da bo položil denar. Veliko denarja. Vsi se mu klanjajo, od nekod mu prinesejo kavo, uradnik se mu dobrika in mu hiti pripovedovati, da bo kot posebna stranka deležen ugodnosti. Darko poznavalsko prikima, dvigne skodelico kave z iztegnjenim mezincem in srkne. Tu, v postelji, je v mislih hitro pokrčil prst. To se vendar ne spodobi za moškega, si je rekel, kaj si bodo pa mislili. Na srečo bančnik tega ne opazi. Pomislil je, da bi s tem denarjem živel od obresti. Adijo, delo. Adijo, skrb. Adijo vsi, ki ga ne marajo. Pozdravljeni, potovanja, hiter avto, hiše na različnih koncih sveta. Počutil se je vrednega, varnega, visokega. Z vsemi dragocenostmi bi nonšalantno stopil pred svoje bivše partnerke in jim pokazal, da je uspel. Narisal se mu je nasmeh.

Darko se je spet obračal v postelji. Kot riba na suhem. V glavi je premetaval koščke spomina. Te bi rad zložil v sliko, ki bi jo obesil na steno v delovni sobi. Spanec bo prišel, ko bo plašč njegove predstave čist, brezmadežen. Kot dojenček.

 

Ankh

Vsekakor me zanima vaše mnenje, vendar ne pozabite: bodite prijazni. Pohval se ne branim.

Napišite odgovor.